dr. Josip Ciril Oblak, "Borovniški Pekel nekdaj in - sedaj." v: Mladika, november 1925 (let. 6, št. 11), str. 412-414
Borovniški Pekel nekdaj in – sedaj.
Dr. Jos. Cir. Oblak.
Bilo je l. 1897, ko sem bival po več dni v Borovnici, tam zadaj pod tistim slavnim mostom (viaduktom), ki veže dva temna bregova gozdnatega našega takozvanega Predkrasa, kateremu poglavar je od nog do glave kosmati Krim. Tu v Borovnici sem imel svojega najboljšega mladostnega prijatelja, blagopokojnega pravnika (tudi pisatelja) Antona Majarona. Bival sem po več dni pri njem, v njegovi Borovnici, ki je bila zanj najlepši kraj na svetu.
Ranjki Tone me je peljal – že tedaj sem bil neugnan planinec in stikač po okrogli zemlji – najprej čez Pokojišče v Cerknico, potem pa v Pekel. Tako sem odkril ta lepi, romantični kot, kajti takoj sem napravil bolj ali manj živahno reklamo za pot v Cerknico v »Planinskem vestniku« (1897) in obenem za te romantične peklenske tesni – prav tako kakor pozneje za odkrite Sv. Tri Kralje gori nad sosedno Vrhniko. Zanje ni vedela razen domačinov skoro živa duša, najmanj pa tedanja naša turistovska javnost.
Ta Pekel mi budi najlepše mladostne spomine. Zato so Borovnica s sosedno Bistro, Vrhnika in vsa okolica zame tisti kraji, na katere te navežejo, da, prikujejo vsega neprecenljive ure, ki jih živiš samo enkrat, – kraji mladostnih tvojih sanj ...
Zato je razumljivo, zakaj sem pisal in širil slavo tega Pekla še v l. 1903 in 1904 vse dotlej, da se je dne 24. julija 1904 uradno slavnostno otvorila prva pot in prve naprave v Peklu, ki je bil šele s tem takorekoč izročen javnosti; toda to velja le za prvi del (pričetek) Pekla; od tedaj šele je zanimanje zanj vedno bolj naraščalo, in danes je skoro že slaven ...
Dočim so hodili turisti poprej v Cerknico le čez Pokojišče in Padež, so jeli pohajati vedno bolj pogosto kar skozi Pekel, čeprav je bila v začetku pot napravljena le do prvih dveh slapov in je bil tudi l. 1904 otvorjen le pričetek soteske, ki jo je planinsko društvo napravilo dostopno s tem, da je naredilo stezo do prvega šuma, skritega za skalnato steno, in pa most čez potok. Do drugega šuma je položilo lesene stopnice v žlebič, skozi katerega se je bilo do tedaj plaziti do prvega grmovja na obraslem bregu, a po strmem, skoro navpičnem bregu je nadelalo sicer mehke, pa varne stopnice.
Do pričetka Pekla je bil od nekdaj lep izprehod. Iz Borovnice stopaš po mehki stezici proti ponižnemu belemu selu Ohonici, ki se skriva med sadnim drevjem ob desnem bregu. Kmalu zapaziš, da se vleče v široko dolino gorski greben, ki jo deli v dva dela: na levo je ožja dolina Borovniščice, ki sega daleč v gorovje, na desno pa je širša dolina, ki se kmalu strne z zelenim gorovjem. Ljubko zelenje odeva bregove, tla pokrivajo prijazne livade, ki jih napaja Borovniščica; pogled nazaj, loveč se okoli viadukta, pa ti plava po barju proti sivim mejašem in tja proti slikovitemu lepemu našemu sredogorju, proti Grmadi in njenim sosedom. Kmalu pa mine ta razgled v zelenem pobrežju. Ko zapustiš zadnje hiše ohoniške, se bližajo vedno bolj in bolj strmi bregovi in se skoro stisnejo v Peklu. Nakrat imaš pred seboj sliko, ki te spominja povsem na gorenjsko planinsko krajino in skoro pozabiš, da si pred dobro četrtinko ure še zrl pustinjo ljubljanskega barja. Pred sabo ugledaš v desnem bregu razdrapano korito, ki strmo napošev z vrha doli zija v bližnji Pekel. Vozna pot postane stezica, ki nas vodi navzgor ob Borovniščici. Po njeni strugi štrle vedno večje skale in vedno bolj silijo do nas, čim više se povzpenjamo; naposled ti zastavi pot strma, porasla pečina, na levo za njo v kotu pa zašušti – Martulek v malem. Spominja nas tudi na Savico.
