Marijan Marolt, Umetnostni spomeniki Slovenije II.: Dekanija Vrhnika, Topografski opis, Umetnostno-zgodovinsko društvo v Ljubljani, Ljubljana 1929, str. 85-96, 127-133
Bistra.
Bivši kartuzijanski samostan.
Važnejša literatura in viri. Listine in knjige v ljubljanskem in graškem muzeju ter v ljublj. študijski knjižnici. – Nadškofijski in notarski arhiv v Vidmu. – Ljublj. škofijski arhiv. – Župni arhiv v Borovnici. – Državna knjižnica na Dunaju.
Valvasor EHK, XI, str. 139-143.
Milkovitz, Die Klöster in Krain. Archiv f. öst. Gesch. Str. 373-401. Poseben odtis.
Gruden Jos., Cerkvene razmere v XV. stol. in ustanovitev ljublj. škofije. Ljubljana 1908. Leonova družba.
Isti, Zgod. slov. naroda, str. 68.
Peter Hitzinger, Karthäuserstift Freudenthal. Klunov Archiv für Krain II/III, str. 120-140.
Kosina, Mitteilungen aus einer Wiener Handschrift zur Geschichte der Carthause Freudenthal. MHV, 1863, 27-33.
Gruden Jos., Verske in gospodarske razmere bistriškega samostana v reformacijski dobi. Carniola 1910, str. 89-97.
V. Steska, Usoda cerkva na Kranjskem v jožefinski dobi. Carniola 1911, str. 153.
Ant. Jellouschek, Freudenthal. MHV, 1854, str. 19. Inventar.
Komatar, Ein Copialbuch des Klosters Freudenthal. MMV XIII, 2/3, str. 50.
Skvarča Stanko, Rokopisno gradivo za zgodovino Bistre. Vrhnika.
Glonar J., Slike v nekdanji kartuziji Bistri. ZUZ, V, 3, str. 120.
Die Nekrologe der Karthause Freudenthal. (MMV, III.)
Orožen Ignac, Celjska kronika. Farni arhiv v Celju.
Zgodovina. Kakor je sicer zgodovina samostana precej izpričana, imamo o stavbni in umetnostni zgodovini le malo podatkov. Ustanovljena je bila kartuzija l. 1255 po koroškem vojvodi Bernhardu; njegov sin Urh jo je bogato obdaril. Kot je iz popisa spodaj razvidno, so bile na dosedanji stavbi izvršene tri večje prezidave. Poleg teh treh gotovo ena že po letu 1382., ko je samostan pogorel. Drugi požar je bil l. 1463. Takrat je pogorela tudi cerkev, katero so potem znova postavili in jo je l. 1483. posvetil ljubljanski škof Sigismund. O cerkvi je znano le, da je dal Celjan Friderik l. 1426. toliko darov, da so postavili tri celice, oratorij in oltar ter da so bili leta 1450. posvečeni neki oltarji. Leta 1497. je posvetil pičenski škof kapelo sv. Jožefa. Nekrolog samostana, pričet ok. l. 1415., navaja priorja Mihaela kot restauratorja huius domus, ki je umrl l. 1519. Na posledicah reformacije je samostan mnogo trpel in gotovo je jela tedaj tudi stavba propadati. Primož Jobst, Avguštin Brencius in Cirian so ga kot prelati zopet povzdignili; srednje imenovani je zabeležen v nekrologu kot instaurator huius domus. Pod Filipom Holländerjem je bila tudi cerkev povečana in nabavljeni novi, marmornati oltarji. Cerkev je bila baje troladijska gotska stavba, tlakovana z belim, rdečim in črnim marmorjem. V njej je stalo sedem, deloma lesenih, deloma marmornatih oltarjev, na glavnem oltarju je stal velik slonokoščen križ, v zakristiji so bila lepa podobarska dela. Na bakrorezu iz l. 1658. je predstavljena kot preprosta renesančna, verjetno modernizirana gotska stavba z osmerostranim, piramidasto kritim stolpom nad presbiterijem. Valvasor opisuje kartuzijo kot nepravilno, starokopitno (altvätrisch), po stari preprostosti zidano. L. 1773. je bil zopet požar in so morda posledice tega požara prezidave na fasadi in v kapeli sv. Jožefa. L. 1782. je cesar Jožef samostan razpustil in pod upravo verskega sklada so l. 1808. porušili cerkev, kljub temu, da je upravnik opetovano poudarjal njeno umetnostno vrednost. Ob razpustu sta bila napravljena dva inventarja; kam je vsa oprema prešla, ni znano. L. 1826. je kupil Fr. Galle samostan z vsem posestvom in je še sedaj v lasti te rodbine.
