<html>
<head>
<META http-equiv="Content-Type" content="text/html; charset=windows-1250">
</head>
<body>
<h2>Simon Robič, »Krajepis borovniške okolice v prirodoslovnem obziru.« v: Narodni koledar in letopis Matice Slovenske: za leto 1869, Matica Slovenska, Ljubljana 1869, str. 67-78</h2>

<h2>Krajepis borovniške okolice<br> 
v prirodoslovnem oziru</h2>

Spisal Simon Robič. *)<br><br>

Tri milje proti jugu od Ljubljane poleg železnice, kjer 1800′ dolgi 120′ visoki, tedaj velikanski, srpasto-zaviti zidan most dve gori sklepa, stoji 980′ nadmorske visočine v prijetni dolini vas Borovnica. Njena okolica v prirodoslovnem obziru toliko znamenitega hranuje, da se ponosno meriti sme z marsikterim drugim krajem naše, mile, lepe in v prirodoslovnih stvareh prebogate domovine, dapače mnogo krajev še celo dalječ dalječ prekosi.<br>
Ker v tem zanimivem kraji že blizo 6 let bivam in zarad pičlih letnih dohodkov le redko kedaj drugam stopiti morem, zato sem toliko marljivejši preiskaval to okolico in kar sem v tem času znamenitega zapazil in steknil, podajem tu prirodoljubom  za všečno porabo.<br>
Zemeljski nasadi ali skladi (Erdschichten), ki proti severu nagnjeni se od zahoda proti izhodu dvigajo in proti jugu v Vinivrhu (3123.09′∆), med jugom in izhodom v Šopu (3155.88′∆), proti izhodu v Smerekovcu (3150´) proti večeru pa v Trebevniku (2550.30´∆) najviše vrhunce dosežejo, so občno triasne tvorbe ali sestave (triasformation). Drugi vrhunci so še: proti zahodu od Borovnice Lipovec; med zahodom in jugom Kamenvrh, Malivrh, Kunivrh; med jugom in izhodom Gabernica: proti izhodu pa Planina.<br>
To pogorje je sestavljeno doli do srede iz triasnega apnenca, podnožje Trebevnika in Planine od Pakega do velicega zidanega mostu pa iz Verfenških skladov. Od Borovnice do velike struge Pekel pod Pristavo se prikazujejo premogovi škrilniki namešani zlasti pri Borovnici z neogenimi zlepljenci in predrti pri Ohonici od laporja. Proti jugu od Borovnice, v podnožji Grede za Kopitovim gričem je obilno rujavega železovca (Brauneisenstein), kteri zbrušen in uglajen je zaradi grahastih in prosnatih zrnc kaj ličen. Podnožje Planine obstaja okoli Drašče in jelovskega griča iz laporja in peščenca, v kterem se nahaja rdeče in črno, Ahatu podobno, kremenje (Quarz). Nad Sabočevim v Smerekovcu, kjer se pot proti Rakitni vije, obilo je školkastega apnenka (Muschelkalk).<br>
Po žlebih, kodarkoli kaka vodica šumlja, se množi povsod lahki kamen (Tufstein) in kolikor na mahu ali močvirju pripomorejo močvirne rastline n. pr. šotni mah (Sphagnum) divje močnice (Andromeda polifolia), jesenska resa (Calluna vulgaris) itd. k tvoritvi šote, toliko pospešujejo tu razni mahovi rast lahkega kamenja, ker srkaje napajajo se z ogljeno kislo apnino ter se sčasoma vtrde in okamne.<br>
Korita od Brezovice pod Strmec in od Ohonice v Pekel kot planota pod Sabočevim in ravan okoli Borovnice so naplavina ali diluvialnega nanosa; na mahu pa aluvialnega.<br>
V pogorji Borovniške okolice je petero v prirodoslovnem obziru prav znamenitih podmolov ali podzemeljskih jam (Grotten).<br>
Prvi je Jelenodolski podmol proti zapadu od Borovnice primerno kakih 72′ nad jelenodolskim zidanim mostom ali 1217′ nad morsko visočino, iz kterega majhen studenček šumlja razljivaje se dalje po žlebu čez mahovito lehko kamenje v Jelenodol. Predlopa podmola je spredej 18′ široka, 9′ visoka, 21′ pa dolga, iz ktere odpira ozka tesnina vzhod v podmol, tako, da le sključen va-nj priti moreš ob potoku, ki se od severa proti jugu 84′ steguje; širok je 18′, najviša visokost pa 15′. Potem se zavija proti izhodu v tako ozki in nizki tesnini, da zopet le sključen ali po vseh štirih kacih 15′ dalje plaziti moreš in od tod skozi tesno špranjo v zadnjo lopo proti jugo-zapadu, ki meri kakih 15′ dolgosti, 7′ širokosti in 7′ visokosti.<br>
