Zgodnja danica, 3. marec 1853 (let. 6, št. 9), str. 40
Iz Notranjskiga. Vožnja po železnici. Naglo teko človeku ure, dnevi, ako se v prijetni družbi znajde. Pomenkvajo se, smejajo in vesele, kjerkoli se pošteni ljudje dobe. Dolgočasno in morivno pa je daljno popotvanje brez vsih prijatlov ali vsaj družejev. Zato si tudi vsak po moči vedriga pajdaša za pot preskerbi, ako se peš ali na svojim ali najetim vozu kamo poda. Tudi na deržavnih vozeh (poštah, železnizah) se družbe ne zmanjkuje; samo po svoji volji se ne zbirajo. Iz vsih krajev jih vetrovi znašajo, moške in ženske, stare in mlade, vesele in čmerne, pravoverce tudi neverce. V teh vozeh se kupoma raztrošajo mnogi govori o veri in deržavi, posebnih in vsakdanjih zgodbah. Ako pa v take voze sramožljive ovce, pa prederzni volkovi pridejo, mende ne more huje biti, ker se nasprotne reči nikoli ne strinjajo. Se ve, de morajo nezmožne ovčice terpeti. – Hitro se vožnja odseda, pa še urneje, tako rekoč, curkama prav peklenske cape marsikacimu gerdoustnežu iz gobca vro. Kakor strup zdravimu telesu, tudi te nesnažne klafe poštenimu sercu škodujejo. Sramožljive duše pa se v vročih vicah znajdejo. Nič druziga si ne vošijo, kot hitre rešitve. Poštenim popotnikam, posebno občutljivim ženskam v tolažbo se pove, de jim je zoper take ostudne nadlege postava pravična varhinja.
Sileški časnik lanskiga leta tole naznani: Kraljeva nadsodnia je to le popotnim prav važno razsojo storila: Tergovsk, strežej peljaje se po železnici na gornjim Sileškim, je neprenehama popotne ženske, ki so bile ž njim v vozu, z gerdimi, nesramnimi govoricami nadleževal. Zavolj tega nespodobniga vedenja toženiga je perva sodnja kriviga spoznala. In desiravno ga je druga sodnija hotla oprostiti, češ, de bi v §. 150 kazenskiga zakonika ne bile zapopadene nesramne govorice; je vender verhna sodnja pervo razsodbo poterdila, in izrekla: de so bile klafarske besede verh velike nespodobnosti in nesramnosti še tudi očitno pohujšanje, de tedej §. 150. gotovo taciga gerduna zadene, ki je bil tudi res na tri mesce v ječo obsojen.
Prepis: Damjan Debevec (17.12.2010)