Opis. Z u n a n j š č i n a. (Sl. 28. in 29.) Stavba stoji pod goro, ob čije vznožju vodi cesta, in sicer je s svojo fasado obrnjena k cesti in gori. Zavzema približno kvadratičen prostor. Nje glavni del je zidan v obliki pravokotne »podkve«, t. j. fasadni trakt obrnjen k cesti, ter dva krilna trakta, ki se lomita pravokotno v ozadje. Vendar sta i oba krilna trakta spredaj podaljšana čez cesto, katero premostita s kolonama; levi trakt se v podaljšku celo ponovno lomi paralelno k fasadnemu traktu. Med krilnima traktoma stoji druga, v tlorisu nekako kvadratična stavba, ki je zvezana zopet s koncem desnega trakta; v to stavbo je na levi vdelan križni hodnik, ki oklepa majhno kvadratično dvorišče, katero je bilo z ene strani svojčas omejeno z desno steno pozneje porušene samostanske cerkve. Dasi vsled požarov (1382 in 1463) in iz praktičnih ter umetnostnih potreb večkrat obnovljen, moremo samostan v njegovem današnjem tlorisu v glavnem smatrati za delo iz časa njegove ustanovitve. V zunanjih oblikah pa o prvotni arhitekturi ni več sledov, pač pa so vidne tri dobe arhitektonskega delovanja: iz predreformacijske dobe je križni hodnik (Nekrolog: Michael, prior instaurator huius domus + 1519); levi trakt in vsa dvoriščna arhitektura iz protireformacijske dobe (Nekrolog: Augustinus, restaurator huius domus, Hrenov sodobnik) in slednjič fasada ter kapela iz dobe rokokoja.
Fasada ima v levi tretjini polkrožen portal, ki izstopa kot lizena iz dolge fronte. Ob vhodu močna rustika, nad rustiko strešni zidec, nad tem v sredi okno, obdano od rokokojske ornamentike (stuko), ob straneh pilastra. Nad trikotniškim čelom lizene stoji osmerostrani stolpič s piramidasto streho. Desno od glavnega vhoda je manjši, pravokotni portal, ki vodi v kapelo; nad njim relief Veronikinega prta. Okna fasade so pravokotna. Levi trakt je sestavljen iz stopničasto razporejenih arhitektonskih mas, zožujočih se proti fasadnemu delu. V svojem podaljšku preko ceste izstopa zopet kot lizena iz stene ter se nato lomi pravokotno kot paralela k fasadi. Nad kolono, skozi katero vodi cesta, so ostanki fresk pod beležem. Po vidnih delih – M. B. in dete – soditi, spadajo v 15. stol. Okna tega dela imajo po večini zgoraj in spodaj zidec; v zadnjem delu, nasproti fasadi, so v vrhnjem nadstropju štiri odprte arkade. Večji del trakta ima podstrešni zobčasti venčni zidec. Desni trakt je raven, stene predrte le z okni. Bogatejše kot vnanje, so dvoriščne stene. Stena fasadnega dela na dvoriščni strani je gola, predrta le z raznimi vhodi in pravokotnimi okni, ima pa kot vsa ostala dvoriščna arhitektura podstrešni zobčast venčni zidec. Levo od glavnega vhoda je vzidana plošča z napisom F V P F – kamnoseški znak – 1 5 2 4
Levi trakt ima v sredi dve nadstropji odprtih arkad, na krilu pa pod lizeno lopo. Desni trakt pa je ves predrt z dvema nadstropjema odprtih arkad, spodaj na pravokotnih, zgoraj na okroglih stebrih. Nad arkadami so majhna pravokotna okna. Na krilu je desni krak z arkadami zvezan s srednjo stavbo (sl. 30.), ki ima nasproti desnemu traktu ob zveznih arkadah prizidek z lopo. Ta stavba ima na čelni strani (nasproti fasadnemu kraku glavne stavbe) spodaj polkrožen vhod, med okni pa je naslikana solnčna ura z (novo) letnico 1669. Na desni strani čelne stene stoji kip M. D., dobro delo 1. pol. 18. stol., obdan od slikanega okrasa iz istega časa, ki pa je po večini pod beležem: zaveza, stebri, figure. Na prednjem desnem oglu pomol. Desna stran ima poleg omenjene lope še v prednjem delu omembe vreden polkrožen vhod, prirezan na ajdovo zrno. Zadnja stena je predrta edino z okni, leva stranska pa je prekinjena z dvoriščem križnega hodnika, h kateremu vodijo s treh strani trije ozki, šilasti, močno prirezani vhodi, med tem, ko so ostale odprtine (tudi šilastoločne) zazidane. (Sl. 31.) Nad srednjo stranjo križnega hodnika so polkrožne arkade, levo šilasto okno, desno nad portalom pomol. Stena levo od križnega hodnika ima močan podzidek.
