Lovro Slavec, "Borovške gracije" v: Edinost, 17. - 25. november 1897, str. 1

Borovške gracije

Lovro Slavec

»Oj, oj, kaj pa zopet to? – Pst, Karo, pst, semkaj k meni!«
Pazljivo je razgrnil mladi lovec gosto jelševje, počenil v vodno bičevje ter smehljaje se privezoval na vrvico svojega kosmatinca, do kože premočenega Karota.
»Sedaj pa le mirno in tiho! Aj, aj, to so pa čudne vodne račke; te-le bodeva pa lovila na drug način«.
Pazljivo je dvignil glavo iz bičevja ter šegavo se smehljaje, zrl na ono stran rečice, od kjer se je čulo šumenje vode in glasen krik in vik iz ženskih grl. In glej! Na obrežju troje košaric, poleg vsake nakupičeno raznobarvne ženske obleke, čisto gosposke, v vodi pa troje deklic, vitkih, z bujnimi, razpletenimi lasmi, polnimi oblikami, ovalnatimi udki, kroga katerih se tako dražestno ovija, bolj odkrivajoča, kakor skrivajoča snežnobela kopalna srajčica…
»Uh, nikar vendar ne škropi, Anka, saj se zdrznem takoj! Samo malo še posedim tu na kamenu«.
»Ha, ha, ne bodi vendar tako zmrzljiva; glej, kako znave z Ido; prav po mornarsko«.
Možko je ustopila na kamen in plumps, skočila je v vodo do pasa, mahaje z rokama po zraku. Med tem pa, ko je Minka pazljivo zrla Anko, priplazila se jej je, šegavo smehljaje se, Ida za hrbet, potegnila rokavce svoje halje do lakti nazaj, zajela z obema rokama vode, ter jo pljusknila Minki na hrbet.
»Uh«, zdriznila se je ta ter s snežno belima nožicama pazljivo stopicala v vodo.
»Kaj bi napravila sedaj le ti, Anka, ako bi prišel nenadoma povodnji mož ter zgrabil Ido?«
»Jaz bi kričala na vse grlo toliko časa, da bi jo izpustil«.
»Jaz pa bi ga prijela za resaste kocine, ter ga vlekla tako dolgo, dokler ne bi pritekla mama na tvoj krik«.
»Kaj bodeti govorile o tem, ko vendar vse skupaj nič ni! Kaj pa, ko bi prišli sedaj naši borovški kavalirji, recimo tvoj »doktor« Trobec, Anka, ali pa tvoj bledolični Solznik, Minka; no ali pa moj »šomašter« Kožinec?«
»Kaj bi bilo? Legla bi čisto v vodo, tako, da bi gledala samo glava iz nje in smejala bi se na vse grlo temu budalastemu Trobcu, kateri mi je pač deveta briga. Glava kakor repa, ako jej odtržeš perje, pol plešasta, pod nosom pet ščetinastih kocin, nanosnik kakor volovski jarem, noge kakor lopate, študira že osem let na vseučilišču, »stara hiša«, doma pa seveda »doktor«. Takovih v mestu pet na vsaki prst! Ha, ha, ta deželanski tepec; vodila ga bodem za nos, dokler ostanem tu, potem pa z Bogom, srečno pot, v mestu imamo boljših. No pa, ukljub tem slabostim se pa pač mora reči, da vendar-le boljši, nego Kožinec ali pa Solznik. Kožinec prava, pravcata meglica, pritlikavček, z malimi debelimi nožicami, nadebudnim trebuškom, zamazanim frakom, ki mu tako skrbno zakriva krpe na petelinovih hlačicah; in pa Solznik, ta bledolična revščina, zgrbuljena kakor rime v njegovih zaljubljenih pesmicah! Ha, ha, ko bi le vedeli ti tepci, kako jih vodimo za nos! Toda kaj se hoče, zabava mora biti tu; še Bog, da jih imamo! Poigramo se še nekoliko ž njimi, potem pa, ko odrinemo, vržemo jih v staro šaro in konec bode igre«…
