dr. Josip C. Oblak, »Ob otvoritvi vrhniške železnice« v: Slovenski narod, 20. julij 1899 (let. 32, št. 164), str. 1-2 ter 21. julij 1899 (let. 32, št. 165), str. 1-2
L I S T E K .
Ob otvoritvi vrhniške železnice.
(Spisal Ciril.)
Še nekaj dni in stekla bo železnica iz Ljubljane do Vrhnike. Dne 23. t. m. se bo slovesno otvorila in izročila prometu. Ljubljana, že tako imenitno križišče železnic, obogati zopet za jedno progo, Ljubljančanom pa se bo nudila zopet nova stran za nedeljske izlete.
Kraji med Ljubljano in Vrhniko so večini manj znani in tudi v prijazno ležeči trg Vrhniko je zahajalo doslej primeroma malo obiskovalcev. Brezovica, Dragomer, Gorica, Log, Bevke i. dr. so bile našemu širšemu občinstvu več ali manj španske vasi; izvzeti moramo tu pač naše kolesarice in kolesarje, ki si kaj radi izbero pot na Vrhniko, kajti med potjo se nudi s kolesa čestokrat za hip lepa pokrajinska slika, bodisi da vzplava oko čez barje proti temnemu Krimu in njegovim porastenim sosedom, bodisi da se oziraš po svetlo zelenih bregovih brezoviških in dragomerskih hribov, raz katere pozdravlja marsikaka bela cerkvica, dočim se v njih podnožju belijo mična sela.
No, ko bode žvižgal redno vsak dan mimo teh krajev "lukamatija", dobili bodo izvestno tudi ti lepi kraji svoje prijatelje, turiste in neturiste, in kmalu ne bodo nič manj znani in priljubljeni, kakor drugi kraji ljubljanske okolice ob gorenjski, dolenjski in kamniški železnici.
Naši ljudje so sila hudomušni. Radi se norčujejo iz vsake nove stvari, pa naj si bo že vodovod ali elektrika ali železnica. Koliko dobrih ali slabih dovtipov je moral nekdaj "požreti" ubogi kamniški "šporherd" ali "kofemašina"! Tako so namreč krstili svoj čas kamniški vlak. In tudi sedaj, ko je dodelana vrhniška železnica, dobiš take "zlogolke" hudomušneže, ki, predno vedo kako in kaj, že spuščajo puščice na vrhniško železnico, ki bo po njihovem mnenju nekak "šporherd" oziroma "kofemašina" št. 2, katero bo treba potnikom – kakor baje svoj čas kamniško siroto – pod klancem malo porivati. Nasproti tem zlogolkom se moram kot iskren častilec Vrhnike in nje okolice odločno zavzeti za vrhniški vlak, ker če bi vrhniški vlak tudi bil "šporherd", ne bo treba porivati, kajti na vsej progi ni nobenega takega klanca, da bi ga strojček ne zmogel…
Hudomušneže pa vabim, naj me spremijo ob novi progi do prijazne Vrhnike.
"Ajnštajgn! Bresowitz, Log, Drenovgrič, Oberlaibach! Ajnštajgn!" – Oh blažena nemščina na naših kolodvorih! Že čujem vpiti tako na peronu južnega kolodvora sprevodnika z glasom starega petelina. Le hitro! Kar smuknimo v železniški voz! Trara! Kratek žvižg – "fertek"! – Vlak se začne pomikati in – z Bogom, bela Ljubljana!
Predno se še dobro zavemo, imamo za sabo že zadnje hiše okoli tobačne tovarne, ki spadajo še v okrožje ljubljanskega mesta. Opekarne, razstresene po glinških tratah, in hiše glinške vasi leže pred našimi očmi, v tem ko nas pozdravlja črez bujna polja, ki se širijo do podnožja rožniškega gričevja, mična cerkvica z Rožnika.
Skoro smo na Viču, slavnem kraju ljubljanske okolice, kjer zadnji čas opazujemo precej narodnega življenja. Resnici na ljubo pa bodi tu povedano, da Vičani niso tako hudi, kakor poročajo nekateri nervozni poročevalci ljubljanskim listom, in da se z Vičani lahko prav dobro izhaja.