N o t r a n j š č i n a. Desno od glavnega vhoda fasadnega trakta je kapela (sl. 32.), pravokoten prostor, 6.80 m dolg in 9.60 m širok. V kotih in še po dva ob vsaki steni stoje pilastri z bogatimi korintskimi kapiteli in bogato profiliranimi gredami nad vsakim kapitelom. Med pilastri so pravokotna okna, okrašena z rokokojskim stukom. Svod je pravokotno začenjajoča kupola z medaljoni v sredi na vrhu in sredi vsake stranice. Prostor med medaljoni je ves okrašen z ornamentiko v stuku. V medaljonih so freske, predstavljajoče dogodke iz življenja sv. Jožefa, nastale začetkom druge polovice 18. stol., slikane pod močnim Metzingerjevim vplivom. 1. Nad vhodom: Zaroka sv. Jožefa. Desno na stopnicah prizor zaroke: M. B., Sveti Jožef, veliki duhovnik in strežnik; levo za mizo dva starca. Za prizorom zaroke zavesa, levo poglobljena arhitektura. 2. Levo: Sv. družina. Pod jablano, po čije vejah se prekucujejo putti, sv. družina in dva angelja, Jožef daje detetu baš sad. 3. Desno: Sv. družina. V krajini stopajo, frontalno, a vsi v živahnih pregibih M. B., Sv. Jožef, Jezus in angelj; zgoraj putti in angeljske glavice. 4. Nasproti vhodu: Smrt sv. Jožefa, prosto po C. Maratti. Na postelji leži svetnik, ob njem na eni strani Jezus, na drugi M. B., zadaj dva angelja. Zgoraj angelj in angeljske glavice. 5. V sredi na vrhu: Sv. Jožef v nebeški slavi. Na oblakih, polnih puttov, kleči svetnik, z razprostrtimi rokami pred Bogom Očetom. Oltar. Trebušasta menza. Slika. Sv. Jožef, o., pl., ca 120 X 250. Svetnik klečeč na klečalniku, pred seboj držeč dete, okrog putti in angeljske glavice. Slabo restavrirano delo 2. pol. 18. stol. Desno: Renov. G. Tautscher 1858.
Prostori v treh oklepajočih traktih so razdeljeni i v pritličju, kot v prvem nadstropju tako, da tvorijo po večini dvoriščno stran hodniki, ki so deloma odprti z arkadami in križno svodeni, iz teh pa so vhodi v gospodarske prostore in sobane, ki so v pritličju svodene, zgoraj pa z ravnimi stropi krite. Pritličje srednje stavbe zavzemajo v glavnem kleti, po večini banjasto svodene, med tem ko je križni hodnik svoden šilasto in križno ter so konstruktivni deli povdarjeni s profiliranimi rebri, ki jih vežejo sklepniki. (Sl. 33.) Rebra izhajajo iz nizkih konzol, mestoma so ločeni posamezni kvadratični deli hodnika z močnimi šilastimi loki. Sklepniki predstavljajo zvezdo, rozeto, krog s kljukastim kamnoseškim znakom (sl. 34.), infulo, ob njej na vsaki strani gotska črka m, spodaj il, križ in pod njim trije romanski M. 2. pol. 15. ali zač. 16. stol. V prvem nadstropju se nahaja bogato, v sredi 18. stol. stukirana soba, verjetno nekdaj kapela.
Slikarska zbirka lastnika Franca Galleta.
Slikar 2. pol. 17. stol. (?), Skušnjave sv. Antona. Iz majhnih slikanih krpic sestavljena kompozicija: desno skušnjave svetnika, levo puščavniki, v sredi zadaj zidanje visoke stavbe, pod stavbo v arkadah prizori iz Kristusovega pasijona. 86 X 74.