Nasmehnile so se vse na glas, prijele se pod pazduho ter stopicale na obrežje. Tu je sela vsaka k svoji košarici, da si nataknejo plavkasta krila, obujejo čeveljčke, predpašejo bele predpasnike in hajd! veselo in nagajivo se pode po mehki travici tja proti domu, od koder se je začul materin glas pozivaje jih domov.
Lovec pa jih je videl od daleč, kako so hitele domov, zažvižgal svojemu psu in smehljaje se odšel prati grajščini.
Ej, to vam čudno hitro raste ta mladi svet! Pred dvema letoma so bile zadnjič tu na počitnicah, nedolžna, kratkokrila dekletca, sedaj pa najedenkrat take punice, čisto gosposki prikrojene, ponosne in navihane brez primere. Dovolj je imela žnjimi opraviti mati. Gospa pl. Radnikova, udova svetnika, je podedovala po pokojnem skromno hišo v mestu, poleg tega pa še svotico, s katero si je tu, v sredini ob cesti, vodeči iz Borovca preko Truske grajščine v bližnji tržič, kupila jednonadstropno hišo z malim zemljiščem. Tu je imela za časa svojega bivanja v mestu oskrbnika, o počitnicah pa se je selila semkaj s svojima hčerama Anko in Minko in pa s svojo nečakinjo Ido. Samo zadnji dve leti je napravila gospa pl. Radnikova izjemo, kajti bala se je za dekleta radi osepnic, ki so ravno zadnji leti zaporedoma razsajale v bližnjem Borovcu.
Lepa je morala biti v mladosti gospa pl. Radnikova, ko je še do sedaj, do svojih štirih križev, ohranila toliko mladostne svežosti in živahnosti. No, lepoto so pa podedovale njene hčere po njej; njene dobrodelnosti in dobrohotnosti pa nikakor ne. Značaj so podedovale punice čisto po pokojnemu Radniku, ki je bil znan kakor neznosno ošaben človek iz stare šole, kateremu je bila nad vse njegova plava kri… Anka, bujna sedemnajstletna plavolaska, vitke postave, toda polnih oblik, je le predobro vedela, da je lepa, da je interesantna; drugi pa, ki so jo poznali, so vedeli ob jednem, da je ošabna, da se rada ponorčuje, in radi tega je bila jako slabo zapisana med sošolkami tretjeletnicami in med dijaki sedmošolci… No, ti so jej bili pač premali, ko je imela vendar na razpolago kopo nališpanih častnikov, ki so toli pridno rožljali za njo s svojimi sabljami…
Minka, njena sestrica, stopila je pred kratkim v svoje petnajsto leto; toda v svet je že stopila pred dvema letoma, tako, da je imela ob svojih letih vendar že precej prakse v ljubimskih stvareh. Po zunanjem je bila čisto podobna svoji sestrici, samo da ni bila še tako razvita. No, navihana je pa bila ravno tako, ponosna pa še bolj. Lansko leto je ljubimkala z nekim petošolcem; no letos so jej gimnazijci le še za silo; srce njeno hrepeni po čem višjem, nego po borem dijaku. – Oj ta dijak! Kako srečen bi bil vendar v mestu, da ni teh preklicanih sabljic!
Nečakinja gospe Radnikove je podedovala po svoji materi neznaten kapitalček, katerega je rabila teta v njeno odgojitev. No, skrbela pa je Radnikova zanjo prav po materinsko, odgojajoča jo ob jednem s svojima hčerama. Vitka črnolaska je bila prej, živeča pri materi, skromna in pohlevna, pozneje pa se je od svojih sestričin nalezla ponosa; spoznala je, da je lepa in domišljevala si je precej na to. Dasiravno jedno leto mlajša od Anke, bila je Ida vendar njena sošolka, o tem, ko je Minka ravnokar izlezla iz zadnjega razreda nemških šol, in jej bode s prihodnjim letom ustopiti v pripravnico.

