Josip Levičnik, "Iz Ljubljane v Ljubljano" v: Novice gospodarske, obertnijske in narodske., 7. december 1894 (let. 52, št. 49), str. 474-475
Potopisne čerte.
Iz Ljubljane v Ljubljano.
Spisuje Jos. Levičnik
(Konec.)
Povrnimo se zdaj v duhu zopet nazaj na postajo Rakek, in odrinimo od tam naprej. Proga do bližnje postaje Logatec gre večinoma po samoti. Imenovana postaja je na lepem odprtem svetu, in tudi tukaj okoli so se vršile letos velike vojaške vaje. (Bog nam milostno ohrani ljubi mir, in naj bi vojska ostala vedno le omejena na orožne vaje. Gotovo bi bili presvitli vladar in vsi narodi tega najbolj veseli!) Ne dalječ proč od postaje je farni kraj enacega imena, že nekdaj Rimljanom znan pod imenom »Longaticum«. Že takrat je vezala te kraje cesta skozi Hrušico z Gorico in Italijo. Dolga leta je bila ta cesta nekako pozabljena, novi časi pa so jej dali zopet novo veljavo. Daljna vožnja od Logatca postane zopet bolj samotna, t. j. ona vodi po samotnih krajih. Kmalu privozili smo na kraj, kjer se nam je globoko doli k levi pokazal od blede mesečine obsijan trg Vrhnika; naprej pa smo vgledali kmalu zopet globoko pod nami obširna poslopja grajščine Bistra, ki je bila do časov cesarja Jožefa II. skozi več stoletij kartuzijanski samostan. (Glej Valvazor XI. knjiga stran 140-143). Vedno bolj se nam je odpiral svet čez močvirje, proti Ljubljani in na kamniške snežnike. Naslednja postaja Borovnica je znamenita zaradi orjaškega mosta, ki tik pred njo vodi železnico silno visoko čez dolino enacega imena. Prav za prav stojita dva mosta eden nad drugim v visočini kakih 20 sežnjev. Vse to: most in postajo, pa tudi grajenje železnice čez ljubljansko močvirje popisal sem v koledarju družbe sv. Mohora l. 1874. stran 191. do 196. prav natančno in temeljito, tedaj se mi vidi ponavljanje vsega tega na tem mestu nepotrebno. Eno pa danes še omenjam. Sicer bo morebiti marsikedo neverjetno otresal z glavo, bravši o mojih mislih, vendar pa jih izrečem, namreč: naši potomci bodo morebiti še doživeli, da bode železnica čez močvirje in borovniški viadukt – velikanska monumentalna razvalina. Marsikedo iz med nas starejših se še ve spominjati, koliko je bilo pomislikov zoper grajenje železnice čez ljubljansko močvirje, in da se je mnogo govorilo, da je bila njena izpeljava pripisovati po večjem le svojeglavni volji tedajnega trgovinskega ministra Bruck-a.
Naše dni si iščejo železnice bolj naravnostna pota in znajo dobro izogibati se ovir. Svet, t. j. tehniki so tudi čezdalje bolj prebrisani in znajdeni. Vzemimo na pr. železnico čez Semernik. Koliko kolosalnih stavb je bilo ondi zgraditi, koliko ovir je bilo zmagati, in kako ogromne svote je vse to stalo! Mala leta potem pa je prišel baje neki tehnik, – dobro se vem spominjati, da sem tako praviti čul, – ki je dokazal, koliko ložje in z koliko manjšimi stroški bi se bila dala po železnici zvezati Dolenja Avstrija z Zgornjo Štajarsko. Nikakor tedaj ni nemogoče, da bi se s časom ne našli učenjaki in strokovnjaki, ki bodo stavili modro vtemeljene nasvete za preloženje posamnih oddelkov sedajnih železničnih prog. Saj se starim cestam marsikje tudi tako godi. Se ve, da je to le moja misel, katere pa nikomur ne vsilujem.
Daljava od Borovnice je dolga, zelo dolga, – in zlasti če se človek že dolgo vozi, komaj čaka, da pride že konec. Tako je bilo tudi z manoj, in prav zadovoljen sem bil, ko se je poslednjič ustavil vlak in nam je kondukter glasno zaklical: Ljubljana!
(…)
Prepis: Damjan Debevec (11.8.2009)