Jože Kranjc, »Iz vlaka« v: Žika, februar 1930, str. 59-62
JOŽE BOR:
Iz vlaka.
Beži, beži črna kača po tirih dveh in je pomlad v deželi, saj jo slutite: vso cvetočo, jablana pri jablani, med travo prvi nedolžni pogledi cvetlic, na hribčku hiša in cvetoče popje pred njo... Beži kača po tirih, črna, voz za vozom. In v vsakem vozu okna in v vsakem oknu obraz … In žareče oči, ki pijo, pijo pomlad in so vedno žejne.
1.
Čuvajnica. Dve cipresi na vsaki strani gorita v nebo, dva zelena plamena. Čuvajnica je bela, dva okna ima. V enem oknu je obraz, mlad, dekle med rožmarini rdeče in veselo … Misli deklica …: »Zvečer bo potrkal na okno in objel me bo, poljubil tudi, saj je vroč in živa kri ga je …, rožmarin mu dam, vršiček, za klobuk si ga zatakne in vriskal bo proti domu.« Pred čuvajnico stoji oče, modra obleka, siv obraz in ves skrben. Rdečo zastavo ima v rokah. In se prede v njem misel za mislijo: »Odšel bo vlak in sedel bom na klop in zrl tja v dolino, kjer so njive in travniki, ki jih je oče moj dojil … Joj, ko minejo leta in če bo denarja: kmetijo, majhno vsaj, si kupim pa bom, ko oče moj …« V kuhinji je mati, pere morda, ali kuha in na hčerko misli, ki žari iz okna …
In vlak je mimo:
2.
Kolesa ropočejo v hrib.
Tam spodaj se pretaka siva nit Borovniščice, potoka, ki vzhropi iz Pekla med skalami. Ob njej so polja, travniki, njive … Na njivi je gospodar in mladenič, sin morda, morda hlapec iz Menišije. Vlečejo konji in mladenič poganja, oče pa se sklanja nad plugom: »Ej, da bi bila dobra letina in zemlja blagoslovljena! Mico bom poročil te dni in denarja bom štel. Seveda: dober je ženin, ki je zanjo pobaral. Ivan, sin, pride od vojakov, osemnajsti mesec tolče sedaj. Še leto, dve – pa bo, prevzel domačijo. – In bo prišel zapeček in čebelnjak in, če Bog da, stari oče postanem. In bom pestoval in bo vpilo tisto drobče, saj mora biti fant, v mojem naročju.« Sklanja se oče nad plugom, ki reže črne brazde v dlan dobre matere zemlje …
3.
Ob tiru so obstali delavci. Koliko jih je? Deset, dvajset, kdo jih bo preštel v sekundi? Krampe v rokah in v žepu kos koruznega kruha, ki so ga mati zjutraj odrezali.
»Kaj stojite! Ob kraju vsaj brskajte, vsako minuto obstanete, mrhe!!«
Je, ki vpije in nima krampa, paznik, Bog ve, kje je doma, ker ne gre z veselim pogledom v smrečje nad železno potjo … Spogledajo se fantje in že se sklonijo postave in krampje zapojo robato pesem.
Poje, poje kramp od jutra do noči in znoj je v obrazu, vlaki hite mimo, brenče zavirajo kolesa in pomlad je v deželi.
Pomlad je v deželi; ni je še med kramparji!
4.
Čez cesto teče lokomotiva s svojimi otroki, dolgimi, železnimi vagoni.
Ob cesti stoji križ. Razpet je Kristus in obraz njegov je prežalosten, ko da nad dolino joka pod seboj …
Kdo je postavil ta križ ob tej gozdni poti?
Šel je morda nekoč oče od doma, ali mati po dračje v gozd, šel je in ni slišal hropenja za ovinkom; pridrl je vlak in ga je pogazil …
Morda je kmet hlode peljal iz gozda:
»Hi, hot!« in je bil sam s seboj zadovoljen. Voz je bil naložen, za skedenj z njim in jutri bo tesanje. Hlode bo obtesal in prodal, za davke bo nekaj, nekaj za sina, ki je v šolah, za domačijo ostane … Pa je udarila ura – voz se je nagnil in pokopal misli za večno …
Morda je mladenka čakala, da pride, ki jo ima rad … Stala je in se veselila, vsa v sanjah se je poslovila in vlak je vriskal čez njo …
Ves žalosten stoji Kristus ob poti …
5.
