Joža Likovič, "Plesačka Cilka" v: Slovenec, 31. januar (št. 25), str. 4; 1. februar (št. 26), str. 3,4; 2. februar 1928 (let. 56, št. 27), str. 3,4
Joža Likovič
Plesačka Cilka
Na zapadu za Pokojiščem se je razstrla rožna koprena; mehka zelenina februarskega neba je zagorela v večerni luči, da se je meglenčasta sopara nad mlakužasto barsko ravnino za hip razpustila in se zavlekla med udoraste laze rakiških gor … V Borovnici se je oglasil mrtvaški zvonec; prazni zvok se je odbijal ob slopovitih kolonah železniškega mostu in onemogel padal nazaj na vas, kjer se je razpršil kot plehek odmev. Nekje v rebri je bevskal premražen lisjak, na praznem kozolcu pa mu je nagajala sinica in pela pesmico o strgani kiklici.
V križpoti pred farnim znamenjem je dohitela lučarico Mreto, ki je nesla starinsko pogrebno svetiljko z rmenimi in rdečimi šipami Anžutova Tonka, vaška uboga iz občinske hiše na bajerju. »Komu boš pa nocoj svetila, Mreta?« se je z globokim vzdihljajem spustila drobna ženica v razgovor. »E, nič ne bom vasovala,« jo je ogovorjena pojoče zavrnila. V mrliško vežo bom postavila luč. Tista mlada vdova Cilka iz Kočenije je na parah. Pravijo, da jo je božje vrglo; zjutraj so jo našli pod vasjo, zmrznjeno in brez besede. Plesačka so ji rekli; reva se je rada vrtela in plesala. Še v kvaterni noči je ni strpelo, kajpak, pri Mokarici so godli, pa je šla…« »Bog nam bodi milostljiv, da bomo vsaj v zadnji uri spregledali,« se je stresnila Tonka in sklenila premrli roki.
V linah pa je še parkrat zajokal zvonček; potem pa je pridušeno jeknil in obstal, kot da ne more izprositi niti trohice milosti in odpuščanja nesrečni mladi vdovi. V zapuščeni loži je kriknil skovir in se piskajoče zagrohotal, kot da se je spomnil strahot pretečene kvaterne noči…
Plesačka Cilka je bila vdova, mlada in rožno bela v nežna ličeca. Predlansko jesen se je primožila iz Menešije gori pod Zavrh h Štaličnim. Mladi Štalir se je seznanil z lepo šiviljo v loškem semnju. V gostilni ju je razgrelo močno kraško vino, da sta si dala besedo. Cilka se je zagledala v njegov beli obraz z vročično težkimi očmi; še bolj pa ji je ugajala njegova zlata ura in svetli denarci. Njega pa je docela zaslepila njena mehka polt, gosposko okretna postava, bele ročice, drobne ustnice in priliznjene besede. Iz neznatnega poznanstva se je razvila gotova ljubezen. Tisto pomlad je pri Štaličnih umrla mati, dom je bil prazen in pust; zato je še tisto jesen pripeljal ljubeznivo šiviljo Cilko pod Zavrh. Nekaj časa sta živela v razkošni sreči; nič nista vedela za zlate jesenske zarje, ne za bele zvezde, nista čula, kako je gozdna jerebica pela otožno jesensko pesem…
Tedaj pa je začel mladi Štalir nenadoma bolehati.
Ko je namreč služil tam doli v liških šumah kot delavski paznik, ga je nekoč zadelo spodžagano drevo in natrlo rebrno kost. Vrnil se je domov s pisanimi tisočaki, a zlomljena kost ga je bodla in bolela. V adventu je začel hirati in vidno pešati. Postajal je otožen in zdražljiv. Strahoma je vsako jutro pregledaval koščene roke z nabreklimi žilami, se tipal po obrazu in prisluškoval hropečemu dihanju. Če je le malo globlje zajel sapo, pa ga je zarezalo in speklo, da je moral zakašljati. A v Cilki pa je vstajala stara dekliška narava, polna neukročenosti in ognja. Videla je, kako se suši njen mož, da se ključi in bledi. Vedela je, kako nemiren in blaznoljubosumen je, ko je začela v mraku izostajati na vasi. Začelo se je trmoglavo molčanje, prikrito sovraštvo, prepirljive besede so večale duševni in telesni razpor. Le stara ura ob peči je ob tacih večerih s svojim enoglasnim tik-tak motila zoperni molk; kadar pa se je sprožil v njej zarjaveli sestroj, tedaj pa se je dobrovoljno oglasil: ku-ku, ku-ku, kot da kliče v hišo solnce in srečo … Čim bolj je hiral, tem bolj so se rahljale vezi ljubezni in zvestobe, tem češčeje je vhajala na vas, kjer se je veseljačila v pozno noč. Zvedel je celo, da pleše zdolaj na fari. Docela je zanemarila dom, čisto se je izneverila bolnemu možu in dani besedi pred oltarjem. Ko je najela staro nadušljivo ženico, da je čuvala bolnika, pa je temu popolnoma pokopala upanje na zdravje in lepše čase, ki jih je Cilka zaplesala za vedno!
