Andrej Likar, "Cerknica in njena okolica" v: Novice gospodarske, obertniške in narodne., 13. maj 1863 (let. 21, št. 19), str. 147-148
Ozir po domačii.
Cerknica in njena okolica.
Popisal Andrej Likar.
(Dalje.)
(...)
Pa namesti da bi šla po stari cesti od kapelice naravnost v Cerknico, zakrniva jo na desno po zelenih senožetih navzdol v prijazno dolino na
Loško.
Ko ogleduješ tukaj staro razpadlo zidovje, mislil si boš, da so nekdaj divjale tukaj strašne vojske, pustivši za seboj pogin in razpad. Ne, ljubi moj, motiš se, glej, te razvaline so nasledek tiste nesrečne teorije, ki se je bila začela v preteklem stoletji na Francozkem, razširila se je potem po Nemškem in je obrodila tudi pri nas svoj strudeni sad s tem, da je stegnila svoje olikane prste po mirnih samostanih in njih premoženji po svoji modrii ravnaje cerkvene zadeve.
Nekdaj so prebivali v Bistri (Freudenthal) med Vrhniko in Borovnico samotarci (mnihi) Kartuzijani. Tukaj na Loškem so imeli svoje posestva. Ves svet doli od kapelice med staro cesto in vrhom nasprotnega hriba, in spodej v dolini skorej tje do nove ceste, je bil njih. V sredi tega posestva, na vzvišenem mestu je bil gradič Loško po imenu, nemški Thurnlak. Gradič je imel dvoje nadstropij in več malih izbic ali celic. Pred gradičem je bilo lepo ravno dvorišče, obzidano in z dvema stolpičema za brambo proti Turkom prevideno. Na južni strani v kotu dvorišča je bil velik vodnjak, obzidan z rezanim kamnjem. Zunaj dvorišča nekaj korakov preč je bilo drugo poslopje, spodej za družino, zgorej pa so bile menda žitne shrambe. Prec za tem poslopjem je stal prostoren zidan konjsk hlev s kamnitnimi žlebovi ali jasli za 16 konj, spredaj pa je bil spet drug vodnjak. Še en hlev je bil nekoliko bolj spodej za govejo živino in drobnico. Za streljaj delječ za gradičem proti severju pa je bila cerkvica sv. Notburge v sredi med košatim hrastjem, kjer so prelati maševali vsaki dan ljudem, kadar so na tlaki ali senožeti kosili ali drugač polje obdelovali. Nad gradičem okrog do vrha so bile senožeti, pod gradičem na planem je bil najpopred velik z mnogoterim sadjem zasajen vrt in naprej proti Cerknici same njive. Od gradiča proti Cerknici je peljala vozna pot, ki se imenuje še dandanašnji »prelatova pot.«
Tukaj v gradiču na Loškem so prebivali, zlasti poleti, bistriški prelati, rekel bi, v najprijaznišem kraji cerkniške okolice. Najimenitniši med vsemi prelati je bil Gregor Črvič. Njegova slava se še zdaj razširja od ust do ust. Živel je tukaj okoli leta 1660. Bil je on prelat v Bistri, fajmošter v Cerknici, apostoljski misijonar in škof (in partibus). Vse te imena, zedinjene v eni osebi, pričajo njegovo imenitnost. Ljudje ga imajo sploh za svetnika. Pokopan leži v cerkniški farni cerkvi v lastnem grobu pred stranskim oltarjem sv. Ane. Tako je bilo na Loškem nekdaj, in kako je pa sedaj?
Tukaj se vidi, kako minljivo je vse, kar delajo človeške roke. Kjer je bil nekdaj prijeten raj, je zdaj žalostna pustota – Kajnovo znamenje, pritisnjeno na čelo civilizacije preteklega stoletja. Ko se je bil vzdignil hrup zoper samostane in jih je bila jela vlada prodajati privatnim, so bili kupili samostan v Bistri predniki sedanjega blagorodnega gospoda Galeta in ž njim tudi Loško. Obdržali so pa bili tukaj le pravice in patronstvo cerkniške fare sebi, posestvo drugo pa so bili razprodali na drobno. Zidišča in nekaj zemlje so bili kupili gospod Obrezovi predniki v Cerknici, drugi ostalo. Ker pa ni kazalo zidišč v dobrem stanu ohraniti, razpada, kar še ni razpadlo. Na zadnjem vrtu štrli le sem ter tje kak strmelj po koncu, hlevi so do tal podrti, hiša za družino je pred kratkim prišla ob streho, od cerkvice se zna komaj, kje je stala, in gradič je bil požgal pred mnogo leti nek hudobnež, tako, da zdaj še nekaj zidovja stoji ondi, kjer so nekdaj pobožni samotarci v psalmih Boga hvalili. Samo Bogu je še prizanesla razdiravna roka, to je: sv. razpelu (britki martri), ki še zdaj stoji kmalo pod gradičem pri prelatovi poti proti Cerknici. To razpelo je pa tudi res mojstersko delo podobarstva. Izvrstno zrezljana podoba iz trdega hrastovega lesa je nad 4 čevlje visoka. Pravijo, da jo je rezljal nek Kartuzijan v Bistri. Tako, dragi moj, je zdaj na Loškem, nekdaj toliko lepem kraji. Kadarkoli sem se sprehajal v tem kraji, če tudi v družbi presrčnih nepozabljivih mi prijatlov, gospoda A. O. ali M. H., vselej so me obhajale otožne melanholične misli o minulosti in sedanjosti, zato se poslavljam za vselej od vas, mili mi kraj, dragi mi prijatli, spominjevaje se vas do zadnjega zdihljeja, Bog ve, ali nas bo še kdaj skupaj pripeljala njegova previdnost. (Dal. prih.)
Prepis: Damjan Debevec (24.3.2010)