Novice gospodarske, obrtniške in narodne., 9. junij 1869 (let. 27, št. 23), str. 184-186
- (Spomenica ljubljanskega mestnega odbora). Kaj čudno »spomenico« je sklenil 1. t. m. mestni odbor ljubljanski o dogodbah na Jančjem in v Vevčah in poslal do ministerstev za notranje reči, za pravosodje, nauk in za deželno bran.
V tej spomenici mestni očetje ljubljanski po pravem pomenu ne zahtevajo nič manj, kakor to, da bi se dele vse prižnice, vse šole, vsi slovenski časniki, vsa narodna društva in cela kranjska dežela pod stražo; da bi se deželna vlada dala kakemu generalu v roke, da bi se narodni učitelji odstranili, sodnijski uradniki, ki ne zatožijo in ne zgrabijo vsacega človeka in časniku, ki kaj nemškutarjem neprijetnega zine, premestijo, z eno besedo naj se tako naredi, da na celi slovenski zemlji nihče ne bo mogel vza slovenstvo ne pisati, ne čutiti, celo misliti ne. Čeravno mestni odbor vedeti mora, da ni zastopnik dežele in da ga še celo mestna večina ni izvolila, vendar hoče strahovati vso deželo in v tem še presega laški odbor tržaški, ki saj le strahuje okolico slovensko. Le potem, trdijo mestni očetje, bo sčasoma mogoče, da bo peščica ljubljanskih nemškutarčkov mirno spančkala.
Ta cela spomenica po našem presodku ni druzega, ko posnetek iz Tagblattovih vvodnih člankov, zato se tudi lahko ugane, kdo je nje dušni oče in pisalec. Najtrdneji dokaz temu je to, da se spomenica služi ravno tistega orožja, kakor »Tagblatt«, to je: laži in opravljanja.
Pa da ne poreče kdo, da mestnim očetom krivico delamo, naj povemo nekoliko za pokušnjo, s kakimi čenčami in zvijačami so šli pred ministre.
»Tako daleč smo že, pravijo, da kmetje železnico napadajo. Na taborih se je iznašla psovka »nemškutar«, da se ljubljanski liberalci ž njo psujejo; dijaki se vseh napadov vdeležujejo, tako na Ježici in spet zdaj na Jančjem. Tabor je kriv napada na Jančjem. Gibanje med ljudstvom 23. maja t. l. v Vevčah in v Ljubljani je bilo že celo socialistično.« Tako trdijo mestni očetje ministrom.
Oglejmo si zdaj te čenče enmalo bolj na tanko.
Strašni kmetiški napad na železnico, kakor smo za gotovo izvedeli, ni druzega, da je oni dan bedast pastir tam nekje pri Borovnici en kamen vrgel po kravi, da bi jo odpodil od železnice, al po naključji je padel kamen, ko je ravno vlak memo šel, na en voz. To je vse, kar se je zgodilo in zato morajo kmetje trpeti!
Kdo je besedo »nemškutar« iznajdel, mi sicer ne vemo. Al g. Dežman in morebiti še kdo drug se bo gotovo spominjal, da so bile že 1848. leta pri nekem ljubljanskem nožarju sablje izložene z napisom: »Udri nemškutarja.« Gotovo se bo gosp. Dežman tudi še spominjal Koseskega pesmi: »Ti tujcu nemarno si svoje prodal; – pod mizo njegovo boš trohice bral, – podnožnica, votli nemškutar«. Sej je prišla že v tistem časniku, v kterem beremo navdušeno Dežmanovo pesem: »Še Slovenija ni zgubljena« in njegov panslavistični govor: »Slava Slavjanom«. To je pa bilo že 1848. leta, ko ni bilo še nič od taborov slišati, in že je Dežman sam stvaril Slovenijo in jej prerok bil, da »ni zgubljena«! Ne tabori tedaj, nego Dežman je prvi dražil nemškutarje s Slovenijo!
Gola laž je, da se je kteri dijak napadov na turnarje udeležil. Ali niso bili zastran Ježiške praske obdolženi dijaki popolnoma za nedolžne spoznani? In kako da g. mestni župan dr. Suppan, ki je bil vendar eden izmed zagovornikov obtoženih v tej pravdi, tega več ne ve? Zdaj zavolj Jančega sta sicer res »Tagblatt« in »Laibacherica« po svetu trosila, da je pismo dijakovo iz Ljubljane kmete šuntalo in da to pismo je bilo narekovano od nekega narodnega voditelja. Al vse to ni druzega ko nesramna, gola laž od konca do kraja.
Da tabor ni kriv dogodbe na Jančjem, smo že zadnjič povedali. Radovedni smo pa, kaj bi mestni očetje odgovorili, ko bi jih ministerstvo prašalo, kaj je bilo pa krivo veliko veče in huje praske na Ježici, ker do takrat še ni nikjer nobenega tabora bilo?
Čisto nerazumljivo nam je pa, zakaj imenujejo mestni očetje gibanje na Vevčem in v Ljubljani celo socialistično. Ali morebiti zato, ker se je mirno in neoboroženo ljudstvo napadlo z orožjem? Ali morebiti zato, ker so se ljudje zgledovali in se vsi prek jezili, ko so turnarji, oficirji in žandarji, z kompanijami soldatov obstraženi, ubitega Rode-ta s hrumom in turško muziko kot trofejo v mesto peljali? Če so mestni očetje kaj druzega opazili, naj povedo!
