Slovenski narod, 25., 26., 27. avgust 1881 (let. 14, št. 192, 193, 194), str. 3-4; 2-3; 3-4
Narodna svečanost v Borovnici
21. avgusta 1881.
»Vremena bodo se zjasnila« –
Modrica naša! stoj mi na strani, da vredno obrišem to svečanost. Se ve, da ne smem prehajati preveč v drobtine, ker nij ni časa ni prostora temu.
Le malo dnij je za nami, kar smo praznovali tako svečano in s tolicim pridom »narodni praznik notranjski« v Logatci, kjer je bilo na tisoče naroda na nogah, in uže ima ta praznik brdko sestrico na strani.
Veliko smo sicer pričakovali ob ugodnem vremenu od svečanosti, katero je napravljalo »narodno bralno društvo« v Borovnici v slavo prečastitemu zlatomašniku A. Jugovicu, ob jednem z blagoslovljenjem društvene zastave, kajti vedeli smo, kdo vodi priprave; a našli smo iznenada več, veliko več!
O »notranjskem narodnem prazniku« trdil je nepristen mož, kateri drži na častnem mestu tehtnico »miru in reda« v roci, da se čudi izglednemu redu in čednemu vedenju štirih tisoč zbranega naroda, pristavil je, da priča to, ka je notranjski ljud posebno zaveden, zrel in izobražen. No, da je to splošna resnica, pritrduje spet Borovnica, kajti mej dvema tisoči zbranega naroda pod milim nebom vladal je do poslednjega ravno takšen izgleden red.
In na to smo lehko ponosni in s tem lehko računimo! To tudi naši narodni vešatelji, naši renegatje, naši poklicani in nepoklicani germanizatorji s strahom in grozo spregledujejo; zato jih zvija in lomi krč, ker jim v lice tacim dokazom gine najzadnji up! Preklicano je nam malo mari, kako njihov natedni »Buteljček« naziva naše impozantne narodne slavnosti: »Spectakelfeier« ali kot si bodi; mi smo srečni pri tem in uživamo zares prav pravcat »Hochgenuss«. Samo to jim na vsa usta povemo, da se nam oni zde prenenavarni, ka bi se mi zbirali zavoljo njih in klicali na »črno vojsko« ter širili punt zoper nje. Kaj še! Mi imamo pred očmi omiko, napredek in blagostanje svojega naroda! Brezdomovinci, zbobnajte vi kdaj kaj vkup! Mi bodemo prav zadovoljni, če boste rabili vi jednaka sredstva in na jednaki način zoper nas »ščuvali«. Ali mi vemo iz dolge skušnje, kako vi delete z resnico in pravico ako imate moč, kako vi vrat zavijate vsemu, ker nij »vom reinsten Wasser« vaše. O, se poznamo, gospoda!
Bog daj, da bi v najzadnjem kotu mile Slovenije rodoljubi porabljali vsako priliko v hiši in na planem buditi, učiti naše ljudstvo mu trditi in jekleniti narodno zavest in narodni ponos in mu vzdigovati materijalno blagostanje! Vsak zavedenec, kdor je sposoben, naj dela in dela, tukaj nij potreba imena in naslovov ali celo prvaškega diploma. In kdor dela več nego je navadna sveta dolžnost narodnjaku, naj služi pametno priznanje, ne zavida naj se mu zavest, da je kaj koristil. In narod sam je dan danes uže tako pregleden in praktičen, da hoče groš, ki ima pravi žvenk! Tako, ako si zmožen, delaj za narod! Dragi bralec, milostiva bralka, odpusti mi te splošne uvodne besede, hodi dalje z menoj v prijazno Borovnico.
Borovnica je uže po svojem čudovitem vijaduktu svetovno znamenita. Ko pridrdraš s hitrim hlaponom preko ravnega ljubljanskega polja v podnožje z zelenimi gozdi obrastenih gričev, za katerimi gledajo notranjski hribje in za temi višje gore, te iznenadi velikanska stavba borovniškega mosta. In ob kraji potnikovo oko tako ljubko vabi lepa, velika vas po dolgem razpostavljena v ozkej, rodovitnej dolinici. Čedne, bele hiše in krog njih trdna gospodarska poslopja, za temi redni sadni vrtovi, marljivo obdelano polje, umno razvrščeni travniki, ob potoku dobro oskrbljene žage, vse to ti glasno pravi, da vlada tukaj bister um, da dela pridna slovenska roka, da se strinja todi poduk z uspehom.