Ozrimo se od tu v široko dolino, napajano od bistre Gradašice, proti Dobrovi, kamor se nam je pogled prav lepo odprl! Na eni strani meji jo nizko gričevje, raz katero gleda ponosni grad Bukavice, na drugi strani pa ji delajo lep okvir podsmereški hribi, v katerih podnožju čepi vas Šmartno, kjer pa, dragi popotnik, nikdar ne vprašuj, koliko je na uri, če se nočeš seznaniti s pestmi sicer miroljubnih Šmarčanov.
Rodovitna polja in bujni travniki, med katerimi teče železniški tir, plešejo okolu nas v velikih kolobarjih. Proti jugu črez mestni log in barje nam kaže Krim svoje temno pobočje. Zvesto nas bo motril ta malo zanesljivi vremenski prorok ljubljanski na vsem našem potu tja do Vrhnike. Črez dolino proti Dobrovi plava pogled k slikovitim vrhovom polhograškega pogorja.
Še parkrat pretrese naše na trdih klopeh III. razreda počivajoče kosti težkosopihajoči "luka-matjok", in približamo se podnožju brezoviškega hribovja in njega izrastkov.
Vlak se ustavi pred lepo stavbo brezoviškega kolodvora. Brezovica! To mora biti pa imeniten in velik kraj. Tacega kolodvora državna železnica še v Ljubljani nima, boš dejal. To je sicer res, ali po kolodvoru ne smeš soditi ponižne vasice Brezovice, ki ima pač par stotin prebivalcev in lepo lego. Hiše, deset minut od kolodvora oddaljene, leže precej razstresene in so posejane ob tržaški cesti, ob podnožju hriba in po bregu okoli lepe brezoviške cerkve. Sicer je pa brezoviška fara, h kateri spadajo sosedne vasi Log, Dragomer, Lukovica, Vnanje in Notranje Gorice, ena največjih fara na Kranjskem.
Tu je križišče južne in vrhniške železnice. Tu se odcepi od dvotirne proge južne železnice jednotirna proga proti Vrhniki. Brezovica je obenem tudi postaja južne železnice za tržaške vlake. Južne železnice dvotirna proga vodi od tu proti jugozahodu mimo Vnanjih in Notranjih Goric in potem skozi barje k podnožju Krima in njegovih sosedov ter se vedno bolj oddaljuje od nove proge tja do Borovnice. Od tu pa se po velikanskem ovinku zopet približa Vrhniki. Ta trg leži tako nizko od tira južne železnice, da bi bila postaja ob nji gori v hribu preveč od rok. Zato se je zgradila od Brezovice do Vrhnike, skoro v ravni črti nova proga, ki se bode sedaj otvorila in pričakuje podaljšanja od Vrhnike črez Vipavo v Gorico…
Turist bi jo vdaril z Brezovice črez hrib na Dobrovo, ležečo na drugi strani brezoviškega hribovja ob vhodu v dolino potoka Švice ali Horjulšice, dotoka Gradaščice. Na potu skozi radniško dolinico ob šumljajočem potoku skozi tihi gozd, v katerem pojo divji petelini, in naprej črez hrib se bi mu nudila dostikrat lepa gozdna idila, ki mu zapusti v duši trajen spomin.
Kdor pa gleda v svoji realnosti veliko bolj na to, da ga kmalu sprejme krčma v svoje prozajično okrilje, jo bo mahnil kam bližje.
Ako kdo ne mara ostati že na Brezovici, kjer Bog roko moli, napotil se bo proti Vnanjim Goricam. Pod malim, proti barju pomaknjenim gričkom, čegar kamenolom zapaziš že od daleč, se svetlijo hiše tega sela. Do tja nimaš hoditi več kakor dvajset minut, če te mika polezti na vrh griča, kjer stoji mala cerkvica, razgrne se ti najlepši pogled na vso jugozahodno stran ljubljanskega barja proti Borovnici in Vrhniki. V podnožju gričev, – otokov nekdanjega jezera, – ki se vzdigujejo za izpremembo iz barja, svetlikajo se vasi in cerkve. "Hribov zelenih pas", ki obdaja na vseh straneh barje, kamniške planine in polhograško pogorje poveličujejo sliko, kakoršne ti ne more pričarati pred tvoje oči noben slikar.
