Dr. Josip Ciril Oblak, "Borovnica in Pekel" v: Slovenec, 23. junij 1925 (št. 138), str. 7
Turistika in sport.
Dr. Josip Ciril Oblak:
Borovnica in Pekel
(Iz »Knjige popotnika« pod poglavjem »Tam, kjer se večer žari« z dovoljenjem pisatelja.)
.... Kolikorkrat se peljem mimo Borovnice, v meni nekaj vztrepeče in zadrhti in me obide misel ... Pomaknem se v kupeju na ono stran od Barja proč, da se ozrem na ono lepo belo vasico onstran mogočnega vijadukta, belo cerkvico v njeni sredi in okoli nje posvečeni kraj miru. Tu v Borovnici sem imel svojega najboljšega mladostnega prijatelja blagopokojnega pravnika (tudi pisatelja) Antona Majarona. Ko smo obhajali desetletnico mature leta 1906, ga že ni bilo več med nami; kajti kmalu bo 30 let, odkar sniva pod rodno grudo v tem ljubem mi kraju svoj večni san, umrl je 30. aprila leta 1898. Bival sem po več dni pri njem, v njegovi Borovnici, ki je bila zanj najlepši kraj na svetu, – on se mi je revanžiral ter prišel k meni na »mojo« Brezovico, ki je bila zopet najlepši kraj za – me. Koliko ljubih znancev sem tu spoznal! A koliko jih od tedaj že krije črne zemlje odeja ter počiva tam, kjer nas vse čaka prejalislej naš zadnji mirni dom!...
Rajnki Tone me je peljal – že tedaj neznosnega in neugnanega »globetroterja« in planinca – najprej čez Pokojišče v Cerknico, potem pa v Pekel. Tako sem – oprostite mi to neskromnost – »odkril« – ta lepi romantični kot; kajti takoj sem napravil bolj ali manj temperamentno reklamo za pot v Cerknico v »Pl. Vestniku« l. 1897. in obenem za te romantične »peklenske« tesni, – ravnotako kakor pozneje za »odkrite« Sv. Tri Kralje gori nad sosedno Vrhniko. Zanje ni vedela tedaj razen domačinov skoro živa duša, najmanj pa tedanja naša »turistovska javnost«. In od tedaj me vedno vleče in mika najbolj ta večerna stran naše lepe zemlje. Kaka neodoljiva, elementarna sila leži v spominih na zorno mladost, ki te veže, da, prikuje vsega na kraj, kjer si živel tiste ure življenja, ki jih živiš samo enkrat, – tako kratko, tako brezskrbno, mimogrede, rekel bi skoro površno, a vendar zopet tako intenzivno in globoko!
Ena izmed onih elementarnih sil, o katerih govori Emil Leon-Tavčar v svojem »Cvetju v jeseni«, – sila, ki »veže dušo in telo, ki je kakor nevihta… ki te podsuje, te stolče, da se od nje nikdar več ne oddahneš…«
Zato me žene vedno in vedno tja gori k Sv. Trem Kraljem, na Slivnico nad Cerknico in v vse tiste ljubo-tihe krasne kraje naše domovine; saj vsi leže v tem perivoju mladostnih mojih spominov – tam, kjer se večer žari… Vsi leže zdaj tako blizu, preblizu nenaravne meje italijansko-slovenske in menda radi tega so postali v zadnji dobi znameniti in slavni…
Zato je razumljivo, zakaj sem pisal in pisal »reklamo« tudi za ta Pekel še v l. 1903 in 1904 toliko časa, in vse dotlej, da se je dne 29. julija 1904 oficielno in slavnostno otvorila prva pot in prve naprave v Peklu, ki je bil šele s tem takorekoč izročen javnosti; toda to velja le za prvi del (pričetek) Pekla; od tedaj je zanimanje zanj vedno bolj naraščalo, in danes je toliko kakor – slaven…
Dočim so hodili turisti prej v Cerknico le čez Pokojišče in Padež, – so jeli pohajati vedno bolj pogosto kar skozi Pekel, čeprav je bila v začetku pot napravljena le do prvih dveh slapov in je bil tudi l. 1904 otvorjen le pričetek soteske, ki jo je napravilo dostopno Planinsko društvo s tem, da je nadelalo stezo do prvega šuma, skritega za skalnato steno, in pa most čez potok, do drugega pa položilo lesene stopnice v žlebič, skozi katerega se je bilo do tedaj plaziti do prvega grmovja na poraslem bregu, po katerem je nadelalo sicer mehke, pa varne stopinje.