Slikar 2. pol. 18. stol., Nikolaj Galle. O., pl., 66 X 90. Obrit mož v rujavi obleki, v 3/4 profila, stoji za mizo, v roki drži pismo s svojim naslovom; enaka pisma na mizi.
Isti, Martin Galle. O., pl., 50 X 70. Mož v sličnem oblačilu kot prejšnji, stoječ, do pasu, v 1/2 profila; v roki drži pismo s svojim naslovom.
Andrej Herrlein, ciklus »Življenjske dobe.« 10 slik, o., p., 20 X 25. 1. Otrok z mrtvo grlico. 2. Otrok z zajčkom. 3. Otrok s hroščem. 4. Otrok z golobom. 5. Dekle z avbo na glavi. 6. Fant v kranjski noši. 7. Starikava žena, v prepiru z naslednjo sliko, 8. starikavim moškim. 9. Starka. 10. Starec. Prizori v ovalu, na vsaki sliki podpis: A: Herrlein Pinxit 1801. (Sl. 35.)
Bistra l. 1724. O., pl., ca 200 X 100. Desno spodaj: Pototschnig 1830.
M. Stroy(?), Portret Ivane Galle. O., pl., 68 X 88. Stara gospa, sedeča frontalno, na glavi avbica, z levico naslonjena na stol. Po hišni tradiciji Stroy.
M. Stroy (?), Portret Antona Galleta. O., pl., 49 X 60. Upodobljenec v lovski obleki, poprsje, 1/2 profila.
Slikar zač. 19. stol., Fr. Galle. O., lepenka, 19 X 24. Upodobljenec v sodobni noši. Poprsje, profil. – Wettachova kopija po tej. – Črna silhueta po tej.
Slikar 1. pol. 19. stol., Portret dame. O., pl., 24 X 30. Upodobljenka sedeča, 1/2 profila, zadaj krajina.
Kopija Steinbergovega Lova na cerkniškem jezeru.
Anton Karinger, Triglavsko jezero. O., pl., 74 X 56. Spodaj AK 1861. – Pendant: Bohinjsko jezero.
Isti (?), Krajina. O., pl., 45 X 36.
Marko Pernhard, Bled. O., pl., 77 X 50. Spodaj: Pernhard 854. – Pendant: Zimska krajina.
V. Gurnig, Gorska krajina. O., pl., 135 X 90. Podpis: V. Gurnig.
Dve krajini. O., pl., 52 X 62. – Vodopad. O., pl., 40 X 60. – Ljubljansko barje in kopija Bistre l. 1724. O., pl., 150 X 80. – Krajina. O., pl., 30 X 36. – Dve krajini. O., pl., 25 X 31. – Dve krajini. O., pl., 40 X 31. – Dve krajini. O. pl., 75 X 68. – Krajina. O. pl., 140 X 90. – Tihožitje. O., pl., 56 X 42. – Dve lovski sliki. O., pl., 25 X 20. – Vse omenjene slike pripadajo času med 1850 in 1860 in so sorodne delom Karingerja, Pernharda in Gurniga.
P. Künl, Mati. O., pl., 73 X 55. V obširni krajini levo mati, dva otroka in koza. Levo spodaj: P. Künl 1869. – Pendant: Balkanska krajina.
Isti, Gospod prihaja. O., pl., 71 X 102. Skozi grajska vrata prihaja na dvorišče gradu graščak s spremstvom; grajsko služabništvo se mu klanja. Levo spodaj: Paul Künl 1864.
Isti (?), Tirolski prostovoljci. O., pl., 55 X 45.
Fr. Amerling, Deklica z zajčkom. Zadaj: Friedrich Amerling pinxit 1843.
Chr. Rugendas, M. B. in Kristus. Bakroreza, 44 X 62. Podpis: Christian Rugendas disexit ac excud. Aug. Vind.
(…)
Borovnica.
Župna cerkev sv. Marjete.
Literatura in viri. Protokol iz l. 1526. – Valvasor EHK VIII, 792. Koblar, Drobtinice iz furl. arhivov. MD, 1, str. 3. Župni in škofijski arhiv.
