dr. Josip C. Oblak, "Tam, kjer se večer žari…" v: Planinski vestnik, november 1923 (let. 23, št. 11), str. 164-167
Tam, kjer se večer žari…
(Cerkniška Slivnica in Vrh Treh Kraljev.) 1)
Dr. Jos. C. Oblak.
Ako se ozremo na zapadno stran Ljubljane, kjer se nam na večer žari nebo, pokaže se nam slika, ki je, rekel bi, pravi kontrast one, ki nam jo nudi pogled na sever. In v tem leži največja krasota naše ožje domovine okoli središča bivše, poudarjam, bivše celotne Slovenije; okoli bujne ravnine gore – same gore – in vendar pri vsakem okretu tako raznolične nele po višini nego tudi po svoji obliki in značaju, zunanjem in geološkem. Tam orjaški, masivni, fantastično nazobčani zid s svojimi sivimi in zelenimi vrhovi, tu položni, rekel bi, mehki hrbtovi dolenjskih goric s svetlimi božjimi hramovi, in zopet tam, kjer se nam na večer žari nebo, valovito hribovje ravno tako mehkih linij v svojem temnem koloritu: gozdovi in zopet gozdovi z redkimi lisami svetlozelenih trat, ta večni vir lepote in poezije. Tja, proti večeru, se danes najtežje ozrem, s trpko, nemo bolestjo v srcu…
Tu na zapadu je najgloblje grabljivo segla roka našega – zaveznika. Tu je stopil ta naš nazovi – prijatelj in odrešitelj naši – Ljubljani za – vrat. Meja, ki jo je potegnil od Blegoša doli nad Idrijo preko Idrijskega in Cerkniškega Javornika do Snežnika, za Triglavom najveličastnejšega slovenskega vrha, je razmerno najbolj okrutno, krvavo-neusmiljeno delo, ki ga ne občuti prav nihče tako resnično in iskreno kakor srce pravega turista-popotnika… Pravega popotnika, menim, ne onega, ki se včasih, morda enkrat na leto turistovsko našemi in se zaleti v – hribe, pa makar na Triglav, ali ki hodi s hruščem in truščem vsako nedeljo na Šmarno goro in zopet na Šmarno goro, »za izpremembo« tudi še h Katarini: tihega popotnika menim, ki obiskuje po najbolj „neznanih" krajih – svojo domovino in najde toliko skritih lepot in bajno lepih še nedotaknjenih kotičkov. Tak se šele zaveda, kaj smo žrtvovali svojemu sosedu-mejašu, ki smo mu morali odstopiti oba naša Javornika, z Goljaki, Čavnom ter Nanos, Vremščico in Snežnik, da ne govorim o naših kraških »podzemskih čudesih«… Tak se s težko bolestjo ozira v večerno zarjo – tja na ono stran Ljubljanskega barja na temne bregove značilne straže Ljubljane od juga dalje proti zapadu, dokler se ne strne in prehaja ta temna veriga v eno najlepših jugoslovanskih sredogorij, v sinje Polhograjske Dolomite.
V tem predelu leži moja, naša bolest. Če pregledujem in motrim na karti ali pa s kakega vrha to narekovano nam mejo na zapadu v naši najbližji bližini Ljubljane, ki je postala – poprej središče Slovenije – obmejno mesto napram neprijetnemu sosedu, mi obvisi oko in srce na dveh svetlih točkah, ki sta v pravem in vsakem pomenu besede res svetli: na vrhu Sv. Treh Kraljev nasproti Idrijskemu in na Slivnici nad Cerknico nasproti Cerkniškemu Javorniku.
