Slovenski narod, 17. junij 1904 (let. 37, št. 136), str. 3
- Oče Anžuta v smrtni nevarnosti – v Peklu. Iz Borovnice se nam piše: V tukajšnjem znamenitem Peklu, kamor je bil dosedaj pot nepristopen, dela »Slovensko planinsko društvo« pot – stopnice in mostiče – in kmalu bo prijateljem narave odprt diven kraj, kamor do sedaj še ni stopila človeška noga. Tudi blaga duša Anžuta, idoč s sekirico v gozd, si je hotel s svojim sosedom Balančetom ogledati »svete štenge«, kakor je sam krstil to novo pot. Naša turista sta pogumno korakala po novozgrajeni poti, a poti je zmanjkalo in kako sedaj priti do vrha, kjer se nahaja Anžutov gozd? Anžuta pleza od peči do peči, dasi ga je sosed svaril, da naj opusti to vratolomno početje, a ta ga ni slušal in kobacal je svojeglavno vedno dalje, dokler ni dospel do neke votline, skozi katero je nameraval priti na nasprotni breg potoka. Preril se je z veliko težavo med dve skali, od koder ni mogel ne naprej, ne nazaj. S svojo sekirico je sicer pridno klesal skali, a ta se mu je kmalu obrabila in tako je tičal brez pomoči v pasti. V tem strašnem položaju je jel klicati svojega spremljevalca na pomoč, a ta se mu ni upal slediti in ubral je v drugi smeri pot na Pokojišče, kjer se je nadejal dobiti ljudi, da bi rešili s pasti vjetega Anžuta. Pa tudi Balanče se je priplazil v tak kraj, da ni mogel ne naprej, ne nazaj. Na pomoč klicati bi bilo v tej samoti brezuspešno, zatorej sta oba jela misliti na večnost in delati dobre sklepe. Anžuta se je zaobljubil, ako ga božja previdnost še kdaj reši iz te zagate, da ne bo več »šnopčka« pil in tudi ne več čital »dušne paše«, Balanče je pa v svojem obupu napravil oporoko, in ker ni imel papirja pri rokah, obelil je mlado hojo in nanjo zapisal s svinčnikom svojo poslednjo voljo v nadi, da se morda vendar kdaj dobi človek, ki bo našel ta nesrečni kraj. Ko je Balanče izgotovil svoj testament, skušal se je rešiti in plezal je dalje in dalje, vedno v smrtni nevarnosti, dokler se mu ni naposled posrečilo priti na Pokojišče, odkoder je potem prišla tudi Anžutu pomoč. Spustili so namreč po vrvi nekega pogumnega zidarja do luknje, v kateri je tičal nad tri ure že ves oslabljeni Anžuta in ga tako rešil gotove smrti. Če bosta Anžuta in Balanče tudi držala svoje storjene obljube, je zelo dvomljivo. Saj Anžuta že zopet pije svojo merico »šnopčka« in tudi kakor poprej čita vsako jutro svojo »dušno pašo«. To je pa gotovo, da prostovoljno ne pojdeta več – v Pekel.
Prepis: Damjan Debevec (29.3.2010)