Drugi podmol je poleg Zavrha, pičle pol ure od Pokojišča, v mali kotlini pod Malim vrhom 2301′ nadmorske visočine. Vzhod proti zapadu, 1 1/2′ visok in enako širok, je tako tesen, da se le ritnisko pa trebuhu skozi luknjo splaziti moreš na gred, po kteri se dober seženj, globoko stopa v malo lopo, ktera se v dva hoda deli: levi brez vse prirodoslovne posebnosti se steguje proti zapadu kakih 10-11 sežnjev, desni pa od začetka tako nizko stisnjen, da se le na trebuhu po nekoliko nagnjenih tleh en seženj delječ plaziti moreš, se zavija v enakomerni širokosti proti izhodu in sicer do prelaza kakih 9-10 sežnjev, in od ondot do konca še kakih 20 sežnjev.<br>
Tretji podmol je v lozi pod Kunivrhom, eno uro od Pokojišča v primerni nadmorski visočini kot uni pod Malim vrhom. Kmalu pod vožnim potom poleg Kunivrha je kotlina, iz ktere se gre po hudo nagnjeni votlini 4 sežnje v globočino; ondi se razdeli v dva hoda; desni se razteguje proti severu kakih 4 do 5 sežnjev, levi pa proti jugu, strmo nagnjen navzdol in kako delječ, ne vem, ker brez vrvi in velicega truda si ne upa človek, plaziti se v to negotovo globočino.<br>
Nad vasjo Brezovico, med malim Krimom in Gabernico je četrti podmol, Golobja jama 2250′ primerne nadmorske visočine, ki se proti jugo-izhodu kakih 50 sežnjev in sicer od začetka po tesnem le poldrugi čevelj visokem in enako širokem vhodu 5-6 sežnjev ravno, potem pa tako strmo navzdol nagnjen steguje, da se brez vrvi le težko in ne brez nevarnosti čez navaljeno kamenje plaziti moreš. Temu skoraj vštric je drug enako strm, ki pa nobenega vhoda od zvunej nima.<br>
Peti podmol je v lužah pod Srobotnikom proti izhodu od Borovnice, pičlo uro od Sabočevega. Vhod va-nj je proti jugo-izhodu skozi skalnato razpoko, in ktere se gre kaka dva sežnja ali po vrvi ali po posekani in v globočino spuščeni roglji naravnost navzdol. Ondi se odpre velika lopa, ki se v dva hoda ali dve jami razteguje; veča proti izhodu, manjša proti jugu, ki je pa tako tesna, da se le po trebuhu va-njo splaziti moreš.<br>
Velikanska lopa Vihrovica je v malem Krimu nad Sabočevim; al v prirodoslovnem obziru je brez posebnosti.<br>
Kaj se vseh teh ob kratkem popisanih podmolih nahaja, hočemo kasneje povedati; ozrimo se pred vsem na

<h3>rastlinstvo.</h3>

Vrhunci, slemena in planje pogorja so obraščeni veči del s hojevci, ki so le redko namešani z listovci. Ondi raste največ hoj (Abies pectinata), smerek (Abies excelsa), in mnogo tis (Taxus baccata); brežine in rebra pa so obraščene večidel le z listovci, in ti so: hrasti (Quercus Cerris), ki so poglavitno drevje na Planini, potem bukve (Fagus sylvatica), gabri (Carpinus Betulus), ki je poglavito drevje v Gabernici; jeseni (Fraxinus Ornus), brsti (Ulmus major), javorji (Acer Pseudo-platanus), mekleni (Acer campestris), lipe (Filia), nagnoj (Cytisus Laburnum), breze (Betula alba) posebno obilno nad Lazi, dren (Cornus mascula) zlasti nad Bregom, kjer, kadar cvete, se obrežje kar rumeno vidi.<br>
V nižinah in na planem pa rasejo beli in rujavi topoli (Populus alba & canescens) trepetlike (Populus tremula), jelše (Alnus), kostanji (Castanea vesca) nad Dulami, murbe (Morus alba) poleg Dul in Borovnice; orehi (Juglans regia), hruške (Pyrus communis), jablane (Pyrus malus), slive ali češplje (Prunus domestica), črešnje (Prunus avium), ktere se nahajajo tudi po logih in gozdih.<br>
Glede na grmovje vidimo mimo obilno lešja (Corylus Avellana), česminja (Berberis spinosa), brinja (Juniperus communis), gloga ali belega trnja (Crataegus oxyacantha) in črnega trnja (Prunus spinosa), še mnogo lepega klocka (Staphylea pinnata), bodičevja (Ilex Aquifolium), šmarnih hrušic (Amelanchier vulgaris), rula (Rhus Cotinus), gozdne krhlike (Rhamnus frangula), svib (Cornus sanguinea), psike (Ligustrum vulgare), udovitja in brogovitja (Viburnum Lantana & Opulus), jerebik (Sorbus aucuparia), mokovca (Sorbus Aria), brek (Sorbus torminalis), bezga navadnega, grozdnatega in hebata (Sambucus nigra, racemosa & Ebulus), kosteličevja (Lonicera Xylostea), kozličevja gladkega, bradovičastega in širokolistnega (Evonimus europeus, vermosus & latifolius) in poslednjič še raznih vrb (Salices) zlasti ob potokih, pa tudi po logih, in pa plezavek, kterih je posebno obilno: divje trte (Vitis Labrusca), hmelja (Humulus Lupulus), kovačnika (Lonicera Caprifolium): v gozdu pa bršljana (Hedera Helix), srobrota (Clematis) in blišča (Tamus communis).<br>
