dr. Josip Ciril Oblak, "Borovnica in Pekel" v: Slovenski narod, 21., 24., 25. junij 1925 (št. 138, 140, 141), str. 2
Dr. Josip Ciril Oblak:
Borovnica in Pekel
(Nekoliko spominov in »zgodovine« (Iz še ne izdane »Knjige popotnika« pod poglavjem »Tam, kjer se večer žari«.))
.... Kolikorkrat se peljem mimo Borovnice, v meni nekaj vstrepeče in zadrhti in me obenem obide pobožna misel ... Pomaknem se v kupeju na ono stran barja proč, da se ozrem na ono lepo belo vasico onstran mogočnega vijadukta, belo cerkvico v njeni sredi in okoli njen posvečeni kraj miru. Tu v Borovnici sem imel svojega najboljšega mladostnega prijatelja blagopokojnega pravnika (tudi pisatelja) Antona Majarona. Ko smo obhajali desetletnico mature leta 1906., ga že ni bilo več med nami; kajti kmalu bo 30 let, odkar sniva pod rodno grudo v tem ljubem mi kraju svoj večni sen. Umrl je 30. aprila leta 1898. Bival sem po več dni pri njem, v njegovi Borovnici, ki je bila zanj najlepši kraj na svetu, on se mi je revanžiral in prišel k meni na prelepo Brezovico, ki je bila najlepši kraj zame. Koliko ljubih znancev sem tu spoznal! A koliko jih od tedaj že krije črne zemlje odeja ter počiva tam, kjer nas vse čaka prejalislej naš zadnji dom!...
Tone me je peljal že tedaj neznosnega in neugnanega »globetroterja« in planinca najprej čez Pokojišče v Cerknico, potem pa v Pekel. Tako sem – oprostite mi to neskromnost – »odkril« ta lepi romantični kot, kajti takoj sem napravil bolj ali manj temperamentno reklamo za pot v Cerknico v »Pl. Vestniku« l. 1897. in obenem za te romantične peklenske tesni – ravno tako kakor pozneje za »odkrite« Sv. Tri Kralje gori nad sosedno Vrhniko. Zanje ni vedela, razen domačinov, skoro živa duša, najmanj pa tedanja naša »turistovska javnost«. In od tedaj me vedno vleče in mika najbolj ta večerna stran naše lepe zemlje. Kaka neodoljiva elementarna sila leži v spominih na zorno mladost, ki te naveže, da, prikuje vsega na kraj, kjer si živel tiste ure življenja, ki jih živiš samo enkrat – tako kratko, tako brezskrbno, mimogrede, rekel bi skoro površno, a vendar zopet tako intenzivno in globoko!
Ena izmed onih elementarnih sil, o katerih govori Emil Leon Tavčar v svojem »Cvetju v jeseni«, – sila, ki »veže dušo in telo, ki je kakor nevihta… ki te podsuje, te stolče, da se od nje nikdar več ne oddahneš…«
Zato me žene vedno in vedno tja gori k Sv. Trem Kraljem, Slivnici nad Cerknico in v vse tiste ljube tihe krasne kraje naše domovine; saj vsi leže v tem perivoju mladostnih mojih spominov – tam, kjer se večer žari… Vsi leže zdaj tako blizu, preblizu nenaravne meje italijansko-slovenske, in menda radi tega so postali v zadnji dobi znameniti in slavni…
Zato je razumljivo, zakaj sem pisal in pisal reklamo tudi za ta Pekel še v l. 1903. in 1904. toliko časa in vse dotlej, da se je dne 29. julija 1904, oficijelno in slavnostno otvorila prva pot in prve naprave v Peklu, ki je bil šele s tem takorekoč izročen javnosti; toda to velja le za prvi del (pričetek) Pekla; od tedaj je zanimanje zanj vedno bolj naraščalo, in danes je toliko – kakor slaven…
Dočim so hodili turisti poprej v Cerknico le čez Pokojišče in Padež, so jeli pohajati vedno bolj pogosto kar skozi Pekelj, čeprav je bila v začetku pot napravljena le do prvih dveh slapov in je bil tudi leta 1904, otvorjen le pričetek soteske, ki jo je napravilo dostopno planinsko društvo s tem, da je nadelo stezo do prvega šuma, skritega za skalnato steno, in pa most čez potok, do drugega pa položilo lesene stopnice v žlebič, skozi katerega se je bilo do tedaj plaziti do prvega grmovja na obraslem bregu, po katerem je nadelalo sicer mehke, pa varne stopinje.