Glej to ti je narodna Borovnica vsak dan! Stopimo pa danes v ljubljeno vas, ko praznuje dvojen praznik, zlato mašo duhovnega očeta, ki ima neprecenljivih zaslug na vse kraje v svojej župi in pa svečano blagoslovljenje svoje narodne zastave. Hitimo predno pridejo ljubljanski in drugi gostje, da se udeležimo potem popoludanske in večerne zabave, da vidimo »Sokolovo« telovadbo, da čujemo zopet jedenkrat izurjeni ljubljanski zbor, da slišimo govore, da vidimo, kar se bode godilo na slavnostnem prostoru, ki leži na holmu precej pod kolodvorom. Dve je ura in mogočni zvon vabi narod k litanijam. Brdko ljudstvo nas srečava, vsacemu odseva na obrazu sreča in zadovoljnost, da uživa toti dan. In kako pražno obleko odela si je naša vas! Takoj pri vhodu ti kliče na primernem mestu s krasnega slavoloka »Bratovski pozdrav«! Njena šola, katera ima komaj na daleč okrog vrstnico po zunanjem in po izvrstnem, značajnem svojem učiteljstvu, slavi s transparentom »dobrotnika mladine«. Povsodi gledaš pomenljive napise, zelene mlaje, narodne in cesarske zastave; vse se pred nami tako ljubko razvija in križa ter si spet tako ukusno sega v roke. »Oh sinoči je bilo še le lepo, trdi pohleven starec videč nas, kako se čudimo, vse je brlelo v svitlih lučicah, godli so in se iz srca veselili povsodi, kaj tacega nijsmo doživeli in ne bodo za nami…« Borovnica napravila je namreč razsvitljavo in svečano večernico svojemu čislanemu župniku.
Čas beži, posebno, ker smo se nekaj zamudili pri čaši rujnega vinca pri gostoljubnej slovenskej materi. Krenimo zdaj na kolodvor k sprejemu Ljubljančanov in ž njimi dalje k slavnosti…
Pet minut hodimo po polagoma na višek zvijajočej se cesti na borovniški kolodvor, od koder se človeku razgrne najlepši panorama ljubljanske okolice in dalje naprej na naše gorenjske gore. Prvi ne pridemo les, kajti skoraj vse prostore na kolodvoru in krog njega polni uže številna množica naroda; vse željno pričakuje vrlega »Sokola« in slavno hvaljene domače pevce iz bele Ljubljane. In kaj bi ne? Saj je »Sokol« zaradi svoje kreposti in požrtvovalnega domoljubja v bratovskej zvezi z našimi slavci najmogočnejše vabilo in najsilnejši magnet v slovenskem družabnem življenji!
Komaj je čas, da oko le površno preleti in pregleda denašnje goste v Borovnici. Glej tam-le oni korenjaki so iz Cirknice in pri njih v prijateljskej družbi je čvrsti Rakek pa zelena Planina in dalje probujeni Logatec. In od kod je ta zastava in krog nje žilavi možje s trdimi rokami a odločnimi obrazi? To je Preser, vredni sosed Borovnici! In čuj, ali je ona-le ogromna množica res iz Vrhnike? Vsa, čisto vsa; samo znano pošteni obrazi. To so ti koreniti možje, vrli mladeniči in cvetoče domorodke mej njimi! Mej temi in druzimi daljnimi gosti je kar temnelo gostoljubnih domačinov!
Vedno bliže se pomika čas prihoda. Vrhniška vztrajna godba, katerej po vsem čast, stopi v vrsto, pred njo pa sta navzoči zastavi in vmes štiri bele slovenske deklice z venci za ljubljanske zastave in šopki za spoštovane načelnike društev.
Zdajci možnarji v daljavi zapokajo, stroj zabrlizga, zvon zapoje, godba zaigra slovenski »Naprej« in iz stotin in stotin navdušenih zavednih prs done nasproti nepretrgani: »živeli« in »živeli«! Komaj se malo poleže navdušenje!