Bregove obeh Javornikov nam je zasedel naš romanski sosed; vsedel se je prav pod breg, kakor na prag, tik pred našo Hotedrščico, da mu krije hrbet orjaški, obrasli zid Javornikov nad Črnim Vrhom; tam pred Cerknico pa oni temni Javornik s svojimi kraškimi votlinami v čudežni Rakovski dolini, ki je tudi nismo mogli »rešiti«, – ej, od tam bi mogel skrit – brez juriša – pucati na belo prestolico bivše celotne Slovenije… Pustil nam pa je to dvoje točk: Sv. Tri Kralje in Slivnico in jaz se kot lajik, ki nisem strateg, temu čudim in se – veselim, kajti te dve krasni točki sta od nekdaj, še ko smo bili – nesvobodni, toda neokrnjeni v eni državi, vezali mene, ki ne ljubim tistih oficijelnih, razvpitih in recimo – polizanih lepot, razpoložljivih vsakemu pseudoturistu, z neodoljivo silo svoje skrite lepote. Hvala ti, sosed Italijan, da si mi jih, da si nam jih – pustil vsaj meni v resnično uteho, kadar se v svoji bridkosti obračam na večer tja, kjer se žari nebo…
Zakaj? Morda zato, ker sta oba vrhova, obe gori izvečine goli in ker nudita oba višja Javornika s svojimi neprodirnimi hostami in kraškimi usedami – v ozadju pa orjaški Nanos na eni, in Snežnik na drugi strani – dovolj varnosti in dosti trdne pozicije za – napad na Ljubljano, na katero je možno pucati preko Slivnice in preko Sv. Treh Kraljev… Slivnica? Vrh Sv. Treh Kraljev? Torišče naših topov, opazovališče naše vojske? Kdo ve?
Kdo bi si kdaj mislil, da bodeta kdaj ta dva vrhova, nekdaj ležeča prav v osrčju sredi Slovenske zemlje, skrita in ponižna, kdaj dobila pomen strategičnih točk ob meji!? Žalostno, žalostnoresnično! Nam prejšnjikom kar neverjetno!
Danes sta šele postala ta dva vrhova, te dve gori znameniti, a jaz se čudim (in – ne čudim!) pri redkosti tistih pravih – popotnikov in resničnih prijateljev prirode, da nista postala že davno slavna med turisti in neturisti. Saj je Slivnica tista gora, ki kraljuje nad čudežno, mistično Cerkniško kotlino s Cerkniškim jezerom, o katerem beremo v vsakem šolskem berilu; vkljub temu najdemo tako malo odbranih šolnikov, ki bi svojo mladino tudi (majniški izleti!) napotili pogledat tista vodo bruhajoča temna žrela pod Javornikom in razne požiralnike in »rešeta« v Cerkniški ravni. – Nekaj sem jih opazil v zadnji dobi i v gimnaziji i v ljudski šoli, hvala Bogu!
Da bi pa kdo peljal koga gori na Slivnico, ki kar izziva k obisku, ker straži in obvlada Cerknico in Cerkniško prostrano ravan, to sem komaj doživel. Na ljubljanski Krim Ljubljančana še spraviš, na Slivnico skoro nikogar. Premalo je še znana.
In kaj je Krim proti Slivnici! Razlike v višini (Krim 1106 m : Slivnica 1115 m) skoraj ni, toda vse, kar vidiš s Krima, in še vse več vidiš s Slivnice, predvsem pa naravnost impozantno Cerkniško ravan z notranjskim Triglavom-Snežnikom, ki se ti tukaj razodeva v vsej svoji mogočnosti in veličastnosti. Cerkniška ravan se vidi raz vrh Slivnice kakor strnjena z Unško (Planinsko) kotlino (nizko brdovje nad Planino – Rakekom in Cerknico je kakor zabrisano!) kot ena velikanska, dolga in široka kotlina, ogromen obmejni pas pred obmejnim mistično temnim gorovjem. Vidiš kotlino okoli Loža, Starega Trga, Babnega Polja proti Prezidu in Čabru, kjer se pričenja hrvatski gorski, nam še tako malo znani svet. Pregledaš pa tudi oni skriti, malokomu znani svet, ki leži takorekoč pod nogami Slivnice na njeni severni strani okoli Žilič (Št. Vid nad Cerknico), Otav, Sv. Trojice, Ravnika s Sv. Urhom, Blok itd., zreš čez Menešijske senožeti, ob katerih in nad katerimi ležijo bele, snažne in svetle vasice: Begunje, Dobec, Bezuljak, Kožlek, na gozdove po Ljubljanskem vrhu nad Vrhniko, po Trebovniku nad Borovnico, odkoder je tako lep prihod in prehod po gozdovih in senožetih iz Ljubljanske kotline skozi Borovniški »Pekel« v Cerkniško ravan. Kdor se zanje zanima – in kdo bi se danes ne! – naj prebere moje spise o tem v letnikih 1897, 1903, 1904 »Planinskega Vestnika«, v katerih sem opozarjal na to krasoto že davno pred vojno, ko še nikdo ni mogel niti slutiti, kak pomen bo zadobila ta pokrajina: da bo skozi osrčje slovenske zemlje v njenem najčudovitejšem delu kruto zasekana meja! Da bo ob tej meji stala naša Slivnica kot mogočna obmejna straža, da bodo tisti ljubki Sv. Trije Kralji – obmejni čuvarji »naše« zemlje obenem z Blegošem in s še višje gori stoječim Triglavom! Oba zadnja nista niti več čisto »naša«; pač pa Slivnica in vrh Sv. Treh Kraljev.