Oziraje se na cvetlice zapazimo čudapolno mnogoterost, različnost in krasoto. Spomladna resa (Erica carnea) kot rdeča odeja pokriva spomladi rebra in brežine gora in je takrat z belimi slepicami (Helleborus niger) pridno obiskovana od delavnih bčelic. Raznobarvno lepotičijo takrat nižine in ravan: snežni zvončeki (Galanthus nivalis), morska čebulica (Scilla bifolia), bele nunke (Crocus albiflorus), spomladni svišec ali svederci (Gentiana verna), lozne in rumene veternice (Anemone nemorosa & ranunculoides), srčkasto-listni gumbeki (Globularia cordifolia), na močvirnih mestih pa krasne spomladne norice (Leucojum vernum) in močvirne tulipe (Fritillaria Meleagris). Po strugah, jarkih, bregovih in strminah se razcvetajo kasneje: čemaž (Alium ursinum), petolistna in devetolistna konopnica (Dentaria enneaphyllos & pentaphyllos), rolčič (Scopolina Atropoides), zlasti po žlebih; pokalin (Physalis Alkekengi), kačji trpotec (Plantago serpentina), mesečnica (Lunaria rediviva), golobčevje (Ophris), razni ceptici ali kukovice (Orchidaeen); posebno: ceptec ogorevček (Orchis ustulata), glavičasti ceptec (Orchis globosa), bezgovičasti ceptec (Orchis sambucina), čeladasti ceptec (Orchis militaris); veliki maternik (Astrancia major), volčje črešnje (Atropa Belladona), pasji zob (Erythronium dens canis), kolenčaste krvomočnice (Geranium nodosum), sivi regrat (Leontodon incanus), hruškovica (Pyrola secunda) v Gredi; rdeča detelja (Trifolium rubens), planinski šipek (Rosa alpina) ravšje (Rhododendron hirsutum) v Peklu in nad Vihravico; malinje (Rubus idaeus), borovnice (Vaccinium Myrtillus), pasji jezik (Cynoglossum officinale), žanjevec (Polygala Chamaebuxus), konjski jezik (Ruscus  hypoglossum), lavoriko-listnati volčji koren (Daphne Laureola): obe v brežini Trebevnika; kranjska in bulčasta lilija (Lilium chalcedonicum vel carniolicum et bulbiferum), travna perunka (Iris graminea) poleg Vihrovice, rumene vijolice (Viola biflora) v Peklu nad slapom, razni mlečki (Euphorbien) dišeča perla (Asperula odorata), ktere je po gozdu in brežinah povsod toliko, da bi vozove ž njo naložil; enako obilo je dušečih šmarnic (Convalaria majalis) in kranjskih brkončic (Primula carniolica), ki so spomladi najlepši kras skalnatim strminam. Poleg njih cveto še žolte mastnice (Pinguicula flavescens) in veliki rigelci ali zvezdarice (Bellidiastrum Michelii), gorske plavice (Centaurea montana), košate kresnice (Chrysanthemum corymbosum), razno žibrije (Epilobien), capasti klinčeki (Dianthus monspessulanus), jasenolistne binkuštnice (Dictamnus Fraxinella) zlasti v podnožju Planine; na mahu pa razne močvirne cvetlice. Na kupe pol bi napisali, ako bi hotli našteti raznovrstne cvetlice, ki rasejo v Borovniški okolici. Ako prirodoljub, z botaniško škatlo na hrbtu, večkrat na leto pohodi to okolico, vselej se bo z bogato nabirko zadovoljen vrnil na dom. Prestopimo zdaj k

<h3>živalstvu.</h3>

Medved kosmatin (Ursus Arctos), stanovito še biva v tukajšnjih gorah. Vsako leto se jih prikaže po dva in še več. Pred dvema letoma so tudi enega ustrelili. Jazbecev (Meles Taxus) je tudi še nekaj. Več je žlahtnih in hišnih kun (Musfella nobilis et Foina); tudi dihurjev (Mustella Putorius), podlasic in kepenov (Mustella vulgaris et Erminea). Tudi vider (Lutra vulgaris) se ne manjka. Volkovi (Canis Lupus) se vsako leto še pripodijo. Ta leta so tri ustrelili. Ris (Folis Lynx) in divji maček (Felis Catus) se tudi še dobita. Mnogo je zajcev (Lepus timidus), še več pa brzonožnih srn (Cervus Capreolus). Preteklo leto so blizo sto srn ustrelili. Jeleni (Cervus Elaphus), kterih se je pred 40 leti še cele črede paslo po tukajšnjem pogorju, so skorej čisto izginili; le redko kdaj pridejo zdaj posamezni v to okolico iz bližnjega Javornika.<br>