Zgodovina. Cerkev, ki je verjetno zelo starega porekla, omenja najprej listina iz l. 1351, nato protokol iz l. 1526. Pripadala je kot podložnica bistriškega samostana najprej cerkniški fari in preserškemu vikarijatu, prišla pozneje pod preserško faro, bila l. 1637. povzdignjena v vikarijat ter l. 1758. v faro. Župnikovo poročilo iz l. 1823. na škofa navaja, da nihče ne ve, kdaj je bila cerkev sezidana, pač pa je že dolgo sem, kar je bila obokana, morda že nekaj sto let; prej da je bila brez oboka. L. 1829. je bila na mestu te cerkve sezidana nova. Po daljših prerekanjih o načrtih so sklenili sporazumno z gubernijem in patronom Galletom, naj se uporabi nekoliko predelan načrt ježiške farne cerkve.
Opis. Z u n a n j š č i n a. Cerkev stoji sredi vasi, je dolga 33.50 m, široka pa v fasadi 13.70 m. Sredi fasade je pseudoantični portal z basreliefom sv. Marjete in letnicama 1829 (velika prezidava cerkve) in 1903 (portal). Nad portalom je pravokotno okno, ob vsaki strani dva pilastra. V sredi raste iz fasadne stene zvonik, podprt na vsaki strani od trikotne stene s konkavno gornjo stranico. Med tema stenama je predela z rozeto, pod kazališči so preproste line. Podstrešni zidec se nad kazališči polkrožno boči. Streha se pne v valoviti liniji do predele, na kateri stoji baldahin s štirimi volutami in živahno razčlenjeno streho, katera prehaja v visoko čebuljo, čije zaključek je na vrhu še enkrat ojačen; jabolko, križ; vaze. Ladja je pravokotna, brez okrasa; presbiterij, istotako pravokoten, je za spoznanje ožji; desno mu je prizidana zakristija, levo tej odgovarjajoča nova kapela. Streha: opeka.
N o t r a n j š č i n a. Ladja je dolga 24.25 m, široka 11.70 m. Pri vhodu je kor, podprt od dveh stebrov in dveh polustebrov; levo in desno sta dve mali veži pri stranskih vhodih. Z močnimi, dvojnimi pilastri je ladja deljena v dva kvadratična dela, svodena z nizkima kupolama; pilastri so medseboj zvezani z loki. Okrog cele ladje se vije venčni zidec. Svod ladje je ornamentalno poslikan. Presbiterij je dolg 7.96, m, širok 9.74 m. Slavolok je širok 7.80 m. Svod enak kot v ladji. Kupola je poslikana s freskami S. Ogrina (1891). V štirih medaljonih so naslikani v naravni velikosti, sedeči na oblakih, sv. Štefan, Janez Krstnik, Jožef in Miklavž, v sredi v ovalu pa sv. Marjeta, klečeča na oblakih pred sv. Trojico, obdano od angelov. Tlak: šamot.
Oprema. Glavni oltar. Svetel marmor, delo Tomanove delavnice (Poročilo g. župnika Štrajharja.). Na pravokotni menzi tabernakelj z baldahinom, ob njem v nišah kipa kerubov, nato relief Izročitve ključev sv. Petru odn. Pavlovega spreobrnenja, na krilih podstavka s kipoma sv. Petra in Pavla. Na steni oltarna slika: S. Ogrin, Sv. Marjeta. O., pl., ca 170 X 300. Zadaj napis z letnico 1891.
Stranska oltarja. Svetel, raznobarven marmor. Pravokotna menza z medaljoni; nizka predela se lomi ob straneh pravokotno v ospredje. V nastavku visoka niša, ob njej kaneliran steber, na krilu čašasta voluta s kapitelom. Na ogredju voluti s puttom; ogredje je v sredi prekinjeno, da je atika neposredno nadaljevanje nastavka; zaključena je segmentno, na vrhu putto. Kipa v nišah sta nova. Oltarja sta odlično delo srede 18. stol.
Štefan Šubic, sv. Uršula in Zadnja večerja, kot v Preserju.
Križev pot: S. Ogrin po Führichu.
Prižnica ok. 1800. – Dve spovednici iz srede 19. stol.
Relikvijska monstranca: pozni rokoko.
V novo prizidani kapeli levo od presbiterija je nov oltar iz raznobarvnega marmorja: menza, tabernakelj, dva keruba.
Na pokopališču: Arh. Iv. Vurnik: Nagrobnik rodbine Kobijeve.