Mrliške rožice na velih licih so ga delale še precej mladeniškega, v resnici pa je požrešni črv jetike načenjal zadnje koreninice zdravja. Bruhal je vodeno rdečo kri, včasih so se pa trgali iz njega strjeni kosci bolne krvi. Prišel je zdravnik, pa je odmajal z učeno glavo. Klicali so še padarja iz Pristave, čudaka Urha, starca s stoletno brado, ki je lovil gade z žvižganjem in ugnal strupeno golazen z migljajem oči. Ko je zapuščal vročičnega bolnika, se je dvoumno smehljal: »Pljučka, pljučka! Jesenček je, advent ga bo pobral…« In res, ura se je bližala, Cilka pa je plesala bolj kot kedaj.
V svetlih nočeh je bolni Štalir v dremavici blodil in hripavo tarnal: »Sekire pojo, ostre in težke. Rožice cveto, mene pa h pogrebu neso … Škratek spi na zeleni gmajnici, joj sekire pojo…« Obrnil se je v zid in prosil jokaje: »Cilka, Cilka! Mene pa srce boli, za tvoje lepo lice. Nehaj plesati, škratek te bo…« Ko je prvikrat poslinil sneg vrhove rakiških gor, je umrl vdano in tiho. Bela setra se ga usmilila. Cilka pa se je oddahnila. Bila je vdova, mlada in prijetna, žalost jo je delala vabljivo; oči so ji potemnele, nepotešeno hrepenenje je spalo v njih…
Kvatrna noč po pepelnični nedelji. Tajne moči prebujajočega se pomladanskega stvarstva slave nocoj zlato poroko. Semena se pretresavajo, sladke koreninice klijejo, v kameninah se budi pritajena sila. Čar in strahota drugujeta. Pod sivimi skladi oživljajo srebrni vir; zdravilne vode se pretakajo preko jas, vijolične luči plamte ob skalnatih pragovih. Rožni grmi poženo to noč v nedostopnih zatišjih, kjer jih ne doseže niti ledena februarska sapa, da osuje zlato-prašno cvetje. Vratolomna brezdna se odpirajo; nad njimi pa blodijo duše prokletih in iz posvečene zemlje izgnanih; ker ne morejo najti v onostranstvu luči, hladu in miru, pa se v kvaternih nočeh povračajo v zemske podobe in mrlijo nad žreli brezden kakor ugasujoče lučce…
Cilka je kaj kmalu zavrgla črno ruto. Komaj da se je sesedla zemlja na grobu pokojnega moža, že se je vrgla zopet v ples in razbrzdano veselje. Ves predpust se je vrtela, pa niti v postu je ni zdržalo. Celo nocoj, na kvaterno noč, se je odpravila doli v Borovnico, kjer so pri Mokarici plesali, v spotiko dobrim in zglednim vaščanom. Zapahnila je vrata in se spustila na znano pot. Zgodnja mesečina je tonila za Trebevnikom in Pokojiščem; skalovite stene pod rakiškimi grebeni so se blestele v srebrnem soju kakor bajni gradovi, kjer spijo zlatolase jezerske vile… Stekla je kar po bližnici skozi sosedov laz. Zrak je bil mlačen in malce grenljiv, spočita zemlja je dišala po telohu in piskavčkih. V skalni rupi je zatulil skovir; zadirljivi krik mrtvaškega ptiča je prepodil nerodno uharico. Kakor nema pošast se je dvignila v beli mesečini, obletela starikovo lipo in pala v gozdni somrak. Votlo šelestenje se je vtrgalo za njo. Cilka je prispela na plano. Na Mrkunovi žagi so se oglašale narastle vode; z uspavajočim šumljanjem so padale preko kamenitih jezov.