–.–

Dolgočasile so se prvi teden počitnic Radnikove punice grozno tu na deželi. Kaj bi se tudi ne? Mama je tičala vedno v starih romanih, katere je izrezala iz nemških listov; brigala se ni skoro nič zanje. S kom naj občujejo? S tem budalostnim kmečkim ljudstvom? Ali naj koketujejo s kmečkimi dečaki, ali naj poslušajo njih surove dovtipe, ko so vendar navajene na nežne in duhovite oficirske?! Ali naj vedno hodijo na sprehod v gozd, ali naj se vedno kopljejo? Vse tako suhoparno, dolgočasno. Kako drugače je bilo tu vendar pred dvema letoma! Tu je bilo vse »originalno«, te kravice in telički po pašnikih, ti zeleni travniki, ta bistra rečica, to prijazno kmečko ljudstvo, vse novo, vse tako mikavno in vabljivo. No, udale so se polagoma »kruti« usodi.
Vozile so se v grajski mlin, hodile v obisk k grajski gospej, vozile se v bližnji Borovec, v bližnji trg itd. Toda vendar bi se naveličale tudi tega, da niso dobile oboževateljev, kavalirjev, kateri so jim delali kratke ure, in krasno zabavo s svojo zaljubljenostjo in dovtipi.
Vas Borovec nima ravno preveliko niti posvetne niti duhovne inteligence. Stari, pozabljeni župnik in mladi, energični kapelan, na drugi strani »doktor« Trobec, učitelj Kožinec in sedmošolec Solznik. Ukljub tej mali inteligenci pa je Borovec jako »probujena« vas, narodno zavedna, z čitalnico in ognjegasnim domom, katerega diči napis, umotvor učitelja Kožinca: Shramba gasilnega društva. Na tem narodnem gibanju Borovcev pa pač nimajo najmanjše zasluge ti trije zastopniki posvetne inteligence. Oni prirejajo v Borovcu veselice, oni poskrbujejo in naročujejo za čitalnico časopise, »doktor« Trobec seznanja Borovce s socijalnimi problemi itd. No, Trobec sicer še ni doktor v resnici, pač pa »doktor in spe«. Študira pač že osem let, toda prvi državni izpit pa le ima; na Dunaju mu pravijo sicer »stara hiša«, toda kaj to deje njemu! »Bruci« ga imajo v časteh, v Borovcu je »doktor« in mati njegova pravi, da pojde samo za jeden teden še na Dunaj, potem bode pa tudi tam doktor! Borovci so pač dobri ljudje in dobremu človeku, kakoršen je Trobec, tudi radi privoščajo dobro besedo, posebno ako vidijo, da mu dobro dene, da ga nazivljejo tako. Saj beseda ni konj! Solznikov bode pa tako »gospod«, pravijo stare ženice, v cerkvi se vede jako lepo«. Srečna borovška vas! Doktorja že ima, pa še »gospoda« bode imela! Slava Trobčeva je sicer pobledela nekoliko, odkar se je po Borovcu raznesla vest, da je prišel domov jedinec Truske gospe, lepi Bogdan, ki je ravno pred tednom napravil doktorat, dasiravno je bil v šolah dve leti za Trobcem. Pa kaj bode to! Ako imajo ljudje denarja, se pač na pravi marsikaj, in ako bi bil Trobec sin grajske gospe, bi bil gotovo že davno doktor!

