O pietetni ureditvi množičnega grobišča Krimska jama  

Novice lahko pošiljajo le člani skupine "Dopisniki". Za včlanitev je potrebno podati prošnjo UREDNIKU.

O pietetni ureditvi množičnega grobišča Krimska jama

Neprebrano sporočilo Dodal/a Rhombus » 29 Feb 2012 03:37

O pietetni ureditvi množičnega grobišča Krimska jama
Bodo mrtvi vendarle dobili človeka dostojen pokop in obeležje?


Brezno Krimska jama od leta 1942, ko si ga je za svoje morišče izbralo vodstvo bataljona »Ljube Šercerja«, velja za simbol tiste revolucije, ki je v 20. stoletju usodno razdelila in zaznamovala slovenski narod. S spravno mašo leta 1990, ki se je je udeležila večtisočglava množica, so žrtve dobile svoje ime. Že dve desetletji pa so stara prizadevanja, da bi dobile tudi svoj grob in z njim povrnjeno dostojanstvo.

Krimska jama včeraj
Uradno se je kot prvi leta 1933 v Krimsko jamo spustil jamar Ivan Dolar. Okoliški prebivalci so v tistem času strahoma pripovedovali o strašnem »lindvernu«, ki da prebiva na dnu brezna in da neka skrivnostna sapa slehernega mimoidočega potegne naravnost v žrelo pošasti. Dolar »lindverna« sicer ni našel, je pa ugotovil, da ima brezno globino 24 metrov, in še dodatnih 13 metrov ozke stranske razpoke. Devet let pozneje, leta 1942, pa se je Krimska jama okitila s strašnim slovesom »Dantejevskega pekla«. »Še je prostor v Krimski jami!« je udarjala grožnja po notranjskih vaseh in širše v času od pomladi do poletja 1942, ko si je tod oblast nad življenjem in smrtjo vzel zloglasni politkomisar 1. bataljona »Ljube Šercerja« Notranjskega odreda Mirko Novak – Fric in se je »lindvernovo domovanje« spremenilo v bataljonsko morišče, kamor so partizani spočetka metali tiste civiliste, ki so se kakorkoli pregrešili proti pisanim ali nepisanim zakonom nove oblasti. Ko pa je revolucionarni žar in paranoja dosegala vrhunec, so v breznu končali tudi sami pripadniki partizanskih enot in celo 12 rešencev iz internacijskega vlaka, ki so ga partizani osvobodili na Verdu. Kako daleč je tedaj pripeljalo vojvodstvo v partizanskih vrstah, zelo slikovito ponazarja tudi izjava Janeza Stanovnika, predsednika Zveze združenj borcev NOB, ki je v nekem pogovoru pred 6-imi leti dejal: »Tista baraba, tisti politkomisar Fric je tudi mene na smrt obsodil! Tudi mene je hotel v Krimsko jamo vreč!« Morijo je vsaj začasno prekinila julijska italijanska ofenziva na Notranjsko. Prvič pa so se do Krimske jame prebili vaški stražarji iz Begunj 9. septembra 1942 in jo opisali: »Težko je šteti metre v globino. Do dna jih je trideset, če je brezno prazno. Pri dvajsetih metrih je nekaj vejevja, skozi katero se je treba prebiti. Še tri metre, potem noga zadene ob kol, za njim ob drugega, tretjega. Sami koli. Sami koli, ko se hoče opreti ob nje, trhlo zahrestajo. Nazadnje se noge ustavijo na nečem ne prav trdnem, roka drhteče prižge luč in še tisti trenutek je človeku žal, da se je posvetilo. Tisto, kar je hrestalo, niso bili koli, temveč človeške noge. Cel gozd jih je, krog in krog. Same izsušene, krčevito stegnjene noge ljudi, ki so jih vrgli na glavo v brezno. Prizor, ki ga v Dantejevem peklu ni grozotnejšega. Same uboge, brezimne, kvišku štrleče človeške noge.« Novica o morišču se je kot ogenj razširila po celotni deželi. Tik pred koncem vojne, marca 1945, pa so se v jamo še zadnjič spustili domobranci: »Neprijeten hlad nas je objemal, ko smo prebili zadnje trenutke v grobu stoterih junakov. Naše noge niso smele nikamor trdno stopiti, ker so takoj zaškripale pod njimi kosti. Le trhli les nam je služil za oporo, zlasti fotografu, da je lahko posnel nekaj slik. Iz groba smo prinesli za dokaz dve lobanji, ženske in koščke oblek. Več nismo mogli, to bo prihranjeno za tedaj, ko bomo vse ostanke dvignili iz jame in jih pokopali.« Po koncu vojne o čem takem seveda ni bilo misliti, žrtve Krimske jame so štele med tistih 40.000 padlih in pobitih rojakov, ki jih je bilo v novi družbeni stvarnosti zaukazano pozabiti. Govorilo se je celo o skrivnem miniranju brezna. A v jamo so se posamezniki, kljub prepovedani temi, vseeno spuščali – od radovednežev do pustolovcev v iskanju trofejnih človeških lobanj in drugih kosti. V jamarskem poročilu iz leta 1982 piše, da »se še vedno vidi precej kosti, vendar je vse precej razmetano in razbito.« Z demokratizacijo leta 1990 je vendarle prišlo tudi do znamenite spravne maše ob jami, ki jo je daroval beograjski nadškof dr. France Perko, grobišče se je primerno zavarovalo, ob njem pa je zraslo svetišče z oltarjem in orjaškim Jarmovim razpelom. Že tedaj pa so se oglasili nekateri, predvsem v društvu Nova slovenska zaveza, ki so menili, da je treba žrtve na civiliziran način prekopati na urejeno pokopališče in jim s tem povrniti dostojanstvo in ime. Prizadevanja teh posameznikov so pripeljala tudi do tega, da je Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč leta 2007 izvedla ogled grobišča in pripravila popis potrebnih del za varen prekop ostankov žrtev. Miniti pa je očitno moralo še nekaj let, saj je šele 26. januarja letos Komisija v sodelovanju z domačini v Borovnici pripravila javno tribuno z delovnim naslovom »Krimska jama, včeraj, danes, jutri«, na temo vprašanja pietetne ureditve medvojnega množičnega grobišča in potencialnega prekopa posmrtnih ostankov žrtev na pokopališče oz. v kostnico.