Na vasi je vdaril kvaterni zvon; težak glas je naznanjal posvečenje in pokoro za noči, prežile v veseljačenju in predpustnih norčijah. Cilka je obstala in se nehote ozrla doli na vas. Kraj cerkve je v medli mesečini razločila pokopališče; beli in tihi nagrobni spomeniki so nemeli v tajinstvenem svitu. Prva meglica, ki je vstala iz zajezenih voda, se je razstrla okoli pokopališča kakor mehka koprena. Pozabljen smehljaj pokojnih! – Nehote se je osamela popotnica zdrznila. Hotela je pospešiti hojo, pa jo je nekaj potegnilo nazaj, da je znova obstala in pozorno prisluhnila. Kakor da ji je nekdo opominjevalno položil roko na ramena. Pa čuj! V goščavi je nekaj siknilo, pritajen smeh je zašušljal, prasketajoč šum se je oddaljil … Plesačka Cilka se je okrenila in zapičila pogled v gosto temo skrivnostne goščave. Strašljiva slutnja se ji je zvalila v dno srca, kjer je obležala kakor težak kamen. Tam pa se je odzval mehak glas in zaprosil: »Cilka, vsaj nocoj ne hodi plesat. Kvatrna noč v postu je…« Spomnila se je na možev grob, ki je sameval tam spodaj prazen in brez luči. Pozabila je na pokojnika, bogve kje se tolaži nocoj njegova revna duša. Slednjič pa se je nevoljno otresla morečega razmišljanja, se ozrla v skalni breg in stekla nizdol.
Ko je vstopila k Mokarici, se je že oglašala hreščava harmonika. V gostilniški sobi so razrinili mize; fantje so se postavljali v krog in poredno mežikali deklicam, ki so se v prijetni zadregi izmikale žarečim fantovskim pogledom. Popravljale so si svilenčaste bluze in bele predpasnike, pregibale pisane robčke in zravnavale ozka krilca. V tem pa so muzikanti vbrali poskočno polko. Stari Kimlavčič je raztezal mehove in samozavestno prebiral šklopotave tipke na razsušeni harmoniki. Suhljavi Balanč je piskal na zvezano flavto in vodil napev; kadar so odrezali eno, se je učeno pobahal okoli stoječim, da zna piskati na vse križe in vabljivo kakor vrag v kvatrni noči. Enooki Štekal pa je drgnil po grmečem basu, da so strune nevšečno brnele, se zatikale v vozlovkah in se lovile za melodijo ostalih dveh. Poskočnica je vnemala omahljivce, kislo vino je opajalo fante, žganje je razkurilo plesalce, da so se vrteli, kakor da jih podi bajna sila v vratolomnih krogotokih. Kot da se zglajena tla izpodmičejo urnim petam, so se gnali pari, tesno sprijeti in razposajeni.
Cilko je za hip omamilo prijetno razpoloženje: težka vonjava cigare, medeni vzduh kuhanega vina, grenljivo ozračje, polno prahu, rmene luči in znoja, cenene dišave, ki so puhtele iz dekliških robčkov, oškropljenih z vonjajočo barvano vodo… Zavrtela se je z Urhovim fantom. Komaj sta parkrat poskočila, že je menjala. Pa vnovič in vnovič. Vedno sladka Cilkica, ljubezniva in prijetna. Fantje so jo sukali kakor dekleta, ki je komaj prvič, skrivaj za maternim hrbtom odtrgalo rožmarinov vrh in ga povilo v dišečo kito, da je ponagajalo zavečera fantu za sečjo… Postala je prešerna, malce nevšečna. Ni ji bilo ljubo, ko se je spomnila na nocojšnjo pot sem doli. Tedaj je Balanč odstavil piščalko, pari so se izvrteli in razpustili. Cilka se je burno iztrgala iz rok omamljenega fanta, ki je začuden obstal sredi živahnih plesalcev. Zavlekla se je v kot pri peči in čemerno zrla v brezskrbno družbo. Težke in otožne oči je z naslado metala po razgretih plesalcih in izbirala. Polmiže se je zazrla v kakšnega mladeniča, ga izzivalno motrila in vabila; sočni ustnici je nabrala v prezirljivo šobico, roki z belimi lehtmi pa je prevzetno prekrižala nad koleni. Popravila si je za vratom