Mtč, "Na Rakitni" v: Jutro, 12. avgust 1928 (let. 9, št. 188), str. 8
Mtč.
Na Rakitni
Na Rakitni pa fantje pojo. Fantje pojo naše otožne pesmi v tajnostno, mirno noč.
»Kako se vam zdi, gospod profesor?«
»Izvrstno, vam rečem. Višinska tihota, zrak, ljudje, fantje! Sijajno mi prija, zdi se mi, kot sen iz otroških let, kakor bi poslušal o tajni romantike iz blaženih časov.«
»In vaši živci?«
»Niti govora več o tem. Prerojen sem, poživljen. Doli je omotična vročina, tu osvežujoč hlad.«
»Ultravioletni delujejo.«
»Da, čudovito moč imajo. Ne le na solncu, povsod občutim te žarke, v tem krotkem, blagem ljudstvu jih vidim, v zraku in vetru jih vdihavam, v vonju sena in v tem okusnem mleku je skrita njih moč.«
»Morda celo v cvičku?«
»Nu, niti ta mi več ne škodi.«
»Kje ste se solnčili danes?«
»Stopil sem gori čez gmajno. To je bil užitek! Zrl sem čez Krim na ljubljansko polje, čez Osredek na Turjak in čez daljne vrhove sem gledal Gorjance. A vi?«
»Tu z Velikega vrha sem gledal na Borovniško dolino, Vrhniko, Menišijo, Javornik, Nanos, Snežnik.«
»Glejte, pa nihče se ne zmeni za ta naš tihi raj. Ko bi vendar dobili turisti tu vse, česar jim srce poželi. Od Rakitne na Škofeljco, s Krima čez Krvavo peč na Turjak, od tod čez Menišijo v cerkniško ravan. Vsepovsod gozdovje, tihe vasi, doline in travniki, pastirji in kosci in rdeče jagode. Ej, Ljubljančani, vrag naj jih razume! Okrog Šmarne gore se vrtijo kakor vaš Janezek, ki venomer teka okoli hiše za muco. – Micka, še pol litrčka! – E, tista tura z vami k branjiškemu studencu, take še nisem doživel. Že ko smo zašli skozi Kržišče v tiste divje grape, se mi je zdelo, da bo tura nenavadna, a ko je v Zibovniku tista mati zmajevala z glavo in gledala za nami na Velike laze, sem si mislil, da mi ne bomo nikoli pili iz branjiškega studenca. Pa tista preklicana gošča Vinjega vrha, tedaj sem samo še čakal, kdaj nas sreča medved ali mrjasec. Ej, vi ste od zlomka! In vendar smo pili iz branjiškega studenca! Izredna voda vam je to! Skoro sem se bal, da me vrže, e, če bi ne bili založeni s provijantom! Krepko nas je nesla čez Hudičev zob in ob tistem borovniškem cvičku smo si je želeli, in v vročem sabočevskem žlebu smo koprneli po nji. Brr, kako peklensko žge solnce v nižini!
»Čujte, na vasi pojo: Tam za Sočo, tam so naše meje…«
»Lepo pojo. Pojdiva mednje.«
»Dober večer, fantje!«
»Bog daj!«
»Pa kar trezni, nič pijani? Res, pravi fantje ste!«
»Hm.«
»Znate tisto, fantje?«
»Znamo. Daj jo, Tone!«
In nova pesem se razlije v noč, ubrana, mirna. Ej, na Rakitni, tam pojo na vasi fantje, tam diši po svežem senu, tam zori rumeno klasje.
Bog in naša zemlja!
Prepis: Damjan Debevec (20.2.2011)