Slabe pol ure oddaljeno od Vnanjih Goric leže Notranje Gorice v podnožju sosednega griča, vzdigujočega se iz barja, na čegar vrhu čepi vas Plešivica. In če pojdeš še v Notranje Gorice, potoval boš tudi še naprej k podnožju Sv. Ane, Sv. Jožefa in Žalostne gore; cerkvice na teh treh v podnožju Krima se vzdigujočih gričih se vidijo daleč na okoli ter nas vabijo k sebi na višave, od koder lahko uživamo lepoto jako razsežnega razgleda z vso svojo dušo.
Od Brezovice dalje drdra vlak vzporedno s tržaško cesto v večji in potem v manjši razdalji med travniki proti Logu. Tržaška cesta, katero lahko zasledujemo iz kupeja, teče bolj ob podnožju hribovja, onstran katerega se vleče vzporedno z železniško progo prav do Vrhnike prijazna dolina potoka Horjulščice; vzporedno s to dolino onstran horjulskega in dobrovškega hribovja pa se vleče romantična polhograška dolina, skozi katero drvi bistra Gradaščica.
S porastenega hriba se zasveti cerkvica dragomerska, pod njo v podnožju pa vasica Dragomer. V mali razdalji zopet z druzega griča nas pozdravlja druga brezoviška podružnica in v podnožju vasica Log; sredi med obema gričema in hribovjem, ki ju veže, pa se razprostirajo pisane livade. Lepa pokrajinska slika ti veže oko in srce, tako da ti niti na misel ne pride, da bi pogledal na drugo stran proti barju, Krimu in bližnjemu Kušlanovemu gradu, in da niti ne čuješ sprevodnikovega glasu, ki naznanja, da smo na mali postajici "Log".
Železniški tir se vedno približuje tržaški cesti in podnožju hribovja; kmalu pa krene čez cesto ter zavije prav k podnožju Kovškega griča, kjer so trdnejša tla, dočim se tržaška cesta oddalji od podnožja ter vodi sedaj v ravni črti med travniki na Vrhniko.
"Drenov grič! " – Zadnja postaja pred Vrhniko. Par hišic okoli "stare šrange" *) je vse. Poleg "stare šrange" je tudi stara krčma na glasu, na katero naj bodo prijatelji dobre kapljice opozorjeni.
Turist krene od "stare šrange" črez grič na ono stran v dolino Horjulščice. Že na vrhu griča se odpre mikaven pogled v horjulsko dolino, na vas Horjul, ležečo pod hribom Koreno, s katerega gleda daleč na okolu korenska cerkev, na vas Zaklanc in grad Lesno Brdo. Težko se zdržiš, da ne bi šel naprej doli v dolino mimo Lesnega Brda proti Horjulu, da si bližje ogledaš te maloznane, a krasno ležeče kraje. S Horjula se splača polezti na Koreno radi lepega razgleda, odtod pa na ono stran v sosedno dolino proti Polhovemu Gradcu. To pot je slovensko planinsko društvo bodočim prijateljem vrhniške železnice, ki žele napraviti daljšo turo, že v naprej zaznamenovalo.
Od Drenovega griča do Vrhnike pa ni več daleč. Vozečim se skozi malo usedo, katero je bilo treba prekopati med malim izrastkom Drenovega griča, nam je za par hipov pogled zaprt na obe strani. Skoro pa se razsvetli, in naše oči plavajo zopet po zelenih travnikih in poljih proti Sinji gorici, Blatni Brezovici, Bevkam tja do veličastnega borovniškega mostu in proti temnemu pobočju Trebovnika in Ljubljanskega vrha, ki obmejujeta barje med Borovnico in Vrhniko. Na drugi strani od nas se svetlika gričevje, obmejujoče horjulsko dolino in dolino proti Podlipi. Seli Velika in Mala Ligojna v podnožju tega gričevja, izza katerega nas pozdravljajo vrhovi polhograškega pogorja, kmalu izgineta izpred naših očij. Približali smo se griču Sv. Trojice, vzdigajočem se nad Vrhniko, vlak zažvižga in – na Vrhniki smo. Vozili smo se skoraj eno uro.
