dr. Josip C. Oblak, "Pekel pri Coklariji" v: Slovenski narod, 27. junij 1904 (št. 144), str. 1-2
LISTEK.
Pekel pri Coklariji.
Spisal dr. Josip Oblak.
Ob vhodu v ljubko dolino, skozi katero prišumlja v barje brhka rečica, tam, kjer se vzdiguje gozdnati Veliki Trebovnik na eni in se vzpenjajo rebra poraslega Srobotnika na drugi strani, oba bregova pa veže krasni, mogočni in veličastni viadukt, – leži prijazna vasica, kateri je nadel ljudski humor ime Coklarija ali Cokelburg, njene prebivalce pa krstil za coklarje. Znan vam je ta slavni most, na katerega so coklarji posebno ponosni in kojega imenujejo tudi »Suhi most«, dasi ni prav nič bolj suh nego drugi mostovi, dokler je lepo vreme; – znano vam je, da so imeli v sosedni Bistri v tisti mistični okolici ob robu temnih gozdov, tam, kjer drevi slavna voda Ljubljanica na dan, dobro rejeni menihi kartuzijanski svoj samostan, ki še zdaj dela Bistro znamenito, – to so bili coklarji, ker so nosili cokle, pa se je to nesrečno ime posvečenih bistriških coklarjev počasi prijelo poštenih posvetnih prebivalcev sosedne borovniške vasi, rojstnega kraja enega najslavnejših coklarjev – očeta Anžute. In tudi to je znano, da se ta Anžuta ne strinja s to teorijo o nastanku coklarskega imena in da išče izvora tej misterijozni besedi v domači vasi, pri sami svetnici Marjeti v altarju borovniške cerkve, ker ima na desni nogi coklo... No, malokomu pa bo znano, da imajo coklarji prav blizu tudi svoj Pekel, kojega v kratkem otvori »Slovensko planinsko društvo« ter ga napravi dostopnega tudi – necoklarjem.
Pa da ne bo dvomil radi teh dvoumnih besed kak črnogledec o krščanskem življenju mojih ljubih Borovničanov, moram takoj povedati, da se imenuje »pekel« krasna romantična soteska, v katero se zožuje borovniška dolina; tu uprizarja Borovniščica, prihajajoč s hribovitega sveta med Cerknico in Borovnico, skozi te peklenske tesni v širšo dolino, več slapov, ki so ob veliki vodi uprav veličastni. Skozi to sotesko se povzpneš po kozjih stezah z dokaj večjim užitkom v oni precej kraški svet, ki loči Coklarijo od Cerknice, nego po oni znani poti ob pobočju Trebelnikovem čez Pokojišče in naprej v Cerknico. (To pot sem opisal v »Planinskem vestniku« 1897.)
Zato ne zavijemo danes iz Borovnice navzgor v desni breg doline, nego krenemo kar po dolini naprej po lepi vozni poti. Pri mlinu na desno od Borovniščice dospemo na mehko stezico ter stopamo proti ponižnemu selu Ohonici, ki se skriva med sadnim drevjem ob desnem bregu. Kmalu zapazimo, da se poteguje v široko dolino gorski greben, ki jo deli v dva dela: na levo ožja dolina Borovniščice, ki sega daleč notri v gorovje, na desno pa širša dolina, ki se kmalu strne z zelenim gorovjem. Ljubko zelenje odeva bregove na vseh straneh, pogled nazaj, loveč se okoli viadukta, pa ti plava po delu barja proti sivim mejašem v dalji... Kmalu pa mine tudi ta razgled v zelenem pobrežju. Ko zapustiš zadnje hiše ohoniške, se bližajo vedno bolj strmi bregovi in se skoro stisnejo v »Peklu«, in v bližini zapuščenega mlina na mali tratini, dasi nekaj nad 300 m nad morjem, se ti zdi, da si v povsem gorenjski planinski krajini in skoro pozabiš v tem visokogorskem milieuju, da si pred dobro četrtinko ure še zrl ljubljanskega barja »puščobo«. Pred sabo ugledaš na desnem bregu razvito korito, ki strmo napošev z vrha doli zija v Pekel, kamor ni več daleč. – Vozna pot postane stezica, ki nas vodi navzgor ob Borovniščici in skoro se začne najnovejše delo neumornega »Slovenskega planinskega društva«, ki je nadelalo in popravilo pot. V strugi se pojavljajo vedno večje skale, ki ležijo in štrlijo razmetane v nji, in vedno bolj silijo do nas, čim više se vzpenjamo; naposled pa nam zastavi pot strma, porasla pečina, na levo za njo pa – zašušti. Martulek – en miniature! Treba bo pogledati malo v skriti skalnati kot. Na levo med grmičevjem zavijemo do skalnate, razvite struge. Par korakov čez nov mostič, ki veže nagromadeno skalovje – in prvi večji šum v skalnem zakotju nam miče oko in srce – ni sicer nič posebnega za tistega, ki je videl večje slapove, zlasti če je voda mala, – pa bodite uverjeni, da delajo reklamo za dosti nezanimivejša »čuda«, za različne »Teufelsgrabne« in »Teufelsschluchten« in kakor se že imenujejo. Gotovo pa je, da v bližnji ljubljanski okolici nimamo kaj sličnega za prijeten popoldanski izlet, in da je s tem otvorjen nov, zanimiv košček naše slavnolepe ljubljanske okolice.
