Slovenec, 7. december 1875 (let. 3, št. 144), str. 2

Iz Borovnice, 1. decembra. Ker je Borovničan v »Slovencu« od 16. listopada prijel župana in sosede v vasi zavoljo šolskega lesa, je bilo po srenjskem služabniku pred cerkvijo ljudem naznanjeno, da, če kdo kaj ve ali zvedeti more o raznašanju in tatvini šolskega lesa, je dolžan v občinski pisarnici naznaniti, in da bode za to dobro plačan; pri kterem se pa bi kaj šolskega lesa dobilo, tisti pa bo ostro kaznovan. Pa ni ga sledu, ne pritožbe; po vsi vasi nobeden ni mogel nikogar obdolžiti.
Borovničan dalje pravi, s kakošnim trudom da smo les za šolo skupaj spravili; pa ker nekteri niso še zdaj vsega lesa odrajtali, kar so ga bili dolžni pripeljati, ima največi trud le župan, ki mora trdovratneže priganjati. Tudi je župan še več lesa dal nego drugi, pa se ne pritožuje, koliko truda da je imel. Da si nihče po nepotrebnem preveč svoje glave ne bi belil in skrbel, so bili vsi za šolo pripravljeni plohi prešteti že na žagi, potem pa še enkrat doma.
Kar pa tajnika zadeva, je vse v redu, kar županijske reči zadeva, ker vse stori, kar mu je od županstva zaukazano. Na dalje piše Borovničan, da ob času volitve je župan pogosto obiskoval Borovnico, pa tudi ta je bosa, ker, če bi župan tako ljubil županovanje, bi ne bil pred enim letom prosil c. k. okrajnega glavarstva za druge volitve. Ako pa občinstvo ni hotelo voliti kakega druzega župana, ampak je zaupno dalo svoje glasove zopet prejšnjemu županu, tega ni župan vzrok, ki je zahteval in delal na to, da bi kdo drug županstvo dobil; a kaj more župan za to, da drugemu niso dali svojih glasov? *)

*) »Da se resnica prav spozna, je treba čuti dva zvona«, tega pravila se skušamo točno držati. Kakor smo tedaj objavili poslanico Borovničana, tako zdaj objavimo ta dopis, ker nikakor ne želimo, da bi bil kdo po našem listu razžaljen. Ker je pa v tacih okoljščinah težavno za nas govoriti, prosimo gg. dopisnike, da naj osebnih razprtij v listu ne obravnavajo. To je tudi vzrok, da smo v poslanici Borovničana pa tudi v tem dopisu izbrisali vse, ker drug o drugem razžaljivega omenjata. Upamo, da nam tega ne bosta za zlo vzela.
Vred.

Prepis: Damjan Debevec (1.8.2009)