Ivan Korošec, "Confession d' un enfant du XXe siécle, s' il vous plait." v: Žar, junij 1931 (let. 2, št. 10), str. 200-208
Janez Gorjanc:
Confession d' un enfant du XXe siécle,
s' il vous plait.
Zjutraj sem se zbudil.
Misli so mi kot povezane z nitjem brezčutnih živcev.
Tema. Sama tema.
S pritajenim zelenim bliščem zre vame okno kot ožgano oko. V tem času trepeta zemlja v mrazu v sami beli spalni srajci; po njej iztezajo zvezde – mežikajoče oči razuzdancev – roke noči. Mesec kot mastna raca brodi po velikem osmojenem očesu; čudna moč ga vleče v gozd, bivališče lisic.
Nejasno se spominjam materinih oči, ko mi je pozno v noč dala vročega grenkega čaja in mi potegnila ruto čez usta. Spominjam se tudi žalostnega sestrinega obraza in pomirjevalnih zdravnikovih gibov. Pa z iskanjem za temi podobami se mi nikamor ne mudi kot človeku, ki je še napol zavit v pajčevino sanj. Sanjalo se mi je menda, da mi je dal učitelj napisati za kazen 100 velikih O. Sanje so mi neprijetno ležale na sencàh.
Kaj neki so moje misli težke kot dorski stebri? Nimajo nikjer niti, da bi se oprijele zanjo pred to nočno pošastjo.
Tako plaho vstaja tam iz kota ljubezen. Ko vsi tako hrepenimo za ljubeznijo, pa obenem pravimo, da je ni. Dosti je vrst ljubezni – sem bral nekoč – do matere, do Boga, do ženske. Do ženske kot orhideja v rastlinjaku, kot venec vinske trte krog z Apolonovega vratu – do matere kot molitev stare žene pred kipom Bogorodice – do Boga – čudna mora biti ljubezen do Boga, da je še nisem spoznal. (Saj ni Boga!) Kdo pravi, da ga ni? (Takoj je utihnil neki tihi glas, ko sem mu pokazal vse svoje dokaze kot Mozes Izraelcem plošče v pušči.)
Bral sem nešteto knjig, ki so mi vzbudile hrepenenje po ljubezni.
Prišel sem od neke tihe, mehke opere s čudno dovzetno dušo. Ko sem pil vase strastne otožne melodije, so zaživele pred mano vse one dekliške postave, o katerih sem kedaj sanjal. Same plavolase glavice, ki so se mahoma izpreminjale in izginjale v prepade mojih oči. Včasih se je utrnila mednje nemirna črnolaska Rubensovih grudi in brez obleke, se spet potopila in naredila prostor angeljskim glavicam. – Na postaji so kot dim valovali valovi melodij in čutil sem se tako samega v vsesplošnem razkošju. Luči v megli so bile tako žalostne in od njih je kapljalo. Po strehi vagonov je kot tiger hodil uslužbenec z dvema velikanskima očesima v rokah.
Padel ji je na tla robec.
»Gospodična, robec ste izgubili.«
»Hvala.«
Vame je zavel tak čuden vonj, kot ga nisem čutil še nikoli. Bilo mi je tako kot prej, ko sem poslušal tiste melodije. Bil je tak vonj, kot sem ga čutil v sanjah o sinjeokih deklicah. Bilo mi je tesno, bil sem žalosten in vesel in vse okrog mene je bilo kot začarano.
Zakaj neki ni rekla: »Hvala ti, romar …?« Bilo bi tako lepo in naslikal bi se za Romea ali za junaka starih romantičnih pravljic (n. pr. Zorina, op. pis.).
*
Pa res, kakšne oči ima? Črne? Sinje? Najbrže so sinje – da, mora imeti sinje. Je že pred menoj: ti lasje, te roke, oči … Take obraze sem videl včasih kot solnce v sanjah, če sem bil pijan. Takrat imam najlepše sanje in gledal sem jo sredi blata, ožarjeno z gloriolo mučenice.
Kaj, če bi se okorajžil in stopil k njej? Zakaj pa se je sploh bojim? Kaj pa je takega na njej? Dvoje oči in nos sredi obraza –
»Klanjam se, gospodična, še poznate svojega znanca romarja? – Kaj mi niste zadnjič namežiknili? – Ne? Ah da, mušica vam je pala v oči. – Kaj najrajši berem? Zdaj sem prebral krasno knjižico, priporočam: ,Kako je Matevžek ujel povodnjega moža na trnek'. – Kaj pa ste tako žalostni? Ali bodočnost – krompir puhnil v večerni je mir misli otožnih? – Seveda, krasen glas imam za recitacije, kot počen lonec. – No, pa kaj, nisem tudi fest fant? – Pa saj je vse malenkost proti – Oj, vlak že žvižga! – Na svidenje!« –
Zakaj sem neki tako nervozen pri njej? Saj se z drugimi smejem kot nič. Ko pa te tako pogleda s svojimi očmi, da se čutiš majhnega in pozabiš na besede. Kot bi vel iz njenih oči narkotičen veter in me vsega omamljal.