ohlapno bluzo, zategnila nižje svileno sponko in se bohotno postavila med fante. Izbrala si je mladeniča, prijetnega v stas in mehkega lica. Godci so udarili novo vižo. Plesačka Cilka je polboječega fanta prižela nase, mična telesnost njene ženskosti ga je docela zamamila, da ga je neugnano vrtela iz kota v kot. Zopet sta priplesala kraj duri. Tedaj pa je občutila, da se je nekdo doteknil z mrtvaško ledenimi prsti njenih razgaljenih, vročih ramen. Mravljinčji mraz jo je stresel, strahoma se je ozrla preko ramen zaljubljenega plesalca v prazni kot, kamor ni segel slabotni sij trepetave svetiljke. Ustavila je plesalca in še enkrat pogledala v temačni kot. Tajen trepet jo je prevzel, zagomazelo ji je kraj srca. Hotela je prikriti grozničavo nerazpoloženje. Popravila si je kodrast pramen pšenično svetlih las, ki so se posuli preko spotenega čela. Fant je začutil drhtenje njenega telesa, ki se je zbalo nečesa strašnega. Sklonil se je k njenemu rožnemu licu in mamljivo dahnil vanjo: »Lepa si, Cilka!« Kakor da se je zdramila iz globokega sna in hudih sanj, se je osvestila in ujela namero nerodnega fanta: »Otročaj!« Previla se je v gibkem pasu in se oprostila iztezajočih rok presečenega…
Preje kakor ponavadi, se je to noč poslovila Plesačka Cilka od vrtoglave družbe. Ni ji bilo dobro. Zategnila je toplo zavijačo okoli pasu in stopila v molko noč. Zatisnila je usta, napela trudne oči in se spustila v skalni breg. Podzavestno se je tolažila: »Pol ure, pa sem na hribu…« V gorah je tulil jug in lomil trohneče vejevje. Preko Pokojišča se je vila zelenkasto zlata svetlobna lisa, kakor bajni odsev iz daljnega morja, kjer je zatonilo sinočnje solnce. Nad plazovito Planino pa so utripale zvezde Devičke in se vdano nagibale na jutranjo stran ter se zastrmele sprijemale v srebrnčast krog, kjer bodo obledele ob vzhodni uri … Prispela je na planoto. Daleč nekje se je oglašal pes, lagodno šumenje Borovniščice na jezovih je začela dušiti siva megla, ki se je valila iz Pekla, izpod Planine in Srobotnika so se trgali ostri žvižgi lokomotive, drdrav ropot železniških voz je odmeval in se drobil v slaboten jek, ki je vtonil daleč na Niževcu. Sicer pa je ležala nad dolino kvatrna noč, neprijazna in zlokobna.
Cilka je zavila skozi goščavo v gozd. Zamolklo šumenje jo je sprejelo. Vsepovsod je šelestelo, lesovi so se budili iz globokega sna, skrivnostni nočni glasovi so oživljali, mrakovi so se razgibavali. Cilko je zmrazilo; črna slutnja jo je prešinila do belih kosti. Nekje je nenadoma kriknilo, votlo in proseče, podobno bolniku, ki se je zbal nočnega vsemirja in prosi za tolažljivo besedo. Spomnila se je vsega strašnega in groznega. Upali, zeleni obrazi in spačene podobe so se ji vrstile pred razboljenimi očmi; osteklenele oči, koščene roke, strahotno bele sence. Spomnila se je pokojnega moža, ki je v blodnjah smrtne ure pel o zelenem škratu in njenem belem licu. Ihteč spomin jo je zaskelel, solza je zameglila oči. Še je razmišljala, neznana sila jo je morala, da je mislila na strahote kvatrne noči. Joj! In nocoj je kvatrna noč, grozna in zagonetna. Od strašljivega spomina razgreta domišljija se je vjela v skrivnosti nočnega stvarstva in zaživela v zbegani Cilki…
