"Čertice iz življenja r. Antona Jugovica" v: Slovenska čebela, februar 1882 (let. 10, št. 2), str. 14-16
Čertice iz življenja r. Antona Jugovica.
Rojen je bil r. Anton v Stari Loki l. 1806; tedaj je doživel popolno 76 let. L. 1831 je bil v mašnika posvečen ter je v Prečini, Dolu in Polhovemgradcu 11 let kot duh. Pomočnik služboval. L. 1842 je prišel kot župnik v Rakitno, kjer je pastiroval do leta 1861. To leto se je memogrede v Borovnico nekoliko mesecev v Preserjih pomudil; od l. 1862 do svoje smerti, 31. prosinca 1882 pa je v Borovnici deloval.
Ranjki Jugovic je bil res mož in duhovnik prav po volji božji. Sam vedno delaven, vesel in šaljiv; bližnjim duhovnom prijazen sosed; došlim gostom postrežen, skoraj bi rekli, prepostrežen sluga. Vedno in v vsih rečeh je bil pripravljen bližnjemu dobro storiti, če je bilo le v njegovi moči, tako da je včasih skoraj sam pomanjkanje terpel. Svoji čredi je bil vedno zvest pastir ter je marsikaj storil, kar bi bil zlasti zadnje leta zarad starosti in drugih vzrokov lahko opustil.
Ta njegova blagodušnost do vsih in neutrudljiva skerb za ovčice ga je pa tudi delala vsim spoštljivega in priljubljenega. Njegovi duhovni bratje so ga šaljivo le »apostelna« imenovali. Kako pa ga je bližno in daljno občinstvo spoštovalo, je kazala posebno njegova petdesetletnica. Njegova druga nova, ali zlata maša je bila prava ljudska slovesnost, ktere so se na njegovem vertu daljni in bližnji, višji in nižji raznoverstno vdeleževali. 21. avgusta leta 1881 na dan svoje zlate maše je bil r. Jugovic po nedavno prestani hudi bolezni viditi krepkega zdravja in gotovo ni nobedin mislil, da ga bomo čez pet mesecev že zgubili.
Zraven duhovske službe se je ranjki posebno zanimal za kmetijstvo. Navadno smo ga videli pri občnih zborih kmetijske družbe. Doma je svojim faranom zlasti sadjerejo priporočeval in sploh napredovanje v vsih rečeh. Sam je z dobrim izgledom svetil ter farovški vert prav lepo vredil in nasadil. Celo tudi vinske terte ni pozabil in jo je nasadil za senco in lepšanje verta doma in na bližnjem gričku je zasadil vinograd – znabiti prevelik za premerzli kraj. Bodi že izid kakoršenj hoče, kaže pa vse to gotovo prav umnega in neutrudljivega kmetovalca.
Konečno moramo malo obširneje omeniti kmetijskega oddelka, ki je bil ranjkemu posebno pri sercu, to je bilo blago čebelarstvo. Smemo reči, da r. Jugovic je za čebelarstvo goril in živel; moramo mu pa tudi pripoznati, da je čebelarstvo umel kakor malokdo. Kadar je le čas imel in da ni bil od imenitnišega dela zaderževan, ga ni bilo treba drugod iskati, kakor pri čebelnjaku na vertu. Tam je potrebno vravnaval, pospravljal, čital in z besedo naj slajše in kratkočasniše ure vžival. Kupoval si je drage čebelarske knjige ter jih pazljivo prebiral; vedil je pa tudi svet o vsaki priliki, o vsakem primerljeji. Tudi po vredništvu je nekaj knjig naročil. Ko mu opomnimo, da naročene knjige so le bolj druge verste, da ima on že obširniše, je rekel: »Res, pa povsod sem še najdel kako zerno resnice«.
Ko se je začelo razširjati novo čebelarstvo s premakljivim satovjem, se je tudi tega berž poprijel; med pervimi ne zadnji, mogoče pa da naj pervi. Tudi vtrudljivega pota se ni vstrašil, da si je novo reč natanjčniše ogledal ter si potem omislil zelo vse novejše čebelarsko orodje.
Takoj v začetku slovenskega čebelarskega društva je bil pri pervem občnem zboru za odbornika izvoljen in je ostal do smerti. Pri prenovljenji društvenega odbora, 24. novembra preteklega leta, se je branil odborništvo prevzeti. »Izvolite druzega, je rekel, jaz sem že star in ne morem dolgo biti«. Se ve, da zborovalci ga niso vbogali, ker se toliko nagle smerti niso nadejali; vbogali bi ga menda pa tudi ne bili, ko bili bi tudi za bližnjo smert vedeli – toliko zaupanja in spoštovanja je pri vsih zborovalcih imel. Dopolnoval je pa tudi zvesto prevzete dolžnosti kakor nobedin. Da je bil pri vsakem občnem zboru, se tako ve; pa tudi pri večkratnih odborovih sejah je ranjki gotovo vselej bil, če tudi je delječ imel, vreme včasih slabo, trud in stroški zraven – vse to ga ni odvernilo, da smo ga včasih res občudovali ter si mislili, kako vse drugače bi lahko bilo, naj bi nekaj takih mož imeli.
Novih udov za čebelarsko društvo nam je r. Jugovic naj več pridobil; navadno je vselej kterega pritresel, kolikorkrat je k kaki seji prišel. Ko enkrat njegov trud in marljivost v tej reči občudujemo, je ponosno rekel: »Zakaj pa ne? Jaz mislim, da sem s tem dobro storil pridobljenemu udu in društvu, in – to je truda vredno«. Prav je imel – naj bi imel le mnogo naslednikov!
Vsem odbornikom, gotovo tudi vsem znancem, zlasti pa vredniku ostane r. Jugovic nepozabljiv.
Naj blagi mož počiva v miru!
Da nam tu na misel hodi r. o. Salvator, vedno odborni tovarš r. Jugovica, se menda ne bo nikdo čudil. Bila sta si oba pokojnika res ne le podobna, ampak skoraj popolno enaka v mišljenji in zaderžanji. Za čebelarsko društvo sta bila oba močna stebra, ktera bomo težko pogrešali.
Bog njima poverni ter daj večni mir in pokoj!
Prepis: Damjan Debevec (13.2.2010)