Slovenski narod, 10. september 1876 (let. 9, št. 207), str. 2-3
Iz Borovnice 5. sept. [Izv. dop.] Zares, majka Slava, zapuščena si bila, s tujim prevlečeno je bilo tvoje blago; temna noč je pokrivala narodno zavest, le tu pa tam je kak blag mož narod plašno budil in v tihej noči slovensko blago iz silnega plevela trebil. A mati, strni si solze in ozri se okolo! Tvoji sinovi so se vzdramili, nastopili so dobo borbe za narod in svobodo! Boj za narodno kulturo jim je postal prva stvar, in vojaki omike se vzgojujejo v šoli, kajti narod z dobro organiziranim šolstvom po pravilih didaktičnih in pedagogičnih načelih si pripravi naraščaj onih elementov, ki častno svoj narod zastopajo. Ako nij dobrih narodnih šol, kder se bode izobraževal narod, odkod bode dobil narodnih, somiselnih zastopnikov? To je velika potreba, katera se da stoprav takrat dobro presoditi, ko na čelu naroda stoje čili in energični možje, koji delujejo v čast in blagost svoje rodne krvi.
In v tem obziru je storila tudi Borovnica velik korak v napredku. Sezidala si je novo svetišče muz, napravila si je novo zibel izobraženosti. Dolgo časa je prosila za to prepotrebno napravo, in zdaj stoji ponosno novo šolsko poslopje, koje se je blagoslavljalo v nedeljo 3. t. m. Krasen dan je bil to za vso našo okolico, in v spominu ga bodemo hranili do hladnega groba. Visoki pomen tega dneva je še poviševala krasna zabava. Temu naj sledi malenkostna slika vsega praznikovanja.
Kakor v povzdigo slovesnosti je bilo kljubu prejšnjemu slabemu vremenu ta dan vreme jako ugodno. Bliščeči helijos se je mogočno šetal po nebesnem oboku, in zdaj pa zdaj je pripihljal hladen vetrič. Po polu dne pred 4. uro, ko je drdral vlak črez mogočni vijadukt, pozdravljal je prihajajoče pok možnarjev. Iz bele Ljubljane prišlo je nepričakovano veliko prijateljev našega početja, in mej temi tudi visoka osobnost okrajnega glavarja in nekateri narodni šolski strokovnjaki, koji so nas blagovolili počastiti se svojo navzočnostjo. Ob 4. uri pričelo se je blagoslavljanje po g. župniku. Po tem je nastopil na v ta namen pripravljeni oder g. učitelj in izvrstno v lepej besedi in umevno razlagal mnogobrojno navzočnemu ljudstvu korist šol in se spominjal mej govorom prvih osnovateljev tega zidanja, in nazdravil blagim dobrotnikom in podpirateljem tega podvzetja, sosebno presvitlemu cesarju, kar je tudi navzoči ljud z navdušenim »živio« potrjeval. Po govoru zapeli so ljubljanski pevci pred lepo okinčanim šolskim poslopjem krasno pesen, kojej je občinstvo pazljivo slušalo. Po tej slovesnosti so si šli gostje malo ogledat »cokelburg« in zapaziti so morali, da so na slovanskih tleh. Napredek in sicer velik napredek se je pokazal v mnogem obziru.
Ko smo si malo ogledali borovniške posebnosti in tudi nekoje nerednosti, šli smo proti sl. gostilni g. Vrbiča, v čegar prostorih naj bi se vršila zabava. In res – bilo je uže vse v lepem redu! Gostje so čedalje bolj prihajali, tako, da so bili kmalu vsi prostori polni veselih src! Petje je bilo polnoglasno; zbor odličnih ljubljanskih pevcev je izraževal in poviševal živo in dejansko radost in židano voljo vseh navzočih. Vse točke so bile se živahno pohvalo sprejete – torej zakličemo slavnemu zboru: srčna hvala! – na svidenje! – Mej posamezna pevanja pak so se vrstili razni govori, ki so jako povzdigovali ta večer. Sosebno prijetni in originalni govori so bili oni gosp. prof. Borštnika, ki sedaj biva v svojem rojstvenem kraji in je bil duša zabave. Slava mu! Govoril je tudi v svojem in gosp. okr. glavarja imenu blag. gosp. Pleško, okr. sodnik, ki nas je blagovolil se svojim pohodom počastiti. Napil je našej občini koncem domorodni g. Stegnar, in njegov govor je bil sprejet z gromovitim: živeli! Istinito: na mnogaja leta! Omeniti moram tudi telegrafičnega čestitanja, koje nam je došlo od vrle domoljubke gospe Antonije Kobler iz Litije. Srčni odzdrav! Ko smo se pri skupnem obedu okrepčali, pričela se je tombola, pri katerej se je slišal marsikateri šegav izraz in marsikatera prošnja do »Fortune«. Temu sledil je jako animiran ples; se ve, da se je moral pevski zbor umakniti, in je njega namestovala navadna muzika, a kaj se hoče: naš krasni spol je komaj na to čakal. Po polu noči, ko je razgrelo vince srce, je začelo tako veselo biti, da so še celo stari gospodje začeli plesati, kar me spominja na neko basen, ko so na pustni večer v kuhinji začeli »lonci in kotli se skledami plesati,« tako, da se je še celo stara »škrbasta skleda« zasukala. Mej živahnim plesom pa so odmevale v spodnjih prostorih mične slovanske pesnice! Sploh smo užili prav veselo noč, katera nam ne pride nikdar iz spomina. Hvala za to domačemu odboru, ki je vse to tako lepo aranžiral; srčna hvala visokim gostom iz bližine in iz daljine; lepa hvala blag. družini Verbičevej, koja nam je tako krasno postregla z vsem in prouzročila vsem zadovoljno srce in veselo lice! Vsem: Srčen na zdar!
Ko je bledila krasna jutrna zvezdica, in je uže polumesec sameval, zapuščen od svojih ljubk, segli smo si v roko, ter se poslovili. Zadnji marš so nam delali petelini se svojim »kikeriki« na potu proti domu, a vendar bi marsikateremu bilo treba, da bi imel jednako Dijogenu laterno po dnevi. Nič ne de – židane volje smo bili!
Ti pak šola, razprostri nam in narodu našemu v korist in čast veselega obličja svoj prapor, na kojem naj bi vedno čitali radosti polni napis v zlatih črkah: napredek! V to svrho bog in sreča junaška!
D. M., Podtrebevniški.
Prepis: Damjan Debevec (1.8.2009)