Gruden, dr. Josip, »Borovnica – Franzdorf« v: Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, 1906, (letnik XVI), str. 116-117.
Uredil Anton Koblar, izdalo in založilo Muzejsko društvo za Kranjsko, natisnila J. Blasnikova tiskarna v Ljubljani.
Borovnica – Franzdorf. (Zgodovinsko – etimološki donesek k študijam o slovenskih krajevnih imenih.)
Že Hicinger in Milkovicz sta svoj čas izkušala raztolmačiti kopo imen, s katerimi se zaznamuje v starih listinah sloveči kartuzijanski samostan Bistra pri Vrhniki. Hicinger je menil, da je nemško ime Freudenthal nastalo iz srednjeveške pisave Freudnitz, ta pa zopet iz besede Borovnica (Klun's Archiv II. str. 120. sl.) Pri tej pa je gotovo mislil na samostalnik bor-a = smreka, kot besedno deblo. Milkovicz (die Klöster in Krain str. 115) pravi, da so menihi najprej kraju dali latinsko ime »vallis iocosa« ki je bilo pozneje prestavljeno v Freudenthal, dočim so iz potvarjenega imena Borovnica nastale srednjeveške oblike »Frounc« »Freudniz« etc., a pozneje kot latinsko in nemško ime. Nobena teh razlag ne velja. Nasprotno se da iz listin samih dokazati, da je temelj vsem potvaram in prestavam lepo, domače, slovensko ime, ki se je tekom stoletij krivo začelo pisati »Borovnica« in celo pokvečilo v »Franzdorf«.
Preglejmo pisavo v listinah !
Ustanovna listina koroškega vojvode Ulrika iz l. 1260.: ... prioribus vallis iocunde in Vronitz ... in loco, qui Vrovnitz dicitur. (Schumi: Urkundenb. II. str. 211, 212.) Poleg te imajo koroške listine še oblike: »Vrewentz, »Vrewnitz«. Papeška listina l. 1257.: »domus St. Mariae in Frovnz«. (o. c. str. 188). Zički prijor piše l. 1262. »Vrovnitz«, prav tako bistriške listine iz l. 1322. (»Leonarduus de Vrouniz praepositus noster«. Mittheilungen XIII. str. 54, 55), akvilejski patriarh Gregor l. 1265.: »prior et fratres de Frauniz« (Schumi o. c. str. 279). – Ključ za razumevanje vseh teh oblik pa nam podajejo istrske listine 15. stoletja. Ondi namreč beremo sledečo pravilno obliko: »monasterium Vistra situm in »R a u n i c a« ali »Rawnicza« (Milkowicz u. c. str. 115). Pisec, ki si je bil gotovo ob cerkveni slovanščini glagolskih knjig izuril jezikovni čut, je tu prvič ločil predlog v (- in) od imena, in poslednje zapisal v književnem jeziku. Podlaga vsem raznoterim oblikam je torej slovenska beseda »ravnica« (= mala, prijetna dolina), in njene prestave so: »vallis iocosa«, »Freudenthal«. Nemške in italijanske listine so večinoma zabilježile ime kakor se izgovarja v dialektu (mesto a zamolkli o, z odpadlim končnim samoglasnikom) in so predlog v zvezale s samostalnikom (v ravnic' ali v rovnic'). Odtod varijante: Frauniz, Wrounic itd. Pod vplivom tujih oblik slednjič Slovenci sami niso več spoznali svoje besede, predlog v se je strnil s samostalnikom, izpremenil v b (primerjaj: v Selsko = Vjselsko = Bizelsko) in polglasni e se je okrepil v o. Tako je nastala naša, sedanja »Borovnica«, katero v vrhniški okolici še vedno izgovarjajo »B'rovnica«. — Še večja potvara je nemški »Franzdorf«. Oblika »Vrewnitz« se je v 14. stoletju s pomočjo vrinjenega blagoglasnega d razvila v »Frewdnitz« in bila odslej v nemških listinah večinoma v navadi. Italijanske listine pa so besedo vedno bolj pačile in krčile. Nastale so varijante: »Franiz«, »Fräniz«, »Frauz«. V 16. stoletju se že piše navadno: »l' abbatia di Francia«, »il priorato di Franz« (Pisma graškega nuncija Caligari-ja l. 1587.). Treba je bilo le še priveska »dorf«, pa je nastala pristno nemško ime »Franzdorf«!
Menda se ni kmalo drugo slovensko ime tako kvarilo in pačilo kot staroslavna Ravnica, kjer je stal kartuzijanski samostan. Menihi so jo še najbolje prevedli v latinsko »vallis iocosa« in nemški »Freudenthal«. A kmalu se je pričel dolgotrajni proces izprememb in potvare, ki je tekom stoletij rodil brezštevilne varijante in se slednjič končal s sedanjima oblikama: »Borovnica« in »Franzdorf«. Ti imeni sta značilni priči žalostne usode našega jezika v preteklih stoletjih.
Dr. Jos. Gruden.
Prepis: Damjan Debevec (31.1.2009)