V mrzlečo noč je vdaril sikajoč žvižg, kakor da je tajna perot plahutnila skozi gozdni somrak in razdelila megle. Cilki se je zazdelo, da so se meglene plasti razpustile v vrtinčaste kroge, ki se zapletajo v pošastne like. Pospešila je hojo, da bi čim preje dospela pod Zavrh. A čim bolj je hitela, tem bolj se je zgubljala v nepoznano pusto pokrajino, med skalovje in ogromne pečine. Zdelo se ji je, da se iz meglene globeli svetlika rumenkast soj. Grozeče godrnjanje je začula iznad pečevja. Tu pa tam je pljusknilo, vijoličasta luč se je spustila iz brega v breg. Cilka se je ozirala vseokol, a vedno bolj se ji je zdel kraj tuj in neprijazen. Slednjič je izgubila stezo in se znašla v skalnatem žlebu. Momljajoče govorjenje jo je pozdravilo. Hripav nasmeh je izdal še nekoga, ki se skriva v nepristopnem lazu. Nekje je pritajeno zacvenkljalo; zvonko brnenje se je potegnilo skozi pomračje, kakor da nekdo prešteva suho zlato. Prešerno hihitanje, glušeča tišina, srebrn zvenk in zopet nemaren grohot. »Kdo so neki?« se zdrzne Cilka in plašno prisluhne. Nič. Le pritajen, skoraj prijeten šum je čuti, kot bi rajale vile in bi se tenčice zapletale, vlekle po vejevju. Cilka zavije skozi sotesko proti goličavi. Tedaj pa ji vdari na ušesa divji peket in hrzanje, kakor da drvijo črede neukročenih konj preko planjave. In vedno bližje, vedno nižje… Pod silnimi udari poka skalovje, drevje se lomi, zemska plast se trga in drvi nizdol. Vmes pa se vtrinja sikajoč pisk in tuljenje, zračne plasti se meljejo in drobe, iz podzemeljskih hramov drve zeleni škratje. Megle se goste pa zopet dvigajo, strele se krešejo in udarjajo. Kvatrna vihra! Cilka se v omotici oklepa skalnega grebena in se stiska v globoko razpoko. Z ruto se povija, krči noge, ključi telo, da bi se skrila in otela. Pa peklenske sile rovarijo naprej. Bobnenje in vihar naraščata, kakor da se podira hudourni Trebevnik. Vmes udarja pošastno tuljenje valov; podzemna kraška jezera se dvigajo in bruhajo skrite vode na barje. Cilka se skriva in polzavedno zre v ognjene megle, ki sikajo iz odpirajočih se brezden. Prasketajoče iskre rojijo vsevprek, skalnate stene se izpreminjajo v ognjene peči, a izza grebenov se iztezajo pošastno rdeči obrazi…
Cilka se je onesvestila. Živci so odpovedali, slabost jo je vrgla. Sama in zapuščena sredi mrzle noči je obležala kraj skalnatega praga. Pred nekaj urami še oboževana plesalka, vsa nedosegljiva fantovskim željam. Kolikokrat so ti v gorjupi bolesti in onemoglosti vriskali, a v resnici pa se jim je paralo srce, ker niso mogli do nje … Ko si je zopet opomogla, je v polsnu jela misliti na moža, ki ga kruto vara še onostran groba. Rahlo si je očitala, zakaj je na plesu in veseljačenju zapravila moža in tiho srečo. Iz takega razmišljanja jo je prebudila zavest, da še vedno ni doma. Premraženo telo je stežka dvignila, nogi sta ji zamrli. Splazila se je na skalni prag. Votlo bobnenje je zopet žugnilo v noč, kakor da padajo črne hudourne vode preko jezov. Vroča kri ji je planila v ledena lica, nogi sta oledeneli in zastali, ko se je iztreznila in doznala: »Zašla!« Ozrla se je po zvezdah, da bi razločila vsaj smer gorskih grebenov. Te so pa stale visoko na pomračnem obnebju, mrzle, bele, skoraj neusmiljene; vse so bile nepremične, Cilki tuje, kot da so se zazrle v svetle bregove onostranstva in so zavrgle črni, skaloviti dol, ki ga je pokrila težka slutnja smrti. Pritajen, neprijeten veter je potegnil od nekod, v hrastju je zaškripalo golo vejevje. Nekje se je razpustila ledena skorja in z votlim hruščem zgrmela v dolino; za njo se je kotalilo kamenje, skalni drobci, zmrznjena suhljad. Dolgo je hrstelo, prasketalo, se odbijalo, se zaletavalo v ostre čeri na parobkih, dokler ni strmoglavilo v prepad. Zopet je oživela mrtva narava, čez katero se je podila divjajoča plav kvatrne noči.