Do pričetka Pekla je bil od nekdaj lep izprehod. Iz Borovnice stopamo po mehki stezici proti ponižnemu belemu selu Ohonici, ki se skriva med sadnim drevjem ob desnem bregu. Kmalu zapazimo, da se poteguje v široko dolino gorski greben, ki jo deli v dva dela: na levo je ožja dolina Borovniščice, ki sega daleč v gorovje, na desno pa je širja dolina, ki se kmalu strne z zelenim gorovjem. Ljubko zelenje odeva bregove, tla pokrivajo bujne livade, ki jih napaja Borovniščica; pogled nazaj, loveč se okoli vijadukta, pa ti plava po barju proti sivim mejašem in tja proti slikovitemu, prelepemu našemu sredogorju, proti Grmadi in njenim sosedom. Kmalu pa mine ta razgled v zelenem pobrežju. Ko zapustiš zadnje hiše ohoniške, se bližajo vedno bolj strmi bregovi in se skoro stisnejo v »Peklu« in v bližini zapuščenega mlina in neke ogelnice na tratini ob šumljajoči Borovniščici se ti zdi, da si v povsem gorenjski planinski krajini. Skoro pozabiš, da si pred dobro četrtinko ure še zrl ljubljanskega barja »puščobo«. Pred sabo ugledaš v desnem bregu razrito korito, ki strmo napošev z vrha doli zija v Pekel, kamor ni več daleč. Vozna pot postane stezica, ki nas vodi navzgor ob Borovniščici. Po strugi štrle vedno večje skale in vedno bolj silijo do nas, čim više se povzpenjamo; naposled pa ti zastavi pot strma, porasla pečina, na levo za njo v kotu pa zašušti Martulek – en miniature!
Takoj gori nad robom pečine, raz katero pade prvi slap, zašumi drugi šum pod nami, ki je dosti višji od prvega ter pada v globok kotel. Z roba pa nam oko prosteje plava po bližnjih bregeh zelene Borovniške doline; strmi breg, ki smo ga prelezli od prvega slapa, skritega v kotu, se nam zdi skoro navpičen. Lepo se počiva na tem robu. Tu je prvi, hitro zasloveli del Pekla.
Le malokomu pa je bil znan gorenji, večji in višji del Pekla naprej od drugega slapa, ki je še romantičnejši, bolj divji. Skozi ta del se povzpneš med skalnimi stenami mimo gornjih šumov, ki jih uprizarja Borovniščica, prihajajoč s hribovitega sveta med Cerknico in Borovnico, v tiho dolinico k idilskim mlinom. Po tej dolini jo mahneš na Kožlek in naprej v Cerknico, namesto po oni znani, skoro vzporedni poti, ki drži ob pobočju Trebelnikovem črez Pokojišče, Padež naprej po precej zapuščeni in dolgočasni in kraški ravnini mimo Dobca in Bežuljaka črez menešijske senožeti.
Od roba pred drugim slapom, kjer so bile postavljene klopi in mizica in je bilo dokončano dotedanje delo Planinskega društva, je bilo treba malo poplezati po strmem bregu na desno gori v smeri proti »Hudičevemu zobu«, rtastemu vršiču nad slapom na desno od kotla, ki vanj pada Borovniščica. – Skoro se povzpneš v romantični jarek, po katerem drevi potok navzdol skozi spodnji del Pekla v ravno in širjo borovniško dolino in naprej v ljubljansko barje. Tu gori nekje se je učil kozje molitvice oče Anžuta, precej rejeno, okroglo može, ki je obvisel z obilnim trebuščkom v neki skalni zagozdi, dokler ni pogumna roka rešila tega coklarskega originala prezgodnje smrti.
Večkrat je bilo treba zagrabiti, stopaje ob razdrapani, pa ne globoki strugi, kak šop rododendrona, ki tudi to gori kakor ob spodnjih dveh slapovih prerašča in venča breg z drugimi planinskimi cvetkami.
Kmalu zašumi pred nami nov slap z divjo okolico. Že od spodaj opazimo, da pada voda nad slapom v kaskadah skozi nekako luknjo v kotel, iz katerega prši k nam doli. Treba se je bilo umakniti ogromni skalni steni, ki nam zapre pot naravnost naprej, precej visoko v breg, s katerega se približamo zgoraj strugi Borovniščice; le-ta se zoži v ozko korito, skozi katero po bliskovo drevi voda navzdol. Hoja ne traja več dolgo, – gozd se skoro razsvetli in pred nas se postavi veličastno velika skalna stena, črez katero pada Borovniščica s prelepim padcem, delečim se na več trakov. Ti trakovi se ob veliki vodi združijo v en sam mogočen slap. To je prekrasni konec Pekla; – kajti nad tem slapom je lepa, zložna dolinica, ki sega daleč noter v tihe gozdove ob Vinem vrhu, pozdravljajočem že tajinstveno cerkniško ravan…
Prepis: Damjan Debevec (14.6.2009)