Kam pa zdaj?
Častilec dobre kapljice in jedi ne bo dolgo premišljal. Prijatelju narave pa ni tako lahko odločiti se, kajti narava tu okoli Vrhnike na vse strani "kliče in miče": ali bi šel k izvirkom Ljubljanice, ali bi jo mahnil po dolini proti Podlipi ali k Sv. Trojici in odtod naprej na Kuren, ali skozi Bistro v Borovnico?
Najbližja je še pot do izvirkov Ljubljanice. Divja romantika in prijetni hlad okoli skalnega kota, kjer pribobni glavni izvirek na dan, kaj dobro uplivata na človeka, ki si v svojem burnem žitju poželi tihega kraja.
Tudi k cerkvi sv. Trojice, ki je takoj nad trgom na malem griču, ni daleč; lepi in razsežni razgled nazaj proti Ljubljani pa celo odškoduje za kratko pot vkreber in malenkostni trud. Od Sv. Trojice do Kurena, ki se vzdiguje naprej proti podlipski strani, vodi zaznamenovana pot. V jedni uri si lahko s Kurena zopet na Vrhniki in ne bo ti žal za pot.
Dolina proti Podlipi je polna čarnih prirodnih slik. Iz vasi Podlipe, ležeči konci doline, kamor dospeš v dveh urah, te vabi zanimiva pot na Vrh k Sv. trem kraljem, od koder imaš velikanski razgled na vse strani kranjske dežele.
Kdor bi pa rad šel pozdravit vrle "coklarje" in bi se nazaj v Ljubljano potegnil raje iz Borovnice z južno železnico, ubere pot proti podnožju porastenega Ljubljanskega vrha.
Prijetna in složna pot privede v dobri pol uri v Bistro. Takoj ob cesti izpod hriba pridrvi na dveh, treh krajih stranski izvirek Ljubljanice, katerega takoj izkoristi velika Verbičeva tovarna za stole.
Bistro pa dela znamenito tudi veliki, dobro ohranjeni samostan, v katerem so nekdaj dobro živeli Kartuzijanci. V Borovnici, kamor nimamo več daleč, so imeli svojo podružnico. To so bili prvi pristni coklarji, ker so nosili cokle. To prozaično ime posvečenih bistriških coklarjev pa se je počasi prijelo tudi posvetnih prebivalcev borovniške vasi; in njihovo vas pa imenujejo hudomušneži Coklarijo ali Cokelburg.
Oča Anžuta, stara coklarska glavina, izviren coklar, so pa drugačnega mnenja. Menijo namreč, da je to ime nastalo v domači vasi. Uzrok pa mu je sama svetnica Marjeta v glavnem oltarju borovniške cerkve, ki ima na desni nogi coklo…
Pol ure imamo od Bistre do Borovnice, ležeče ob vhodu v prijazno dolino, skozi katero prišumlja brhka Borovniščica v pusto ljubljansko barje. Vhod v dolino krasi mogočni viadukt, ki veže bregova doline.
Tu v Borovnici počakamo vlaka, ki bo pridrdral iz Trsta, da nas popelje zopet domov, kjer se snidemo z onimi, ki so raje čakali na Vrhniki vrhniškega vlaka.
Spomini pa, katere smo prinesli s sabo s pota, nas bodo zopet in zopet napotili, da poletimo v lepe kraje v okrilju nove vrhniške železnice.
*) "Gen. stab. karte" imajo na tem mestu "staro strango". Še več takih cvetk najdeš v teh kartah ob progi vrhniške železnice, kakor: Poldoxar = Potokar, Svinja gorica = Sinja gorica itd.
Prepis: Damjan Debevec (1.11.2010)