»Sokol« izstopi ter ponosno razvije svojo čestito zastavo, pevci zbero se krog svojega slavnega bandera. Marijanica Škrljeva nagovori s svojim čutečim glasom »Sokole«, pevce in druge prišle: »bratovski poljub in sestrinski pozdrav vam vsem, saj ste mej nami doma, naši, naši ste, vsi gojimo isto ljubezen, iste želje za dom in njega korist…..« Podstarosta »Sokolu« gospod Srečko Nolli s svojim krepkim zavestnim glasom se zahvali za sprejem, zagotovljajoč, da vsem »Sokolom« bije srce za narod, njega srečo«. Gospod dr. Karel Bleiweis v imenu pevcev izreka hvalo v iskrenih in zbranih besedah, čemer vsi pritrjujo z veličestnim zborom: »Jaz sem Slovan z dušo telom…..« Tisočeri in tisočeri burni pozdravi slede, ko se daje znamenje za odhod. Ali kam? Program veli, da v sosedno Bistro. Pa kako je mogoče s tolikim ljudstvom tako daleč v tako kratkem času!? Izda se parola, naj vlada dve uri svoboda, brez sile in programa. »Sokol« naj gre s pevci čestitat gosp. zlatomašniku in potem po šestej uri se zbere vse na slavnostnem prostoru.
Stoprav zdaj moremo razgledati iz Ljubljane došle. Tu so gg. dr. Vošnjak, Grasselli, dr. Papež, dr. Tavčar, Štor, naš Praprotnik, Stegnar in drugi res »narodni« učitelji in mnogi drugi narodnjaki!
Hitro se razide svet. Nekateri pogumnejši mahnejo v Bistro; tem sledimo težko, težko. Kdo bi popisoval to prijetno, znamenito pot, vso to divno krasoto pri Galletovih in okrog. Z očmi se more gledati, občudovati in uživati vse! Pa čas beži in treba je vrniti se.
Najbolje bi bilo, da ostanemo na veseličnem prostoru, kjer vse mrgoli veselega življenja. No, poglejmo malo za »Sokoli« in pevci, da o tej priliki zvemo, kaj se je godilo dopoludne v ocvetličenej cerkvi in potem zunaj nje.
Sv. maša darovala se je z vso veličestjo. Slavnostno pridigoval je znani govornik, Šent Jakobski župnik, č. g. Rozman, in to tako, da mi je premetena mamica trdila, da bi omečil trde skale in premenil mrzli led v vročo vodo: »vender tako lepo in ginljivo!« Po maši vršilo se je skupno čestitanje in posamezni pokloni.
Mej velikim obedom napije vrli, umni župan g. Telban cesarju in temu sledi cela vrsta napitnic in govorov. Ko dospe »Sokol«, bilo je še vse skupaj prave volje in složnega veselja.
Na samem ob bregu pod kolodvorom stoji bela hiša, ki zbira pod svojo streho »narodno bralno društvo«; pred njo razgrinja se čedna ravnina, kjer se vrste danes miza pri mizi, stol pri stolu, na sredi dviga se primeren oder: ves prostor kaže podobo malega smrečjega gozdiča. Hišo s prostorom okolo in okolo obdajejo ceste. Ves kraj napravi v nas vtis staro-rimskih okroglih gledališč.
Borovniško bralno društvo trdno stoji, nikdar še nij hiralo, ker je osnovano na zdravej podlagi. Pravi oča mu je pokojni A. Zabred, uradnik pri železnici. Tu se vidi, kaj doseže lehko jeden človek s čistim značajem, trdno voljo in odločno vztrajnostjo! To premišljevanje nam prestriže prihod »Sokola«, pevcev in za njimi četa in četa brojnega naroda iz vseh stanov in vsake starosti, kateri izpolni zadnji prostor; ostali razvrste se mirno v krogih ob brežini, po cestah in potih – prav pravcat amfiteater!
Priprave kažo, da hoče »Sokol« takoj telovaditi. Več let nijsmo videli njegovih produkcij v telovadbi, kar mu je prva naloga, da uri »zdravo telo za zdravo narodno dušo«! Telovadba se prične. Mej gledalci je vse zavzeto, vse strmi! Mi ne vemo, komu bi deli prednost, tudi poklican strokovnjak bi tukaj pomišljal. Ali to rečemo, da je bilo vse izvrstno in da ima gotovo garancijo za častni obstanek društvo, kjer so telovadci, kakor gg. Kališnik, Mulaček, Gintar, Krigar in drugi mnogi! Na zdravje!
Pa kaj odmevajo od južne strani tako prisrčni pozdravi? Kočija se ustavi, iz nje stopi elegantna, lepa gospa s cvetočo deco svojo, na vse strani tako dobrohotno in tako domače priprosto odzdravljajoč: to je naša kumica, blagodušna grajska gospa Marija Galletova iz Bistre. Čestokrat smo uže zadovoljno opazovali to častito gospo in njeno obitelj, kako se brez predsodkov bliža in obnaša mej narodom in podpira njegove pravične težnje. In zato, ker še vedno redko raz gradov po našej zatiranej Sloveniji s prijaznim, sočutnim očesom pogledavajo na male slovenske hiše v trpeče doline, zato to bolje cenimo.
