dr. Josip Ciril Oblak, "Iz Borovnice v Cerknico" v: Jutro, 26. januar 1924 (let. 5, št. 23), str. 7 ter Jutro, 29. januar 1924 (let. 5, št. 25), str. 7
Dr. Jos. C. Oblak:
Iz Borovnice v Cerknico *)
(Povodom nedeljske smuške tekme za prvenstvo Slovenije.)
… Tudi to je del Cankarjeve pokrajine tam na zapadu, kjer se na večer žari nebo. Med Krimom in Vrhniko v tistem predelu temno zelenega gorovja. Čisto do roba ravnine segajo ti neizmerni gozdovi, ki obdajajo od pete do vrha zarobljene predkraške straže. Njih položni hrbtovi in široke kupole se spajajo v tisto temno a mehko linijo, ki je po njej vdahnjeno tej pokrajini toliko resne a vendar milobne otožnosti in mistike. Še eno tako pokrajino poznam: Sarajevsko polje. Da, kakor vre v tistem romantičnem kotu iz sto vrel izpod temnih bregov Igmanovih takoj mogočna reka Bosna, prava sestra Proteja naših rek, – prav tako prikipeva na dan naša Ljubljanica v istem pokrajinskem miljeju pri Bistri poleg Borovnice in v Močilniku pri Vrhniki.
Kadar zagori v mehkem kontrastu nad to temno linijo v temnem rdečilu skoro iste nijanse večerno nebo, tedaj se mi zdi, da vstaja in raste v tem rdečem zlatu ozadja velikanski križ, čegar črne sence segajo od Triglava do Snežnika, – ta pravi simbol naše izmučene neodrešene domovine, ki je prav tam za tem žalobnim robom…
Tedaj razumem, kaj je dalo pečat oni duši, kako diha in čuti, da celo misli pesniška duša s to pokrajino, ki jo je rodila… Vpliv prirode, rodne pokrajine na čuvstvovanje in mišljenje velikega duha…
Kako malokdo pa se je v to pokrajino zamislil, – še manj pa ji sicer posvetil več pozornosti! Vse vre le na Gorenjsko, ono pokrajino ostrih kontur…
Kako malokomu pade v glavo obrniti svoj korak proti Vrhniki, Borovnici, v ono samotno gorovje na zapadu ljubljanskega barja, kaj še le proti Cerknici, ki je tako, tako daleč… Toda časi se izpreminjajo. Sport je obrnil pozornost tudi na ta del povsod lepe naše domovine. Sport nam bo tako rekoč otvoril šele Cankarjevo pokrajino.
Smuška tekma bo seznanila prav zdaj širšo našo javnost na prelepi gorski svet med Borovnico in Cerknico, na prelepo zvezo ljubljanske okolice s cerkniško, – z imenitno gorsko bližnjico.
Iz Borovnice do Cerknice pa je sicer lepo dolga pot, če bi hodili ob železniškem tiru. Saj če se popeljemo s poštnim vlakom, jo prisopihamo šele skoro v eni uri do Rakeka, odkoder moramo hoditi še pol ure, da zagledamo ta slavni trg s še slavnejšo okolico. Pa vendar od Borovnice do Cerknice ni tako daleč, kakor bi človek sodil ob času, ki ga potrebuje poštni vlak. Nič več nego tri ure hoda. Treba ti je samo čez oni hriboviti svet, ki loči Cerkniško kotlino od prijazne Borovnice. Tega pa vzlic svojim železnim prsim »lukamatija« ne more presopihati. Zato napravi od Borovnice do Cerknice, oziroma do Rakeka velikanski ovinek. Cerknica pa leži ravno na jugu od Borovnice, a železnica zavije od nje proti severozahodu ter drdra ob temno poraščenih bregovih Velikega Trebovnika, ki obmejujejo južnozahodno stran Ljubljanskega barja, do Vrhnike; tam se obrne šele proti južni strani in potem šele krene južnozahodno proti Rakeku.
Borovnica leži ob vhodu v prijazno dolino, skozi katero prišumlja bister potok v Ljubljansko barje. Na zahodni strani doline se vzdiguje Veliki Trebovnik, na vzhodni strani pa se vzpenjajo rebra gozdnatega Velikega Srebotnika. Vhod v dolino krasi mogočni in veličastni viadukt, ki veže oba bregova. Na ta imenitni most so coklarji zelo ponosni. Pa so lahko! Saj je njih vasica pridobila po njem tudi nekoliko slave, ko ima ta mogočni in veličastni most čast, imenovati se Borovniški most. Coklarji so namreč Borovničani.