Glavni vzrok vsega hudega na Kranjskem, pravijo mestni očetje, so pa duhovni. Ti ne poznajo svojega poklica. Namesti da bi ljudi učili ljubezni in krščanske potrpežljivosti, delajo temu ravno nasproti. Blodijo ljudem zdravo pamet in vernost, zakrivajo puntarsko ravnanje s svojo duhovno oblastjo. Zatoraj ven ž njimi iz šole; pod stražo prižnice!
Šole še niso ločene od cerkve, da bi se v okom prišlo škodljivemu duhovskemu upljivu, one so popolnoma demoralizirane, pravijo dalje, discipline ni več; dijaki razgrajajo po ulicah s sovražnim vpitjem in pijančujejo v trdo noč. Toraj vodstvo v ostre roke! Proč z učitelji, ki jih uče narodnega fanatizma! –
Tako so govorili nemški mestni očetje v »spomenici«, kteri poročevalec je bil odbornik Pirker. Gotovo bi se bilo vsacemu druzemu bolj pristovalo poročevalcu biti kakor Pirkerju! Koliko ukaželjnosti njega vodi, to najbolj on sam ve, saj si lahko pokliče v spomin ali pa dr. Kluna vpraša, kako se mu je na Dunaji godilo anno –; mi tudi zastonj iščemo v programih realkinih njegovih visokoučenih sestavkov.
Marsikaj nerodnega smo že slišali in brali; ali tako krivičnega, brezvestnega in nesramnega opravljanja še nikjer.
Ali je mogoče, da se sme zdaj, ko se trdi, da je Avstrija pravna država (Rechtsstaat), ves duhovski stan, narodni možje, vse učiteljstvo tako brezobzirno grdo očitno napadati! Kaj si mora ministerstvo, kaj drugi svet o naši deželi misliti!
To je tedaj pravičnost in poštenje tiste ljubljanske koterije, ki se usti, da nam kulturo prinese. Lepa hvala! Nemogoče se nam zdi, da bi duhovščina molčala o takem psovanji pred svetom! Nemogoče, da bi vodstva šolska brez protesta pogoltnila take napade.
Na vlado se jeze mestni očetje, da je takrat, ko se je v deželnem zboru delala postava o ravnopravnosti slovenskega jezika v šolah in uradnijah, rekla, da imamo pravico to zahtevati; da ona dopušča na taborih o združenju vseh Slovencev govoriti. Ona naj nam enkrat naravnost reče, da je vse naše napenjanje zastonj, da ne dobimo nič.
Al v tistem hipu, ko mestni očetje to od vlade zahtevajo, trdijo ob enem, da nočejo od vlade nič druzega, kot samo to, da se naj postava ostro spolnuje. Prav Dežmanova logika!
Radi verjamemo, kar trdi spomenica, da misli, v nji izrečene, niso sad sedanjega burnega hipa, ampak dobro preudarjene. Radi verjamemo. Sej je to »Tagblattov« program, za kterega že dolgo govori in piše. Zatrite narodne zastopnike, narodno duhovščino, narodne učitelje in časnike; zatrite v mladini vsako narodno iskrico; odstavite narodne uradnike itd,; dajte nam potlej kmeta v naše pesti – pa bo po slovenstvu kmalu trava rastla! To hočejo spomeničarji! Da bi le tako tudi šlo! Ali malo prepozno ste prišli. Kar Metternich in Bach v drugem času in z drugimi sredstvi nista mogla, to si upate, vi pritlikovci!
Samo v eni reči se to pot z mestnim odborom popolnoma vjemamo, namreč, da naj se povsod na tanko postave spolnujejo. To je tudi naša misel, tem bolj, ker mi Slovenci druzega ne zahtevamo, ko pravice, ki so nam po svetlem cesarju in po ustavi zagotovljene.
Zatoraj zahtevamo, naj se slovenskemu narodu pravice, ki mu gredo zastran jezika po čl. 19. državljanskih osnovnih pravic, brez obotavljanja uresničijo; naj kazenske postave varujejo tudi nas pred tistimi, ki nas, našo deželo, naše ljudstvo, našo duhovščino, naše učitelje, našo mladino po vseh časnikih napadajo, obrekujejo, zasramujejo in grde. Naj se vlada ne ozira le na to, kar je peščici ljubljanskih »Tagblattovcev« všeč, ampak naj po pravi parlamentarni šegi gleda na to, kar po svojih poslancih zahteva slovensko ljudstvo, ki je prava večina. To je prava in edina pot, da se dežela spet pomiri, da se strasti poležejo, in da bo enkrat konec dolgi razprtiji, ki deželi in državi po nepotrebnem toliko dobrih moči požre.
– Včerajšni »Triglav« je od besede do besede prinesel pritožno pismo, ktero je županija borovniška poslala c. k. deželni vladi zoper nesramno laž, ki jo je une dni »Tagblatt« raznesel po svetu, da so zbrani kmetje napadli vozovlak na železnici v Borovnici, ter je prosila vlado, naj ostro zavrne lažnjivca, ki se predrzne pred svetom grditi poštenje cele soseske. Še rakovnači so imeli več spoštovanja do tujega blaga, kakor ga »Tagblattovi« pisači imajo do dobrega imena svojega bližnega.
Prepis: Damjan Debevec (30.3.2010)