*
S kakšno primero bi neki stkal njen obraz v svoji pesmi? Artemis? Marija na Žalostni gori? Saj res, na oltarju na Žalostni gori je slika Marijina. Oči – oči se ne dajo popisati – toliko otožja in nepristopnosti je v njih, toliko Božje duše, da jih ne bi vsrkal nikoli. Še Rafael jih ne bi. – Škoda, da nisem velik umetnik. – In poteze – Marije na Žalostni gori. – In roke – stolp slonokoščeni. Quasi cedra sis in Libanon et quasi palma in monte Sion. Pokleknil bi in jo molil. (Takrat sem vse to sam sebi verjel; če ne verjamete, pa me vprašajte!) –
*
Kako lepo je, gledati se na peronu ob bakljadi elektrike. Kot carinja je, kot vila. Ali bi šel k njej? Ko pa je tako lepše, da jo gledam s polzaprtimi očmi, ko vsi z jeklenimi srci tako hite, hite … Zdi se mi, da me tudi ona kdaj pogleda izza težkih trepalnic. Zdi se mi, da me gleda svetlo, čudno. Ve, da ne maram tistega pomenkovanja, tistih prisiljenih šal. Zaljubil sem se v ta molk. Bil sem kraljevič, zaljubljen v sestro mučenico, ki se je zaobljubila, da bo rešila sedem ukletih bratov.
Čarovnice mraku so legle s svojimi telesi na nas in jaz sem jo gledal, gledal.
*
Mislil sem si včasih, da me mora pogledati: »Zdaj me boš pogledala, moraš me pogledati.« In res se je ozrla name, ki sem slonel ob ograji (kot ob ograji paradiža), pol začudeno in z bleskom v očeh.
V vsako svojo zaznavo sem vpletel misli nanjo. (Tako me je v mati naučila, ko sem bil še majhen: Ljubi Bog, vse, kar bom danes storil, naj se zgodi v mojo čast). – Če bom tega človeka došel do onega kandelabra, me ima tudi ona rada. – Če bom skočil čez tri stopnjice hkrati, bo prišla k meni in me poljubila. – Stopal sem po tlaku le po večjih ploščah, pletel po drevoredu križem od drevesa do drevesa črte in pazil, da nisem stopil nanje in pesnil v te malenkosti prečudne želje. Vse stvari so postale žive in vesele. V rožnih glavicah sem si predstavljal njeno.
(Pa vse to je res. Veste, če je človek zaljubljen, je šmentana stvar. Saj je menda blagovolil kdo od velecenjenih bralcev biti kdaj zaljubljen; ta bo povedal, da človek »ne vidi nič, ne sliši nič, kot bil bi mrtva stvar« in gleda le, kako se po svetu megle sprehajajo.)
*
Doma sem ležal ob pečici, ki je risala na strop čudna bitja in oživljal sem jih v njeno podobo. Noč je pregrnila vso sobo in omehčala trde konture.
Neprenehoma sem mislil le nanjo. Pa saj nisem samo mislil, čutil sem jo, kako diši ob meni, čutil njen vonj in pol prikrite vabeče poglede. Fantje so peli na vasi: »Še nocoj mi lun'ca mila …« in zvoki so povzdignili mojo dušo nad oblake, začarali so jo.
Klic. Klici skozi okno in trkanje, kot bi me kdo klical iz snežnega meteža. In fantovsko petje! O začarana godba, ko plavam na oblakih.
Klici. Strastni klici skozi okno.
Tesnoba mi je stisnila prsi in gledal sem ves svet od mestnega šuma iz New-Yorka do tihih gozdov Samarkandskih. In on sama ljubezen.
Strast.
Ljubezen.
In vsa ta godba je hotela bruhniti iz mene. Pa grlo je bilo moji duši prevezano in vse presekane melodije so se mi zgoščale v prsih, da mi je bilo tesno.