Tam gori nad robom pečine, raz katere pada prvi slap, pa zašušti drugi slap pred nami, ki je dosti višji od prvega, ter pada v globok kotel. Z roba pa nam oko prosteje plava po bližnjih bregeh zelene borovniške doline; strmi breg, ki smo ga prelezli do prvega slapa, skritega v kotu, se nam zdi skoro navpičen. Lepo je počivati na tam robu. Tu je prvi, hitro zasloveli del Pekla.
Le malokomu pa je bil znan gorenji, večji in višji del Pekla, od drugega slapa dalje, ki je še bolj romantičen, bolj divji. Skozi ta del se povzpneš med skalnatimi stenami mimo gornjih šumov, ki jih uprizarja Borovniščica, prihajajoč s hribovitega sveta med Cerknico in Borovnico, v tiho dolinico k mlinom, odkoder jo mahneš na Kožlek in v Cerknico namesto po znani, skoro vzporedni poti, ki drži ob pobočju Trebelnikovem črez Pokojišče, Padež in naprej mimo Dobca in Bezuljaka črez menešijske senožeti.
Od roba pred drugim slapom je bilo treba poprej malo poplezati po strmem bregu na desno gori v smeri proti »Hudičevemu zobu«, rtastemu vršiču nad slapom na desno od kotla, ki vanj pada Borovniščica. Večkrat je bilo treba zagrabiti, stopaje ob razdrapani, pa ne globoki strugi za šop sleča (rododendrona), ki tudi tu gori kakor ob spodnjih dveh slapovih prerašča in venča breg z drugimi planinskimi cvetkami vred. Zdaj je to drugače. Varne stopinje, deloma v skali deloma v mehki zemlji, vmes stopnice in železna vrv nudijo neprenaporno pot, zanimivo in kratkočasno, da, kar zabavno. Kmalu zašumi pred nami nov slap, pravzaprav dva slapa, drug nad drugim. Voda pada iz enega kotla v drugega in dejal bi, da je tu mali Peričnik. Potem se umaknemo ogromni skalni steni, ki nam zapre pot, precej visoko v breg, s katerega se približamo zgoraj zopet strugi Borovniščice; le-ta se zoži v ozko korito, skozi katero po bliskovo drevi voda navzdol. Hoja ne traja več dolgo, gozd se skoro razsvetli in pred nas se postavi veličastna velika poševna skalna stena, črez katero pada Borovniščica s prelepim padcem, delečim se na več curkov. Le-ti se ob veliki vodi združijo v en sam mogočen slap. Za ta slap pa ne najdem skoro primere drugje. Ta je, rekel bi: »izviren«. To je prekrasni konec Pekla, kajti nad tem slapom je lepa, zložna dolinica, ki sega daleč noter v tihe gozdove ob Vinem vrhu.
Po tej dolinici vodi pot v gozdni tihoti proti Kožleku in naprej v Cerknico, ali pa proti Otavam k izviru rečice borovniške, v kraje miru, ki so kakor – pravljice sredi tihe prirode.