Vse v cvetju je drevo, prelivajo se barve, modro, zeleno in listje trepeče, vesela pesem drhti v vejah. Otrok je splezal nanj, vsa v skrbeh je mati zanj spodaj v koči, pred njo stoji in kliče … Otrok objema črno vejo in steza roko za cvetom, nabral bi rad, da bi ga ponesel materi … Steguje, steguje belo roko, ki se svetli med listjem; joj, otrok, ne segaj predaleč, zlomila se bo veja, ugasnila bo pomlad v materinih očeh!
6.
Bel pas leži pod hribom nasproti ceste, ki teče z Vrhnike proti Borovnici, bela cesta, ovenčana z kostanji in orehi in lipami: … Hiše stoje ob njej, kmetiški domovi: smehljajoča se okna, rdeče strehe, dim nad njimi … Voz se pomika po cesti, trudna sta konja, ki vlečeta trame na postaje. Voznik gre ob njih in priganja – vsak dan napreže v zori, izpreže v mraku, težak je voznikov kruh! … Pomikajo se konji, korak za korakom, iz jutra v noč in dan za dnem. In ne vidim, kdo je bolj truden: konji ali voznik.
7.
Vlak piska mimo hiše. Vrata so odprte in siromak stoji v veži, klobuk ima v rokah in prosi. Upognjen je, star – ej, ob petkih je krvava pot, od hiše do hiše … Starost pride, ko da si jo poklical, točno ob nenapovedani uri: pride, potrka. – Mati reže hlebec v živo, pobožno se sklenejo siromaku roke …, ki sprejemajo božji dar.
8.
Postaja.
Vsujejo se ljudje. Iz prvega, drugega, tretjega razreda, kakor se pač spodobi v današnjih časih.
Ta na primer s kovčegom je prav gotovo velik gospod. Očala ima in skrbno je počesan. Vse ga pozdravlja. K uradniku stopi. Globoko se mu pokloni ta.
Ona-le, ženica z rumeno ruto in cajnami, ta je šlo v mesto. Jajca je prodajala in sedaj nese domov, kar je nakupila.
Študent hiti čez tir, domov se vrača, kdo ve odkod. Mati ga čaka ob izhodu, v objem mu pade, skoro vidiš solze, ki ji vro iz oči …
In gredo, ljudje iz vseh krajev – ti iz prvega, ti iz drugega in tretjega razreda …
In vsi so ljudje!
9.
Še jaz se napotim. Vesel dan se mi smeje prešerno v obraz, poštni Francelj čaka ob poti, temu ali onemu stisne pismo v roko in se smeje: »Danes je pa le pisala ljubica!« Grem po poti, mimo Dacarjevih, pod mostom, velikim mostom, ki so ga sedem let zidali, in mimo hiš, navzdol, domov, domov po dolgih dneh …
»Viš ga, pa je le prišel!«
In mati mi da roko in oče me veselo pogleda in pravi:
»Hlapec se ga je danes nalezel …«
Črna kača pa zapoje in se pomika in zdrvi naprej; pomlad je v deželi in sto obrazov jo pije, ki zro iz oken – pa se je ne napijo, ker so je večno, večno žejni …
10.
Pod mostom, ki vzpenja Planino s Trobelnikom, ropočejo tovarne: žage, stolarne, opekarne … Dim se vali v črnih kolobarjih proti nebu in pada v kosmičih na vse strani, čim dalje tanjši postaja in že ga ni … Gospodar hodi od delavca do delavca, sklanjajo se hrbti, pokajo sklepi v členkih, obrazi so znojni, ki čakajo ure zvonjenja, da se odpočijejo … Ali ni morda siromak svoje dni kopal ilovico prav v tej opekarni? Ali ni morda deske zlagal v rumene piramide? Morda je bil voznik, ki je veselega konja pognal v cesto in kočijo, v kateri je sedel gospodar? Oj, naj nam bo dano uživati plod svojih delovnih rok – nočemo trkati na hiše, saj tovarne ne poznajo starosti!
Prepis: Damjan Debevec (20.4.2009)