Slovenska čebela, april 1875 (let. 3, št. 4), str. 31
Kratko poročilo II. občnega zbora čebelarskega društva v Ljubljani 7. aprila 1875
(…)
Potem se je začelo prav živahno razgovarjanje o nasvetovanem spremenu §§. 5., 6., 7. in 10. društvenih pravil, kterega so se skoraj da vsi pričujoči kolikor toliko vdeležili, posebno pa so se ga vdeleževali prečastiti gg. o. Salvator Pintar, gvardijan ljubljanskega samostana, Matija Arženšek, župnik v Grižah na Štajarskem in Anton Jugovic, župnik v Borovnici, vsi trije znani izvrstni čebelarji.
Sklenjeno je bilo, društvo na vsako vižo ohraniti, toraj tudi zoper malo povikšanje letne plače ni bilo nobenega resnega ugovora. Posebno je bila občna želja, da bi se čebel. društvu več kmetiških čebelarjev po Slovenskem upisalo, ker ravno za kmetiške čebelarje je društvo naj potrebniši in naj koristniši. Župnik Arženšek je obetal iz pridišnice oznaniti, kdaj bo podučevaje o čebelarstvu govoril ter upa s tem mnogo udov pridobiti. Moramo reči, da je to izvrstna misel; želeti je le, da bi tudi drugi duhovniki, kteri so čebelarji, tako ravnali in bi društvo imelo kmalo dovelj udov, da bi mu za podporo ne bilo treba beračiti; ker gotovo se ne motimo, če trdimo, da polovica duhovnikov je kolikor toliko s čebelarstvom peča. Tudi župnik Jugovic obeta svoje storiti in ne dvomi, da se bo število društvenikov kmalo narastlo, če zdajnji udje svoje storijo, ker »čebelarji so kakor tobakarji, ki se povsod berž sprijaznijo in povsod skup deržijo.« Enako je zatrdoval preč. O. Salvator, ki deželo in ljudi dobro pozna, da ni dvoma, da se čeb. društvo ohrani ter kdaj še veliko drevo postane, le pridnega sodelovanja je potrebno in pa malo poterpežljivosti, ker dobra reč le sčasoma raste.
(…)
Prepis: Damjan Debevec (13.2.2010)