Učiteljski tovariš, 22. december 1911 (let. 51, št. 51), str. 3-4
† Fran Papler.
Spremili smo ga do »kotička miru«. Nosači-gasilci so ga položili v novo izkopano jamo, okolo katere so se gnetli pogrebci, da bi videli, kje bo ležal značajni in zaslužni učitelj, ki ni bil ljubljenec samo borovniških občanov, ampak znan in spoštovan po celi Notranjski in še preko te. Ko je opravljal domači župnik nagrobne molitve, je nastala grobna tišina na pokopališču, ki leži v ozki borovniški dolini, v kateri so se ta dan plazile žalostne zimske megle. Le na vrhuncu gore Planine, kamor je pokojnik tako rad zahajal, so se prikazali zadnji sončni žarki tega žalostnega dneva, ki so menda hoteli pokazati, da biva njegova duša v rajskih višavah ter uživa zasluženo plačilo. In zazdelo se nam je, da gleda pokojnik na nas doli ter nam govori tako-le: »Vesel sem bil med vami, a še bolj vesel sem danes, ko vidim to ogromno množico ob svojem grobu, ki priča, da ste me res ljubili in spoštovali. Hvala vam vsem, ki ste izkazali mojim zemskim ostankom zadnjo čast! V prvi vrsti pa hvala vam, stanovski tovariši-trpini! Zapuščam vam pot za sabo. Hodite po tej poti ki vas dovede do ugleda in spoštovanja med narodom. Ljubite svoj narod in vzgajajte ga v mojem duhu! Bodite napredni in značajni ter ne prodajajte sebe in svojega stanu za skledico leče. Podajte si roke vsi brez izjeme in bodite složni med sabo! Ne poslušajte stanovskih izdajalcev in ne verujte njim, ki plačujejo izdajstvo z judeževimi groši, da bi zasužnili vas in učiteljski stan.« Tako se nam je zdelo, da je govoril Paplerjev duh…
O Bog, obudi ga poslednji dan! Molimo za pokojnega nadučite1ja... Pri teh župnikovih besedah so obledeli naši obrazi, globoka žalost je legla v naše duše in solze so zalile naše oči… Solnčni žarki na prijazni Planini so izginili ter vzeli slovo od pogrebcev. Na njih mesto je legla gosta megla, ki se je polagoma razširjala proti dolini in borovniškemu pokopališču. Prihajala je bližeinbliže Paplerjevemu grobu, kakor bi nam prinašala v slovo zadnji pozdrav njegove duše. Tudi mi smo se v tem trenotku poslovili od njega. Na grudo poleg jame je stopil mladenič vitke, prikupljive postave, njegov hvaležni učenec, zdaj visokošolec, phil. Fr. Ramovš. V svojem in v imenu pogrebcev je vzel slovo, od priljubljenega nadučitelja. Govoril je tako-le:
Ljubljeni učitelj! Zabobnela je domača gruda na Tvojo krsto in v naših očeh so se zaiskrile žalostne solze. Dokler si bil med nami, smo Te cenili kot skrbnega vrtnarja-očeta, ki si nam vcepil vsem, svojim učencem, mlademu drevju, močno vzgojo. Ko pa je odhitel Tvoj zlati duh iz sveta žalosti in usode, smo občutili grozno izgubo. Dvignil bi grozečo pest proti kruti usodi, da bi Te rešil, blaga duša! Ali brez moči sem, strt! A za nas si, dragi učitelj, žrtev na najsvetejšem žrtveniku one blagohotne ljubezni, ki si jo vlival skozi toliko let v naša mlada, nedolžna, vzprejemljiva srca. Ta neusahljiva ljubav nas tolaži ob žalostnem času, ko se poslavljamo od Tebe. Mučno in bridko je to slovo pri spominu večne ločitve, ali up nam daje ljubezen, ki je bila Tvoja in ki si jo dal nam, ki nas torej veže na večno. V tej ljubezni smo si vedno blizu in neločljivi. Blagi duševni oče, spi in počivaj sladko in mirno v slovenski zemlji, ki si jo vedno ljubil in ki Te ona ljubi! In tihi grob, ki si vanj legel po trudni življenski poti, bo nam, Tvojim učencem, vedno svet. Tvoje spanje pa bo sladko, ker ga preveva sen naše ljubezni. Usoda nas je ločila, ljubezen nas združi. Tvoji žalostni učenci pa Ti kličemo usodepolno slovo: Na snidenje med vrstami duhov!
