dr. Josip C. Oblak, »Pekel« v: Planinski vestnik, oktober 1903 (let. 9, št. 10), str. 169-171
Pekel.
Spisal dr. Jos. Oblak.
Do »pekla« Borovničani, po domače Coklarji, nimajo daleč; pa da ne bo radi teh dvoumnih besed kak črnogledec dvomil o njih krščanskem življenju, moram takoj povedati, da se tako imenuje krasna, romantična soteska, skozi katero dere Borovniščica s hribovitega sveta med Cerknico in Borovnico v mičnih slapovih doli v širšo dolino, kjer sprejme brhko hčerko borovniških hribov lena mati Ljubljanica v svoje kalno naročje.
Ta »pekel« je, dasi tako blizu našega stolnega mesta in še bliže slavnega borovniškega viadukta, le malo znan turistom, pravzaprav neznan. Omenil sem ga že mimogrede v svojem spisu, opisujoč pot iz Borovnice v Cerknico, da bi opozoril nanj slovenske turiste, ter obljubil tudi natančnejši opis (Glej »Planinski Vestnik« l. 1897., št. 6. in 7; naj se smatra ta spis za dodatek k omenjenemu potopisu.); zdaj je tega 6 let, in ker me do danes ni še nihče prehitel z opisom, se usojam iznova opozoriti turiste na ta skriti biser. Baš za prezanimivo turistično pot iz Borovnice v Cerknico je velikega pomena ta lepa soteska, skozi katero se lahko povzpneš po kozjih stezah v dokaj krajšem času in s tem večjim užitkom v oni precej kraški svet, ki loči Borovnico od Cerknice, nego ob pobočju Trebelnikovem in črez Pokojišče. Pa tudi Pekel sam na sebi brez ozira na to krajšo turo je vreden, da mu namenijo kak popoldanski izlet tiste vrste turisti, ki niso za daljšo pot, ki hodijo večinoma na Rožnik, Sv. Katarina, Šmarna gora in Sv. Jošt pa so jim že »visoke« gore.
Kdo se še ni oziral iz Ljubljane proti oni strani Ljubljanskega barja, kjer ga obmejuje temno hribovje, ki mu gospodari ,«od pete do glave zarobljeni in kosmati« Krim; kdo še ne pozna one ljubke vasice, ki leži ob vhodu v prijazno dolino, katere bregove veže veličastni viadukt, ter se ni izprehajal že pod tistimi temnimi bregovi po beli cesti ob mistični okolici bistrškega samostana pri izvirkih Ljubije med Vrhniko in Borovnico? Zato se mi zdi čudno, da tako malo ljudi, ki so hodili tod, ve tudi za borovniški »pekel«. Žrtvujmo en popoldan tej zanimivi partiji, pa hajdi v Pekel!
Konec vasi ne zavijemo navzgor v desni breg doline po pobočju Velikega Trebelnika proti vasicama Pokojišču in Padežu, ki ležita v majhni razdalji med seboj gori nad robom doline, kamor bi dospeli v kakih petih četrtinkah ure po navadni zaznamenovani poti, nego krenemo danes kar po dolini naprej po lepi vozni poti.
Pri mlinu na desno ob Borovniščici dospemo na mehko stezico in stopamo za zbledelimi znamenji na jelšah proti ponižnemu belemu selu Ohonici, ki se skriva med sadnim drevjem ob desnem bregu. Kmalu zapazimo, da se poteguje v široko dolino gorski greben, ki jo deli v dva dela: na levo je ožja dolina Borovniščice, ki sega daleč v gorovje, na desno pa je širja dolina, ki se kmalu strne z zelenim gorovjem. Ljubko zelenje odeva bregove, tla pa pokrivajo prijazne livade, ki jih napaja Borovniščica; pogled nazaj, loveč se okoli viadukta, pa ti plava po barju tja proti sivim mejašem in tja proti slikovitemu, prelepemu našemu sredogorju, proti Grmadi in njenim sosedom. Kmalu pa mine ta razgled v zelenem pobrežju. Ko zapustiš zadnje hiše ohoniške, se bližajo vedno bolj strmi bregovi in se skoro stisnejo v »Peklu«, in v bližini zapuščenega mlina in neke ogelnice na tratini ob šumljajoči Borovniščici se ti zdi, da si v povsem gorenjski planinski krajini, in skoro pozabiš, da si pred dobro četrtinko ure še zrl Ljubljanskega barja »puščobo«. Pred sabo ugledaš v desnem bregu razrito korito, ki strmo napošev z vrha doli zija v Pekel, kamor ni več daleč. Vozna pot postane stezica, ki nas vodi navzgor ob Borovniščici. Po nje strugi štrle vedno večje skale in vedno bolj silijo do nas, čim više se povzpenjamo; naposled pa ti zastavi pot strma, porasla pečina, na levo za njo v kotu pa – zašušti. Martulek — en miniature! Treba bo pogledati malo v skriti skalnati kot. Na levo med grmičevjem zavijemo do skalnate, razrite struge. Par skokov – in prvi večji šum v skalnem zakotju nam miče oko in srce – ni sicer nič posebnega za onega, ki je videl večje slapove, pa bodite uverjeni, da delajo reklamo za dosti nezanimivejša naravna »čuda« celo tam, kjer imajo kaj takega v izobilju!
