Slovenec, 18. avgust 1874 (let. 2, št. 97), str. 2-3
Iz borovniške okolice, 14. avg. (Slabo stanje naše županije.) Že večkrat sem se namenil žalostno stanje naše županije nekoliko pojasniti ter ljudstvu oči odpreti, da bi sprevidelo, v kako revnih okolnostih da stoji, in da bi si pomagalo, ker ima vzlasti v sedanjem času župan ali županija velik vpliv na blagor cele soseske in države. Župan ima veliko nalogo vse v prid sebi izročene občine obračati. A pri nas ni tako. Naš župan je le zato, da ima ime občinskega predstojnika, za občinski blagor mu je malo več mar, kakor za lanski sneg. Nas župan se boji vsacemu zameriti se, ki ima kak žvenk v žepu ali kaj več premoženja, sosebno pak se boji kacega gospoda z dolgo suknjo nemški govorečega. On tudi nemškutari, kar se razvidi iz tega, da se, dasi po rodu Slovenec, nikoli slovenski ne podpiše, ampak se kar nemški zakreše, češ, ima več veljave, in da on, kakor se je sam izustil, le nemške časopise bere, slovenskih pa ne razume(!). Kadar kaka komisija pride, jo župan meni nič tebi nič kar strani pobriše rekoč: »Se bojim zameriti«.
Žalostni nasledki, ki se zadi slabe županije zmerom bolj kažejo, so, pervič slaba pota. O kako se je naš ranjki župan, g. J. Drašler, ki je znabiti košček svojega življenja žrtvoval za blagor ljudstva, trudil za dobra pota. Ljudje so res prej godrnjali čeznj, zdaj pa pravijo: »Ranjega župana manjka, ki je skrbel za naše blagostanje; kdo pa zdaj kaj za nas skrbi in žrtvuje? Zatoraj zemljica mu bodi lahka! Pota, katera sem prej omenil, so taka, da se Bogu usmili! Ako se človek pelje, je v nevarnosti, da bi mu drobu vun ne vrglo, kdor pa ni trdnega zdravja, se ne sme peljati. Mostovi so bili do zdaj vsi polomljeni. Da se pa kantonske ceste nekoliko bolj popravljajo, je vzrok to, ker župana cestni odbor zmerom pritiska, nekaj pa tudi zato, ker se sam največkrat po nji pelje ter boji, da bi se mu njegova kočija ne polomila. Kar se pa tiče tožeb in druzih sodnijskih reči, vse njegov pisač opravlja, dasi tega ni zmožen. V pisarni se kregajo in kavsajo, kakor v gostilni. – Pisač nij v stanu ni enega spisa v slovenskem jeziku dobro skovati, še manj pa nemškega. Njegova kljukasta pisava te bode v oči zbodla.
Dohodkov županija pod tem mehkužnim županom nima nobenih; kolikor jih še je, bodo počasi vsi odpadli. Prej je imela županija dohodščine, n. pr. pri ženitvah, zidanji hiš itd. A zdaj je šlo vse po vodi. Ako bogatin hišo zida ali se ženi, se ga boji prašati, revež pa že tako ne more nič dati. Ako pojde tako naprej bodemo kmalo v dolgove zabredli. Pisači navadno dobe svoje plače vsaki mesec, pri nas pa, ker se nima denar kje jemati, mora pisač mesece in mesece čakati na milost, kedaj da mu bode kdo kaj obljubil in pred noge vrgel. Ker ima županija še nekaj dohodkov od lova, kmetje zmerom vpijejo: »Vsaj imate dohodke od lova«. O kaj koristi to, ko naenkrat sto rok nanje moli; sem nekaj tje nekaj, da nazadnje pa nikjer nič ni. –
Kadar se ima zborovati, se pokličejo vsi možje. Prej in potem ima kdo kaj povedati, a ko se zboruje, vsem sapa besedo vzame. Le dva moža imamo, ki resnico branita; zategadelj pa nista kaj prijatelja županova. Imamo še nekega tretjega, kteri nima nič pri tej reči in ga še nobeden župan ni k zboru povabil. A pri tem županu ima ta mož prvo besedo; brez njega se ne more nič sklepati, ker je tak učenjak, da se še podpisati ne zna. Kako neotesano on govori, si lahko mislite. Pozabivšega priti v zbor ga veli župan še enkrat poklicati. To čast pa ima ta visoki mož zato, ker so si po tej ali po drugi strani v žlahti. Tudi pri volitvah se taka godi. Kar nekteri veljavniši možje rečejo, to mora biti, in ubogi kmetič pri durih stoji ter si ne upa razodeti svojih miselj. Ako se izvoljenemu ne ljubi tega posla prevzeti, se kar odpove.
Skoro bi bil pozabil, da je naš g. župan tudi okrajni šolski svetovalec, a ne vem, če je bil še kterikrat v šoli, odkar je izvoljen, akoravno je tega vže pol leta minulo. Iz tega se razvidi, kake nerodnosti se pri takem županovanji gode celej soseski v pogubo.
Torej možje na noge! Pomoči nam je treba! Dobili jo bodete, ako se podvizate napraviti novo volitev. Skrbite, da ne bodete rok križem držali in molčali pri volitvi. Potem si znate izvoliti može, kteri bodo skrbeli za vaš blagor in vaše blagostanje. Geslo naj jim bode: »Vse za vero, domovino in cesarja«!
Prepis: Damjan Debevec (7.2.2011)