dr. J. C. Oblak, "Le na Vrhniko!" v: Slovenski narod, 2. april 1904 (let. 37, št. 75), str. 18

Le na Vrhniko!

Iz predavanja drja. Oblaka na planinskem večeru 26. pr. m.*)

Kako velikega pomena da je za Vrhniko vrhniška železnica, si menda noben hudomušnež ne bo upal vprašati, vsaj Vrhničanje ne, katerim obeta postati njihov »lukamatija« to, kar je Višnji gori njen slavni polž. Vsaj glede hitrosti – pravijo – sta si že danes precej sorodna. Vendar si je dovolil neki nesramnež – bil je Nemec – na Vrhniki staviti tole vprašanje oziroma uganko: »Was ist das:«

»Hin und her immer leer,
Her und hin niemand d'rin?«

Pa so ga baje postavili na cesto.
S koliko silo so se svoj čas zlasti Ljubljančanje, katerih hudomušnost je znana, zaganjali v kamniško železnico, vemo vsi. Krstili so jo »kamniški šporherd« in ni se iz lepa nad kako stvarjo zbilo toliko dobrih in slabih dovtipov kakor nad tem ubogim »šporherdom«. No, in zdaj je prišla vrhniška železnica na vrsto. Koliko krutih dovtipov je mogla »požreti« v tej kratki dobi, odkar je stekla mimo barja! Že ob rojstvu so ji ti »Zlogolki« naši someščanje nadeli malo častni naslov »vrhniška kofemašina«; predno so še vedeli, kako in kaj, že so spuščali svoje strupene puščice ter jo opravljali, da jo bo treba potnikom kakor svoj čas kamniško siroto – pod klancem poti skati. No, pa jim je bilo veselje korenito pokvarjeno, kajti vrhniški »lukamatija« jo je doslej še vedno vztrajno izpeljal prav do Vrhnike brez tuje pomoči, ker k sreči do tja ni nobenega – klanca … Zlobni jeziki, to se pravi ljubljanske goflje, pa so govorili, da sta vrhniški »kurircug« pri Drenovem griču tik pred postajo – ukradla dva neznana zlikovca, ga zanesla v bližnji gozd, kjer so ju pa zasledili žandarji, ravno ko sta na njem kuhala kavo; – da sta ga pa pri prenašanju tako polomila, da ni več za rabo. Kako ostudna laž je bila tudi to, se prepričaš lahko vsak dan, kadar jo briše vrhniška naduha mimo tivolskih drevoredov, kot da ji je sama policija za petami. Nasprotno pa je res, gospoda moja, da je 17. februvarja 1904 po Kr. r. telegrafiral sam Kuropatkin iz Petersburga na železniško ministrstvo na Dunaj, ali mu prodajo vrhniški brzovlak za prevažanje ruskih vojakov skozi Sibirijo. Brzojavka je dospela celo na Sokolovo maskarado v Ljubljani. In stavim kaj, da bi bili že davno po poštnem povzetju**) poslali celo reč na Rusko, da se ni ustrašil minister Wittek rekurza, ki so ga vrhniški purgarji takoj drugi dan poslali na Dunaj z imenitnimi razlogi in tako preprečili – najbrže vstajo celega vrhniškega okraja … To je pač znamenit vesel dan, zapisan z zlatimi črkami v zgodovini vrhniške železnice, pa še en vesel dogodek mi je oteti pozabljenju. Začetkom najlepšega meseca leta 1901 proti večeru storil je »skozi ta vrhniški cug« nesrečno smrt – pes vladnega svetnika. To nesramno gosposko kuže se je hotelo pošaliti z vrhniško »revšno«, se postavilo na tir, hoteč jo prekucniti ter jo tako nesmrtno blamirati pred mnogobrojnim »špacujočim« občinstvom. A vrhniški sokolič se vam je zaletel v to prevzetno ščene in glejte čuda! – Nič se mu ni pripetilo – namreč vrhniškemu vlaku. Srečno in zmagoslavno obenem je povozil pasjo mrcino, niti s tira ni skočil, niti »pufarjev« si ni zvil – nasprotno pa je pes mrtev obležal na licu mesta. V to poklicani uradni organ je konstatoval, da je smrt nastopila brez posebnih bolečin vsled znane silne hitrosti in moči, s katero je podrl in povozil vrhniški vlak nesrečno svojo – prvo in edino žrtev. Bila pa je to zaslužena kazen, ki naj bi zadela – po mnenju vrlih Vrhničanov – vsakega, kdor brije norce iz vrhniškega vlaka, dokler ne bo v kazenskem zakonu takega §-a, ki bo varoval čast sekundarnih železnic.