Kam pa zdaj? Ob slapu gori je seveda nemogoče, na levo v breg bi bilo sicer pristopno, a zašli bi predaleč od struge in celo iz Pekla, nam pa se zdi v Peklu le prelepo. Treba bo pač nazaj in tisto poraslo pečino preplezati. Majhen žlebič nam pokaže nadaljnjo pot; skozi njega se potisnemo do prvega grmovja ob strmem bregu, potem pa že gre po travi in med grmovjem. In glej, glej! po vsem bregu vse polno rododendrona, prav kakor visoko gori v gorenjskih planinah, in to je, kar dela Pekel še posebno zanimiv: v tej višini (morda nekaj nad 350 m) rododendron! Ko prispemo na rob pečine, zašumi drugi slap pod nami, ki je dosti višji od prvega ter pada v globok kotel pod nami. Z roba pa nam oko prosteje plava po bližnjih bregeh zelene Borovniške doline; strmi breg, ki smo ga prelezli od prvega slapa, skritega v kotu, se nam zdi skoro navpičen. Lepo se počiva na tem robu.
Tu je glavni del »pekla« to so – nebesa turistova, to je – pekel coklarski! Ob veliki vodi pa je tu vprav veličastno, zdaj jeseni pač najlepše.
Zdaj pa bo treba pogledati, kako se iz tega »pekla« spravimo; naprej doli po isti poti se nam ne ljubi, malo prostega, daljnjega razgleda po lepi naši deželi gori z roba doline na Padežu pa bi nam poveličalo popoldanski izlet. Hitro se odločimo: zopet bo treba na desno nad slapom med grmičevjem in to bo drugo in zadnje kratko plezanje; kajti, kakor podoba kaže, do vrha ni več daleč. In res, skoro smo zopet v zložni, romantični dolinici, v kateri žene Borovniščica par idilskih mlinov. Vini vrh (984 m) na desni in Greda (742 m) na levi strani mejita dolinico. Pa naša pot je za danes gori končana, mi ne sledimo Borovniščici naprej po dolini, dasi nas silno miče; ob zahodni strani Vinega vrha bi dospeli v beli Kožljek in odtod ni več daleč doli v Cerknico, pa čas nam ne dopušča. Krenemo na desno v breg gori proti Padežu in Pokojišču, že znanima nam vasicama, in odtod mahnemo po znani poti nazaj v Borovnico (opisani že v »Plan. Vestniku« l. 1897.). Lep razgled se nam razgrinja tod gori. Oko nam plava po velikem delu kraškega sveta. V daljavi se nam kaže temni, raztegnjeni Javornik, pod katerim ponicuje in zopet vstaja tajinstveno Cerkniško jezero. Pozdravljajo nas sivi Nanos in drugi plešasti kraški vrhovi. Proti Logatcu in Planini se košatijo temni gozdovi po visokem svetu. Ob robovih gozdov pa so med logi raztresene bele kočice, in te gozdove zremo na obeh straneh naše doline, v katero stopamo po lepi vozni poti od Pokojišča doli. Pogled se nam lovi ob hribov zelenih pasu, ki obkroža barje, tam na severu pa se zaustavlja ob fantastnih groteskah Karavank…
Zadovoljni prikorakamo v pičli uri zopet v Borovnico ter se veselo spominjamo nenavadno krasnega izleta.
Borovniški Pekel gotovo še zaslovi, kajti »Slov. planinsko društvo« ga napravi dostopnejšega tudi zložnejšim izletnikom. S tem postane pot iz Borovnice v Cerknico še bolj zanimiva, okolica ljubljanska pa obogati še za en prijeten izlet v tesni h gorskim šumom, za izlet, kakršnih Ljubljana nima v obližju.
Prepis: Damjan Debevec (1.2.2009)