Vrnimo se na vrh Slivnice! Bližnjo okolico poveličuje kontrast gozdnatega Javorniškega hrbta in pobočja, temnega Snežnikovega podnožja in predgorja ter svetle Cerkniške in Unške ravni. Vse pa, kar vidiš preko tega bližjega okvirja: častitljivo vrhovje okoli svetle glave »snežnikov kranjskih siv'ga poglavarja«, gorostasna falanga, ki nam zakriva drugo bolest tam na severu – to je vedno ista, vedno nova slika bajnokrasne naše očetnjave.
Kako prideš na Slivnico? Brez vsake markacije, naravnost iz trga Cerknice, zaiti ne moreš po golem pobočju, ves čas po senožetih ob pičlem nizkem grmičevju, ves čas na potu imaš odprt razgled. Slabo poldrugo uro. Navzdol kot pravi turist ne boš šel po isti poti, nego boš krenil z najvišje točke proti vzhodu navzdol na Grahovo mimo Sv. Miklavža ali pa bližje Cerknici naravnost doli – nekoliko strmo – na Martinjak, in potem po cesti pod goro nazaj v Cerknico. Rabil boš najmanj polovico manj kakor gori – kajpada!
Samo na jamo pod vrhom, nekaj minut na južni strani, te opozorim, dasi ni nič posebnega tukaj v Predkrasu. Toda že Valvazor piše o njej in o – coprnicah, ki plešejo okoli vrha in jame, ki je njihova nevknjižena last.
Vrh Treh Kraljev sem opisal pred leti v Plan. Vestniku (l. 1904). Od tistega časa so postali ti Kralji že prilično – popularni. Včasih so bili bele vrane tisti, ki so se potrudili k njim gori, razen tudi redkih romarjev; zdaj mi pripovedujejo stari znanci tam gori vsako leto, da se vedno kak »škric«, bolj ali manj po »planinsko« opravljen, znajde tam in strmi nad to skrito krasoto.
Danes sta Slivnica in vrh Treh Kraljev spričo svoje lege ob meji izmed najznamenitejših, pa pa tudi najlepših slovenskih in jugoslovenskih razglednih gor. Čuditi se je le, da Slivnica že davno ni prekosila po obisku vrha Sv. Treh Kraljev, ker je dostop do njenega podnožja (pol ure od postaje Rakek) brezprimerno bližji, neposrednejši, oba vrhova pa dva najkrasnejša pomladanska ali jesenska izleta.
Vsem tistim, ki z menoj ljubijo skrite lepe kraje, kličem: »Le gori! Obrnite enkrat svoj pogled in korak tja, kjer se na večer žari nebo!«
(Pisano v Vratih, »Aljažev Dom«, 1. 9. 1923.)
1) Zaslužno je in potrebno je bilo, da g. pisatelj naše turistovske krone opozarja na mikavnost našega – zdaj žal! – »obmejnega« jugozahodnega gorovja; naši ljudje ne zahajajo tja in ne pišejo o njem! – Uredn.
Prepis: Damjan Debevec (29.3.2010)