–.–

Četrtek je bil, jako lep dan začetkom avgusta. V borovški čitalnici sedi za mizo v kotu inteligentna borovška trojica. Odložili so liste in se razvili v jako živahnem razgovoru in v kritikah o najnovejših proizvodih slovenskih literatov… Danes najnovejša številka »Ljubljanskega zvona«! S kakim veseljem so jo pričakovali, nam kažejo s svojo glasno kritiko, ti skriti literatje.
Kdo pa je Govekar, gospod Trobec, ki piše »V krvi«, vprašal je Solznik spoštljivo starega jurista.
Ej kaj je! Visokošolec, cele štiri leta za menoj; nič posebnega. Naj bi raje vrgel vso svojo stvar v koš, pa pisateljevanje prepustil nam, starejim pisateljem! Taki nam bodo vodili literaturo, pa s takimi proizvodi kakor je »V krvi«? No, sam sem ga lani pošteno prijel na nekem dijaškem shodu na Dunaju! Kar strmel je, ko je zvedel, da sem pisal pesmi v »Zvon«. Jaz sem namreč veliko, veliko pesmij poslal uredniku; toda pustil sem mu jih samo dvoje, druge sem pa nazaj zahteval, ker menim izdati v kratkem svoje »zbrane poezije«.
»Bravo, bravo, gospod Trobec. To je lepo z vašimi pesnimi; pa še bolje, da ste zavrnili pisatelja »V krvi«. To je vendar škandalozno, da se ravno v tej zadnji številki omenja samo osmošolec, sedmošolec pa ne. Je-li osmošolec res taka zverina?!«
»Samo iz zaničevanja do sedmošolcev, le verujte mi Solznik, samo zaradi tega in pa ker nima pojma o socijalizmu. Ako bi ga količkaj imel, gotovo ne bi bilo toliko plemenite krvi v njegovem romanu, gotovo ne bi tako hvalil teh plemenitnikov! Jaz sem prepričan, da se bode po letih, ko prodre socijalizem tudi v nas, povsod se studom sežigal ta-le Govekarjev roman«.
Solznik se je spomnil tedaj, da so prav pisatelju povesti »V krvi« očitali povsod – socijalizem ter se zato čudil, da govori »socijalist« Trobec tako čudno. Vendar se ni drznil prigovarjati, nego je vzdihnil:
»In morala, morala! gospod Trobec!«
»No, te pa sploh ne najdete v vsem romanu. Takovih pregrešnih stvarij se pa pač ne bi smelo sprejemati v liste in s tem pohujševati svet! Takovih žensk pač ne najdete v Borovcu, kakor se slikajo tu«, je modroval »doktor« Trobec Solzniku, dasiravno se je pripovedovalo ravno o njem jako mičnih in dvoumnih dogodbic iz dunajskih kavarn.
»E, kaj bodeta tako premlevala to; jaz pa niti čital nisem tega le romana! Takoj o prvi številki, ko sem zagledal pod naslovom ime »Govekar«, sem si mislil: fant, iz tega pa ne bode nič prida; ta je v nekem spisu zabavljal čez učitelje. In res, danes sem pokukal slučajno v to zadnjo številko in glejte si! Vsi so povabljeni na dr. Pajkovo ženitbo, samo učitelj noben. Je-li to pravično?«
»Ne, nikakor ne, to se prav nič ne strinja z socijalizmom. No sedaj pa že vidim, da ta roman ne ugaja nikjer, ko se mi trije popolnoma strinjamo v tem oziru.«
»Kdo bi se pa ne strinjal? Kar ta človek piše v »Zvon«, ne sprejema urednik nobene pesnice več! Že lani, v šesti, sem mu poslal pet krasnih pesnic; toda kaj mi je odgovoril? »Ni za rabo, preveč sentimentalno!« Je-li pravično to, da se sprejemajo realistični spisi v list, idejalni pa ne!?«
»Seveda, čisto prav imate, Solznik«, mu je pritrdil Trobec, »čisto prav. V »Zvonu« se dela tako, samo zaradi tega, ker urednik ni socijalist!«
»To je pa res grozen ta roman! Takoj danes moram v šoli povedati otrokom, da ga naj ne čitajo! Saj tudi za odrasle potemtakem niso taki spisi. Pa jih menda vendar čitajo Radnikove. Bog varuj, ako bi jim ta roman prišel v roke!«
»Gotov si, da ga ne čitajo. Ako bi ga čitale, ne bi bile več tako nedolžne in idejalne, kakor so sedaj. Poleg tega pa tudi nimajo časa za to, ker jim jaz dajem boljše duševne hrane, nego je ta roman, namreč Zolo«.
»No potem, ako v resnici tako skrbiš za naše punice, potem se pa ni bati zanje«, je pripomnil zadovoljen in potolažen učitelj Kožinec juristu Trobcu. »Aha, sedaj sem se še-le spomnil«, vskliknil je Trobec. »Ravno danes mi je prinesla potovka od Radnikovih krasno rumeno vrtnico z naročilom, naj vendar popoludne pridem tja. Krasna punica je ta Anka; veliko sem jih že videl na Dunaju, take pa še ne. Seznanil sem se prvič žnjo lani na plesu v Ljubljani. No, tedaj me je gledala nekoliko po strani, ker se je toliko drugih gospic smukalo okrog mene. Toda zadnjič, ko sem bil v obisku pri njeni mamici, je bila jako ljubka z menoj, tako, da si nisem mogel kaj, da bi joj takoj drugi dan ne napisal pisemca. To je bilo sprejeto on njene strani z velikim veseljem in takoj isti dan sem dobil odgovor s krepkim »da«. Povem vama to samo zaradi tega, ker vem, da ostane med nami in vem, da mi povesta tudi vidva, kako sta se seznanila z Ido in Minko«.