Brez pravih markacij, kar po celem smo tavali svoj čas po tej lepi gozdni krajini. Zdaj so pota vse križem zaznamovana. Iz Pekla utegneš iti na Pokojišče in naravnost v Cerknico ob vzhodni strani vrha, ali čez Padež ob zahodni strani istega hriba, ali proti Bistri, Verdu, Vrhniki ter Logatcu. Vsa pokrajina tja do Vrhnike in Logatca je en sam velik gozdni park z neštetimi gozdnimi poti in stezicami. Izberi si eno izmed njih. Toda nikdar ne pozabi žrtvovati, zlasti če greš na Bistro ali na Verd, Velikemu Trebovniku pol urice. Nad selom Zavrhom vidiš na to stran goli travnati graben, ki je le na severni strani porastel. Toda ima vrzeli in skozi te se ti odprejo izredno mični pogledi v borovniško dolino in njena sela in obdajajoča jo gorovja, zlasti na Krim, v Cerkniško kotlino, v ozadju na Javornik in stožec notranjskega Snežnika, in seveda tudi proti severu na barje z Ljubljano in na gorenjske planine. Naravnost neodpustno bi bilo, ako ne bi šel uživat tega krasnega nasprotja prirodnih slik: prej divje tesni, zdaj ta neizrekljiva miloba toli vedrega pogleda v daljavo. Da ne greš po isti poti nazaj, jo mahneš kar naprej po grebenu, dokler je sploh kaj razgleda z njega, in potem najdeš, ako si le količkaj iznajdljiv, preko tratin zložno zaznamovano pot. Ako pa greš proti Logatcu, pojdi na goli vrh Sabojinega laza, ki se zmerno dviguje na desno od tvoje poti. Z njega se odpre posebno lep pogled na Cerkniško jezero in se kaže vsa ta valovita gozdnata planota med Logatcem in Cerknico v posebno divjem čaru, tako tiha in samotna. Zdi se ti, da si bogvekje daleč od »mestnega sveta« v silni divjini, polni romantike. Pa si komaj par ur od Ljubljane!
Zdi se ti nekako tako kakor v polhograjskih dolomitih, kjer se ti hipno pojavijo prizori in slike najdivnejših gorenjskih planin, spričo katerih čisto pozabiš, da je v najbližji bližini glavno mesto Slovenije. Posebno krasen je izprehod v slavno Bistro, ki leži v enem najromantičnejših kotičkov naše ljubljanske oziroma vrhniške okolice.
To je tisti »prečudni kraj«, ki nam ga opisuje Ivan Cankar v vseh mogočih barvah, ob polni luči opoldanskega solnca, v pajčolanu mladega pomladanskega jutra, v noči brez meseca in zvezd, to je tista skrivnostna neizrekljivo žalobna in mila krajina z dolgimi belimi cestami, tiho zeleno vodo, skrito med starimi vrbami, s trgom – vasi podobnim, ki se zasveti onstran reke pod holmom, ki stremi iz polja na položna brda in više, kjer visoko pod nebom, v ogromnem tihem polkrogu gledajo v ravan visoki gozdi, šepetajoči skrivnostne besede, ki jih razume samo on, ki zna listati in brati v knjigi prirode ...
Kotičkov, kakor je vrhniški izvir Ljubljanice in Lubije v Bistri, ni dosti na svetu. Čisto do roba ravnine segajo neizmerni gozdovi. Njih položni hrbti in široke kupole se spajajo v tisto temno, a mehko črto, ki je po njej vdahnjeno tej pokrajini toliko resne, a vendar milobne otožnosti. Še eno tako pokrajino poznam: Sarajevsko polje. Da, kakor vre v tistem romantičnem kotu iz sto vrel izpod temnih bregov Igmanovih takoj mogočna reka Bosna, prav tako prikipeva na dan naša Ljubljanica v istem pokrajinskem okolju pri Bistri poleg Borovnice in v Močilniku pri Vrhniki.
Kadar zagori večerno nebo, tedaj se mi zdi, da vstaja in raste v tem rdečem zlatu ozadja velikanski križ, čigar črne sence segajo od Triglava do Snežnika ...
Tedaj razumem Cankarja vse bolje in bliže ...
Prepis: Damjan Debevec (2.6.2009)