Tedenske slike, 15. avgust 1917 (let. 4, št. 33), str. 388-389
Šestdesetletnica južne železnice.
Za avstro-ogrsko državo je Trst najvažnejše trgovsko in edino večje pomorsko mesto. Preko Trsta vodi pot naravnost v inozemstvo in iz inozemstva v državo. Ni torej čudno, če se je Trst razvil do prvega domačega in tudi v inozemstvu do znatnejšega trgovskega mesta. Pomen tega edinega pomorskega tržišča so poznali voditelji avstrijske države od nekdaj in čim je bila izumljena lokomotiva, ki vlači železno kačo po železniških progah, so kmalu pričeli ukrepati, kako bi zvezali z železnico Trst in Dunaj.
Že leta 1841 so sklenili, zgraditi državno železnico od Dunaja do Trsta. Zasebni kapital se ni upal graditi železnic, ker je bila takrat gospodarska kriza. V tistih letih je bil ministrski predsednik von Bruck, prej trgovec v Trstu, ustanovitelj generalnega ravnateljstva komunikacijskih zavodov, iz katerega se je razvilo pozneje železniško ministrstvo. Von Bruck se je pa kmalu vrnil v Trst in je bil prvi predsednik Avstrijskega Lloyda; pozneje je postal še finančni minister, pa ni bil srečen. Bil je liberalen naprednjak ter je že takrat predlagal cesarju ustanovo za Avstrijo.
Železnica od Dunaja do Glognitza je bila v obratu že leta 1841 in 1842, in sicer je to progo zgradil zasebni kapital. Z nadaljno progo južne železnice so se hoteli ogniti Alpam na ogrsko stran ter bi bil šel del proge po ogrski zemlji. Ogrski komitati pa so se uprli, ker so se bali, da bi gradili pozneje tudi progo v Bosno in Dalmacijo. Izvolili so potem progo čez Semering. Ogromnih stroškov se je ustrašil zasebni kapital. Zato je država sama gradila najprej progo od Mürzzuschlaga do Gradca (1842 do 1849), 1846 do Celja in leta 1849 kljub tedanji razburkani dobi do Ljubljane. Pričeli so graditi tudi oni del železnice, ki vodi od Glognitza čez Semering v Mürzzuschlag. To progo so delali pet let pod vodstvom ženialnega inženerja Ghega. Leta 1854. je bila dograjena. Že leto poprej je država odkupila tudi železnico Dunaj-Glognitz.
Tehnično mojstrsko delo je železnica čez Semering, zlasti velik dvig, predor in zopet pad, a graditeljem je delala še večje težkoče proga od Ljubljane do Trsta. To progo so merili inženerji od leta 1842, a zedinili se niso. Eni so hoteli graditi železnico skozi Škofjo Loko po Sorški dolini na Žiri, skozi predor pod razpotjem pri Spodnji Idriji in potem ob Idrijci v Soško dolino, Gorico, Devin in Trst. Drugi so pa zagovarjali progo čez Kras, ki prvotno ni imela mnogo zagovornikov.
Leta 1845. je poslal predsednik dvorne kamore, baron Kübeck, inženerja Ghega na jug. Ghego je v treh delih napravil potrebne primerjalne načrte med obema projektiranima progama. Kraška proga je imela prehud padec pred Trstom, a je bila krajša 45 kilometrov nego prvotni načrt. Proga na Škofjo Loko pa bi bila po Ghegovem načrtu 64 kilometrov krajša, a gradnjo bi oviral in zavlačeval dva kilometra dolgi predor pri Razpotju. Odločili so se končno za kraško progo, ker so jo upali prej dograditi.
Leta 1849. je izšel odlok za gradbo kraške proge. Vodil je gradnjo višji nadzornik Ghega. Semeringovo progo so dogradili v petih letih; kraško pa v osmih. Računali niso na težkoče, ki jih utegnejo naleteti na Ljubljanskem barju. Razmeroma kratko progo preko Ljubljanskega barja so gradili od leta 1850 do 1856. Tla so se vedno zmikala v močvirju. Da so napravili dobro podlago, ki sega okolo 37 metrov pod površino, so porabili 350.000 kubičnih metrov gradiva iz sosednjih kamenolomov. Znamenito stavbeno delo je tudi borovniški železniški most. Zanj so porabili 5 milijonov opek, 33.000 obdelanih kamnov in prav toliko še drugega gradiva. Tudi na tej progi so morali kopati šest predorov, v Trstu pa zasuti del morja, da so napravili prostor za postajo in skladišča. Vsa ta ogromna dela so izvedli v letih 1849 do 1857. Direktor Ghega je nato umrl leta 1860 in mesec pozneje tudi von Bruck.
Kakor smo že omenili, so imeli v Avstriji tedaj slabe finance; zato se je moral umakniti tudi Bruck že pred izbruhom vojne s Francozi in Sardinci leta 1859. Država je prodala železnice. Tudi južno železnico je prodala za 168 milijonov, dasi jo je stala 335 milijonov goldinarjev, francoskim kapitalistiškim skupinam. Država je morala obenem prevzeti jamstvo za obrestovanje. Šele leta 1877 je pričela država zopet odkupovati železnice, a južna železnica se nahaja še danes v rokah francoskih kapitalistov.
Slovesno otvorjena je bila proga južne železnice dne 27. julija 1857.
Prepis: Damjan Debevec (29.5.2010)