Od raznih tičev, ki živijo v tem kraji, naj omenim samo nekterih bolj znamenitih in ti so: planinski orel (Aquila fulva), ki se pogosto vrti nad pečinami v Peklu, kjer brž kot ne tudi gnjezdi, kajti pred dvema letoma je bil ondi mladič ustreljen. – Jezerski orel (Haliaëotos ossifragus) je bil v Bistri vjet, ki zdaj umetno napravljen (prepariran) v ondašnji grajščini paradira. Velika uharica ali sova (Strix Bubo) se tudi še nahaja v gozdu, v ravninah pa pegasta mrtvašnica (Strix flamea).<br>
Izmed kuretine se dobe tu gozdna jerebica (Tetrao Bonasia) in mnogo poljskih jerebic (Perdix cinerea). Še znamenitejše so tice, ki na močvir zahajajo; in te so siva: ali pepelnata čaplja (Ardea cinerea), rujava čaplja (Ardea purpurea), mala čaplja (Ardea minuta), bela čaplja (Ardea alba), žaboder (Ardea stellaris); potem razni kljunači (Scolopax), potapljavci (Podiceps), posebno veliki slapnik (Colymbus glacialis), labudi (Cygnus) in poslednjič mnogovrstne race (Anas).<br>
Izmed rib plavajo tu v Borovnišici in v vodnih jamah, kjer so nekdaj izkopali ilovico za opeke in zdaj voda stoji: smrkovi menkiček (Cottus Gobio), navadni karf (Cyprinus Carpio), brkasta mrena (Cyprinus Barbus), šlanj (Cyprinus Tinca), kocel (Cyprinus Brama), navadni klin (Cyprinus Leuciscus), ščuka (Esox Lucius), postrv (Salmo Fario) pod Strmcem in pod Padeži v Peklu; in poslednjič menek (Gadus Lota).<br>
Izmed golazni (Reptilia) se nahaja tu mimo kuščarjev in arsejic (Lacerta viridis et agilis) in slepcev (Anguis fragilis) še mnogo kač in sicer obilno beloušek (Coluber Natrix), rujavih kač (Coluber austriacus), gožev (Coluber Aesculapii), veliko gadov (Vipera Ammodytes) zlasti na Planini in nad Brezovico.<br>
Izmed zaželk (Insecta), kterih je brezštevilno v vodi in na suhem, nahajamo tu mnogo iz raznovrstnih družeb in plemen, kterih drugod zastonj iščeš. Naj naštejem samo nekterih žužkov iz mnogobrojne družbe štrkovcev (Carabici) in ti so: veliki štrkovec (Procerus gigas), kranjski štrk (Carabus caelatus), hrvaški štrk (Car. croaticus), Kreutzerjev štrk (Carabus Creutzeri) oba v malem Krimu, neredno pikasti štrk (Car. irregularis), obrobni štrk (Car. emarginatus), verižasti štrk (Carab. catenatus), zbočeni štrk (Car. convexus) višneli štrk (Car. violaceus). V podmolih živijo: Sphodrus Schreibersii, Anophthalmus Bilimeckii, Anophth. Hacquetii, in krasni rilčkar Troglorhynchus Anopthalmus; v podmolu pod Malim vrhom se pa nahaja še Leptoderus Hohenwartii, prekrasen žužek, ki le v notranjskih podmolih živi; Adelops Millerii v golobji jami in v jelenodolskem podmolu pa Adelops acuminatus et montanus.<br>
Izmed drugih družin živijo v tej okolici posebno znameniti polkrilci (Staphilinidae), rilčkarji (Curcurlionidae) in razni vodni žužki. Vlovil sem v tej okolici tudi nekaj drugim  prirodoljubom do zdaj še neznanih žužkov.<br>
Izmed dvokrilcev (Diptera) je mnogo lepih raznih muh in obadov.<br>
Ob vodah in na mahu preletava mnogo raznih mrežokrilcev (Neuroptera.)<br>
Izmed ravnokrilcev (Orthoptera) se nahaja tu mimo mnogorazličnih drugih: kobilica hinavka (Mantis religiosa), sloviček trtni (Oecanthus pellucens), in podmolska ali zatišna kobilica (Raphidophora cavicola), ktera pa tudi zunaj podmolov pod kamenjem in za skorjo porobkov živi. Vlovil sem tudi kobilico iz družine Odontura; njeno ime ni mi še znano; brž ko ne je nove vrste (species).<br>
Raznih plemen in mnogovrstni so polži (gastropoda), ki se nahajajo v tej okolici v vodi in na suhem.<br>