V župnišču: Sv. Marjeta. O., pl., 102 X ca 200. Svetnica s puttom na oblakih, spodaj zmaj, zadaj krajina. Desno spodaj: prenovu Štefan Šubic 1875. – 2. pol. 18. stol.
P. Künl, Sv. Kozma in Damijan. O., pl., 84 X ca 180. Svetnika v krajini, med njima Kristus v oblakih. Desno spodaj: P. Künl 1861.
Henrika Langus: Brezmadežna. O., pl., 84 X ca 180. Desno spodaj: Henrika Langus: pinxit 1870.
V vasi so tri kapelice, ena je zidana v psevdobaročnem slogu, ostali dve sta brez arhitektonskih vrednot; ena od njih je poslikana s freskami S. Ogrina, v drugi stoji kip sv. Marjete iz 2. pol. 18. stol.
Pako.
Cerkev sv. Miklavža, podružnica borovniške fare.
Literatura in viri. Kot zgoraj.
Zgodovina. O cerkvi ni podatkov, razven v protokolu iz l. 1526. ter v Valvasorju. Ni dvoma, da je letnica na portalu zakristije leto zidave sedanje cerkve.
Opis: Z u n a n j š č i n a. Cerkev, ki stoji na pobočju hriba, sredi vasi, obdana od obzidja, je dolga 17 m, široka pa 10 m. K ladji je spredaj prizidan zvonik s šilastim vhodom od prednje strani; iz zvonice vodi v ladjo portal z letnico 1846. Sredi zvonika je majhno segmentno okno, line so preproste, polkrožne, ob njih pilastri, podstrešni zidec se boči nad kazališči v 3/4 kroga: Streha: valovita linija, predela, zaprt baldahin z močnimi valutami, baldahinova streha prehaja v konkavni liniji v čebuljo s konkavnim zaključkom, jabolko, križ, petelin. Zvonikova streha je krita s pločevino. Ladja je zidana v vzdolžnem osmerokotniku, v prednjih poševnih stranicah so vrata, v vzdolžnih segmentni okni. Ostala okna pravokotna. Presbiterij je pravokoten. Streha: opeka in pločevina.
N o t r a n j š č i n a. Ladja je dolga 8.34 m, široka 8.40 m. V vzdolžni stranici sta narejeni plitvi kapeli, polkrožno svodeni. Pri vhodu je kor na dveh stebrih. V kotih in oglih stoje pilastri, nad njimi se vije okrog cele cerkve dvojni zidec. Svod je iz sosvodnic sestavljena kupola. Tlak: opeka. Slavolok je širok 2.89 m. Presbiterij je dolg 4.24 m, širok 4 m. Levo je vhod v zakristijo z letnico 1717, pač letnica nastanka sedanje stavbe. Obokan je s križnim svodom; tlak: šamot.
Oprema. Glavni oltar je delo novejše dobe, neorenesansa.
Stranska oltarja, lesena. Predela se lomi na vsaki strani plitvo v ospredje, nato spet nazaj. V nastavku polkrožna niša, ob njej steber, na krilu pilaster in voluta. Ogredje je v sredi prekinjeno, tako da je atika neposredno nadaljevanje nastavka; na vrhu križ. Oblika oltarjev je zvonasta. V desnem kip sv. Jerneja, v levem nova MB. Na menzah poznorokokojski okviri za tablice. Konec 18. stol.
Prižnica s kipom Mozesa ok. 1800.
Bandero. Sliki o., pl., 99 X 116. 1.) Sv. Miklavž nad krajino. – 2.) Sv. Urh in Lovrenc na oblakih. Langusova doba.
Zvon, ubit, z napisom + MICHAEL REMER ME FECIT 1638 in reliefom Rojstva (diagonala).
Drašica.
Nova cerkvica MB je umetnostno brezpomembna.
Sobočevo.
Cerkev sv. Janeza Krstnika, podružnica borovniške fare.
Literatura in viri. Kot zgoraj.
Zgodovina. Zgodovinska dejstva o nastanku in prezidavi cerkve niso znana; omenjena je cerkev prvič l. 1526.