Pa naj pade zastor nad to tragično sceno, in pogled nam vzplavaj raje v to lepo ozemlje, skozi katero drdra slehrni dan ta znameniti stroj. Mimo ljubkega, idiličnega hribovja, ki obmejuje barje naše, – ako smemo večji del te kultivirane ravnine še tako imenovati, nas vodi tir – mimo mirnih poljan iu belih sel, posejanih ob mičnih brdih brezoviškega in dragomerskega hribovja, raz katero nas pozdravlja marsikaka nežna cerkvica …
Pa vzlic temu, da že 5 let teče mimo teh krajev železnica, so ti kraji med Vrhniko in Ljubljano, dasi tako ljubko in mično ležeči, več ali manj španske vasi večini naših izletnikov. Vse le vre na Šmarno goro, na Jošta, proti Medvodam in Črnučam; izvzeti moram pač le naše kolesarje in pa naše novejše slikarje, ki iščejo tod okoli motivov svojim umotvorom. Kako mično lego imajo n. pr. Gorice (Notranje in Vnanje), Brezovica, Dragomer in Log! In pa pestra dolina horjulsko-dobrovska! Med potjo, ko se vozimo do Vrhnike, nudijo se ti tako nežne pokrajinske slike, da ti ne izginejo nikdar iz spomina.
V dobri uri smo na Vrhniki. Kam pa zdaj? Častilec dobre kapljice ne bo dolgo premišljeval, ali prijatelju narave ni tako lahko odločiti se, na katero stran naj bi prej krenil. Ali naj bi šel k izvirkom Ljubljanice, k onemu skalnatemu kotlu, kjer pribobni glavni izvirek Proteja naših rek, ali k Sv. Trojici in na Koren ali pa skozi Bistro v Borovnico, pozdravit vrle Coklarje? Zadnja pot je še najlepša.
V pol ure si v Bistri, znamenitem kraju. Na dveh treh krajih prihrumi takoj ob cesti na dan Lubija. Bistro pa dela še posebno znamenito dobro ohranjeni samostan, v katerem so nekdaj dobro – kakor vsi menihi – živeli kartuzijanci. V Borovnici pa so imeli svojo podružnico. To so bili coklarji, ker so nosili cokle. To nesrečno, prozaično ime posvečenih bistriških coklarjev pa se je počasi prijelo poštenih posvetnih prebivalcev borovniške vasi, – in njihovo vas imenujejo Coklarijo ali Cokelburg. Oča Anžuta, stara coklarska korenina, so pa povsem drugega mnenja. Oni namreč menijo, da se ni zaneslo to ime iz sosedne Bistre, ampak da je nastalo v domači vasi. Vzrok pa mu je sama svetnica Marjeta v glavnem altarju borovniške cerkve, ker ima na desni nogi coklo. Borovnica in veličastni viadukt sta preveč znana, da bi ju natančneje opisoval, pač pa opozarjam na »Pekel«, do katerega Coklarji nimajo daleč; to je krasna romantična soteska, v katero se zožuje borovniška dolina, kjer uprizarja brhka Borovniščica tri slapove.
Mene pa je že dolgo vleklo v tisto tiho, samotno gorovje gori k Sv. trem Kraljem, kamor sem se lepega dne napotil skozi prijazno podlipsko dolino. Odprl se mi je odtod razgled, tako velikansk in krasan, kakor sem ga navajen uživati le z vrhov najgorjih naših gorskih velikanov. Sv. 3 Kralji pa so bili včasi tudi znamenita božja pot; saj vemo v koliki časti so bili nekdaj ti Kralji pri našem »dobrem« ljudstvu, ki je kar trumoma pohajalo v prejšnjih stoletjih s polnimi mošnjami v Kelmorajn, s praznimi pa nazaj. Tedaj so bili pač Sv. 3 Kralji v modi, zdaj niso več. Kajti tudi pobožni romarji imajo svojo modo. Zakaj