J. C. Oblak, "Na grob prijatelju" v: Slovenski narod, 4. maj 1898 (let. 31, št. 100), str. 1-2

LISTEK.

Na grob prijatelju.

(Ant. Majaronu, + v Borovnici 30. aprila t. l.)

»Najlepši dan pač – zadnji dan,
Ko nad oholi grad se v nič podira«.
Fr. Gestrin

»Pomlad je tu. Vse se oživlja in krepi, a meni se noče vrniti zdravje!«
»Res ne vem, kaj bo z mano; zdi se mi, da sem pri kraju«, tako je dejal z bridkim glasom, ko sem ga obiskal zadnjič v prijazni borovniški vasi.
Sedel je na stolu ter otožen zrl skozi okno v lepo pomladno naravo, katere se je vsako leto tako srčno in iskreno veselil, kakor se je more veseliti le človek blagočutnega srca.
»Kako lepo, kako lepo!« je ponavljal v jedno mer zroč z vidno radostjo pestro pomladno cvetje – sam veneč cvet … »Ravno v najlepšem času me bodete nesli«, je rekel z nasmehom po nekolikem času. A v resnici v svojem srcu tega ni mislil.
Dasi sem se poslovil od njega z mislijo, da sem ga videl zadnjikrat živega, pretresla me je vest o njegovi smrti z vso svojo mogočno silo, kakor tudi vse one, ki so ga poznali; saj vedo vsi, ki so poznali pokojnega Antona Majarona, da je ž njim legel v grob redko plemenit značaj…
Peščica njegovih v domovini bivajočih prijateljev nas je pohitelo pred par dnevi v prijazno borovniško dolinico, kjer so izkopali nov grob, da položimo vanj dragega Toneta, da mu zapojemo zadnje pesmi nagrobnice v slovo.
In ko si videl na vaškem pokopališču zbrane sovaščane, ki so ga ljubili in spoštovali vsi do zadnjega, ko si videl vsa očesa rosna, ko so padale gruče prsti tako čudno grozno bobneč na novo belo krsto, – tedaj si moral misliti, da je krilo to truplo, ki smo ga izročali materi zemlji v naročje, res zlato in plemenito dušo.
In v resnici je bil pokojni Tone izredno plemenit človek, do katerega so gojili vsi sovaščani neomejeno spoštovanje in ljubezen in čegar besedo so visoko cenili. »Tone niso bili le študiran gospod, bili so moški, prijazni, modri, odkritosrčni in pa – dobro so jo znali povedati!« Ta sodba je občna v vasi.
Večkrat mi je s ponosom pravil, kako ga imajo doma vsi radi, in da njegova beseda nekaj velja, a tudi on je ljubil svoj rojstni kraj in svoje sovaščane. Navduševal jih je pri vsaki priliki za narodno stvar, bil je dober govornik in pevec in o veselicah, ki so se ravno zadnji čas vršile v Borovnici, je lahko dejal: »quorum magna pars ego fui«.
Takih izobraženih akademikov, do katerih bi imeli na deželi tako spoštovanje, nam manjka Slovencem. Koliko morejo storiti taki mladi ljudje za probujenje naroda! Zato pa treba mladeniču spoštovanja; da pa pridobi spoštovanja, treba plemenitega, moškega in odkritega značaja.
Prijateljev pa ni imel Tone le v domači vasi, imel jih je tudi izven nje, povsod mej onimi, ki ljubijo in vedo ceniti odkritosrčno, moško, če tudi osorno besedo, povsod mej onimi, katerim je resna in odkrita beseda več nego puhla fraza, katerim je priprosta odkritosrčnost in blagost srca več nego vsa priliznjenost v prazni obliki etikete. Hlinjene besede ni bilo iz njegovih ust, a tudi od strani drugih je ni mogel trpeti. S takimi ljudmi ni mogel izhajati. In da je hinavcev na svetu več nego poštenih ljudij, to je žalostna resnica. Zato pa je one, ki so vedeli ceniti njegovo zlato srce, priklenil tem tesnejše nase; in če so resnične besede, da se prijatelja ve ceniti šele tedaj, ko se ga izgubi, občutim to resnico jaz in vsi drugi, ki so bili ž njim v tesnejši zvezi. Ponosen je bil Tone, idejalen človek, toda njega idejali niso plavali v nedoglednih sferah.
S Tonetom pa se ni zgrudil v grob samo redko lep in plemenit značaj, ž njim je usahnil tudi lep pisateljski talent, ki je vzbujal najlepše nade. Zagrebli smo cvet, ki je že rodil prve lepe sadove…
Pod imenom »Lovro Slavec« spisal je »Edinost« lepo pisano povest »Borovške gracije«, ki je vzbudila občno pozornost. »Slovenski narod« pa je prinesel iz njegovega peresa pod pseudonimom krajše spise »Gospodek«, »Iz pisarne«, »Na pepelnično sredo« i. dr. V vseh teh spisih opažamo zdrav, neprisiljen humor, prijetno ironijo in zdravo realistično jedro.
Nam Slovencem je pobrala smrt že nebroj mladih, nadebudnih, delavnih močij. Da nam je vzela zopet jedno tako moč, pokazala je s tem le zopet vso svojo trdost in neizprosnost. Zaman so vsi vzdihi, saj nam ne prikličejo nazaj Majarona iz tihega groba, kjer spi večno spanje, tam mej zelenimi hribi, s katerih je tako rad hodil opazovat drago domačo vas in prijazno borovniški dolinico.
Nam ne ostane druzega nego lep, blag spomin. Kaj pa je lepše po smrti vsakega človeka kot blag, neomadeževan spomin? In spomin, čist kakor kristal, čul bo nad Tvojim grobom, dragi Tone, pri vseh, ki smo Te poznali.
Jos. C. Oblak.

Prepis: Damjan Debevec (25.2.2009)