Opis. Z u n a n j š č i n a: Cerkev stoji kraj vasi v ravnini, obdana od zidu. Dolga je 20.25 m, široka 7.60 m. K vhodni steni je prislonjen zvonik na približno 3 m visokem podstavku z venčnim zidcem in strešico na vrhu. Vhod v zvonico je polkrožen. Pod vrhom so preproste line z leseno ograjo. Streha se pne v valoviti liniji do predele ter se nad to nadaljuje konkavno do močne čebulje z vitkim zaključkom; jabolko, križ. L. 1926. je bila izredno učinkovita streha iz zelenih, rudečih in rujavih skodel odstranjena in nadomeščena s pločevinasto. Zvonik je iz konca 16. ali 1. pol. 17. stol., oblika strehe iz 1. pol. 18. stol. Ladja je pravokotna, presbiterij na oglih prirezan. Cerkev je bila prvotno temno-okrasto pobarvana. Okna pravokotna. Desno zakristija. Streha: skodle. (Sl. 53).
N o t r a n j š č i n a. Ladja je dolga 9 m, široka 6 m, na oglih zaokrožena med dvema pilastroma. Po en pilaster je v sredi vsake vzdolžne stene. Banjasti svod na sosvodnicah ima v sredi medaljon. Pri vhodu je kor na dveh stebrih. Tlak: opeka. Presbiterij je oddeljen od ladje s 3.15 m širokim slavolokom. Dolg je 6.40 m, širok 4.74. V oglih pilastri, na njih ogredje. Svod je kupolast, na štirih velikih sosvodnicah, v sredi medaljon. Tlak: šamot. Cerkev v sedanji obliki spada v 1. pol. 18. stol.; prezidana je iz starejše stavbe gotskega tipa.
Oprema. Oltar, pseudorenesančen, ima letnico 1911.
Pokojišče.
Cerkev sv. Štefana, podružnica borovniške fare.
Literatura in viri. Kot zgoraj.
Zgodovina. Cerkev je bila zgrajena verjetno ok. l. 1600. ter početkom 19. stol. predelana.
Opis. Z u n a n j š č i n a. Stavba, stoječa na visoki planoti, zidana iz grobega materijala, je dolga 20.70 m, široka v ladiji 9.80 m; presbiterij je za 2.90 m ožji. Zvonik je prizidan k sprednji steni ladje, v zvonico vodi pravokoten vhod. Razčlenjen je z dvema zidcema, line so polkrožne, preproste. Streha, krita s pločevino, pričenja v valoviti liniji; na predeli stoji baldahin z visokimi volutami in streho, ki prehaja v konkavni liniji v čebuljo, katere zaključek je na vrhu še enkrat ojačen; jabolko, križ. Ladja je pravokotna, desno ima še en vhod, okna segmentna. Presbiterij je pravokoten, levo ima polkrožno zaključeno okno, desno mu je prizidana zakristija.
N o t r a n j š č i n a. Ladja je dolga 9.84 m, široka 8.50 m. V kotih in sredi vzdolžnih sten stoje pilastri, pod njimi venčni zidec; medseboj so zvezani z loki. Ladja je svodena z dvema plitvima kupolama. Tlak: ješterle. Slavolok je širok 4.09; presbiterij meri 610 X 610. V kotih stoje pilastri, zvezani med seboj z loki, svod je kupolast. Tlak: opeka.
Oprema. Glavni oltar s kipom sv. Štefana, na čigar podstavku je podpis J. Ternovc, je delan v slogu kamenitega oltarja koncem 17. stol. Deloma je zidan, deloma kamenit. Stranska oltarja. Les, 1. pol. 19. stol. Pravokotna menza, ploskovita predela. V nastavku niša, ob njej pilastra in steber. Atika se v sredi nadaljuje neposredno iz nastavka; obdana je od volut, stebričev in pilastrov. V levem kip MB, v desnem sv. Valentina.
Prižnica preprosto delo 1. pol. 19. stol.
Slika v presbiteriju: Sv. Jernej, o., pl., 165 X 250. V krajini stoji svetnik v valovitem oblačilu, v rahlem pregibu, zroč v nebo, v rokah držeč kožo in nož. Desno zadaj vodita istega svetnika dva moža, levo zadaj pa scena mučenja. V ozadju mesto in gorovje. Levo zgoraj v oblakih skupina treh puttov, nad njimi kronanje Marijino. Dobro delo ok. 1700; ohranitev zadovoljiva.
V hišo pri »Colnarju« je vzidana plošča: zgoraj letnica 1659, v sredi bistriški grb, spodaj napis WOLFFGANGVS MARKOVITSCH D : R : I : R : I : V : D : C : P : E : A : S : P : C : S : M : C :
Prepis: Damjan Debevec (7.10.2009)