Stopimo v Kopališče do Borovnišice, pa zagledali bodemo ondi v vodi na kamenih in na pesku vse polno rožnatih polžkov razne velikosti. Kupčekast, belo-pisan je pisani plavavkar (Neretina stragulata); uni s 6 zbočenimi, rožnatobarvanimi in marogasto-pasastimi zavoji, kterih poslednji je nekoliko širi mimo vseh drugih, je Holandrov sračicar (Melania Holandri). Vmes so še bolj podolgasti, s koželjasto, gosto rahlo-progasto lupinico z 9 zavoji s podolgastimi rujavimi marogami; imenujmo ga: podolgasti sračicar (Melanopsis acicularis). Grede dalje ob vodi najdemo pod malnom v strugi ledvicam podobno školjko, in ta je ljubljanska školjka (Unio Labacensis), kterih je posebno obilno poleg Ohonice. V logu pri mostu čez Borovnišico zagledamo na desnem obalu mnogo polžkov s temno-zelenkasto kroglasto lupinico s 4 zavoji, kterih poslednji je tako širok kot vsi drugi; ta polžek je glenini plezavček (Lithoglyphus fuscus). Na kamenih pa najdemo obilno drobnih potočnih plezavčekov (Lithoglyphus fluminensis). Prišedši do jam, kjer so kopali ilovico za opeke, zajamemo z vrečo na drogu privezano kalovino, pa najdemo v njej velicega mlakarja (Paludina vivipara), polža s tanko, zelenkasto, zdolej kroglasto, zgorej kupčekasto 1 – 1 1/2′′ visoko in 13 – 15′′′ široko lupino s 7 trebušnimi zavoji, in pa studenčnega krožkarja (Cyclas rivicola). V vodnih grabnih na mahu pa najdemo v zajeti kalovini blatnega in rožnatega krožkarja (Cyclas caliculata et cornea), školjkice s podolgasto, kroglasto-rumenkasto 4 – 5′′′ visoko in 5 – 6′′′ široko lupinico. Poleg nju ali vmes se nahaja vegasti lečar (Pisidium obliquum), ki je s studenčnim lečarjem (Pisidium fontinale) ves podoben leči. Na vodnih rastlinah najdemo: trobljastega svitkarja (Planorbis corneus) s trobljasto 6′′′ vis. in 13 – 14′′′ šir. rujavkasto lupino, s 6 zavoji; robčastega svitkarja (Pl. marginatus) s kolčasto, zdolaj skoro ravno, zgoraj izdolbeno 1 1/2′′′ vis. in 7′′′ šir. lupino s 5 – 6 zelo razširjajočimi se zavoji; zbočenega svitkarja (Pl. carinatus) s kolčasto precej svetlo 1 1/2′′′ vis. in 7′′′ šir. lupino s 5 zelo na široko rastočimi, potlačenimi zavoji; pladnjastega svitkarja (Pl. vortex) s kolčasto, zdolaj ravno, zgoraj izdolbeno lupino s 7 zavoji; svetlega svitkarja (Pl. nitidus) z malo, zgoraj zbočeno, zdolaj precej ravno svetlo 1/2 – 1′′′ visoko in 1 – 3′′′ široko lupinico s 3-4 zavoji, in stisnjenega svitkarja (Pl. contortus) s čisto malo kolčasto 3/4 do 1′′′ vis. in 2 1/2′′′ šir. lupinico s 7 zavoji. – Poleg Dulj in v nekterih grabnih na mahu se nahaja: veliki mlakužar (Limnaeus stagnalis) s 1 – 2 1/2′′′ vis. in 10 – 14′′′ šir. špičasto lupino s 6 – 7 zavoji, kterih poslednji hudo trebušnat vse druge na velikosti preseže. – Pogostoma se tudi nahaja močvirni mlakužar (Lim. palustris) s podolgasto, koželjasto 11 – 15′′′ vis. in 6′′′ šir. črnikasto lupino s 7 zavoji. – Tako tudi se nahaja ptuji mlakužar (Limn. preger) s trebušno 5 – 7′′′ vis. in 3 – 5′′′ šir. rujavo-rumenkasto lupino s 4-5 zavoji. Bolj redek je mali mlakužar (Limn. minutus) s 3 – 4′′′ vis. in 1 – 1 2/3′′′ šir. zelo svetlo lupinico s 5 zavoji. – Ob vodnih grabnih plezajo jantararji in sicer: široko-šobasti jantarar (Succinea amphibia) s trebušno, prizorno, tanko, 6 – 8′′′ vis. in 3 – 5′′′ šir. voščeno-rumenkasto lupinico s 3 zavoji, kterih poslednji je veliko veči, kot una dva. Redkejši se nahaja podolgasti jantarar (Succinea oblonga) s podolgasto, zeleno-rumenkasto 3 1/2′′′ vis. in 2′′′ šir. lupinico s 4 zelo zbočenimi zavoji. V eni strugi blizo Borovnice se nahaja še Pfeifferjev jantarar (Succinea Pfeiferi) s podolgasto rujavo-rumenkasto 6′′′ vis. in 3 1/2′′′ šir. lupinico s 4 zavoji, kterih poslednji ni tako zbočen al trebušen. V studenčinah najdemo: potočnega torilčekarja (Ancylus fluviatilis) kot mala kapica čepečega na kamenih s 2 – 2 1/2′′′ vis. in 2 – 3′′′ šir. na vrhu kaveljnasto lupinico; potem: zelenega mlakarčeka (Paludinella viridis), belo-zelenkastega mlakarčeka (Paludinella prasina) in pa majčkinega mlakarčeka (Paludinella minutissima).<br>
