Joža Likovič, "Samosevc" v: Slovenec, 3. december 1929 (let. 57, št. 276), str. 4
Likovič Joža:
Samosevc
Zelenkasto svetlo nebo gine nekje za barjem. Jutranje obzorje nad Gredo in Malim Krimom se drobi v jarkem sevu. Drobni oblački se gnetejo kakor plašne ovčke nad Rakiško planoto, njihova telesca so pokrita v volneno kopreno; solnce bega zaostalo nočno čredo. Pod Pokojiščem se dramijo zlatomodre smreke, v Vinjem vrhu pojo sekire neizprosno smrtno pesem vitkim jelkam in lepim bukvam. Beli voli zadovoljno mukajo na zagrnjenih pašnikih, kjer je trava mehka in sladka. Tod se bočijo nepristopne pečine z rdečimi žilami; pod njimi vodijo komaj vidne drče v dolino k samotnim livadam in studenčkom. Tam se za večera shajajo srne s svetlimi očmi, kos in tihe zvezde vedo zanje; včasih zajoka zaljubljena sloka, včasih išče pastir v zgodnjem jutru sladke koreninice, ki so jih čez noč natrgale vile ter pustile pred »golobjo jamo«. Sicer pa je razlita tukaj neskaljena tišina.
Na ohoniških gmajnah pred Peklom se zbirajo pastirji s svojimi pisanimi čredami: Pekenčarjev Jur, Drašlerjev Tone, Mihevčkov Janez, ki sme letos s fanti prvikrat vasovati… Krave se lagodno smučejo med leščevjem, junčki se radovedno ozirajo preko skalnih ograd. Češmin in brinje dišita, skale se svetijo v jutranji rosi kakor biserne pene. Borovniščica šumlja preko spolzkih pragov ter boža mahovite brade; razposajeni valčki plešejo okoli rogovilastih hrastovih korenin. Žaga za ključem že reže mehke jelke…
Preko pristavskih senožeti pa hiti jutro z zlatimi očmi, objema deviške breze ter se smehlja pastirjem v nižavi, ki kurijo okleščke in trhlene štore. Nenadoma pa dvignejo glasen vrišč:
»Samosevc gre, samosevc gre…«
Kozavi Tine z debelimi lici pa se spusti preko gmajne in kriči proti prihajajočemu:
»Boštjan! Kje si pa nocoj lovil coprnice?«
Zapozneli pastir zažene tolsto čredo med ograde, malce spači obraz ter zamahne s klobukom. Za hip obstoji, zagoreli obraz in zdrave oči se zasvetijo v jutranjem solncu. Nato pa steče proti gruči vrstnikov ter zavriska. Toda ta vrisk ni srebrn in sladak, nekaj težkega in bolestnega leži v njem.
Pastir Boštjan je revež! Očeta nima tukaj, menda je šel za morje po srečo in krvave zlate, mati se je poročila z drugim, na njegovo srce je čisto pozabila. Postal je sirota, pehan od hiše do hiše, gost skednjev, mrakov in beračev, ki so smeli prenočevati v stelji. Pravili so mu svoje popotne zgodbe, o nadlogah in nekem krasnem svetu tam za gorami. Kolikokrat se je prebudil v tihih nočeh, ko so voli mirno sopli ter cvrkutali murni na vrtu. Sklonil se je k lini in strmel v nočno pokrajino; zvezde so se poljubljale, angelska perot je božala slemena gor… Tedaj se je vedno spomnil na tisto žalo besedo, s katero so ga dražili tovariši na paši, ter se norčevali fantje, ko je gnal živino napajat. Kako rad bi se jim izognil!
Samosevc! Koliko gorjuposti je občutil pri tej čudni besedi, ki ji sprva ni vedel pomena. Ničesar ni zagrešil, pridno je pasel zaupano živino, nikdar ni lasal mlajših pastirčkov, verno je prebiral molitveno knjigo, ki mu jo je nekoč podaril sobočevski cerkovnik. In vendar so ga vedno obkladali s to žaljivko, pri kateri so se vaška dekleta muzala in sramežljivo spogledovala. Kaj je torej zagrešil? Znašel se je v tej solzni dolini, ko njegova mati še ni bila blagoslovljena po rokah božjega namestnika in priznana za ženo od človeških postav. Bil je v grehu spočet, prepovedan sad, rojen v gluhi noči na prhli slami in v detinskih letih oskrbovan po raznih sirotišnicah.