Klic. Plah v začetku, potem pa strastnejši in silnejši, kot bi se bližal, segel vame in rešil dušo. Zadihal sem v ritmu čudnega razpoloženja, v katerega se je prelila vsa ta tesnoba. V meni se je dvignila lahka, silna sila, ki ustvarja in uničuje. Imela je okus po krvi, podobo Timurlenkovo, podobo Vsemoči. Bilo mi je lahko, kot da sem zrak. Bil sem kot Bog.
»O sinje škrlatno obrobljeni lok vijolinski,
Dragulj – smaragd iz srca Turkestana!
Prekrasne prelesti iz bajnih samot vijolinskih …
Tvoj mavričen, ves pravljičen obraz, Tatjana …«
Rime so mi kar same prihajale na misel: Fata Morgane, Fontana, Tatjana … In igral sem se dalje:
»Med vile sem te vplel, Fata Morgana,
na pol si moja misel, pol resnica,
med oceani sinjih mrakov sinja ptica
spreletaš v družbi Izolde in Tristana.
Odstreš trepalnice – draguljaste zavese,
zrasto lokvanji lune hčere – iz Fontane
in vijem ti krog senc sentimentalne pesmi …
Ah, da te, vila, tudi jaz kedaj objamem!«
Čudoviti ritem dihanja je polagoma ugašal. Prižgal sem si cigareto in brez misli gledal za njenimi sinjimi špiralami.
Cel svet je ena sama ljubezen. Zibanje vrtnice v vetru, pesem slavčeva in grličina, trubadurjeva serenada, objemi v mračnem parku, poljubi v temni veži na veselici – vse sama ljubezen, vse izraz ljubezni. Ljubezen je vino in ljubezen je kri. Kdo sem sedaj jaz? Hodil sem prej v šolo, se smejal z dekleti in čakal čudovitega ognja. V trepetanju sem čakal svojega začaraja in razkritja Ljubezni. Ona me je začarala, stesnila in spet razširila dušo. Še enkrat je vzvaloval v meni ritem polnočnih klicev ko visoki plamen, preden sveča ugasne:
»Glej, taki smo mi vsi: nam nepoznana,
strastnó zahrepenjena je ljubezen,
in v moji duši stavek je izrezan:
V objemu ljubezni si me dvignila, Tatjana …«
Ritem v meni se je pomiril. Čutil sem, kot bi razbil dragocenost in odsevi ognja na stropu so bili kot lasje maščevalnih pošasti. Pa ni bilo tesnobe vame, še ugodje sem čutil, da sem razbil svojo skrivnost.
Tedaj je legla name žalost obupna žalost. Sam sem se začudil, zakaj, pa ji nisem mogel najti vzroka. Potem sem si pričaral njen obraz med čudne ognjene oblike. V očeh je bil skrivnostni ogenj in usta so hrepeneče čakala. Pa takoj so se poteze ust zasmehljivo nasmehnile nad lastno podobo, prej čiste oči pa so postale majhne in navadne in prazne. Lasje so se trepetaje večali in zagrnili njeno podobo, ne – njeno podobo.
Oj ta žalost! O ve prikazni v breznu mojih oči! Varljive? Nevarljive?
Njen obraz je izginil. Tako izgine mavrica v oblakih novih viharnih slutenj.
*
Drugo jutro sem vedel, da se bo zgodilo nekaj strašnega. Ta gotovost je prišla bogve od kod in nenadoma kot poletna nevihta. Pa me ni zbegala, ampak postal sem natančen stroj v njenih rokah. Oblekel sem se in jedel kot po navadi; le misliti nisem mogel: v šoli so se mi pojmi takoj zmešali, zato sem se popolnoma prepustil svojim predstavam. Zdelo se mi je, da imam v roki samokres in streljam v steno; krogle so odletavale in paziti sem moral, da sem si natančno zbral kot, da je krogla odbrenčala komu mimo glave skozi okno. V vsem tem je bil nek mrk molk, neka grozovitost, s katero bodo nekoč astronomi izračunali, da se bo zemlja čez toliko let zadela ob Mars in se razbila. – Po šoli me je ta sila vlekla z naraščajočim pritiskom vijaka v park.
Tu se je ona poljubovala in objemala z nekom in v očeh ji je žarel ogenj, isti ogenj, s katerim je včasih pogledala tudi mene.
Polž!
Počasnež!
Izdajalka!
Prekršila si tihe pogodbe, tihe poglede med nama.
Oj ti patetični tragični junak!
Prej bi se potrudil, pa bi jo imel. Ne bi imel svoje Tatjane, pa bi imel vsaj telo.
Eh kaj, mar mi telo!
Kaj zdaj?
Samokres? – Eh, banalnost!
Nič! – Tja v en dan!
