Domač koledar slovenski za prestopno leto 1860., Ljubljana 1859, str. 50, 51
Vožnja po železnici.
(…)
3. Daljava krajev na južni železnici.
Narazen je:
(…)
Ljublj. in Borovnica 3 m.
Borovn. in Logatec 2 m.
(…)
Pošiljanje pisem po pošti.
(…)
Pošte, ki so od Ljubljane do 10 in do 20 milj daleč.
Na Kranjskem.
(…)
Borovnica ... 3 m.
(…)
Domač koledar slovenski za prestopno leto 1860., Ljubljana 1859, str. 89-90
Borovniški most na južni železnici.
(S podobšino.)
Novi časi in nove naredbe marsikteri kraj spremenijo, in mu dajo drugačno podobo, ali mu podelijo večjo slavo; nar bolj velike spremembe napravljajo železnice. Na Krajnskem je nar večja stavba poleg železnice visoki in dolgi most pri Borovnici, 3 milje od Ljubljane, 1 od Verhnike in 2 od Logatca.
Prejšni čas je bila Borovnica malo znana vas; blizo od ondod proti Verhniki pa je dolgo slovel Bisterski samostan, ki ga je koroški vojvoda Ulrik III. l. 1260 vstanovil za kartuzijane, in iz začetka z mnogimi posesti obdaroval. Pobožna naprava je tudi sledeče čase imela prijatlov in dobrotnikov, in tako je nabrala veliko posestvo; njene kmetije in njeni gojzdje so segali od Verhnike do Cerknice, deloma so bile raztresene na Gorenskem, Notranjskem in Primorskem; tudi Cerkniška fara s svojimi poddružnicami ji je bila podložna. Cerkev je bila posvečena s. Janezu Kerstniku, in zidana po gotičnem zlogu, minihi so imeli posamezne celice krog velicega verta razpostavljene, le za prednika je bilo večje poslopje napravljeno. Prednik se je iz začetka imenoval prior, in pervi je bil Krištof po imenu; cesar Leopold I. pa je l. 1660 priorju Ludoviku dal častno ime prelata. Samostan je obstal do l. 1782, takrat ga je odpravilo povelje cesarja Jožefa II.; poslednji prelat je bil Brunon Ortner. Posestva so se nekaj časa štele k verski zalogi, pozneje so bile prodane.
Na drugo stran od Borovnice proti Igu stoji na lepem griču romarska cerkev Žalostne Matere Božje, ki je bila l. 1729 sozidana; iz tiste se daleč okrog prijeten ogled odpira proti Verhniki in proti Ljubljani. Vsa ta lepa ravnina je bila pred malo več ko trideset leti še globoko močvirje, le nekteri griči so se kot otoki vzdigovali iz vodenega zemljiša. Nar bolj globoko je bilo to močvirje med Žalostno goro in Goricami, tako da se je ondi večjidel s čolni vozilo; zdaj pa gre ravno na tem mestu železnica čez osušeni svet. Sicer nasip sega 1200 sežnjev na dolgo, 30 do 45 čevljev na globoko, in po verhu še 12 do 15 čevljev na visoko, in v vsem skupaj znaša 1,500.000 kočnih sežnjev kamnja in peska; vender železnica ima zdaj terden stan, ter se ne gane.
Pred Borovnico pa je postavljen čez široko dolino veličansk most za železnico, ker se tista od Žalostne gore dalje polagoma vzdiguje, da bi prestopila verh med Verhniko in Logatcom. Ta most je 300 sežnjev dolg, in 20 sežnjev visok; delan je na dvoje nadstropje, doljno šteje 19, in gornje 22 debelih stebrov ali podpor iz rezanega kamna, oboki med stebri pa so iz opek narejeni. Prostor za kolodvor, ki je na drugem koncu mosta, je skoraj ves le kamnitemu hribu odvzet. Malo dalje je zopet drugi most, 60 sežnjev dolg in 12 sežnjev visok, ki šteje 10 podpor iz rezanega kamna. Memo takošnih veličanskih stavb se bližnje hiše s cerkvijo vred vidijo skoraj kot otroške igrače.
Prepis: Damjan Debevec (28.5.2010)