Ako gremo deževni poletni dan ven na prosto, zapazimo na mahu pod grmovjem: svetlega steklenčarja (Vitrina pellucida) s tanko stekleno-svetlo 1′′′ vis. in 2′′′ šir. lupinico s 3 1/2 zavoji, kterih poslednji je zelo razširjen. Na več mestih vidimo velicega jedljivega polža (Helix pomatia) največega, na suhem bivajočih, s kroglasto 1 1/2′′ vis. in 1/3′′ šir. lupino s 5 zavoji. – Po grmih in tleh leze šumar (Helix memoralis) s kroglasto, belo, rumeno, rdečkasto 8′′′ vis. in 10′′′ šir. lupino z 1-5 temnimi pasovi, pa tudi čisto brez njih. Na tleh pod grmovjem najdemo vrtačarja (Helix verticillus) s kolčasto, vegasto 10′′′ vis. in 14′′′ šir. lupino s 7 zavoji. – Pod kamenjem poleg velikega zidanega mosta in pri Duljah se nahaja osojnar ali senčar (Helix umbrosa) s kolčasto 2 1/2 – 4′′′ vis. in 5 – 7′′′ šir. umazano-belo lupino s 5 zavoji. – V Jelenodolu najdemo pod kamenjem redkega polžeka: grebenčarja (Helix aculeata) s kroglasto, grebeničasto 1′′′ vis. in 2/3′′′ šir. lupinico s 4 zavoji. – Na mokrih mestih pod kamenjem je ploščar (Helix solaria) zgoraj z pločasto, zdolaj izdolbeno 1′′′ vis. in 2 1/2′′′ šir. tanko lupino s 5 – 6 zavoji z ostrim hrbtičem.<br>
Stopimo zdaj v Gredo poleg Vinivrha; ondi najdemo: šemarja (Helix personata) s kroglasto, potlačeno, dlakasto 3′′′ vis. in 4′′′ šir. lupino, s stisnjenim trikotnim ustjem in 5 zavoji. Ž njim v družbi živi kolačkar (Helix obvoluta) s ploščinasto, potlačeno 2 1/2′′′ vis. in 4 – 6′′′ šir. lupino z odprtim ustjem in s 6 zavoji. – Temu precej podoben, ki se pa redkeje nahaja, je: dvozobkar (Helix holosericea) s kolčasto, potlačeno 2 – 2 1/2′′′ vis. in 4 – 6′′′ šir. gosto-kratkodlakasto lupino, z dvozobnim ustjem; vretenec votel do vrha. V grmovji se nahaja belopasar (Helix leucozona) s kroglo, kupčekasto-svetlo 3 – 4′′′ vis. in 4 – 6′′′ šir. lupino, s 5-6 zavoji in belo-pasastim hrbtičem. – Nad Pristavo poleg pota proti Pokojišču se nahaja sem ter tje na skalah mali polžek rupar (Helix rupestris) s kolčasto zgoraj vegasto 1′′′ vis. in 1′′′ šir. lupinico s 4 zavoji. – V Peklu nad slapom tiči na skalnatih pečinah Ciglerjev polž (Helix Ziegleri) s plošnato, gosto-rebrasto, umazano-belo 3 – 4′′′ vis. in 7 – 9′′′ šir. lupino in s 5, pod hrbtičem eno- nad njim pa dvopasastimi zavoji. – V višinah in nižinah se nahaja: vijugar (Helix planospira) s plošnato po kačje zvito, svetlo 7′′′ visoko in 1′′′ široko lupino s 5 1/2 zavoji. Enako najdemo: rdečega šobarja (Helix incarnata) s krogljasto, svetlo, rujavkasto 4 l/2′′′ visoko in 7′′′ široko lupino s 6 zavoji, zadnji s svetlim belim hrbtičem in ustje z rdečkasto šobo. – Na planem najdemo pod grmovjem in na ozarah skoro povsod: kartajzarčeka (Helix carthusianella) s svetlo belo 2 – 4′′′ vis. in 3 – 8′′′ šir. lupinico, s 5-6 zavoji. – Pod kamenjem na planem tiči belčekar (Helix pulchella) z majčkino svetlo belo 1′′′ vis. in 2′′′ šir. lupinico, s 3 1/2 zavoji. Ž njim v družbi je rebrarček (Helix costata) z rebrasto lupinico in debelejšo šobo, sicer pa poprejšnjemu ves enak. – Na mokrih mestih se nahaja svilčar (Helix sericea) z rujavo, kroglasto, kupčekasto, tanko, gosto-kratko dlakasto 2 – 2 2/3′′′ vis. in 3 – 4′′′ šir. lupinico s 5 zavoji. – Na enakih mestih je tudi: svetli polž (Helix nitida) s kolčasto, zgoraj vegasto, svetlo, kostanjaste barve 2′′′ vis. in 3′′′ šir. lupino s 5 zavoji; in pa kristaličkar (Helix crystallina) s kolčasto, potlačeno 5/6′′′ vis. in 1 1/2′′′ šir. stekleno-svetlo lupinico, s 4 1/2 zavoji. – Pri hišah se nahaja na tleh pod deskami in kamenjem bliščar (Helix nitens) z bliščečo tanko, potlačeno, zgoraj vegasto 3 – 4′′′ vis. in 4 – 6 1/2 ′′′ šir. lupino, s 4 razvoji. – V grmovji poleg potov najdemo grmičarja (Helix fruticum) s kroglasto 7 – 8′′′ vis. in 8 – 9′′′ šir. belkasto pa tudi belo-rdečkasto lupino, s 5-6 jako zbočenimi zavoji.<br>