Krimska jama danes in jutri?
Javne tribune nad vrtcem so se kot uvodničarji udeležili poznavalci tematike Jože Dežman, dr. Andrej Mihevc, mag. Stane Okoliš in Anton Drobnič. Tribuno je vodil in povezoval predsednik Komisije Jože Dežman, ki je uvodoma predstavil širši kontekst, v katerem je nastalo grobišče Krimska jama, s poudarkom na spopadu totalitarizmov 20. stoletja. Slovenci smo v zadnji veliki vojni plačali velik krvni davek, pri čemer o nekaterih mrtvih govorimo šele po pol stoletja, npr. o 15.000 padlih mobilizirancih v nemško in 8.000 v italijansko vojsko. Ostalih pobitih je bilo do 97.000, od tega kar 30.000 žrtev bratomorne vojne. Ljubljanska provinca je izgubila 10% prebivalstva, ostale pokrajine med 5-6%. Na okupatorjevi strani pa je padlo zgolj 5.000 vojakov. Da bi bilo stanje še slabše, je po vojni obveljalo, da je treba na kar 40.000 mrtvih preprosto pozabiti, družine zamolčanih pa so bile deležne odkrite rasistične diskriminacije. 4 »vojni« zakoni so po demokratizaciji marsikatero krivico popravili, a Slovencem po Dežmanovo še vedno manjka »sočutja do žrtev, ne glede na stran.« Odločitev za prekop žrtev iz Krimske jame dojema enako kot odločitev za izkop žrtev iz brezna Konfin ali Hude jame: »Gre za pravico mrtvih, da obtožijo zločince, ki lažejo in se skrivajo pred roko pravice,« pri čemer gre tudi za izbiro med tem »ali pustiti ljudi v smeteh ali jim vrniti človeško dostojanstvo? To ni ideologija, ampak osnovna človeška spodobnost.« S prekopom žrtev se trenutno ukvarja cel svet, v Evropi še posebej Španija in države bivše Jugoslavije. Krimska jama v primerjavi s Konfinom, kjer so v dveh dneh iz globine 40 metrov izvlekli 35 m3 kamenja, po njegovo sploh ni pretirano zahtevna, na voljo pa je tudi vsa potrebna stroka. »Gre za proces zdravljenja. Že dvig mrtvih bo imel svojo avtoriteto. Če se bo Krimska jama pričela urejat, bo marsikomu strah v kosteh popustil,« je še zaključil Dežman.
Da gre pri prekopu žrtev iz Krimske jame za relativno preprost poseg, se je strinjal tudi jamar dr. Andrej Mihevc, znanstveni svetnik pri ZRC SAZU in sodelavec Inštituta za raziskovanje krasa. Na podlagi fotografij je prisotne seznanil s trenutnim stanjem v samem breznu, kjer so kosti še vedno na površju, pomešane z lesom, listjem, kamenjem in smetmi (približno 8 m3 materiala). Glede na lahek dostop do brezna, relativno majhno globino (kakih 20 metrov) in majhno količino materiala, bi prekop po njegovo z že uveljavljeno tehniko lahko izvedli v manj kot tednu dni. Zaključil je z besedami: »Razmere v jami so konstantne. Čez 1000 let bodo kosti še vedno tam. In vsak jamar, ki bo šel noter, bo rekel, kakšni ljudje pa so tukaj, da jih ne pokopljejo.«
Mag. Stane Okoliš, direktor Šolskega muzeja Slovenije, sicer pa avtor dela »Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem«, je spregovoril o starostni in socialni strukturi znanih žrtev Krimske jame ter uradnih razlogih njihove usmrtitve. Iz bivše občine Cerknica je po njegovih podatkih 16 žrtev, od tega 7 žensk, tudi nosečnic. Žrtve so bile po večini delavci, hišarji, pa dva bivša orožnika ter mladoletni partizan. Znana je tudi usoda 12 internirancev z Verda. Vsi so bili pobiti v obdobju junij-julij 1942, govori pa se, da naj bi v jami maja 1945 končalo tudi več skrivačev s tega območja. Glede na dosegljive podatke iz drugih občin, domneva, da število žrtev ne presega številke 50.
Zadnji uvodničar večera je bil Anton Drobnič, predsednik društva Nova slovenska zaveza, ki si že dve desetletji prizadeva za prekop vseh množičnih grobišč na Slovenskem. Meni namreč, da imamo vsi ljudje pravico do groba oz. biti pokopani in ne vrženi med smeti, ravno po tem pa da se ljudje ločimo od živali. Izpostavil je tudi primer ZDA, ki že pol stoletja iščejo svoje padle vojake po Vietnamu in Koreji in jih bodo, tako Drobnič, dokler ne bodo našli zadnjega. Kar pa se (ne)pokopavanja mrtvih v Sloveniji tiče, oz. konkretneje primera Krimske jame, pa je bil Drobnič jasen: »Civilizacija bo nekoč dovolj močna, da bo te kosti izkopala. Ali jih bomo sedaj izkopali mi, kot njihovi neposredni nasledniki, ali pa jih bodo čez 100, 200 let. In bodo pisali, kakšni zločinci so tod nekoč živeli, češ, glejte stotine kosti, pa so jih pustili v breznih ali zmetali na smetišča. To je temeljno vprašanje. Ali to storimo danes, kot civilizirani ljudje, ali pa bodo to nekoč naredili drugi, bolj civilizirani in bodo imeli nas za barbare, zločince najnižje vrste.«
V sledeči razpravi je bilo glede prekopa žrtev izraženih nekaj pomislekov, ki pa sta jih g. Dežman in dr. Mihevc zlahka odpravila. Prisotnost tako župana Andreja Ocepka kot župnika Janeza Šilarja ter kar sedmih svetnikov in svetnic pa je javni tribuni o tako pereči tematiki, kot je prekop posmrtnih ostankov žrtev, tudi sicer dalo svojstveno težo. Le nekaj dni pozneje je namreč občinski svet s proračunom gladko namenil 8.000 EUR za prekop žrtev Krimske jame. Na željo svetnikov in župana bo tej zahtevni temi že spomladi namenjena posebna seja, na kateri se bo svet seznanil z nadaljnjimi koraki državne Komisije, s predstavniki Občine Cerknica pa skušal doseči dogovor o dokončni lokaciji pokopa žrtev.

