Jože Levičnik, »Spomini na Notranje-Kranjsko« v: Koledar Družbe svetega Mohora: za navadno leto 1874, str. 189-196
V.
Spomini na Notranje-Kranjsko.
(Potopisne čerte iz l. 1868.)
(Sestavil Jože Levičnik.)
»Kdo, vprašam, bi slutil v begljivem spregledu
V tem malem okrožju tak' velika čuda!«
J. G. Seidl.
Viditi vnovič kranjsko-notranjsko stran, ta občudovanja vredni oddelek naše sprelepe slovenske domovine, katero domačini in ptujci z vso pravico imenujejo »znamenito deželico naravskih čudežev;« – viditi Notranjsko še enkrat, me je že zdavnej mikalo in gnalo.
Bilo je dne 16. sept. 1868. – Skončali smo bili prejšnji dan dovolj pošteno svoj pervi občni zbor ljudskih učiteljev na Kranjskem, prijetno kratkočasili se na večer v dvoranah sloveče ljubljanske čitalnice; pa po raznih opravilih dovolj utrudeni duh kopernel je še po oddihu. Ker je vreme kazalo še nekako dosti dobro, bil je moj sklep tudi naglo storjen, ter se je glasil: za kratke dni na Notranjsko! – 16. sept. popoldan tedaj je bilo, ko si kupim na ljubljanskem kolodvoru vozni listek do Postojne. Prav po vojaških pravilih sem si bil osnoval svoj popotni red, katerega sem se tudi skoraj do pičice natančno deržal. Komur je drago, pospremiti me v duhu na tem popotvanju, vljudno ga povabim s saboj; obljubim mu, da se bova prav po domače imela skoz in skoz! –
(...)
Po tem, kolikor se je dalo kratkem, zgodovinskem spregledu južne železnice od Dunaja do Ljubljane, nam ostaja zdaj po večjem ozreti se še na zadnji njeni oddelek, namreč od Ljubljane do Tersta. Perve študije o tej izpeljavi spadajo še v ll. 1843. in 1844.; bolj natančniše priprave o izverševanju pa so terpele celih 6 let, to je od l. 1843. do l. 1849. V jeseni l. 1849. so bili po tedajnem kupčijskem ministru Bruk-u inženirji za sklepno trasiranje v le-te kraje odposlani, decembra meseca taistega leta pa je bila konečna dovolitev po Njih voličastvu cesarju Franc Jožefu izrečena. V spomladi l. 1850. jeli so priprave snovati za izdelovanje tega zadnjega oddelka južne železnice, in to ravno na najtežavnišem kraji, namreč čez ljubljansko močvirje, o kterem delu hočem zdajci malo bolj obširno govoriti. Tu naj le še omenim, da kraška železnica stavljala se je nad 6 let, ter bila l. 1857. dne 27. julija vpričo Njih veličastva cesarja Franc Jožefa slovesno občinstvu v rabo odperta. Daljava njena med Ljubljano in Trstom znaša blizo 19 mil, dolgost pa nad 75.000 sežnjev.