»Zakaj pa ne, zakaj pa ne«, oglasila sta se hratu onadva.
»Čujta! je začel Kožinec. Takoj prvi da, ko sem videl peljati se gospice s kolodvora mimo šole, ugajala mi je izmej vseh treh Ida najbolj; toda menil se nisem veliko za to, najmanj pa sem mislil, da bi se kedaj zaljubil vanjo. Toda kaj se če! Božja pota so čudna!
Takoj drugi dan potem sem šel na sprehod proti Truju. Ko sem se približal ovinku, ki vodi proti Radnikovini, zagledal sem najedenkrat vožiček z lestvicami, na teh počez deska, in na deskah troje gospodičen. V vožičku pa vprežen osliček, prav osliček, ki je trdovratno stal na jednem mestu, kljub temu da so ga nabijale gospice z vso silo. Premakniti se ni hotel na noben način, samo brcal je krog sebe z zadnjima nogama. Konečno pa se je vendar spustil v dir proti meni, gospice so se smejale na glas, vlekle vajeti, toda ni pomagalo nič. Najenkrat pa sem čul – resk! – in vožiček in gospice so bile na tleh. Približal sem se, pozdravil ter vprašal, kaj se je zgodilo? Samega srama niso vedele, kam bi se dejale. Konečno pa se je vendar ohrabrila Ida: »Kolo se nam je snelo in vožiček se nam je prevrnil«. – Predstavil sem se, odrezal v bližnjem grmu lesko ter napravil osnik. Anka je prijela oslička, Minka kolo, midva z Ido pa zabijava osnik. Kar ni mi šlo od rok. Sedaj je bil osnik predebel, sedaj predroben. Obhajala me je taka sladkoba, ko sem jej zrl v krasne oči, v zarudela lica, da sem bil kar iz uma! Potem, ko sem jim spravil vse v red, povabile so me naj prisedem – in srečen sem bil. Pomislita vendar, na deželi dobiti tako gospodičino, kakoršna je Ida! Kar veselja bi objel oslička, in želel sem si, da bi bil v njegovi koži, da bi vedno vozil to vitko Idino telesce… No, to je bilo prvo znanje; drugo se je pa napravilo tekom kratkih dnij. Sedaj sem pa čisto srečen v ljubezni. Jaz jo ljubim, ona mene – vsaj ona pravi tako – še bolj. Solznik, sedaj govori ti!«
»Jaz se pa tudi nisem na manj čuden način prvič sešel z Minko. Kakor vama je znano, sprehajam se rad vsako jutro po cesti, ki vodi skozi gozdič nad Radnikovo hišo proti trgu. Tudi pred tednom sem hodil neko jutro po tej poti z Wertherjem v roki. Ko sem korakal skozi gozdič, čul sem nenadoma šum na strani v grmovju. Splazil sem se skozi drevje proti onemu mestu in lej čuda! Minka vsa v svojej nedolžnosti in lepoti je stala pred leskovim grmom, ter zrla veselja žarečimi se očmi v gnezdece, v katerem so čivkali že skoro godni srakoperji. Zvečila je kruhaste drobtinice ter jih pokladala mladičem v široko odprte kljune. Kakor okamnel sem zrl to idilo. Da bi videl bolje, stopil sem na porobek, toda pok – veja je počila. Prestrašena se je ozrla Minka proti meni, hotela zbežati, toda zamotala se je z obleko v češminov grm, vlekla, vlekla, zbola se v prste, toda nikamor. Naglo sem priskočil, izmotal jo iz zapletenih vej, posegnil v listnico po kosec angleškega obliža ter jej ga pritisnil na krvaveči prstek. To vama je bilo sladko delo! Zahvalila se mi je tako prisrčno, tako ljubko, da mi je kar utripalo srce. Potem me je povprašala, kaj imam pod pazduho, kako mi ugaja Werther, itd. in znanje je bilo tu. Od tedaj sva se shajala potem večkrat, in prava ljubezen se je izcimila iz teh sestankov«.
»Tako, sedaj menim«, je pristavil Trobec, »nam bodo tekli odslej medeni tedni, meni in tebi Kožinec, morda celo pozneje; vi, dragi Solznik, se bodete pa pač še par let morali zadovoljevati samo idejalno ljubeznijo«.
»Saj ta je najlepša, gospod Trobec! Samo to se meni zdi sumno, da je ravno predvčeraj prišel domov Truski doktor. Ta nam lahko vse pokvari! Njegovo obližje se zdi meni nevarno in recimo, da bi se začel ta smukati krog teh rožic«?
»Kaj bode ta! Jaz sem gotov pri svoji, bojim se ne tudi Truskega. Kaj pa je na njem?«
»Jaz se ga pa tudi ne. On mora še koncipirati celih šest let, jaz pa imam svojo učiteljsko službo. Ida pač nima težke izbire!«
»No, vam«, je hrabril Solznika Trobec, »se pa tudi ni treba bati. Samo da deklamujete Minki nekaj svojih zaljubljenih pesmic, in zaman se bode smukal Truski krog nje. Sploh se pa dobro poznava midva s Truskim; na Dunaj je prišel dve leti pred menoj, govoril bodem znjim par besedic in dobro bode. Sedaj pa sluga, gospoda; popoludne ob petih odrinemo tja, sedaj pa moram domov študirat«!
»Jaz pojdem domov čitat Jenka«.
»Jaz pa imam posebno uro od jednajste do dvanajste. Na svidenje«.