Kaj je cel svet nič? Saj je vendar svet Ljubezen …
Osel, svet ni Ljubezen, ampak ljubezen. Si ju videl, ko sta se objemala? In ogenj v očeh si videl? Isti ogenj, s katerim je tudi mene gledala! – Saj si jo napak umel! – Mislil si, da je svet Ljubezen, pa je le ljubezen.
O Semele, Semele! Padla si v nič, ko si hotela s svojim telesom predme, ne s svojo dušo.
Ali pa si hotela z dušo, pa je bil moj ogenj preslab, da bi te posvetil, da bi te poduhovil? O kruti Zeus!
Veš kaj prijatelj, vsake muzike se človek enkrat naveliča, zaljubljene pa še najprej. Moral bi jo »na prsi pritisniti šumeče«, pa si se držal kot kaka zloglasna figura iz Cankarja. Zato nikar ne tarnaj! –
Razcefral in pohodil sem cvetice ob poti in stiskal pesti. Sila, ki me je prej vodila, je izginila in stal sem tam kot oblak, ki se zanj tepeta sever in jug in ga trgata. –
Doma sem šel na gmajno in valil skale.
»Večjih, težjih, da podero smreke, da jih smrtno ranijo in se na koncu padanja same razdrobe od svoje lastne hitrosti.«
Zažgal sem kres in neizmerno užival ob prasketanju in uničevanju zubljev.
Pa mi srce še ni dovolj okamenelo – zvečer sem šel na seno in dolgo jokal.
*
Bil sem bolan. Noč mi je iz lic izpila vso kri in iz oči polovico duše. Ležal sem v sivi sobi in pred oknom je cvetel španski bezeg. Brez misli sem vstal in si nalomil cvetov in hodil po cestah. – Stolp slonokoščeni – ha – hiša na pesku – zakaj se nisem rodil z mrzlo Bramansko dušo? – Lepo, lepo vonjajo cvetovi španskega bezga –
»Živijo Ivan! Ne drži se tako kot mila jera!«
Mámor me je udaril po rami. Majhen fant, Baudelaire-ovih potez. Stal je nenadoma pred mano z Gorcem iz drugega razreda.
»Ali si prišel iz Kitajske?« me je pogledal Gorec.
»Veš kaj, nunc est bibendum!« se je zasmejal Mámor. »Rdečega vinca dalmatinca, da ti bo barvo dal.«
Gorec se je naredil pridigarskega: »Aurea mediocritas, fant! Že Horac je dejal –«
»Ko pa ne znam špansko! Ampak ta gospodična je pa res očarljiva! No, enkrat me pa že lahko pogledate!«
»Tiho, če ne te bo oko postave zagrabilo za vrat!«
»Ti, Ivan delaš pesmi na svoje dekle,« je rekel Mamor, »da je Marija na Žalostni gori. Precej žalostno je vse vkup, kaj ne da? Jaz se rajši smejem z dekleti: To ti da veselo inspiracijo.«
»Jaz sem zdaj tudi razpoložen za narodnega pesnika,« je vzkliknil Gorec. Recimo: »Moja Laura ima zobe iz cinquecenta, bourbonski nos, postavo kot Marija Terezija, primerno stara.«
»Nikar se ne norčuj iz narodovih svetinj!«
»Kaj pa je tebi danes?« me je vprašal Gorec.
»Nič – tako – gledam v svet –«
»Aha, je že spet kaka iskra ljubezni skočila v tvoje srce!« je resno rekel Mamor.
Gorec se je rezko zasmejal: »Ali spet ,ljubiš'?«
»Veš kaj,« mi je rekel Mamor, »slišal sem sijajno fabulo. Petelin je promeniral s kokošmi. Pa sta prišla dva druga petelina in kokoši so šle z njima na Rožnik v gozd. Prvi petelin pa je začel sentimentalno kikirikati.«
Ostro me je gledal. Nisem ga mogel razumeti, kaj hoče, pa sem mu kar odgovoril: »Jaz pa sem slišal drugo povest. Mlad fant se je zaljubil v dekle. Vsak večer je molil zanjo –«
»Boš kmalu pojedel to špinačo s kislim zeljem?« je vprašal Gorec.
»Meni pa že lahko zaupaš, kdaj se boš ustrelil!« je rekel Mamor.
Gorec se je smejal: »Spravil si me v sijajno pesniško razpoloženje. Le poglej: »Mi trije hodimo po cestah kot štirje –«
»Skozi vsemirje –«
»Brez večerje –«
»No, pa imaš takoj globoko občutno socialno pesem!«
Smejala sta se, da je donelo po zapuščeni nočni cesti. Jaz sem hodil zraven, gledal njune zdrave oči in svojo spačeno sliko v mokrem asfaltu. Mamor je pravkar nekaj pravil.
