Slovenski narod, 30. december 1874 (let. 7, št. 297), str. 3
- (Iz Borovniške okolice) se nam piše 24. dec.: V našej okolici klatijo se uže dalj časa nepriljubljeni gostje – volkovi. Trojica teh vede se zelo domače i se zelo prizadeva dobiti prijateljstvo psov, ki pa prijateljstvu nič ne zaupajo, kar je tudi opravičeno; izkušnja kaže, da je uže vsakateri »Sultan« ali »šek« v preozki sferi volka postal žrtev presrčnega volčjega prijateljstva. Znamenito je, da največji in srditeji pasji rogovileži uže ob času obmolknejo in se v varnost vrinejo, ko očanec volk še zelo oddaljeno patrolira. – Lovci se mnogo trudijo vez volčje-pasjega prijateljstva razrušiti a nij moč, bodočno lovsko prizadevanje bode morda bolj srečno. – Tudi okrajno glavarstvo logaško in ljubljansko je svoje oko pazljivo obrnilo na nepovabljene goste, neki celo organizacijo črne vojske ali »landsturma« zoper nje napovedalo a na določen dan napada je nebo v podaljšanje miroljubnih štirinogov izdatno pripomoglo ter snega nasulo do kolena, tako, da je vojska morala na ugodnejši čas preložena biti. Kaj se hoče, še najzvestejši čestilci sv. Huberta raje stražijo doma gorkoto darujočo pečico. Da bi le volčji gostje ne postali predrzneji in ne hoteli te prijaznosti tudi ljudem usilovati kar se je treba bati pri pičlo hrano prouzročujoči hudi zimi. Da je ostra zima nastala, svedoči to, da denes zjutraj nij bilo moč najti v gorkomeru stebra živega srebra, ker skrčil se je skoraj do okovja hruške živo-srebrne in kazal celih 17°C.
Prepis: Damjan Debevec (18.12.2010)