Nad Sabočevim v malem Krimu se nahaja: gorski žeruhar (Bulimus montanus), s koželjasto trebušno 6 – 8′′′ vis. in 2 – 3′′′ široko lupino, z 8 zavoji. – Bolj na mokrih mestih v nižinah živi pa temni žeruhar (Bulim. obscurus) s svalkasto 4 – 5′′′ vis. in 1 – 2′′′ šir. lupino s 7 zavoji. – Na senčnatih mestih po vrtih in na polju, pod kamenjem in trohljenim lesom živi gladki žeruhar (Bulimus lubricus) z rumeno-rožnato, podolgasto 2 – 3′′′ vis. in 1 – 1 1/2 šir. svetlo lupino s 3-6 zavoji. V kopališču na desnem obalu Borovnišice, kjer so lomili kamen za železnico, se nahaja pod kamenjem v zemlji tanki ahatkar (Achatina acicula) s tanko, koželjasto 2′′′ v. in 1/3′′′ šir. skozi svetlo, belo lupinico, s 6 zavoji. Ondi najdemo tudi pod kamenjem zrničastega obvojčekarja, ali bubarčeka (Pupa frumentum) z valjasto 3 – 4′′′ v. in 1 l/4 šir. gosto rahlo progasto lupinico, z 9 zavoji. – Za Kržičevo pristavo v jarku, na desni strani slapa, zlasti pa v Peklu nad slapom, se obilno nahaja lepi Kokolov obvojčekar (Pupa Kokeili) s kopičasto 1 – 2′′′ v. in 1 1/2 šir. lupinico s 6-7 zavoji; polkrogasto ustje je 7 zobčekasto. Ondi je tudi kopičasti obvojčekar (Pupa conica) s kopičasto, trebušnato, tanko progasto 2 – 3′′′ v. in 1 1/2′′′ šir. lupinico, z 9 zavoji. – Enako, toda bolj poredkoma se nahaja ondi tudi grlasti obvojčekar (Pupa gularis) s podolgo-valjasto 2 – 3′′′ v. in 1 1/4′′′ šir. svetlo lupinico, z 9 zavoji; ustje odprto, grbasto, grlo z belo počesno grbo. V podmolih, pa tudi zunaj se nahaja okrnjeni obvojčekar (Pupa truncatella) z belo, valjasto, rebrasto 1 – 2 1/2′′′ v. in 2/3′′′ šir. lupinico s 6-7 zavoji, in okrnjenim vretencem. V mahu, na strohnjenem lesu, in na kamenih, posebno lahkih, je mahov obvojčekar (Pupa muscorum) z valjasto 1 3/4′′′ v. in 1′′′ šir. rebrasto lupinico, s 6-7 zavoji. Pod kamenjem je mali obvojčekar (Pupa minutissima) z majčkino, valjasto 3/4′′′ v. in 1/4′′′ šir. lupinico z 8-6 zavojčeki.<br>
V Jelenodolski strugi se nahaja krasni obvojčekar (Pupula spectabilis) s koželjasto, gosto pregosto, tanko 2 1/2′′′ vis. in 1′′′ šir. rujavkasto lupinico, s 7-8 zavoji; ustje jajčkasto odprto ima klobasast obrobek. – Na mokrih mestih v grabnih, strugah, pa tudi v ravnem se nahaja pod kamenjem in trohljenim lesom pritlikasti obvojčekar (Pupa vel Vertigo pygmaea) z jajčkasto, gladko 9/10′′′ v. in 1/2′′′ šir. rujavkasto lupinico, s 5 zavoji; ustje je podolgo jajčkasto, odprto, grlo 5zobno, stisnjeno. – Na enakih mestih je tudi šesto- in sedmozobni obvojčekar (Pupa vel Vertigo sex- et septemdentata) z 7/8′′′ v. in 4/7′′′ šir. temno rdečkasto lupinico s 5-6 zavojčeki in malenkasti obvojčekar (Pupa v. Vertigo pusilla.) – V podnožji Grede se še nahaja na mokrih mestih Venecijev obvojčekar (Pupa v. Vertigo Venezii) s 6 zavojčeki, ki se pa od desne na levo vijejo. Na mokrih mestih, posebno pri studenčekih najdemo na kamenih, trohljenem lesu zlasti pa na nanesenem listji podolgastega sikrarja (Carychium minimum) s koželjasto, rahlo progasto 7/8′′′ v. in 2/5′′′ šir. svetlo-belo, skozi bliščečo tanko lupinico, s 5 zbočenimi zavoji. – V Jelenodolskem podmolu najdemo na mokrih sikarastih stenah: drobnega in mrežastega sikrarja (Carychium exiguum vel amoenum et reticulatum). Prvi, najmanjši dozdaj znanih sikrarjev, ima tanko, gladko, belo, skozi bliščečo 2 millm. visoko in 1 millm. široko lupinico s 5 zelo zbočenimi zavojčeki; ustje polomesečne podobe je brezzobno. Mrežasti sikrar, nekoliko veči, je podoben Šmidovemu sikrarju, ki se pa vidno od njega loči po mrežasti lupinici. V podmolu pod malim Vrhom se nahaja dvozobni sikrar (Carychium bidentatum) in Frauenfeldov sikrar (Carychium Frauenfeldii). V podmolu pod Kunim vrhom pa Schmidov sikrar (Carychium Schmidtii).<br>
