Slovenski narod, 14. september 1885, str. 2-3
Iz Borovnice 10. septembra [Izv. dopis.] (Naša svečanost.) Blagohotno pero je v Vašem cenjenem listu od ponedeljka že napisalo poročilo o naši Metodovi svečanosti dne 6. t. m. Poročilo je skoro popolno, a dovolite še meni nekoliko dodatkov, to tem rajši, ker pri nas nikakor še ni prestala govorica o prelepi zadnji nedelji in ker vse kaže, da se je globoko utisnila nam domačinom v srce.
Ne moremo pozabiti, da se je zadnjo nedeljo Borovnica odičila s tolikimi in tako odličnimi gosti. Imeli smo pred 9-timi leti slavnost blagoslovljenja nove šole, pred 4-imi leti svečanost Jugovčeve zlate maše in blagoslovljenja zastave nar. bralnega društva in vselej se je napolnila naša vas z neštetim brojem vnanjih – toda zadnja Metodova svečanost je tudi v tem oziru prekosila svoje prednice, dasiravno jej vreme ni bilo ugodno. Slavnostni prostor pri g. Vrbiči, ki je jako obsežen in je bil za svečanost – to naj še jedenkrat poudarim – »en pleine parade,« ves v cesarskih in narodnih zastavah, pokazal se je premajhen, zlasti na večer, ko se je »vzdignila šranga« ustopnine. Omenjeno je že, da je bilo zastopano sedmero gasilnih društev, a to ne po deputaciji, nego »in pleno,« od vsacega društva po 20-30 mož s svojimi načelniki in odborniki. In zbrali so si težavniše potovanje, zato pa tudi glasovitejše in zaslužniše. Iz daljnega Gor. Logatca in še bolj odmaknenega Horjula je vsako gasilno društvo prišlo peš na Vrhniko in od tod naprej z Vrhniškim in Verdskim gasilnim društvom vred je korakalo proti Borovnici ter bila so vsa na Dolu vzprijeta od našega gasilnega društva. Kakor dolga četa vojakov so z godbo na čelu vsi prišli na slavnostni prostor, navdušeno pozdravljeni od navzočnih. Da so krasota in ponos slavnostnemu prostoru, to je bilo mnenje vseh. Uzorno vedenje njihovo gotovo uplivalo na vse; vladala je do zadnjega veselost in dobra volja, ali nereda ni bilo niti sence.
Tudi o tem, da se je program svečanosti v vsem, v petji, v govorih in v predstavi vršil izborno, se je že pisalo. Petje imeli smo umetno in narodno. Nastopili so na odru znani pevci iz Ljubljane in očarovali so nam dušo z dovršenim petjem, a oglasili so se tudi pevci gasilnega društva Verdskega in pokazali, kako skrbno in ljubeznivo gojijo pesem slovensko. Posebnost v programu pa je brez dvombe bila tudi gledališka predstava. Gojitelji dramatike z Vrhnike, ki smo jih že v Čitalnici Vrhniški imeli priliko z veseljem poslušati in gledati, igrali so nam »Zamujeni vlak.« Jeden ali drugi se bo težko predočeval naše gledališče. Kar je bistvo, oder je bil tako urejen, da bi tudi salonu skaze ne delal. Glavna stvar je, da imajo dobri igralci tudi dobro pripravo. To je torej bilo. Bil je tudi parter za sedeče in stoječe; na prvi galeriji so bili tisti, ki so po mizah stali, na drugi tisti, ki so s hodnika hišnega opazovali stvari, ki so se godile. Lože? Ni jih bilo treba, ker nobeden ni vprašal po njih. Orkester? Bil je, a popolnem smo pozabili, da bi bil moral igrati pred igro. Vse je le komaj čakalo, da se je odgrnil zastor. Burka »Zamujeni vlak« je jako pripravna za narodno predstavo. Preprostemu in tudi boljših stvari navajenemu da mnogo smeha, ako se dobro zvršuje. Pri nas zvrševala se je kar najbolje, zato pa tudi dobila burno popularno zahvalo. Najteži ulogi imela sta »mojster Peter«, g. Tomšič, predstavljajoč moža, »ki se mu vse pred očmi vrti« in pa župan gosp. Stojec, ki se je živo umislil v župana od starega »tajčkrajnarskega« krja. Gosp. Stojca občudovali smo tembolj, ker je v isti igri bil tudi živ in resničen krčmar. Dvojno ulogo imela sta tudi gosp. Flis in gosp. Bučar, jedenkrat vsak pivec, drugič prvi učitelj, drugi »kapoštacijon;« vselej bila sta vsak na svojem mestu. Poleg »mojstra Petra« je bil narodu najbolj pristopen značaj občinskega, potem pa železniškega sluge, predstavljana oba od gosp. Prosena, znanega nam komika. Gospod Kunstelj, železnišk uradnik, imel je s Petrom težave, a dobro se jih je znebil. Igra je tudi zategadelj bila prijetna, ker je imela prizore s petjem in godbo. Silno je je bil narod vesel in vse, dobra zvršitev in glasna pohvala bodi gospodom v vzpodbujo, da v svojem rodoljubji ne zamudijo na tak hvaležen način narod naš učiti in zabavati!
Obdajala nas je že trda noč, ko se je končala predstava. Živa pa je potem postala zabava na vseh koncih, zabava na dvorišči, zabava po sobah. Pri večih mizah se je ob jednem prepevalo, na večih mestih po jedni godbi plesalo. Polno veselje je vladalo povsod. Toliko bratovstva se je prikazovalo še malokje. Bilo je pa tudi lepo videti toliko odličnih rodoljubov, gospej in gospodičin pod jedno streho; vsak kraj iz okolice nam je dal več dragih gostov. Trud, ki so ga imeli odborniki našega gasilnega in narodnega bralnega društva s prireditvijo te svečanosti, bil je tako obilno poplačan, hvala vsem udeležencem!
Došla sta tudi dva telegrama. Jeden iz Pulja: »Čestita vzbujenosti, prospehu – Puljska Čitaonica,« a drugi je poslal naš nepozabni nekdanji kaplan gosp. M. Kljun, sedanji predsednik bralnega društva v Železnikih; z njegovimi besedami sklepam ta opis Metodove svečanosti:
»Plamen sveti dvigaj se visoko,
Brate rodne budi na široko!«
P.
Prepis: Damjan Debevec (20.4.2009)