Do pričetka Pekla je bil od nekdaj lep izprehod. Iz Borovnice stopamo po mehki stezici proti ponižnemu belemu selu Ohonici, ki se skriva med sadnim drevjem ob desnem bregu. Kmalu zapazimo, da se poteguje v široko dolino gorski greben, ki jo deli v dva dela: na levo je ožja dolina Borovniščice, ki sega daleč v gorovje, na desno pa je širja dolina, ki se kmalu strne z zelenim gorovjem. Ljubko zelenje odeva bregove, tla pokrivajo prijazne livade, ki jih napaja Borovniščica; pogled nazaj, loveč se okoli viadukta, pa ti plava po barju proti sivim mejašem in tja proti slikovitemu, prelepemu našemu sredogorju, proti Grmadi in njenim sosedom. Kmalu pa mine ta razgled v zelenem pobrežju. Ko zapustiš zadnje hiše ohoniške, se bližajo vedno bolj strmi bregovi in se skoro stisnejo v »Peklu«. Nakrat imaš pred seboj sliko, ki te spominja povsem na gorenjsko planinsko krajino in skoro pozabiš, da si pred dobro četrtinko ure še zrl ljubljanskega barja »puščobo«. Pred sabo ugledaš v desnem bregu razrito korito, ki strmo napošev z vrha doli zija v Pekel, kamor ni več daleč. Vozna pot postane stezica, ki nas vodi navzgor ob Borovniščici. Po nje strugi štrle vedno večje skale in vedno bolj silijo do nas, čim više se povzpenjamo; naposled pa ti zastavi pot strma, porasla pečina, na levo za njo v kotu pa zašušti Martulek – en miniature! Spominja nas tudi na Savico.
Takoj gori nad robom pečine, raz katero pade prvi slap, zašumi drugi slap pod nami, ki je dosti višji od prvega ter pada v globok kotel. Z roba pa nam oko prosteje plava po bližnjih bregeh zelene Borovniške doline; strmi breg, ki smo ga prelezli do prvega slapa, skritega v kotu, se nam zdi skoro navpičen. Lepo se počiva na tem robu. Tu je prvi, hitro zasloveli del Pekla.
Le malokomu pa je bil znan gorenji večji in višji del Pekla naprej od drugega slapa, ki je še romantičnejši, bolj divji. Skozi ta del se povzpneš med skalnimi stenami mimo gornjih šumov, ki jih uprizarja Borovniščica, prihajajoč s hribovitega sveta med Cerknico in Borovnico v tiho dolinico k idilskim mlinom, odkoder jo mahneš na Kožlek in naprej v Cerknico, namesto po oni znani, skoro vzporedni poti, ki drži ob pobočju Trebelnikovem črez Pokojišče, Padež in naprej po precej zapuščeni kraški ravnini mimo Dobca in Bežuljaka črez menešijske senožeti.
Od roba pred drugim slapom, kjer so bile svoj čas postavljene klopi in mizica in je bilo dokončano dotedanje delo planinskega društva, je bilo treba malo poplezati po strmem bregu na desno gori v smeri proti »Hudičevemu zobu«, rtastemu vršiču nad slapom na desno od kotla, ki vanj pada Borovniščica, – in skoro si bil v romantičnem jarku, po katerem drevi potok navzdol skozi spodnji del Pekla v ravno dolino borovniško in naprej v Ljubljansko barje. Tu gori nekje se je učil kozje molitvice oče Anžuta, precej rejeno, okroglo može, ki je obviselo z obilnim trebuščkom v neki skalni zagozdi, dokler ni pogumna roka rešila tega coklarskega originala prezgodnje smrti. Večkrat je bilo treba zagrabiti, stopaje ob razdrapani, pa ne globoki strugi, kak šop rododendrona, ki tudi to gori kakor ob spodnjih dveh slapovih prerašča in venča breg z drugimi planinskimi cvetkami.
Zdaj je to drugače. Varne stopinje deloma v skali deloma v mehki zemlji, vmes stopnjice, železna vrv – delajo neprenaporno pot zanimivo in kratkočasno, da ne rečem naravnost zabavno.
Kmalu zašumi pred nami nov slap, pravzaprav dva slapa, eden nad drugim. Voda pada iz enega kotla v drugi in dejal bi, da imamo tu mali Peričnik. Treba se je umakniti ogromni skalni steni, ki nam zapre pot naravnost naprej precej visoko v breg, s katerega se približamo zgoraj zopet strugi Borovniščice; le-ta se zoži v ozko korito, skozi katero po bliskovo drevi voda navzdol. Hoja ne traja več dolgo, gozd se skoro razsvetli in pred nas se postavi veličastna velika poševna skalna stena, črez katero pada Borovniščica s prelepim padcem, delečim se na več trakov. Le-ti se ob veliki vodi združijo v en sam mogočen slap. Za ta slap pa ne najdem skoro primere drugje. Ta je, rekel bi – »originalen«. To je prekrasni konec Pekla, kajti nad tem slapom je lepa, zložna dolinica, ki sega daleč noter v tihe gozdove ob Vinem vrhu, pozdravljajočem že tajinstveno cerkniško ravan…
Do tega zadnjega slapa pa je možno dospeti tudi po lepi vozni poti, ki se cepi doli v dolini pred Peklom, črez selo Pristavo. Pot je izredno mična, vodi ves čas po senci, z nekaterih mest se ti pa odpre pogled na ves Pekel, in po tej poti se bo vrnil nazaj v Borovnico tudi oni, ki nas noče spremljati naprej ob šumljajoči Borovniščici po temnih gozdovih gori na Kožlek in naprej na Cerknico.