so prišli Sv. 3 Kralji sčasoma ob kredit, ne vem … V splošnem pa romanje na božja pota pojemajo; eni jokajo radi tega, drugi pa pravijo, da je to vesel pojav, ker se po nepotrebnem denar ne razsipava; v tem zmislu se je izrazil tudi naš slavni Trubar, ta slovenski velmož, v tistem znamenitem poglavju svoje postile, od »teh prauih inu teh folih zajhnou« in od »teh norih kmetov«. – Pot od vrha Sv. 3 Kraljev čez Rovte, ki leže pod njimi kakor na zeleni valoviti preprogi tako slikovito in tako sanjavo, je ena najlepših tur, kar jih poznam.
Kdor pa poišče tam gori v kraškem svetu nad Vrhniko in Logatcem tistega »lintverna«, ki se baje plaši v neki luknji in brlizga vodo iz nje, ako vpiješ v jamo ali pa s palico drezaš vanjo, ima poleg kraškega čudeža tudi velik »špas«. Že Valvazor, ta neizčrpni zgodovinar in potopisec, omenja tega »lintverna« in »ein Wasser seltenen Humeurs« (vodo redkega humorja). –
To je potok Bela, ki nekaj časa teče, pa zopet izginja pod zemljo, kar je tudi Valvazor konstatiral; v »lintverna« pa on ni veroval, čeprav so mu brumni kmetje okoli Vrhnike zatrjevali s svetim strahom, da je prilezel nekoč iz te šmentane luknje celo mlad »lintvern«, pa je bil s kamenjem pobit, – pol hriba se je udrlo namreč samo od sebe na to pošast; pač pa misli Valvazor, da imajo kmetje, katerih ne obklada ravno z izbranimi priimki, tod okoli lintverne v – možganih.***)
Kdor ne verjame, naj se pride sam prepričat, nekaj mora biti gotovo na tem.
Zanimivosti v vsakem oziru je torej v okrilju vrhniške železnice dovolj, zato jo še enkrat prav toplo priporočam zlasti pa, ker ima med drugim tudi to dobro lastnost, da se ustavi, kjer in kadarkoli hočeš, ako pokažeš denar, – tega namreč ji vedno manjka.
Še imenitnejši, še slavnejši nego vrhniška železnica pa je še bil svoj čas Kotnikov parobrod, katerega redni nastop so sovražne sile takoj ob rojstvu zatrle; njegova usoda je prežalostna, pretragična, da bi jo natančnejše popisoval. Sicer pa ni bil prvi na Ljubljanici, zadnji pa je bil prav gotovo. Neki Krakovec je pred leti že spustil neko tako zverino v Ljubljanico, pa se mu je zarila v blato in ni mogla naprej.
No, Kotnikov parobrod še do tega ni prišel, dasi si je mož veliko prizadeval, da bi zopet spravil nekoliko življenja na leno mamko Ljubljanico. Kako živahno življenje je vladalo svoj čas na Ljubljanici, ne bom popisoval, dosti je, če povem, da si Ljubljančan v tistih lepih starih časih ni mogel misliti nobene prave veselice, nobene prave zabave brez vožnje na Ljubljanici, – godbe, ples na čolnih in vožnja na Podpeč k Sv. Ani in Žalostni gori, – to je bilo tedaj na dnevnem redu. In vsaj nekaj tega življenja bi bila baje pričarala nazaj Kotnikova »mašina«; morda ga pa pričara nazaj vsaj vrhniški Američanec monsignor Košmerlj, ki se nastani baje na Vrhniki, in si morda kupi drugo »kofemašino«. Upajmo pa, da dobi s Košmerljem Vrhnika, slavna že od Jazonovih časov, res vsaj svojo 11. šolo pod mostom. Ta nam bo vsaj nekoliko nadomestila univerzo. –

*) Tu je natisnjen le en del celega, zlasti v folklorističnem oziru zanimivega, vseskozi pa s humorjem prepletenega predavanja pod naslovom »Slike iz okrilja vrhniške železnice in Sv. 3 Kralji, ki bo v celem obsegu obelodanjeno v »Planinskem Vestniku«.
**) Ali ne kot »Muster ohne Wert«? Opomba stavčeva.
***) Po volitvah soditi, prav gotovo. Opomba uredništva.

Prepis: Damjan Debevec (4.8.2010)