Josip Apih, "K obrtni politiki 18. veka" v: Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, 1894 (let. 4, št. 2), str. 64-65
K obrtni politiki 18. veka.
Spisal Jos. Apih.
(...)
Najoblastnejše so se vedli v tem oziru cirkniški črevljarji in usnjarji, ki so bili združeni v jedni zadrugi. Zahtevali so 1753. l., da se jim da pravica prostega trženja s svojim obuvalom in usnjem od Vrhnike do Ajdovščine in Vipave, na Pivki, do Reke, Ribnice, Dobrepolja in Iga. Temu pa je nasprotovala posebno Ribnica. Tam so imeli stare svoboščine iz l. 1600., 1605., 1631. in 1708. Dokazati pa Cirkničanje niso mogli, da imajo res že izdavna tako obširno pravico, kakor so jo zahtevali. Vendar so dež. odborniki nasvetovali, naj se jim potrdijo pravice, v kolikor jih imajo »in rechtmässiger Possess«, da pa se ne smejo kratiti pravice dotičnih rokodelcev v Ložu, Ribnici, na Vrhniki, v Postojni itd. Temu nasvetu je cesarica ugodila in dovolila cirkniškim črevljarjem in usnjarjem privilegij, da smejo tržiti s svojimi izdelki skoraj po vsem Notranjskem. Zdaj jim je pa vzrastel pogum in takoj so vložili novo prošnjo pri notranjski kresiji, ki se je glasila: »Ker ne vemo, katere svoboščine imajo vsi v navedenih krajih bivajoči črevljarji in usnjarji, ki so nam delali večkrat velike sitnosti, tako da smo pri svojem obrtu trpeli izdatno škodo,« prosimo okrožni urad, naj zahteva od vseh črevljarjev in usnjarjev na Vrhniki, v Logatcu, Postojni, Vipavi, Štanjelu, Senožečah, Trnovem, Ložu, Spodnj. Nadlišku, Turjaku, Ortneku, Ribnici, Dobrepolju, v ižanski župniji in pod bistriškim samostanom svoboščinske listine, t. j. da naj se vsem prepove rokodelstvo, če se ne opravičijo z listinami.
Proti tej zahtevi so vzdignile svoj glas vse grajščinske gosposke. Ribniška gosposka je navajala zadružne članke ribniških črevljarjev in usnjarjev (1600, 1631). Po teh svoboščinah ne smejo tuji rokodelci, razen na sejmeh, v Ribnici nič prodajati, drugače se jim zapleni vse blago. Pa tudi na tržnih dneh in cerkvenih shodih so morali plačevati cirkniški črevljarji in usnjarji po 12 soldov, in to brez ugovora, do 1753. l. Tako naj ostane tudi v bodoče.
Sodnik samostana v Bistri poroča, da so samostanski črevljarji in usnjarji samostanskim podložnikom izdelovali obuvalo in usnje, odkar obstoji samostan. Temu niso Cirkničanje nikdar ugovarjali. Pač pa so tudi smeli pohajati semnje v Bistri in tu prodajati in kupovati.
(...)
Prepis: Damjan Debevec (21.4.2009)