Učiteljski tovariš, 1. september 1881 (let. 21, št. 17), str. 266-267
Dopisi.
Iz Borovnice, dne 26. avgusta. – 21. dan t. m. obhajali so naš velečestiti gospod župnik Anton Jugovic nenavadno slavnost – slavnost svojega petdesetletnega neumornega delovanja v vinogradu Gospodovem, svojo zlato mašo. Ne bodem našteval obilnih zaslug tega gospoda, katere si je kot izverstni duhovnik v dolgoletnem svojem izglednem službovanji pridobil, tudi ne omenjal brezštevilnih dobrot, katere je vsestransko njegova roka v tako obilnej meri delila, kajti poznan in spoštovan je na daleč in istina je, kar je trdil nekdo, opisajoč njegove zasluge, da je gospod Jugovic tistih redkih eden, ki nima sovražnika na svetu. Pa tudi farani storili so vse, da se je ta redka slavnost kolikor mogoče slovesno vršila. Uže v soboto večer bila je vsa vas praznična, da, tako zalo okinčana, kakor še nikdar poprej. Z velikanskih mlajev in mnogih hiš vihrale so slovenske trobojnice; vsa vas bila je krasno razsvitljena in več oken kinčali so lepi transparenti, tako n. pr. – šolo: »Slava dobrotniku mladine«! in še mnogo drugih. V nedeljo privrelo je pa ljudstva od blizu in daleč toliko, kolikor še nikdar poprej, in ob 9. uri bila je uže naša prostorna cerkev prenapolnjena. Ginljivo bilo je gledati ob 10. uri sprevod od župnije v cerkev. Najprej pomikalo se je počasi kakih 60 belo oblečenih deklic z venci na glavi in s šopki v rokah; tem sledili so povabljeni gostje, 20 gospodov duhovnikov, a naposled bili so prečastiti gospod zlatomašnik, opirajoči se na jako lepo in umetno izrezljano palico, in na obeh straneh pa zopet lepo belo oblečene deklice, potresajoč cvetlice pred častitljivim starčkom.
Po svetem opravilu, pri katerem so č. g. Rozman, župnik pri sv. Jakobu v Ljubljani, imeli jako primeren in ganljiv govor, spremila je brezštevilna množica ljudstva gospoda zlatomašnika nazaj v župnijo, kjer so se gospodu jubilantu vse odlične osebe poklonile in mu čestitale; do solz ganilo pa je gospoda čestitanje šolarice R. Majaron-ove, katero se tako-le glasi: »Prečastiti gospod oče! Danes, ko se vse tako presrčno veseli Vaše zlate maše – pridemo tudi mi otročiči, da Vam razodenemo svoje veselje, svojo hvaležnost in voščila. Zmiraj bomo Boga hvalili, da nam je dal tako dobrega očeta in molili bomo, da Vas Bog še dolgo let ohrani, da mi, Vaši otroci, tako živimo, kakor nas lepo učite, in da se v svetih nebesih z Vami skupaj veselimo«.
Obeda pod zalo okinčanem kozolcem, katerega se je vdeležilo mnogo povabljencev, napitnic i. dr. ne bodem opisoval, omeniti le še hočem druge slavnosti, katero je napravilo tukajšnje bralno društvo gospodu jubilantu na čast. Popoludne ob 4. uri pripeljali so se iz Ljubljane: Vrli ljubljanski »Sokol«, slavni zbor ljubljanskih čitalniških pevcev in ž njimi vred mnogo drugih odličnih oseb, mej katerimi bilo je na naše veselje opaziti več vrlih narodnih gg. učiteljev. (Slava jim!)
Pozdrav milih iz Ljubljane nam došlih gostov bil je srčen. Štiri belo oblečene deklice okinčale so zastavi »Sokola« in pevskega zbora z lavorovima vencema ter trobojnico, potem pa se je jela pomikati zbrana množica z godbo naprej v prijazno Borovnico. »Sokol« in pevci pozdravili so gospoda zlatomašnika, a na to podali se na odmenjeni prostor pred gostilno »pod kolodvorom«, kjer je uže čakalo na stotine radovednega ljudstva, katero je kar očarano občudovalo spretnost in izurjenost vrlih Sokolcev v telovadbi. Ob 7. uri zvečer blagoslovili so gospod zlatomašnik sami krasno, baš novo zastavo našega bralnega društva. Ljubljanski pevci peli so izvrstno, govori so se vrstili, godci so godli, in smelo rečem: Kaj tacega še Borovnica nij doživela! Gospodu zlatomašniku pa iz dnu srca zakličem: »Ad multos annos!«
Prepis: Damjan Debevec (3.12.2009)