Ta govor je napravil globok vtisk na vse pogrebce. Hvaležnemu in vzornemu Paplerjevemu učencu se na tem mestu najtopleje zahvaljujemo na ljubezni in spoštovanju do svojega učitelja.
Za govornikom je nastopil oktet Ljubljanskega pevskega društva Zvon, ki je pod vodstvom g. A. Štamcarja zapel prekrasno nagrobnico »Nad zvezdami«. Med nagrobnim govorom in to nagrobnico nisi videl suhega očesa. Vse je ihtelo in jokalo: nežna mladina, žene, možje in starčki. Pri ločitvi so nam bile edina uteha in tolažba besede pevcev: »Da vidimo zopet se nad zvezdami…«
* * *
Fran Papler se je porodil l. 1842. v Ovsišah na Gorenjskem. Po končanih študijah l. 1862. je služboval prva leta v Ratečah na Gorenjskem in v Cerknici. Od tu je prišel v Borovnico, kjer je ostal 36 let. S svojo pridnostjo v šoli, s svojo vljudnostjo in prijaznostjo med narodom si je pridobil srca vseh občanov. Bil je rad vesel med veselimi, a tudi resen, kadar je bilo treba tako nastopiti. Zlagal in skladal je pesmi in rad pel v narodnih društvih. Med učiteljstvom je bil nad vse priljubljen zaradi svoje kolegialnosti. Značajen in napreden je bil ves čas. Tudi v konkordatski dobi se ni upognil, ko so zahtevali od njega, da si mora porezati brke!
Čast in trajen spomin vrlemu možu! Zadnji čas svojega življenja je bil siromak še sam sebi v nadlego. V četrtek, dne 14. decembra, se mu je ustavil košček hrane v požiralniku. Odpravili so ga v deželno bolnico v Ljubljano, kjer je 15. decembra izdihnil svojo blago dušo. Naročil je, če umre, naj ga prepeljejo v Borovnico pokopat. Tej njegovi želji se je tudi ustreglo. Prepeljali so ga v njegovo stanovanje, kjer so ga položili na mrtvaški oder.
V nedeljo, dne 17. decembra ob treh popoldne se je vršil pogreb. Malone vsa Borovnica je prihitela izkazat zadnjo čast svojemu uglednemu in spoštovanemu nadučitelju. Pa tudi iz okolice in Ljubljane se je zbralo vse polno Paplerjevih prijateljev in tovarišev. Predsednik pevskega društva »Zvon« g. dr. Švigelj je pripeljal seboj osem izbranih pevcev, ki so pod spretnim vodstvom g. A. Štamcarja zapeli pred hišo žalosti: »Usliši nas, Gospod!, v cerkvi: »Blagor mu« in na grobu: »Nad zvezdami«.
Na čelu veličastnega izprevoda je korakala šolska mladina s svojim učiteljstvom, za to pa Sokol in Gasilno društvo z zastavami. Za krsto, ki so jo nosili gasilci in ji svetili ob strani Sokoli, so se uvrstili sorodniki, občinski odbor, prijatelji, tovariši in znanci. Razna društva in korporacije, prijatelji in znanci so položili na grob krasne vence s trakovi in napisi.
Tak je bil konec zemeljskega potovanja značajnega Paplerja in tako časti ljudstvo tiste učitelje, ki so bili ves čas svojega življenja nesebični, značajni in napredni.
Blag bodi spomin blagemu možu!
J. Dimnik.
Prepis: Damjan Debevec (26.5.2009)