Edinost, 13. julij 1878 (let. 3, št. 13), str. 2-3
Borovnica, 1. julija.
Narodno bralno društvo je včeraj pokazalo, kaj se lahko po kmetih vse stori za narod z dobro voljo in ljubeznijo do naroda. Beseda, ktero je napravilo bralno društvo, bila je sijajna in le malo kje na kmetih se vidi enaka. Zbralo se je bilo od blizu in daleč ogromno število rodoljubov, počastili so veselico iz bele Ljubljane gospodje, iz mične Cerknice ste bile pričujoči zraven gospodov tudi dve ljubeznjivi gospodičini in celo burni Trst sta zastopala dva gospoda. Da so vrli Vrhničani tudi prišli, to je gotovo, če tudi se niso še nemčurske robide znebili v lepi Vrhniki.
Vreme je bilo ugodno, pod milim nebom se je vršila veselica, pri g. Koširju na zeleni trati. Spored se je dobro vršil, pozdrav g. podpredesdnika je bil dober in videlo se je, da je njegov glas uže večkrat slovesno donel, vsa čast g. učitelju iz Preserja. Pevci, če tudi v manjšem številu, nego se ponašajo Primorci v svojih vaseh ž njimi, iznenadili so občinstvo, peli so ko slavčki, čisti glasovi so doneli ubrano, g. Meden je se svojim tenorjem tako očaral vse, da smo se čudili njegovemu glasu. Pesem, Morje Adrijansko, bila je z burnimi klici sprejeta in večina pesmi se je morala ponavljati. G. Dolinar uredn. »Edinosti« je pozdravil v imenu rojanske čitalnice in tržaških okoličanov društvo, govoril o zavedanji Slovencev, povdarjal bralna društva, gorko na srce polagal Borovničanom, naj neomahljivo stoje na braniku pravice in narodnosti, navdušeno so odmevali živijo klici. Tombola se je vršila urno, mej petjem pa so razsvitljevali umetalni ognji borovniško okolico in čarobno so trobojnice v zraku plapolale ter si pripovedovale, da je prišla doba, ko jih obsveti enaka zarja svobode, da bodo tam plapolale, kjer doslej še ni bilo nobene. Po besedi je bil ples v dvorani, na prostem pa se je narod vseh stanov družil pri čaši izvrstnega piva. Tu si videl častnika domačega polka, kako je prijazno pozdravljal spoštovanega župnika, ko sta z čašo trknila na zdravje, pri drugi mizi si zapazil višjega uradnika železnice, v veselim pogovoru s prostim kmetom; daljni gostje so občevali kakor doma z gostoljubnimi Borovničani, s kratka, po domače je bilo vse židane volje, posebno potem, ko je g. Dolinar več zdravic napil.
Da pa Borovničani niso dolžni ostali, odzdravil je prosti kmet g. Borštnik prav dobro, tako razumljivo in jedernato je govoril, da se je bilo čuditi. Urno je ura tekla v veselej zabavi in le prekmalu je zarja kazala, da zanjo tudi Slovencem pride solnčni dan. Urno smo se pozdravili in si v slovesen spomin roke podali, kajti uže od dveh krajev je sopihal hlapon, ki nas je odnesel iz gostoljubne Borovnice: Živeli Borovničani! živelo vaše društvo !
Prepis: Damjan Debevec (31.10.2010)