Ko smo dospeli srečno do roba nad zadnjim slapom, stopamo mimo zapuščenih žag, ki le redko režejo, po neizrekljivo ljubki dolini ob žuborečem Borovniškem potoku skozi tihe gozdove, v katerih pojo divji petelini in se skrivajo plahe srne v idilskem miru. Kdo bi pač slutil nad divjim Peklom te mline in ta rajsko lepi dol! Kako prijetno vpliva na tvoje čustvovanje ta veliki kontrast: prej divja romantika in veličastvo prirode med skalnatimi stenami, zdaj ta božanstveni milieu gozdne idile, ta sveti uspavajoči mir, ki ga diha priroda v teh skoro neprodirnih gozdovih, kakor da si čul dvoje povsem nasprotnih si simfonij, dvoje različnih harmonij prirodnih glasov, ki jih umejo uživati le srce pravega prijatelja prirode… Skoro dve uri tavaš kakor v sanjah na tem neprijetnem in blagodejnem izprehodu po mehki in ravni vozni poti, ki je ponekod ob deževnem vremenu morda še premehka. Ob strugi Borovniškega potoka še mimo par žag v gozdni samoti te vodi pot v južni smeri pod Vinim vrhom. Kar se zavije dolina na levo proti vzhodu (proti Otavam), toda mi krenemo iz doline, držeč se južne smeri, po malem stranskem dolu gori na Kožlek, dasi bi najrajši še zasledovali našo rečico, po zgodni idili tja do izvira. – Korakajoč po poti v breg, se večkrat ozremo nazaj v ljubko dolinico Borovniščice, ki se nam je tako omilila. Ko prispemo v pičli uri na vrh, razsvetli se gozd, in med travniki vrhu brega se zablestijo bele hišice, posejane v bližini skromne cerkve. To je Kožlek, ki leži okoli 800 m nad morjem. Prost nam je pogled doli na menešijske senožeti in begunjsko polje in travnike. Na desno od nas počiva ob bregu skromni Dobec, nedaleč doli pod njim Bezuljak, naprej doli v ravnini pa lična vasica Begunje, pomaknjena že k bregu Cerkniškega potoka, vijočega se ob podnožju raztegnjene, daleko vidne gore Slivnice (1115 m) in njenih odrastkov.
Od Begunj pa ni več daleč do slavne Cerknice. Do tja iz Borovnice skozi Pekel, počasi hodeč, porabiš okoli štiri ure, tako, da ti ostane še dosti časa za razne izprehode po zanimivi cerkniški okolici. Opozarjat na cerkniške znamenitosti pa je pač odveč – ni pa dvoma, da postane skoro tudi pot skozi coklarski »pekel« – ta nebesa turistova – med Meniševce in slavnoznane »čufarje« del cerkniških znamenitosti.
Brez pravih markacij, kar »po celem« smo tavali svoj čas po tej lepi gozdni krajini. Danes je to drugače: zdaj je vse križem markirano. Iz Pekla na Pokojišče in naravnost v Cerknico, ob vzhodi strani vrha s Pokojišča čez Padež ob zahodni strani istega hriba, s Pokojišča proti Verdu, Vrhniki ter Logatcu. Kajti cela pokrajina tja do Vrhnike in Logatca je en sam velik gozdni park. Izberi si eno izmed njih, – toda nikdar ne pozabi žrtvovati Velikemu Trebovniku pol urice časa. Nad selom Zavrhom vidiš na to stran goli travnati zmerni greben, ki je le na severni strani porasten. Toda ima vrzeli – in skozi te se ti odprejo tako mični pogledi doli v Borovniško dolino in njena sela in obdajajoča jo gorovja zlasti na Krimu, v Cerkniško kotlino, v ozadju Javornik in stožec notranjskega Snežnika, in seveda tudi celo Barje z Ljubljano in gorenjske planine, da se ti zdi naravnost neodpustno, ako ne bi šel uživat tega krasnega kontrasta prirodnih slik: prej divje tesni, zdaj ta neizrekljiva miloba toli vrednega pogleda v daljo, po robu grebena, dokler je sploh kaj razgleda raz njega in potem najdeš, ako si le količkaj iznajdljiv, preko tratin svoj markirani zložni pot, ne da bi se ti bilo treba vračati po grebenu po isti poti.
S Peklom se je otvoril cel nov krasen predel gozdnih izprehodov kakršne ima samo še Pokljuka in Jelovica na Gorenjskem. Te pa imaš, Ljubljančan, takorekoč pred nosom. Ne bil bi jih vreden, ako bi jih preziraje zanemarjal!
Prepis: Damjan Debevec (14.6.2009)