V sosednji Bistri, tam pod hribom, kjer drevi en del slavne vode Ljubljanice na dan, so imeli Kartuzijanci svoj samostan, ki še zdaj dela Bistro znamenito, v Borovnici pa podružnico. To so bili coklarji. Nosili so cokle. To nesrečno ime posvečenih Bistriških coklarjev pa se je počasi prijelo poštenih posvetnih prebivalcev borovniške vasi, katero imenujejo zato tudi Cokelburg ali Coklarijo. Tako radi lepšega…
Oča Anžuta, stara coklarska glavina – bog jim daj dobro – so pa bili povsem drugačnega mnenja. Oni namreč menijo, da se ni zaneslo to ime iz sosednje Bistre, nego da je nastalo v domači vasi. Vzrok pa mu je sama svetnica Marjeta v glavnem oltarju borovniške cerkve, ker ima na desni nogi coklo. Težko se je izogniti Anžutovega imena, če se govori o Cokelburgu. Slavni čini tega slavnega Coklarja bi spadali predvsem v kak humorističen list. Seveda tu ni prostora za nje.
Slaven je tudi coklarski »Pekel«, do katerega Borovničani nimajo daleč. Pa da ne bo kdo dvomil o krščanskem življenju Coklarjev, moram povedati, da se imenuje »Pekel« krasna romantična soteska, v katero se zožuje Borovniška dolina. Tu uprizarja Borovniščica s hribovitega sveta med Cerknico in Borovnico skozi Pekel v širšo dolino več lepih slapov.
Odkar se je prvič opozorilo na borovniški »Pekel« in je naše Planinsko društvo tudi tu zastavilo svoje moči, da odkrije ta malo znani prirodni biser širšim turističnim krogom, se vzbuja zanimanje za ta novi zanimivi košček naše slavnolepe ljubljanske okolice vedno bolj; in do danes – lahko rečem – se je že ogrevalo srce in naslajalo oko marsikaterega prijatelja prirode v teh malo znanih divjih tesneh pod »hudičevim zobom« ob mikavnih peklenskih slapovih… To pa velja le glede prvih dveh slapov ob pričetku te soteske, ki se jih je napravilo dostopna s tem, da se je nadelalo stezo do prvega šuma, skritega za skalnato steno, in pa most čez potok, do drugega pa položilo lesene stopnice v žlebič, skozi katerega se je bilo sicer plaziti do prvega grmovja na poraslem bregu, komu pa je znan gorenji večji in višji del Pekla naprej od drugega slapa, ki je še romantičnejši in bolj divji. Skozi ta del se povzpneš med skalnimi stenami mimo gornjih šumov, ki jih uprizarja Borovniščica, prihajajoč s hribovitega sveta med Cerknico in Borovnico, v tej skoro neznani soteski, v tiho dolinico k idilskim mlinom. Odtod mahneš na Kožlek in naprej v Cerknico namesto po oni znani, skoro vzporedni poti, ki drži ob pobočju Trebelnikovem čez Pokojišče, Padež in naprej po precej zapuščeni in dolgočasni kraški ravnini mimo Dobca in Bezuljaka čez menešijske senožeti. Posebno lep je konec Pekla, kjer se gozd nekoliko razsvetli in pred nas postavi veličastno velika skalna stena, čez katero pada Borovniščica v prelepem padcu, dečico po gozdni idili tja do izvira. Ko privodi združijo v en sam mogočen slap. Nad tem slapom je lepa, zložna dolinica, ki sega daleč noter v tihe gozdove ob Vinem vrhu, pozdravljajočem že tajinstveno cerkniško ravan.
Stopamo mimo zapuščenih žag, ki le redko režejo, po neizrekljivo ljubki dolini ob žuborečem Borovniškem potoku skozi tihe gozdove, v katerih pojo divji petelini in se skrivajo plahe srne v idilskem miru. Kdo bi pač slutil nad divjim peklom te mline in ta rajsko lepi dol! Kako prijetno vpliva na tvoje čuvstvovanje ta veliki kontrast: prej divja romantika in veličastvo prirode med skalnatimi stenami, zdaj ta božanstveni milieu gozdne idile, ta sveti uspavajoči mir, ki ga diha priroda v teh skoro neprodirnih gozdovih okoli tebe na obeh straneh! Kakor da si čul dvoje popolnoma nasprotnih simfonij, dvoje različnih harmonij prirodnih glasov, ki jih umeje uživati le srce pravega ljubitelja prirode. Skoro dve uri tavaš kakor v sanjah na tem prijetnem in blagodejnem izprehodu po mehki in ravni vozni poti, ki je ponekod ob deževnem vremenu morda še premehka. Ob strugi Borovniškega potoka še mimo par žag v gozdni samoti te vodi pot v južni smeri pod Vinim vrhom. Kar se zavije dolina na levo proti vzhodu (proti Otavam), toda mi krenemo iz doline, držeč se južne smeri, po malem stranskem dolu gori na Kožlek, dasi bi najrajši še zasledovali našo rečico po gozdni idili tja do izvira. Ko prispemo v pličli uri na vrh, razsvetli se gozd, in med travniki vrhu brega se zablestijo bele hišice, posejane v bližini skromne cerkve. To je Kožlek, ki leži okoli 800 m nad morjem. Prost nam je pogled doli na menešijske senožeti in begunjsko polje in travnike. Na desno od nas počiva ob bregu skromni Dobec, nedaleč doli pod njim Bezuljak, naprej doli v ravnini pa lična vasica Begunje, pomaknjena že k bregu Cerkniškega potoka, vijočega se ob podnožju raztegnjene, daleko vidne gore Slivnice (1115 m) in njenih odrastkov. Od Begunj pa ni več daleč do našega cilja, do slavne Cerknice. Do tja iz Borovnice skozi Pekel, počasi hodeč, porabiš okoli štiri ure, tako da ti ostane še dosti časa za razne izprehode po zanimivi cerkniški okolici.