Odbor spodobno pozdravi ljubljeno kumico in kuma jej ne strani, veterana aktivnih slovenskih rodoljubov ter jednega prvih slovenskih industrijalcev g. Frana Kotnika z Vrda pri Vrhniki. Ko dojde č. g. zlatomašnik na oder mej odličnjake, odpre večerno veselico predsednik društvu g. J. Borštnik! Klobuk raz glave pred tacim slovenskim možakom! Samouk je in vender ti uzorno v hiši in na polji, s peresom, besedo in dejanjem budi, prigovarja in uči, kako naj ravna slovenski oratar sebi in domovini v prid! V gladkej, izurjenej besedi pozdravi navzočne. Za njim posežejo pevci vmes. Najprej zapojo veličastni zbor Jenkov: »Sablja moja«, dalje »Domovini«. Kako pevci: »Bodi zdrava dormovina« pojo, kadar sta mej njimi gg. Meden in Pucihar je slavno znano: dopovedati pa se to ne da.
Zdaj g. Danilo Majaron nastopi, da ogovori č. zlatomašnika. Prikupljiva zunanjost in globoki čut izražen v lepem zvonečem glasu priklene bliskoma vse nase. Od osobe preide na lastnosti jubilantove kot pravo slovansko narav in konča z živo prošnjo, naj naš dragi duhovni oča, ko blagoslavlja danes slovensko zastavo, poprosi blagoslova na naš slovenski rod….. Komaj bi našel za Danilov govor boljše kritike, nego da nevedem izrek, katerega sem čul sam: »Oh, zakaj nijso to – res gospod!« in nova solza se je ženi zasvetila po gladkem lici. Nekaj splošnega pa ne morem zamolčati tukaj, kar se je temu zares nadepolnemu mlademu možu in tudi drugim često očitalo, da so preognjeviti, kadar se govori in dela za narod in Slovanstvo. Ne, ne, preveč nij nikdar! Iz skušnje pa vemo, da često, često premalo. Mladina, ki je le za silo, za parado navdušena in narodna, skoraj čisto otrpne, ko stopi v realnost, in je prava ožeta in iztisnena limona! Od na videz čezmejne navdušenosti ostane v moškej dobi, v času dela in resnosti, tako potrebni, ščiščeni ogenj!
Lepi sklep g. Majaronovega govora nij mogel najti krasnejšega odmeva, nego z impozantnim korom »Molitev«. Slednje oko zrlo je v neskončno nebo, ginjeno proseč: »Čuj nas večni Bog, kaži pravi pot, ki do sreče vodi…«
Po petji stopi na govorniški kraj č. g. zlatomašnik in se očetovsko, prijazno zahvali za ljubezen in udanost, ki so mu jo ta dan izkazali njegovi farani, katerim priporoča, naj se vedno drže gesla: vse za vero, dom in carja!
Po tem govoru završi se slovesno in veličastno blagoslovljenje zastave. Vse se odkrije, duhovščina peva in pevski zbor odpeva. Zastavo uže poznamo iz Logatca z njenimi trobojnimi dragocenimi trakovi od gospe Vrbičeve iz Bistre in od narodnih deklet iz Borovnice in okolice. Naj ponosno vihra v izpodbujo nam in čast Sloveniji! Zanimljivo je, kako so se po cerkvenem obredu zabijali žeblji v zastavo? Beri, kakor mogoče stisneno: Gospa Kumica: »Bogu na čast in slavo«; župan: »cesarju zvestobo«; Kum: »sv. Cirilu in Metodu«; zlatomašnik: »slogi cerkve in države«; dr. Vošnjak v imenu slovenskih državnih poslancev, Grasselli v onem slovenskih deželnih poslancev, dr. Papež za narodne advokate, dr. Tavčar za narodno časopisje, dr. Bleiweis za ljubljansko čitalnico, Nolli za Sokola, Resman za narodne uradnike, Kavčič Hinko za slovenskega kmeta, dalje za učitelje, za trgovce itd. A posebno dobro so deli udarci gospice Galletove z živimi besedami: »Živila vsa slovenska dekleta«!
Zdaj nastopi drugi slavnostni govornik g. Grasselli, povdarja važnost združevanja za Slovence, razlaga svrho narodnih društev in naposled društvene zastave pa njenih boj. Narod je besedam govornikovim burno pritrjeval od stavka do stavka.