–.–

Ni bilo težko Truskemu gospodu seznaniti se z Radnikovimi gospicami; še manj težko pa ujeti jih v ljubovne zanjke. Največje veselje Radnikovih gospic je bilo tedaj, kadar so smele z osličkom voziti žito v grajski mlin. Prvič so tako rade slišale vrvenje mlinskih kamenov, šumenje vode, vrtenje mlinskih koles; drugič jih je tedaj vselej povabila grajska gospa k sebi na vrt; tretji vzrok pa je deloval še-le nekaj dnij sem, in ta je bil lep, eleganten dr. Bogdan, z nasukanimi brčki, belimi zobčki in s sladkimi, zaljubljenimi dovtipi. Ker je bilo to veselje toliko, tedaj seveda niso prepuščale druga drugi, da bi je uživale skupno, temveč uredile so si stvar tako, da so se vrstile. Jedenkrat je peljala Anka, potem Minka in tretjič Ida. Godilo se je to samo jedenkrat na teden v začetku počitinic; pozneje pa, ko je prišel domov grajski gospod, celo po dvakrat, kajti gospice so menda ravno ta čas začele prav pridno jesti beli kruhek, da je mamici čim prej zmanjkalo moke… To pa je bilo prav tudi grajskemu mlinarju. Prvič je gledal jako rad ta gospodska punčeta, poleg tega mu je pa še o vsakem takem obisku padla v roko kaka desetica. Še bolj prav je pa bilo to mlademu gospodu, ki je takoj drugi dan po svojem prihodu razkazoval gospici Anki znamenitosti po mlinu. Čudno se ni zdelo mlinarju, da je njegov gospod tako ljubeznjiv; čudno se mu tudi ni zdelo, da je takoj oni dan čul na zamolkel udarec stope-tok- od one strani, kjer sta bila gospod in Anka, glasen odmev poljubov. Toda pozneje, ko je videl, da gospod počenja ravnoisto tudi z Ido in Minko, ko je vedno zrl to ljubkovanje med vrečami, zapustil je razjarjen mlin, razkoračil se na pragu ter prižigal pipo mrmraje: »Naš doktor pa brenči v resnici! Tak je, kakor kak turški paša, moj mlin pa harem.« A to je prešlo kmalu. Tudi dru. Bogdanu so se zdeli sestanki med vrečami preokorni; radi tega si je izbral zanje primernejši prostor, tamkaj na Krvišču, kjer je vsaki dan čebrnjal s katero izmed gospic ter izvrstno igral svojo ljubimsko ulogo…
Čudne nasledke je imelo to ljubimkovanje. Radnikovi gospej se je zdelo jako sumljivo, da so njene, navadno tako žive in nagajive hčerice nenadoma postale tako tihe in da tako molče druga proti drugi. Molčati je bilo pač treba! Druga za drugo niso vedele, da se peča z Bogdanom, druga se je bala druge, da bi jej ne prevzela elegantnega kavalirja, ako bi jej povedala svoje razmerje žnjim.
Bogdan pa je tudi znal urediti stvar, da so njegovi sestanki s katerokoli izmed njih ostali tajni drugima dvema. Hotel je zadnji teden, kolikor časa še ostane tu, pošteno zabavati se z Radnikovimi gospicami, potem pa jo popihati na svoje mesto. Gospice pa so tudi imele vedno kak izgovor za sestanek z doktorjem Bogdanom.
O takih razmerah seveda so bili pa često poparjeni borovški kavalirji. Sami niso vedeli, kaj bi počeli. Gospice se niso več zabavale žnjimi kakor prejšnje dnij; ako so prišli k njim, so vedno molčale; imele so vedno vzroke za to. Anko je bolel zobček, Ido glavica, Minko pa želodec tako, da je bila nekaj dnij sem Radnikova hiša vedno polna boleznij. Trobec je tolažil, Kožinec nosil zdravila, Solznik pa je javkal krog njih, da sam ni vedel, kje se ga glava drži – toda zaman! Ko so videli, da ne pomaga nič vse njih prizadevanje, opuščali so svoje obiske s krvavečim srcem. Trobec se je začel učiti Lassala, Kožinec je nabijal otroke čedalje pogosteje, Solznik je zlagal obupa polne pesmi ter klical v pomoč bledo luno. Radnikove pa so se jim smejale na tihem. Toda dolgo ni trajal njih smeh. Minole so pri Radnikovih bolezni, nehalo gorje zaljubljene borovške trojice, nehalo ljubkovanje gospic z doktorjem Bogdanom. Kako to? Čudno je dirnulo Trobca, ko je nekega dne koncem avgusta nenadoma dobil pisemce iz Radnikovine. Ni mogel verjeti sam sebi. Hlastno je odrezal robček ter čital, dolgo čital:

»Danes ob peti popoldne na Krvišču rendezvous! Vsa vaša Anka«.