Ozrimo se še po svedrastih polžkih, ktere bi jaz zarad vratic, za ktera se polžek pred nadlegvalcem zapre, raji imenoval zaprtkarje (Clausilia). Skoro povsod, kamor stopimo, najdemo na skalnatih stenah in drevnih deblih dvozobnega zaprtkarja (Clausilia bidens) različne velikosti in podobe, s koželjasto, trebušno 7 – 8′′′ vis. in 1 1/2 šir. rumeno-rujavkasto lupinico, z 10-11 zavojčeki. V gozdu najdemo na mahatih bukvah, pa tudi za skorjo parobkov: belo-zelenkastega zaprtkarja (Claus. fimbriata) z belo-zelenkasto 7′′′ v. in 2′′′ š. tanko, koželjasto svetlo lupinico, se svetlo-belim zabuhlim grlom. – Na enakih mestih in tudi drugod je rad gubasti zaprtkar (Claus. plicatula) s koželjasto, gosto-rebrasto 6 1/2′′′ v. in 1 – 1 1/2 šir. temnordečkasto lupinico, z 11 zavojčeki. – V nižinah in višinah se nahaja na mahatem drevji grbasti zaprtkar (Claus. rugosa) s koželjasto, gostorebrasto, 4 – 6 1/4′′′ v. in 1′′′ šir. rumeno-rujavkasto svetlo lupinico, z 9-14 zavojčeki. – V nižinah najdemo na skalah in kamnih: ozaljšanega zaprtkarja (Claus. ornata) s koželjasto, precej trebušno 6 – 9′′′ vis. in 1 1/2′′′ šir. rujavkasto svetlo lupinico, z 10 zavojčeki, s plitvim, belo-nitkastim slikom (šivom) ozaljšanim s tenkimi belimi črticami. – Na mokrih mestih tiči pod kamenjem in na trohljenem lesu trebušni zaprtkar (Claus. ventricosa) s trebušno, tanko-rebrasto 7 – 7 1/2′′′ vis. in 2′′′ šir. temno-rdečo lupino z 11-12 zavoji.<br>
Poslednjič najdemo skoro povsod na kamenih, skalnatih peščinah in tudi drugod še: marogastega kroglošobarja (Cyclastoma maculatum) s sivo-rumenkasto 3 – 4′′′ v. 1 1/2′′′ šir. lupino z 8 trebušnimi zavoji, opasani s 3 rdeče-rujavimi marogastimi pasovi.<br>
Kdor bi dvomil, ali se vsi ti ravnokar našteti in le površno popisani polžki v tej okolici res nahajajo, ta naj blagovoli le-sem k meni priti in radovoljno mu hočem pokazati mesto in polžeke.<br>
Konečno še eno. Večkratov sem slišal tega in unega, da je zimski čas v podmolih prav gorko, nasproti pa po leti zelo mrzlo; to poslednje se je tudi meni dozdevalo mnogokrat, ko sem živalic iskaje po teh zemeljskih votlinah se plazil. Da bi se pa tega sam do dobrega prepričal, zato sem 1865. in 1866. leta v zimskih mescih hodil v dva podmola gorkote merit. Izvolil sem si v ta namen Jelenodolski, ki ima 1217′ nadmorske visočine; in pa podmol pod Malim vrhom poleg Zavrha, 2301′ primerne nadmorske visočine. Meril sem gorkoto v teh dveh podmolih meseca decembra, januarja, februarja in najdel sem v njih od 3 do 5 stopinj gorkote po R., ko je zunaj pomola bilo mraza do 6 stopinj. – Meril sem gorkoto v teh dveh in drugih podmolih tudi o poletnem času in sem jo skoro vselej enakomerno najdel. S tega zdaj posnamemo:<br>
1. Da gorkota v podmolih je nekako zmirom enakomerna, in se človeku po leti v teh čudapolnih labirintih le zato mrzlo dozdeva, ker iz toplega ali celo vročega zraka nagloma v veliko hladneji pride; nasproti pa se mu po zimi v njih tem gorkeje zdi, čem mrzleji je zrak zunaj. Ker te tedaj v podmolih zrak po zimi in po leti nekako enakomeren, zato vemo zdaj.<br>
2. da podmolske živalce nič ne vedo niti za hudo vročino niti za občutljiv mraz, tudi ne za štiri letne čase; torej se vedno gibljejo sem ter tje, da je prirodoljub v vsakem času dobiti more. Čudno, prečudno je vendar to, da te v vedni temi bivajoče živalce, ki so veči del brez oči, vendar tako hitro čutijo svetlobo ter se po svojih kotih nemudoma poskrijejo.<br><br>

*) Marljivi in v prirodoslovji vrlo izvedeni gospod pisatelj nam je poslal ta rokopis s temi-le besedami: »Ta krajepis sem namenil letniku ljublj. muzejnega društva. Ko pa sem z g. Dežmanom zarad tega govoril, rekel mi je: »Kdo neki bo slovenske spise bral?« – Tako žalibog! odbijajo nemški kulturonosci plodove slovenskega uma in truda, da bi potem rekli: idite spat, Slovenci, saj nimate nič! Vred.
<br>
<br><br><br><br>
Prepis: Franc Klančar (4.10.2009)<br>
</body>
</html>