Zveršivši zgodovinski spregled cele južne železnice hočem prestopiti zdaj zopet nazaj k svojemu pervotnemu namenu in potopisu. Nahajava se, dragi bravec moj, v duhu ravnokar na poti med notranjimi Goricami in Žalostno goro, to je na enem najbolj spomina in občudovanja vrednem prostoru. Daljava znaša 1.200 sežnjev, in je bila baje poprej skor vsa pod vodo, tako, da so se večjidel s čolni po nji vozili, in so se le nekateri griči kot otoki vzdigovali iz močvirnega zemljišča. Da bi se temeljito prepričali o pravem stanu in globočini močvirja, pričelo se je bilo o začetku dela z vertanjem taistega. Izvertali so na dolgosti 1000 sežnjev 17 lukenj, globokih po 120 čevljev (20 sežnjev). Iz teh preiskav se je bilo razvidilo, da ima močvirje sedmero raznih versta ali skladev (Schichten), razloženih ena nad drugo. Mislim, da bi bilo za večino bravcev od več, popisovati jam na drobno razno vodeno in peščeno šaro teh sedmerih versta; le toliko naj povem, da zgorni sklad (šota, kakoršno v Ljubljani rabijo za kurjavo), sega le 6 do 9 čevljev globoko in ostalih 6 versta pa je mnogoverstna močvirska in zemeljska soderga. Narediti tedaj na tem prostoru terdni in zanesljivi tir železnici, potrebovalo se je kervave sile kamenja in debele šute, in sicer okol sto tavžent kubičnih sežnjev. Od tega se je potopilo pod planoto močvirja razno globoko 35, 40, tudi 50 čevljev globoko 82.000 kubičnih sežnjev; nad planoto pa nasulo okol 12 čevljev visoko, ter blizo 18.000 sežnjev. Strašansko so mogli tedaj pitati lačno žrelo močvirja, preden so ga nasitili do gerla. Silne in težavne so bile priprave in dela, blizo 6 let je to terpelo, pa zadnjič vendar srečno zmagano bilo. Konec l. 1856. bil je železni tir le- od-tod že za vožnjo vgoden skončan. Za zasip močvirja (razun stroškov za mostove itd.) potrosilo se je poldrugi milijon goldinarjev, – res, velik denar. Akoravno ima železnica na tem mestu zdaj dobro podlago in terden stan, vendar po ravnokar opisanem prostoru – gotovo zarad varnosti voljo – vselej malo bolj polagoma z hlaponi dervijo do tje, kjer privozijo v podnožju Žalostne gore zopet na terdna skalovita tla. Cerkvica Marije na Žalostni gori blišči s svojimi belimi stenami kaj prijetno dol na bližno planoto in obširno daljno okolico; gotovo tudi marsikaki popotnik hrepeneče želi, da bi mu memgrede dano bilo stopiti vsaj za ene trenutke gor na kraj, posvečen kraljici mučenikov. Ali kaj, ko je hlapon slep in gluh, in se v diru ne zmeni za druzega kot edino za železne vajeti svojega voditelja. Kakor sem že omenil, pride od podnožja Žalostne gore železnica zopet na terdi, na skalnati svet, prične se pa h krati tudi pospenjati polagoma navkreber, da bi nas pritirala v velikem ovinku mem Borovnice noter tje gor na visoko Logaško polje. Razgled, ki se nam od podnožja Žalostne gore naprej odpira vedno bolj tje proti Bevkam in Verhniki, kaže nam obširno planoto; le škoda, da mokrota ima nad njo vse preveliko moč. Ako bi bila ona samo rodovitno polje, koliko ljubega kruheka zrastlo bi tu terpinu – kmetu! – Vedno bolj in bolj se zdaj bližamo Borovnici, ki v južnem zakotju močvirja oslonjena kaže stermenja osupnjenemu popotniku eno naj ogromniših železničnih stavb v Avstriji, namreč orjaški most, ki prepelje železno tir čez Borovniško dolino iz enega brega na druzega. Dolina je široka 300 sežnjev, tedaj tudi daljava mostu toliko znaša. Visok je ta velikan 20 sežnjev, ter ima dva nadstropja (en most postavljen nad druzega); spodnjega nosi 19, zgornjega pa 22 debelih stebrov ali podpor iz rezanega kamnja, stebri so zvezani med seboj z opeknimi oboki. Čez ta most prevozivši nahajamo se zdajci tudi na kolodvoru Borovniškem, do kterega bi bili imeli od Ljubljane blizo 6 ur hoda. K levici dol v dolini stoji farna vas Borovnica (Nemci so jo prekerstili, Bog si ga vedi zakaj, v Franzdorf), in z rajnim dekanom Hicinger-jem vred pravim tudi jaz, da »memo takošnih velikanskih stavb se bližne hiše z cerkvijo vred vidijo skoraj kot otroške igrače.« K desni nam je odpert krasni razgled proti gorenskemu gorovju, ki od Štajarskega Sulcbah-a naprej gor memo Kamnika, Kranja, Teržiča, Radolice itd. meji deželo našo proti sosednemu Štajarju in Koroškemu. Borovniško okolico popisal nam je v znamenitem njenem naravoslovnem oziru naš verli rojak, slavnoznani g. Šimon Robič v narodnem Koledarju l. 1869. str. 68-78 v tako natančnem, pa zraven tako učenem spisu, da si res v čast šteti smemo, imeti tako zvedenega strokovnjaka v versti »svojih«, in to tem bolj, ker njegovo ime slovi poleg Ferd. Šmid-a iz Šiške pri Ljubljani častito tudi dalječ čez meje obširne Avstrije v naravoznanskih krogih.