Kam pa zdaj? Ob slapu gori je seveda nemogoče, na levo v breg bi bilo sicer pristopno, a zašli bi predaleč od struge in celo iz Pekla, nam pa se zdi v Peklu le prelepo. Treba bo pač nazaj in tisto poraslo pečino preplezati. Lesene stopnice, položene v mali žlebič, skozi katerega se je bilo treba dozdaj splaziti do prvega grmovja, nam kažejo nadaljno pot. Po poraslem bregu pa so nadelane sicer mehke, pa vsaj o suhem vremenu povsem varne stopnje, – in glej, glej! po vsem bregu vse polno rododendrona, prav kakor visoko gori na Gorenjskem, pa tudi druge gorske cvetke, in prav flora je, ki dela Pekel morda najbolj zanimiv: v tej višini (okoli 400 m) rododendron!
Ko prispemo na rob, kjer je zdaj postavljena mizica in klopi okoli nje, zašumi drugi slap pod nami. ki je dosti višji od prvega ter pada v globok tolmun pod nami. Z roba pa nam oko prosteje plava po bližnjih bregeh zelene borovniške doline; strmi breg, ki smo ga prelezli od prvega slapa, skritega v kotu, se nam zdi skoro navpičen. Lepo se počiva na tem robu, pa to je šele en krasen del »pekla«, – to so – nebesa turistova, to je – pekel coklarski! Ob veliki vodi je tu prav veličastno. – Do tu je bil Pekel dozdaj znan vsaj nekaternikom in tu se konča tudi dosedanje delo »Slovenskega planinskega društva«; skoro neznan pa je od tu naprej gorenji del, ki je še romantičnejši, bolj divji, recimo peklenski, ravno radi zapuščenosti. »Slovensko planinsko društvo« otvori sčasoma to sotesko prav do vrha, do tja, kjer se nad krasnim slapom pri idilskih mlinih struga Borovniščice zopet zravni v tihi dolinici ob Vinem vrhu, ki pozdravlja že tajinstveno cerkniško ravan...
Kogar pa veseli malo plezati po strmem bregu proti »hudičevemu zobu«, strmemu, špičastemu vršiču nad slapom na desno od kotla, se skoro povzpne v romantično grapo, skozi katero drvi Borovniščica navzdol v peklenske tesni. Tu gori nekje se je učil kozje molitvice oni dan oče Anžuta, ta pravcati coklarski Pavliha. Precej rejeno, okroglo može je lezlo nekam v skale, dokler ni obviselo s svojim trebuščkom v neki zagozdi, iz katere ni moglo ne naprej ne nazaj, dokler ga ni rešila pogumna roka ter otela ta coklarski original smrti. Da, ta Anžuta! Težko se je ogniti njegovemu imenu, ako se govori o Borovnici. Slavni čini tega slavnega coklarja bi napolnili knjige humorja, žal, da tu ni prostora zanje.
Vendar naj te nezgoda tega turista par ekscellence ne odvrača od nadalnjega prodiranja; kajti pot ni nikakor nevarna, ako se prej le nekoliko informiraš in se spoznaš.
Večkrat je pač treba zagrabiti stopaje ob razdrapani, pa ne globoki strugi kak šop rododendrona, ki tudi tu gori prerašča in venča breg; njega se držimo, dokler zopet ne zašumi pred nami nov slap z divjo okolico. Kadar je mala voda, pa jo mahneš kar po strugi do slapa, ako te ne ženira voda v – črevljih. – Že od spodaj opazimo, da pada voda nad slapom v kaskadah skozi luknjo v kotel, iz katerega prši k nam doli.
Zopet se nam je treba umakniti impozantni skalni steni, ki nam zapre pot naravnost naprej, precej visoko na desno v breg, s katerega se približamo zgoraj strugi Borovniščice, le-ta se zoži v ozko korito, skozi katero po bliskovo drvi voda navzdol. Hoja ne traja več dolgo, gozd se skoro razsvetli in pred nas se postavi veličastno velika skalna stena čez katero pada Borovniščica v prelepem padcu, delečem se na par trakov. To je krasen zaključek »pekla«, kajti nad tem zadnjim slapom je lepa, složna dolinica, v kateri žene potok v idilični zapuščenosti par žag, ki le semintja stopijo v akcijo. Kdo bi pač slutil nad Peklom te mline! Le sem pa je možno dospeti tudi po lepi vozni poti ki se cepi doli v dolini pred Peklom, čez selo Pristavo. Pot je izvanredno mična, vodi ves čas po senci, z nekaterih mest pa se ti odpre pogled na cel Pekel. Po tej zaznamovani poti se tudi vrnemo od zadnjega slapa doli v Borovnico polni zadovoljstva in z najlepšimi spomini in cvetkami iz – »pekla«.
Na svidenje pri veseli otvoritvi!
Prepis: Damjan Debevec (1.2.2009)