Hlastno je popadel palico in klobuk ter hitel v čitalnico, kjer sta se ravno dolgočasila Kožinec in Solznik z došlimi časopisi. Ko je ustopil, planila sta mu nagloma nasproti oba, ter mu molila vsak svoje pismo pod nos

»Danes ob peti popoludne na Krvišču rendezvous. Vsa vaša Ida.«

»Danes popoludne ob peti na Krvišču rendevous. Vsa Vaša Minka.«

To vam je bilo veselje! Vendar so jedenkrat ozdravile!
»Dolgo časa smo čakali«, je začel Trobec. Kako pa napravimo to? Aha, že vem! Počakata me okolo polu pete na razpotju pri križu in potem jo odjadramo proti Krvišču. Tam stopimo za grmovje za toliko časa, da pridejo vse tri. Pustimo jih, da nekoliko pokramljajo, potem planemo nagloma k njim…
»Jaz pa jim prečitam pesmico, katero sem jim zložil v proslavo, da so ozdravele!«
»Dobro, dobro, Solznik«, in žarečih lic so zapustili čitalnico.
Malo planjavico, od vseh stranij obkoljeno z nizkim grmičevjem in starodavnim hrastovjem ravno nad Radnikovo hišo, imenujejo Borovci Krvišče. Imenovali so ta prostor tako borovski pradedje, ker so menda ravno tu nekdaj nabili Turke tako, da je v curkih tekla kri v rečico pri graščini Truski. No, od tega dandanes ni druge sledi, nego ime, katero pa nikakor ni strašilo Truskega gospoda in Radnikovih gospic, da ne bi prirejali svojih sestankov tu.
Solnce se je že nagibalo k zatonu in ptice v gozdu so utihnile. Vse tiho in mirno tu na Krvišču, samo zamolklo skrivnostno trepetanje peres na starih hrastih in brenčanje mrčes v zraku. Tamkaj po stezici, vijoči se od Radnikovine, pa je prisopihala gospica Anka, od vročine zarudelih lic, z rudeče vezano knjigo v roki. Ozrla se je krog sebe, odgrnila pazno gosto vejevje ter stopila na planjavico. »Ni ga še tu«, je zašepetala, sedša na porobek ter naslonivša glavico na hrastovo deblo.
»Stopinje! On prihaja!« Ustala je naglo, skočila proti strani, kjer se razmika vejevje – toda joj!
»Ida, ti tu? Kaj pa iščeš ti todi?«
»Kaj iščem? Ničesar! Na sprehod sem prišla in sem menila tu nekoliko posedati«.
Zopet lahen korak.
»Bogdan, si-li tu?« začulo se je za hrbtom Anke in Ide, in skozi grmovje je stopila zarudela Minka.
»Ah, ve dve tu?«
»Da, da, me dve, kakor vidiš. Koga si pa klicala ti?«
»Nikogar, koga naj bi klicala tu. K večemu ako bi klicala vaju!«
Tedaj se je pa na strani nagloma začul pok in šum in glej, troje postav se je izvilo iz goščave! Gospice so ostrmele v prvem hipu, potem pa so, kakor bi bile iz uma, skočile med vejevjem na stezico, vodečo proti Radnikovim ter se izgubile za ovinkom…
»Sedaj pa imata«, je dejal Kožinec razjarjen, »kaj vama je bilo treba tako dreti? Sedaj pa imata!«
»Saj si vendar ravno ti drl naprej; ravno ti si kriv, da so se preplašile, ti s svojim frakom«.
»Oj, moja pesem, moja pesem! Tako krasna! Komu naj jo deklamujem sedaj; tem-le hrastom?«
»Kaj bodeta jadikovala sedaj! Vi si deklamujte svojo pesem pozneje, ali pa jo obelodanite v »Zvonu«; vam jo popravim jaz. Sedaj pa urno za njimi na Radnikovino, da se opravičimo!«
Po teh besedah »doktorja« Trobca so odhiteli naglo po stezici, po kateri so zbežale gospice.

–.–

Ob uri teh zmešnjav pa se je peljal Truski gospod proti bližnjemu trgu, veselo smehljaje in govore poluglasno sam s seboj.
»Dobro sem jih nasmukal! Menile so druge voditi za nos, sedaj pa imajo! Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade. Pri vsem tem sem se pa le dobro imel! Samo ako so prišla pisma onim trem v roke; podpise sem ponaredil dobro! Vsem trem dati sestanek na isti kraj, jedna ne ve za drugo, in potem jih pustiti na cedilu. Ha, ha!«
»Na kolodvoru smo, gospod doktor!«
»Dobro!«
Zažvižgal je vlak in doktor Bogdan se je odpeljal v svojo službo…
Teden pozneje pa je sedel grajski mlinar pred mlinom ter puhal dim iz svoje turnčaste pipe.
No, sedaj pa imam! Vse je odšlo. Doktor je šel, Radnikove so šle, desetice so šle; vse je šlo po vodi. Kaj jim je neki bilo, da so se zadnje dni držale tako čudno? Sem li jaz kriv, da je odšel! Seveda on jim je znal bolje govoriti na dušo nego pa ti borovški. Pa kaj se hoče, gospoda že več vedo!«

Edinost, 23. november 1897, str. 2-3

Odkrita beseda. V nedeljo predpoludne smo prejeli nastopno pismo:

»Slavno uredništvo !
Šele sinoči opozorjen na najnovejši podlistek: »Borovske gracije« od »Lovreta Slavca« usojam si Vam sledeče naznaniti. Kot somišljenika me žali, da ste vsprejeli podlistek tako žaljive vsebine v Svoj list. Dotični »Trobec« sem jaz, in podlistek je najbrže pisan ali naročen od g.da…….. kot akt osebnega maščevanja. Ljubo mi bode, ako mi naznanite, kdo je pisatelj. To bo le lojalno proti meni, ki sem na toliko krajih govoril in delal za list »Edinost«.
Sicer Vas opozarjam na §. 491 (konec prvega odstavka) kaz. Zakona. Radi ev. tožbe sem že storil potrebne korake.
Slovenska literatura je res že daleč dospela. Primerjajte začeti podlistek v »Sl. Narodu« pred par leti o osobnostih iz Kranja, tožbo mej dr. Schwabom in Fr. Vidicem tudi radi podlistka v »Narodu« in sedanji slučaj.
Storite torej, kar se Vam zdi primerno.
Za odgovor prilagam znamko za 5 nč.
To vse mi seveda ne brani zavzemati svoje stališče tudi v bodoče.
Z odličnim spoštovanjem (sledi podpis).

Na to pismo dobi g. pisec nekoliko odgovora v posebnem pismu. Vendar zahteva interes slovenskih novinarjev sploh, da se tud javno spregovori odkrita beseda.
Novinar je sploh uboga para; stokrat siromak pa je v nas Slovencih.
Hrbet slovenskega novinarja bodi najprej nekak javni pašnik, po katerem sme pasti vsakdo svoje – muhe; slovenski novinar pa bodi zajedno tudi vsevednež. Slovenski novinar poznaj vse razmere, poznaj vse osebe, računaj z epohalnimi dogodki v vsakem gnezdu abderitov in računaj z občutljivostjo ljudij, katerih niti – ne poznaš.
Gornje pismo je preznačilno za naše – ljudi. –
Dobil si povestico za podlistek. Misliš si, da je to povest in nič druzega. Sama izmišljena imena so tu, in niti sanja se ti ne, da je avtor mislil na kako konkretno osebo. A komaj je začela izhajati povestica, že si dobil pismo: »He, tisti Trobec sem jaz, razžalili ste me. Sem že storil potrebne korake za tožbo!« In siromak urednik ne pozna ni osebe avtorja ni osebe onega, ki sicer ni bil imenovan nikjer, a se vendar čuti žaljenega.
Kam mora dovesti to?! Ako je povest res dobra, je vzeta iz življenja. Ako je vzeta iz življenja, potem ne more biti drugače, nego da je kje res takih oseb in odnošajev, kakor so opisani v povesti. Dogodki v dobri realistično pisani povesti imajo seveda svoje analogije v življenju.
Zaključek? No zaključek je ta, da bi moral urednik neusmiljeno metati v koš vsako tako dobro povest, ako je vzeta iz življenja, sicer je v nevarnosti, da ga kar obsujejo s tožbami radi razžaljenja na časti. Kam pridemo? vprašamo še enkrat. Na ta način se more prenehati vsa pripovedna literatura, kajti – ponavljamo to – urednik vendar ne more vedeti tega, da-li je imel avtor kako določno osebo pred očmi?! Pisec gornjega pisma vzklika: »Slovenska literatura je res že daleč dospela«. Ne, pustimo pri miru literaturo, ampak mi Slovenci smo že dospeli jako daleč, do roba smešnosti, se svojo občutljivostjo. Za vsakem plotom slutimo sovražnika, v vsakem dovtipu zlo voljo in kakor tarčo vsaki kritiki in vsakemu dovtipu si mislimo le – svojo ljubo osebo! Da, došli smo že tako daleč, da hočemo svojo literaturo, svoje odnošaje in svoje slabosti tirati pred sodni stol – laških porotnikov!! Tja hočemo tirati, kjer se nehuje slovensko rodoljubje in se pričenja nekaj drugega.
Sicer pa prosimo dotičnega gospoda, katerega smo baje razžalili tako kruto, da ne bi mislil, da ga hočemo odvrniti od tožbe. O ne, naj le stori, o čemer meni, da ne more opustiti radi svoje – časti! Nas niso oplašile še vse drugačne grožnje im preiskave. A da so navadno popadale v vodo, to je ravno dokaz, da smo lojalni novinarji, ki sicer grešimo lahko, kakor vsaki človek na svetu, ki pa ne grešimo nikdar vedoma ali namenoma.
V tej zavesti pričakujemo mirno in dobre volje mejdana, pred – italijanskimi porotniki.

Prepis: Damjan Debevec (14.6.2009)