Zapustivši Borovniški kolodvor zavkrenemo proti severju, ter prevozimo koj drugo dolino po 121 sežnjev dolgem in 15 sežnjev visocem mostu. Železna tir pospenja se odtod prav vidoma navkreber, ter vodi nas po gozdni samoti skoz kraje, kateri so bili pred leti znani le svojim vlastnikom, lovcem in dervarjem. Bolj odmikujemo se Borovnici, lepše se nam kaže dol k desni razgled na planoto močvirsko, na Žalostno goro, na železno cesto, ki nas je pripeljala čez močvirje, ter na obširno in lepo Ljubljansko okolico. Naše tiho občudovanje pomnoži kmalo tudi še ob podnožju hriba, po katerem v urni vožnji dervimo, osamljeno stoječa Bistrica, nekdajni kartuzijanski samostan, zdaj pak lastnina svetnih posestnikov. Naš slavni, neumerljivi kronist Valvazor nam v svoji knjigi »Ehre des Herzogthums Krain«, XI. bukve, str. 140. – 143. o tem nekdajnem samostanu mnogo piše in pove; posnamemo po tem spisu le, da kakor je slovensko ime »Bistrica« opravičeno po bistrem, odtod izvirajočem potoku, ki je zlasti o poletnem času merzel ko led, tudi nemško ime »Freudenthal« (dolina veselja) zasluži; kajti mati narava je tako rekoč sama postavila to dolinico v prebivališče onim, ki želijo dalječ od človeške družbe ter svetnega hrupa in šundra posvetiti življenje svoje tihemu premišljevanju. Starost tega bivšega samostana sega dalječ v pretekle čase; Valvazor sam ga imenuje enega zmed najstarejših v »Nemčiji«, kar tudi neredno pozidana poslopja dovolj glasno spričujejo. Pričetek stavlja se v l. 1255. Vtemeljitelj bil mu je Bernhard, vojvoda Gorotanski, njegovi sin Ulrih pa je l. 1260. zveršil blago očetovo ustanovo. Pervi samostanski predniki so se imenovali priorji; cesar Leopold I. pa je dal l. 1660. priorju Ludoviku častno ime »prelat«. L. 1382. je bil samostan pogorel; – tudi časi Lutrovih zmot na Kranjskem so obstanki tega samostana hudo protili, ter ga že takrat spodkopovali; vendar pa je prelat Cirijan, ki je predstal samostanu o Valvazorjevih časih, vladal in gospodaril tako umno in tudi častno, da se je zderževati zamoglo 15 ali 16 gg. duhovnikov. L. 1782. odklenkalo je z mnogimi drugimi samostani vred po zapovedi cesarja Jožefa II. tudi temu; posestva so postala lastnina verske zaloge, pozneje pa bila razprodana. In tako res na sveti marsikaj pride, pa vse mine. –
(...)
Prepis: Damjan Debevec (25.5.2009)