Veliko navdušenje so probudili pomenljivi telegrami, katere so poslali: Dunajska »Slovenija«, gg. Gruntar, Mulej, Kapelska duhovnija, Levec, Grčar itd. Na vrhunec pa prikipi radost, ko se prečita sledeči telegram: »Prečastitemu gospodu dušnemu pastirju in rodoljubu k zlatej maši čestitam, da bi ga Bog v njegovem blagonosnem delokrogu še mnogo let zdravega in krepkega ohranil! Srečno vošči – Andrej Wikler, deželni predsednik«. Burni klici, ploskanje nij hotelo potihniti! No, glejte, vi brezdomovinci in z vami zaslepljenci vaši, to naravno, neprisiljeno ovacijo ljubljenemu cesarskemu namestniku in vladi, ki se trudi spolniti voljo vladarjevo!
Po loteriji, katero je jako spretno in točno vodil g. prof. Borštnik, bil je pri konci oficijalni program. Mej tem je mrak ljubko razpel svoja krila nad nami in večerni hlad odel zemljo. Ta lepa solnčna harmonija prirode vladala je tudi mej številno množico naroda. Nihče nij mislil na odhod, vsak je bil tako srečen in zadovoljen!
Pri tej mizi zbero se postavni možaki, ostareli boritelji naši, in mirno gledajo veselo gibanje, kakor bi hoteli reči, naš trud nij bil zaman. In ko se ozro k sosednjej mizi, kjer sede v živem pogovoru mladi inteligentni možje, ki pogumno razmotravajo narod in njegovo dobro, še mirnejše pridevajo, da bode narod dobil voditeljev in istinitih delavcev. Tako plačilo, zadoščenje ima pri nas pravi voditelj ali prvak!
In dalje doli »drobni stopinje«, kakor bi rokel naš očak Vodnik, mladina v vrtečem se plesu, rodoljubno se križa vse, seljak in meščan, peča in klobuk: to je narodno!
Krasna noč nas objame. Mesec s svojimi zvezdami nekak zaničljivo mižika na magičen umeteljni ogenj, na visoko proti sebi leteče rakete, češ, »priroda, priroda, ti ubogi človek moj!«
Se ve, da nij manjkalo v pozno noč lepega domačega petja (kateremu bila je krona: »Ptičica v gozdu«, »Oblačku« itd.) niti govorov. G. Hinko Kavčič, kateremu po resnici in pravici zaradi nepremičnega značaja in neutrudne delavnosti v prid našemu kmetu »Nanos« pravimo, razložil nam je še mnogo lepega; g. Resman pretresel je potrebo, da se masa našega ljudstva povsodi vede in ponosno pripozna kot Slovenci in za svoj jedin govor slovenski, mej inteligencijo pa da se širi in goji slovanska zavest. G. Lapajne, simpatično pozdravljen, se spomina narodnega časopisja, g. Danilo Majaron narodnih društev, »Sokola«, Jurčiča, odbora itd. itd. Le sila dolžnosti in klic na dom praznil je polagoma slavnostni prostor. Vsakateri je odhajal z zavestjo, da napreduje naša stvar. Spoznam, da mi je ta popis skoraj preveč narastel in to zoper mojo voljo in načrt. Ali vzame naj se v poštev obširno gradivo in imenitni momenti! Naše pesimiste in zapečne kritike, prosim, predno vržejo kamen, naj bero še jedenkrat L–sov uvodni članek: »Slovensko razumništvo« v Narodu od 24. t. m. Ej, popularnost, ljubezen in mejsobojno potrpljenje!
A komu imamo v Borovnici zahvaliti se na tej lepej nedelji 21. avgusta? Kdo je delal? Kje je bil odbor? Danilo Majaron, Fran Paplar, ta izgledni domoljub in neprestrašeni, značajni in zares narodni nadučitelj, pa Fran Borštnik, to so Vam glavni junaci in možje!
V umnej glavi teh in na ramenih teh tičala je vsa skrb, vse delo. In to, rojaci, naj daje izpodbujo za javno delo po vsej našej domovini, posebno zdaj, ko nas navdušuje najlepši namen: »Jurčičeva ustanova,« katera bodo gotovo blagonosna za naše slovstvo. Da se kmalu spet kje vidimo! Sklepam z vsakdanjim pobožnim izrekom necega probujenega seljaka v Borovnici: »Bog blagoslovi nas Slovence!«
Narod.
Prepis: Damjan Debevec (2.8.2009)