Tudi danes so ga sprejeli vrstniki s to besedo. Ničesar hudega jim ni storil; kolikokrat je čuval njihovo živino, ki je pred neznosno pripeko bezljala med grmovje. Oni pa so stikali po dišečih sencah za šmarnicami, malinami in gobami. Koliko vetrnic jim je zrezljal, koliko čudovitih mlinčkov je nastavil! Spomladi je zvijal piščali, v juliju je napravljal torbice iz mehkega lubja. Kolikokrat je prestregel in pobil starega modrasa, ki je zalezoval brezskrbno živino… In vendar je ostal pri vsem tem zapuščen samosevc, zasmehovan in preziran od vseh. Celo pastirčka Barica se mu je izneverila; zavrgla je njegov šopek zlatičnic in sprejela cvetje iz Mihevčkovih rok. Nocoj pojde kresovat v goro, njega ne bo vzela s seboj, nanj je pozabila…
Kresni večer! Nebesa na zemlji! Zvezde se skrivajo med brinjem in borovci ter poletavajo med praprotjo kakor zlate lučke. Brezdna so odprta, blesteči vsemir je razgrnjen kakor zlat prah na božji dlani. Pritajeno cingljanje gre skozi svetli večer; srebro polzi po skritih žlebovih. Škrat maje vrhove leščevja; zrak opojno diši, pa ne more zaspati pritlikavi sivobradež ter kolovrati po mahovju…
Kdo bo spal? Pastir Boštjan ni zdržal doma, zvezde so trkale na okenca staje. Šel je preko polja proti pašnikom pred Peklom. Roji kresnic so se zgrinjali preko goličave. Voda je uspavalno šumela na ohoniški žagi, kresni ognji so plamteli na Pokojišču. Legel je na zemljo ter prisluhnil. Prijetna toplota ga je prevzela. Rodovi zlatokrilih žužkov so ga vabili, rože so se pregibale, iz njihovih zlatih čaš so se prelivale medene vonjave. Korenine so trepetale, prah je oživljal ter se svetlikal kakor suho zlato… Boštjanu se je zdelo, da se vse dviga, da kipi zemeljsko površje, da valovijo vode, da se zemlja druži z nebom, da se je spustila rimska cesta k njegovim nogam. S Pristave se je začulo radostno petje; dekleta so kresovala, fantje so ukali, da so gromovito odmevali samotni doli. Boštjana je zabolelo! Ni smel med nje. Kako rad bi bil nocoj njihov brat, kako rad bi delil z njimi veličastno krasoto kresne noči. Toda zdelo se mu je, da so ga izobčili iz svoje srede, ker je bil samosevc brez očeta… Dvignil se je proti Peklu. Nad tesno dolino, vklenjeno med strahotne pečine, je ležal srebrnčast pomrak. Nad Borovniščico je ležala prosojna koprena, nežna in komaj vidna. Ogromne skale so bile razmetane po strugi; belile so se kakor bajne palače začaranega mesta, ki spi sredi črnih vodnih tolmunov. Boštjan je spotoma razmišljal; zapeljivo žuboreča voda ga je navdajala z žalobnimi mislimi. Nevidne roke so se stegovale iz vodnih tal; bele sence so se spuščale preko steze, njihovi obrazi so bili rožni, dekliška telesa so bila čista in skoraj prosojna. Tudi one so prožile svoje bele ročice ter se mu nasmihale; njihovi pogledi so bili prijateljski in tolažilni.
»Vile iz golobje jame!« se je zdrznil Boštjan. Kolikokrat je čul o njih. One so pravične, modre in miroljubne, ščitijo nedolžne, varujejo pastirje pred strelo ter delijo srečo in zdravje. Morda bi tudi njega potešile, četudi je samosevc, ki ne pozna očeta. Zdelo se mu je, da zares čuje srebrne ženske glasove, ki ga vabijo in prosijo. Vodna gladina kraj steze se je zalesketala v čarobnem, rožnem svetu. Dekliško nežni obrazi so se pokazali v njej: Boštjan je stopil na rob spolzke skale in se sklonil… Pojoči glasovi so ga omamili, voda se je spremenila v srebrno jaso čudovitih rož. Svetla senca je pala nanj.
»Boštjan! Pridi v naše naročje! Ubožec…«
Glasovi so naraščali in presikali v šepet. Boštjan je razprostrl roki in se nagnil. Padal je v prijetno neskončnost, med mehko cvetje in svetlobo. Hlad in mir sta oblila njegovo revno srce, ki je za vekomaj prenehalo biti…
Drugega dne so našli pastirji Boštjana utopljenega. Srebrni valčki so se igrali okoli njegove glave, vodne rože so se dotikale njegovih bledih lic.
Preko svetlih planjav je zajokal jutranji veter:
»Samosevc, samosevc…«
Prepis: Damjan Debevec (20.2.2011)