Novice kmetijskih, obertnijskih in narodskih reči., 13. november 1852 (let. 10, št. 91), str. 364
Iz Postojne. .m. **) Kar mi je že dolgo pri sercu, moram danes razodeti, in poterkati na vrata tistih mož, v kterih naročji spi naprava bolnišnice Postojnske, da naj nam bi povedali kako in kaj? Potreba bolnišnice pri nas je že dolgo spoznana, zakaj po hvale vrednim prizadevanji poprejšniga kresijskiga zdravnika, gosp. dr. Vesel-a se je nabralo 2000 fl. za to dobrotljivo napravo, kteri znesek se je z obrestmi vred in s tistimi 2000 fl., ki jih je rodovina Winklerjeva darovala za milodaren namen, že narasel do 4400 fl. Misliti je bilo, da častito županije predstojništvo po tem ne bo dalje odlaševalo te potrebne reči in da se bo kmalo napravila bolnišnica. Ali – še je ni! Gospodje! ki imate to reč v rokah; ne dajte se motiti s tem, ako ne morete vsim vstreči; »kolikor glav, toliko misel«, tako je bilo in bo, – zaslišite vse, storite pa, kar za nar boljši spoznate. Potreba je očitna, to je gotovo, o tem ni pravde več; denarje tudi imate za to; – tedaj se bo še hiša dobila, čeravno ne popolnoma, pa saj dosti pripravna za ta namen; saj nima bolnišnica veličansko poslopje biti.
Pomislite, da je potreba že pred durmi! Že so nek delavci v Vremu, začeti ondi predoro, in pred ko ne se bojo jele že prihodnjo spomlad tudi dela na železnici iz Logatca na Postojno do Vrema. Kaj nek bo, ko bo v naši bližnji okolici tolikšna množica ljudi, med kterimi jih vedno kaj zboli, se mnogokrat tudi legar vname? Vem scer, da delavci na železni cesti imajo o sili svoje bolnišnice in da Postojnska bolnišnica ima prav za prav le za naše soseščane biti. Ali marsikaka nesreča se vedno primeri, da tudi tujimu bolniku – ker je tudi naš bližnji – moramo na pomoč priti. Taka se je ravno sedaj primerila: neko ženo od delavcov na železnici v Barovnici, ki je za vodenico že 3 mesce bolna, so potirali iz Verhnike, namest v Ljubljano v bolnišnico, v njeno domačijo v Gorico; ko revo v Postojno pripeljejo, se ni mogla sama več v postelji oberniti, noge so ji bile mertudne, polne starih turov, senjasta na herbtu in križu je ječala bolečin; vse je pod njo šlo. Tako reve naprej tirati, bi ne bilo človeško bilo, – pa kam ž njo, ker bolnišnice ni? – neki reven gospodar jo je vzel v svojo hišo proti temu, da se mu 1 gold. na dan plačuje, vendar pri vsem tem še ni prida oskerbljena. In kaj taciga se večkrat primeri, da ne vemo kam z bolnikam.
Pa tudi za domače, kako dobro in potrebno bi bilo, ako kaki revež zlasti na kužni bolezni zboli, da pride iz tesne koče in od zdravih preč v bolnišnico.
Na ktero stran tedaj to reč prevdarimo, povsod se razlega potrebe glas: Napravite bolnišnico! Napravite jo, boljši danes ko juter! Že – sila kola lomi!
Prepis: Damjan Debevec (14.6.2009)