Damjan Debevec
Foto: dr. Andrej Mihevc

Povezava na galerijo slik: http://www.borovnica.eu/phpbb/gallery/a ... bum_id=103

Spletna stran posvečena Krimski jami: http://www.geocities.ws/siorli/krimska_jama.htm

Uporabniška sličica
Rhombus
 
Navadno se povsod ljudje Pekla še na vso moč boje, mi hodimo se vanj hladit, klobase jest in vince pit! :D
 

Re: O pietetni ureditvi množičnega grobišča Krimska jama

Neprebrano sporočilo Dodal/a Rhombus » 16 Maj 2012 18:21

Na ponedeljkovi izredni seji občinskega sveta je bilo po daljši, tudi vroči, razpravi ugotovljeno, da so se svetniki že s sprejemom občinskega proračuna odločili za prekop žrtev iz Krimske jame in pieteten pokop na pokopališču (občinski proračun 2012 temu namenja 8.000 EUR), županu pa tokrat zgolj naložili, da sprejeto čimprej realizira. Ob tem pa so se tudi strinjali, da razen tega stroška občina ne sme sprejemati drugih finančnih obveznosti v zvezi s prekopom.
V primeru preiskav DNK idr. naj stroške namreč nosi država, kar je zagotovil tudi na seji prisotni predsednik Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč Jože Dežman. Da rezervirani denar zadostuje za strokoven izkop ostankov žrtev iz brezna Krimska jama je potrdil tudi predsednik JK Borovnica Anton Palčič. Iskanje svojcev, DNK preiskave, kot tudi začasna hramba ostankov v kostnici bo tako skrb države oz. vladne Komisije.
Glede mesta in načina dokončnega pokopa žrtev pa bo še tekla beseda, saj je glede tega že ponudil pomoč in sodelovanje (tudi finančno) na seji prisotni župan Cerknice Marko Rupar, ki je ob tem podprl prizadevanja, da se prekop čimprej izvede.

Uporabniška sličica
Rhombus
 
Navadno se povsod ljudje Pekla še na vso moč boje, mi hodimo se vanj hladit, klobase jest in vince pit! :D
 


Vrni se na NOVICE

Trenutno povezani

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov ter 2 gostov