»Baudelaire je sijajen. Opisuje gnijočo psico, kako ji črvi razjedajo trebuh. Potem pa pravi: Taka boš tudi ti enkrat, ljubica.«
»Ti Mamor,« sem ga vprašal nenadoma, »kaj ženska res ni za drugo kot za sanje in svinjanje?«
»Ženske čisto lahko razumeš po nietzschejevsko. Ženska je vsaka že po naravi igralka globokih strasti, pa plitva. Vsak, kdor je pričakoval, da ga bo ženska razumela, jo je že polomil. Ni vredno živeti le radi žensk, vanje zakopati zaklad. Hrepenenja po ženski ji šele da vrednost. Ženska brez občudovalca ali od moža »neinteresovano motrena« ni nič. Ženska je fina stvar, ki jo mi poduhovimo. Poduhovimo s hrepenenjem. Zato so pesniki primerjali žensko z vijolino.«
»In sem potem to hrepenenje ljubil?«
To hrepenenje sem ljubil. Ko sem prišel k njej, si nisem mogel dobiti izraza. V hrepenenju in sanjanju pa sem ga dobil. Morda me je spoznala, pa se naveličala, morda pa me ni in je pričakovala objemov strasti. – Pa sem doživel najvišje? Je to hrepenenje, ta ukovanost volje najvišji doživljaj? Ali so več poljubi španskih devic? Gotovo je hrepenenje višje, ker je v njem večje razočaranje.
Da, to hrepenenje sem ljubil in zdaj še ljubim črepinje tega hrepenenja. Zaljubil sem se še v samo uničevanje hrepenenje. Ljubezen vedno valuje v nas, valuje sama v sebi brez nehanja. Te črepinje bodo spočele novo hrepenenje!
Naše sence so bile postoterjene; črte senc so se križale kot moje žalostne misli z otožnimi.
Odšli smo vsak na svoj dom z obrvmi globoko na očeh in s spačenimi ustnicami. Žarnice so se motno odbijale od mokrega asfalta in razsvetljevale izumrlo mesto Gogo.
Tema. Sama tema.
Tako malo sem še užil življenja, pa že prihaja in je zaloputnil z vratmi Veliki inkvizitor.
Kakšna je neki smrt? (Ta misel mi je zdaj prišla kar tako iz zraka v glavo.) Gotovo ima črno nunsko obleko, v rokah bel nož – Oči? – Oči so gotovo izpreminjasto zelene, zdaj potemne, zdaj pozelene kot električni lampijoni v razstavnih oknih.
Nekaj se dviga v meni – ona tesnoba, ki mi pravi, da bom drugič umrl. Ne morem več gibati in v ustih imam polno krvi.
Ah, kri! Kri!
In zelene mrtvaške glave kot ornamenti na steni pod stropom. Valeče se mrtvaške glave …
Zelena kri … Zelena …
Oči so mi že osteklenele. Sama tema. Orjaški orli so razorali pajčevinasto tkanino nebes. Nekdo je odvalil tolsto luno kot vrečo z moko in pometel zvezde.
Čas je obtičal nekje kot kup gramoza.
O ta grozni nič! Ta mrzla pozaba.
Ko mi stiska sencà že novo hrepenenje po novi lepi Vidi. O ti brezkončni valovi!
Znorel bi, pa je božji mehanik ojeklenil moje poteze in misli. Potem je Lovec nameril name cev in ustrelil.
*
Zjutraj sem zvedel, da je v naši vasi umrl mlad fant Ivan. Sušica. Zadušil se je v krvi, ki jo je bruhnil … Jaz pa sem medtem pesnil to pesem o ne nerazrešni temi. Morda je imel Ivan take misli, ko je umiral (rekli so, da je ponoči milo vzdihoval Tatjana in Semela) – te misli so morda po kakem valovanju prišle do mene in, ker je moja duša prej uglašena na njegovo, jih je utisnila vase.
Pogreb je bil veličasten. S slavnostnim govorom. Seveda je bil drag. Ivanov oče mi je pokazal račun:
Župnik . . . . . 150 Din.
Nosači . . . . . 200 Din.
Vino . . . . . . 325 Din.
Venci . . . . . 430 Din.
Pogrebci . . . 500 Din.
Lučarice . . . . 10 Din.
Sveče . . . . . . 30 Din.
»Kaj ne, to ni kar tako!«
»Da!«
Prepis: Damjan Debevec (29.5.2010)