Res je zašla. Visoko v skalnih stenah, med razmetanimi pečinami se je znašla. Ko se je prerila skozi ostre zaseke, mimo strmečih pečin in plazovitega groblja, ji je živa skala zaprla varno pot. Butajoče valovanje ji je udarilo na ušesa. Globoko pod njo, nekje v črnih breznih, v Peklu, so šumele razjarjene vode, valeče se preko slapov. Borovniščica je padala čez ogromne prage, ki jih je zdivjana narava nametala v gorski usad. Cilka se je zgrozila. Megleno pomračje ji je jemalo vid, ostri vzduh vode jo je rezal v razgreto grlo, oči so ji zalile solze strahu in onemoglosti. Veter je vnovič zavel preko gorskega prejezda. V težkem poletu je prhutnil iz skalne dupline črn ptič in strašljivo skoviknil. Zavedla se je, da je sama, čisto sama sredi kvatrne noči. Zdelo se ji je, da je še celo srce zastalo in prisluhnilo. Zavpila je v dolino, toda vršeče valovanje voda na slapovih je preglušilo ihteči krik onemogle. Pekoč krč jo je prešinil navznoter; nekaj strašnega jo je presunilo skozi grlo in se zagreblo naravnost v srce, ki se je od silne bolesti skrčilo. Zdelo se ji je, da se je ta sila zvila v neznaten klopčič in se za hip potuhnila kraj srca. Obrnila se je nazaj med skalne hodnike… Potem pa je nekje v telesu, v mozgu zaživelo, jelo zlagoma tipati, počasi in previdno, skelelo jo je, kakor da vleče ono neznano jekleno nit skozi sklepe kosti, drobovje, po bolnem telesu sem in tje. Občutila je, kot da se kreče v njej ledena roka, ki gomazi skozi vročično telo, mimo kosti in trepetajočega srca; vsak čas se bo prigrabila do vratu, jo zagrabila, neusmiljeno zavila in zadavila. Zopet je začela teči, naravnost v spolzki breg, se kopala preko zamrznjenih skal in gladkih pragov. Vode v Peklu so še vedno grozile za njenim hrbtom, bobneče šumenje ji je glušilo razboljena ušesa. Plazila se je nad prepadi, se spotikala nad ostrimi skalnimi grebeni, padala v zdrsnih žlebovih, ki so jih razorali hudourni plazovi. Kvišku, le višje, četudi ne domov, samo proč iz doline, da je ne zadavi pošastna roka, ki gomazi po njenem telesu. Vsa izmučena je postala pod goličavo, nogi sta ji odreveneli, nikamor ni mogla. Kri je začela valovati, šumela po ušesih, butala v glavo, samo da se oprosti spon revnega telesa … Nenadoma se je zopet premaknila v njej ona krempljasta roka, pretisnila zastalo srce, se skrčila v pest, zakrenila v požiralniku, da ji je zmanjkalo sape – nato pa se bliskoma odprla, zagrabila goltanec in potegnila znotraj nje nizdol, ji raztrgala grlo, upala prsa, telo, razklenila kosti, pretrgala kite, žile, da jo je zabolelo, do smrti zabolelo. Krč jo je zvil, da se je sesedla in zdrsnila pod pot. Pa pošastna roka jo je še vedno pritiskala nizdol, kot da jo hoče potegniti v črno zemljo. Težka megla ji je začela jemati vid. Omahnila je in se zrušila v smrtnem drgetanju… Zdelo se ji je, da vidi nekje daleč, daleč drobno stezico, nad katero se stikajo rožne angelske peroti ter delajo hlad in senco dušam na poti v paradiž. Znan glas pa je od tam milo klical: »Cilka, Cilka! Mene pa srce boli, za tvoje belo lice…«
V zgodnjem jutru so našli sosedje iz Kočenije pod vasjo Plesačko Cilko, ki jo je vrglo božje, da je zmrznila brez pomoči. Razbit obraz se ji je razvlekel v bolesten usmev, kalne oči pa so izražale strahoto, kot da so šele v zadnjem hipu zaznale za nepopisno grozoto večnega onostranstva. Razpraskane, okrvavljene roke pa so se krčevito razmahnile; morda so hotele objeti nekoga, ki jim je bil mil in ljub v tej zadnji noči…
V lesovih je bučal jug. Kos črnavček je prhutal na beli brezi; mehko in sanjavo je požvižgaval, dokler se ni spustil v modro višavo, kjer je ugledal za gorami cvetočo pomlad.
Prepis: Damjan Debevec (5.7.2011)