Slovenski Romar. Koledar v poduk in kratek čas za navadno leto 1857. Ljubljana 1857, str. 48-51

Hrepenjenje živine po železnici.

(Ta pa postavim de ne bo vsim všeč)

Po slovečim belim pasi,
Ki z Ljubljane v Terst pelja,
Slišijo se mili glasi,
Če kdo zanje sluh ima.

Ž'vinca vboga tam zdihuje
Milo, de v nebo verši; –
Pa ta glas le tisti čuje,
Ki kamnit'ga serca ni.

»Oh, prestrašno je terpljenje!«
To je žvince mili glas,
Pridi skorej odrešenje!
Bog usmili skor se nas! –

Oh, vi delovci hitite
Urno le z železnico!
Nas nesrečne odrešite, –
Joj, za nas je prehudo! –

Vedno gejslaj, vedno guraj
V letu, zimi, dan in noč,
Zdaj »forajtaj«, zdaj mu »furaj«!
Stradaj! – vleci pa čez moč! –

Sebe pase, ter ga pije
Gerd, zarobljeni hlapčin;
Nas pa tepe le – in bije! –
O neusmiljeni habin!!

Z ojstrim bičem nas napaja
Gerd divjak neobtesan,
Vedno nas hudiču zdaja, –
Vsaj sto tavžentkrat na dan.

Oh, to britko je življenje,
Hujši kakor smert in vse! –
Pridi, pridi odrešenje!
Stvarnik naš, usmili se!« –

Ja usmilil se bo Večni,
Kmalo bo železnica!
Časi bližajo se srečni,
Kon'c terpljenja strašniga! –

Al' ta doba bo vesela
Le za vbogo ž'vinco nas;
Našim oderuham pela
Pa bo druga tisti čas!

Se bo spremenilo kmalo,
Bo že vidil prevzetnjak!
Zdaj pečenka je premalo, –
Pa bo dober ovsenjak! –

Takrat si bo praskal lase
On ki zdaj kot »grof« živi,
Naj le travca pot prerase
In hlapon naj mem derči. – –

Ker železnica peruti
Prevzetnjaku strigla bo,
Torej pa ne more čuti,
de od nje opomni kdo.

Kakor pes razkačen laja,
In huduje v sercu se;
Vsim hudičem njega zdaja,
Ki jo zmislil pervi je.

Terdi clo v slepoti svoji:
»Zlodi sam je zmislil jo!« – –
Haha! čujte, dragi moji!
Kak' je pač neumno to!!

Vrag si pač sam noče škode! – ! –
In saj Bog sam govori:
De kraljestvo padlo bode,
Kjer glavar nasprotva si. (Luk. 11.) –

Njivo lepo zadušila
Peklu bo železnica,
Toča vragu bo pobila
Kos nar lepšiga polja.

Njive boljši vrag skor nima,
Kakor vel'ka cesta je;
Naj bo leto, naj bo zima,
Satan žanje vedno le! –

Kar le hočeš, tukej iši –
Greh ondot je ves doma. –
Preklinvanje tam se sliši,
De skor zemlja trepeta! –

Izdajvanje, – prisegvanje
Se razlega krog in krog –
Božji strah – to so le sanje, –
Ker je trebuh le njih bog. –

V praznike in svete čase,
V nedelje – Božje dni
Satan se tu nar bolj pase,
Nar več takrat nalovi.

Petik, post, če kaže prat'ka,
Biti mora »holt« meso! –
Al' naj mine doba kratka,
Ga še Sveti Dan ne bo. –

Polna mera hudobije
Davno kliče do nebes; –
In de še kej z zemlje klije –
Čudo je veliko res! –

Oh zatorej cesta mila
Pridi, o železnica!
De boš satana pobila,
Tam, kjer tol'ko moč ima! –

Te živinca željno čaka,
Dobre duše te žele,
In boji se te le spaka,
K'ji poterla boš roge.

In če škode bi storila
Tud' nezadolženim kej,
Ko bahača boš strojila,
To tolažba bode naj:

Bog, če tudi rani malo,
Za zdravilo tud' skerbi;
Torej bo pomagal kmalo,
»Svojih On ne zapusti.«

F.

Prepis: Damjan Debevec (30.3.2010)