Toda to ni navadna pot iz Borovnice v Cerknico, – ta je le za turiste, športnike – tudi smučarji si je ne izberejo, zlasti ne za tekmo. Le-ti in vsi drugi taki tiči zavijejo koncem vasi iz doline navzgor v nje desni breg po pobočju Velikega Trebovnlka ter jo mahnejo po dokaj strmi poti proti Pokojišču. Prelep pogled se ti odpre s te poti v Borovniško dolino, na krasne gozdove, ki pokrivajo onkraj doline Vel. Srebotnik in druge vrhove, katerim gospodari temni Krim, in po Ljubljanskem barju proti slikovitemu Polhograjskemu pogorju in veličastnim vrhovom Kamniških planin. V petih čretrtinkah ure smo na robu doline, na Pokojišču, majhni vasi. Druge znamenitosti za popotnika, ki se zanima za stare stvari ni kakor v steno neke hiše vzidana stara spominska plošča bistrškega prelata Markoviča. Padež, majhno selo, je oddaljeno le par minut od Pokojišča.
Vse to ne zanima tako kakor ta krasni pogled na vse strani v bližnjo okolico. Oko nam plava po velikem delu kraškega sveta. V daljavi pred nami se že kaže temni, raztegnjeni Javornik, pod katerim ponicuje in zopet vstaja tajinstveno Cerkniško jezero. Ne bo dolgo, ko bo zablisnil k nam gori na pot del jezera in nas pozdravila ena najlepših naših razglednih gor, – ogromna masa zelene Slivnice, raz katero se odpira krasen pogled po celem Kraškem svetu, zlasti pa na celo Cerkniško kotlino in bajno jezero. Pozdravlja nas sivi Nanos in drugi njegovi plešasti kraški sosedje. Proti Logatcu in Planini pa se temnijo velikanski gozdovi, ki pokrivajo visoki svet. Če se obrnemo nazaj proti Pokojišču, ugledamo v mali razdalji drugo malo selo Zavrh, ki je pomaknjeno tja pod porasteni vrh Trebovnikov.
Padež imamo kmalu za seboj. Pa ne traja dolgo, da smo popolnoma na svetlem. Vozna pot se začne viti ob kamenitem zahodnem pobočju zelenega vrha, ki je najvišji izmed raznih gričev visokega, valovitega sveta, ki se razširja tja do velike Cerkniške ravnine. Kdor je junak, jo mahne kar čez Vini vrh, kdor pa manj, se drži njegovega pobočja. Na desno ob poti se ti skoro zasveti bela cerkvica vasi Dobca. Po kamenitih tleh vodi pot polagoma navzdol. Bližnji svet na okoli ima zbog tistih lijastih used čisto kraški značaj.
Kmalu se svet popolnoma zravni. Velikanske menešijske senožeti v Kraškem terenu. Med Menlševci smo. V daljavi pred seboj ugledamo Bežuljak in še dalje prijazne Begunje, odkoder ni več daleč doli do Cerknice – do slavnih »čufarjev«. Gori v bregu, precej visoko od naše ceste, pa se nam pokaže beli Kožlek.
Od Padeža do Begunj greš lahko tudi po drugi poti, namreč gori čez Kožlek. Mal odoli od Padeža, v hosti, zavije na desno v stran na lepo vozno pot, ki ravno tako vodi v začetku dolgo časa po gozdu. Ta pot se vije precej vzporedno s to našo, pa ob vzhodnem pobočju Vinega vrha toda više ter privede na Kožlek, odkoder priromaš po oni lepi svetlobeli cesti, katero ostro vidimo potujoč po spodnji poti mimo menešijskih senožetij proti Begunjam. S te poti posebno lepo pregledaš celo Menešijo.
Iz Begunj vodi lepa cesta ob desnem bregu potoka Cerknice, prav polagoma navzdol proti trgu. Kaj ljubek je pogled s ceste v prijazno-ljubko dolinico, ki jo napaja Ccrknica. Vleče se od trga proti severu proti Begunjam, odtod pa se zavije proti zahodu v zeleno hribovje. Mimo več žag dospeš kmalu v trg. Tri in pol ure počasne hoje rabiš od Borovnice do sem, – skozi Pekel kake pol do ene ure več.
Opozarjati na cerkniške znamenitosti pa je pač odveč, – svoj namen sem dosegel, ako napotijo te vrstice koga morda celo skozi coklarski »pekel« – ta nebesa turistova – ali pa po drugem, navadnem za »navadne« ljudi lepšem potu tudi pozimi – zdaj ob smuški tekmi – med Meniševce in slavnoznane »čufarje«.
*) Iz poglavja še ne izdane »Knjige popotnika« pod naslovom »Kjer se večer žari«.
Prepis: Damjan Debevec (31.12.2010)