Joža Likovič, "Procesija" v: Slovenec, 26. maj 1932 (let. 60, št. 119), str. 3
Likovič Joža:
Procesija
Na tistem parobku nad Mrkunovim mlinom, kjer se pod večer tako lepo vidijo »božje gnade« za polhograjskimi grebeni, sem nekega prazničnega jutra slonel in od daleč prisostvoval procesiji Presv. Rešnjega Telesa. Zaželel sem si samote, da nemoteno doživim čar tega praznika… Megle so se zgodaj odmaknile za Vihrco in Kočenijo. Sonce je bilo tako nedolžno in belo, bolj podobno nedolžnemu otročičku kakor pa orjaškemu bratu svemira, ki daje luč in zdravje. Pred menoj se je upiral s svojimi kamenitimi boki borovniški most, ki se je zagvozdil med strma pobočja Srobotnika in Trebevnika. Njegova gola pleča so rdela kakor ramena nagega sužnja, ki je omahnil pod težo bremena. Barje se je pritajilo, le daleč nad Ljubljanico je trepetala rahla koprena in se ni mogla razpustiti. Praznično razpoloženje je objelo stvarstvo in vas. Vse se je pripravljalo na veličastni trenutek, ko bo stopil Jezus med nas. Ničesar žgočega ni bilo v ozračju, veter je ostal za morjem. Mrkunove žage počivajo, tudi mlini v Niževcu in Šumniku molčijo, škrjančki so odleteli v nedogledne višave, kjer se srečujejo oblaki. Neprestano se kličejo, njihova pesem je jasna in srebrna, Bog jim je ustvaril grla.
Tako čemim in čakam sredi pestre narave. Kmalu bodo udarili zvonovi; pri podružnici že pozvanjajo! Nekje so se splašile jerebičke, nekaj lastovk se je spustilo preko žitja in se skrilo v razorih. Klasje se je odelo z zlatim leskom, panji dišijo v prisojnih zatišjih, najneznatnejše bitje skuša razodeti nekaj lepega in milega, človeku se zdi, da se bodo zganile tudi sive skale in zapele hvalnico… Turobne jelše ob jaških mirujejo. Srebrnčaste pajčevine se lesketajo v žarki svetlobi kakor tanko tkivo, ki so ga vrgle pred jutranjo zoro nevidne roke preko vej in listja, da bo slavil Jezus svoj odhod pod čudovitim baldahinom. Sredi trav se bleščijo Marijini lasci, zlatice, krhki mlečki, maščobne kalužnice. Kraj ščavja rdijo kislice, v kostanjevi senci se ponuja regrat. Ob stezicah so se razsule drobne marjetice, bele in nežne; ponižno čakajo, kdaj bo stopil tudi med nje Jezus.
Ob Borovniščici se podijo libele in bliskajo z dolgimi, modrimi krili. Družine pisanih metuljev se selijo po poljih, od ravnine na košenine, od cvetja v senco in roso. V češmilju se napajajo kosi z medenim vinčkom, vsak cvet je dolgo skrival sladko kapljico, ki jo je ustvarila v njegovi čudoviti čaši pomladna noč s svojim hladnim dihom. S travnatih jas pod svetlimi bukovimi gozdovi vrh Pokojišča se še utrinjajo zvonci čred. Kmalu tudi ti zamro. Pastirji so danes bolj zgodaj zavrnili živino, jo napojili in spravili v hleve. Hlapci so jenjali s težkim delom. Samo kaka revna bajtarica se je še smukala s svojo kravico pod Majerjevo mejico in iskala sočne šope za molzno živalico. Danes sosed ne bo godrnjal, tudi za reveže se še najde kakšna drobtinica!
Za bogatimi senožeti se vrstijo vrtovi, kozolci s tremi križi, ostareli skednji z nagnjenimi čeli. Na pristavi hrzajo konji, nemirni psi se trgajo z verige. Golobi se vozijo nad ostrešji, redki dimčki se svalkajo sredi vasi, sence vrh Pokojišča se daljšajo. Po bližnicah hitijo zapozneli kmetje z družinami, line so že odprte, zvon je nagnil svoje ustnice…
Čez vse to pa je položil to jutro Jezus svojo dobrotljivo dlan. Zdelo se mi je, da se je skrivnostno dotaknil slednje duše, slednje bilke, najneznatnejšega, najnevrednejšega drobca stvarstva, ki leži pozabljen med robidovjem in skalnatimi bregovi. Morda je ta pozabljeni drobček zlati krešič, ki se trudi s smrekovo iglico, da jo znese do svoje luknjice, morda je to vijolica, ki diši in vabi dekliško dlan, morda je pa moje srce, ki išče milost božjo. Gospod kliče! Vsak murnček se mu odziva s skromnim napevom, brez bojazni in ljubosumnosti. Soseske žužkov gostolijo brezimne pesmice, ki jih človeški jezik ne more posnemati in zadeti. Svečani glasovi prihajajo prav iz osrčja zemlje, se ubrano prelivajo in družijo s pohlevnim šumljanjem potoka. To je hvaležen smehljaj naše zemlje, ki se odziva Jezusu!
Potem so se razmajali farni zvonovi; veliki je odprl bronaste ustnice, manjši so poslušno in pridno drobili za njim. Slavnostni zvoki orgel so pripluli iz svetišča, procesija se je spustila od cerkve na vas, med vrtove, v polje… Škrlatna bandera so zažarela v predpoldanskem solncu, po zlatih ramenih se je prelivala ognjena belina, zlata jabolka so se zaiskrila, čar in svetost sta se združila. Vrsta belih otrok se je strnila, za njimi gospodarji, pobožne žene, veljaki, ognjegasci z bakrenimi šlemi, farni križ, zopet otroci, pevci. četvorica ministrantov v živordečih haljah in belih srajcah, podobni pestrim metuljem, ki utripajo sredi cvetne ruše. Nato so nesli nebo, zlati okovi so bili polni žarkih spreminkov. Oblaki kadila so valovili izpod neba, ki je bolj plavalo sredi sprevoda, kakor da je nošeno od revnih rok. Blagoslov se je širil preko ponižnih slemen, na dišeče sadovnjake, čez cvetoče livade, še čez mrki zid, ki varuje pokopališče, je segel in se dotaknil mrtvih v gluhi jami. Nekaj blažilnega se je zalesketalo nad počivajočo božjo njivo: ali bi bila solza, ki jo je potočil ob spominu na umrle veren vaščan, ko se je uvrstil v procesijo, ali je kanila milost božja na človekov prah…
Zapustil sem prijetno zatišje v rebri in počakal procesijo za poljem. Vsa zemlja je pela slavo, trikrat slavo! Vsi spevi so se zlivali v skupni poziv: Pridite, molimo! Srebrnčastosive mejice, topli bregovi, vsi zlati in otkani z belimi pasovi marjetic, leščevje ob Borovniščici, tihi bori, od neurja strgane drče na Trebevniku, oblaček s sneženimi lici sredi neba, neizmerna modrina… Še na železnici so nehali butati in biti železni odbijači voz, lokomotive niso vreščale, vpitje premikačev se je zgubilo, vas je zamrla. Samo murni so se neprestano skušali v krikanju: žgi, žgi, žgi! Včasih so tudi ti prisluhnili zvonenju, ki se je približevalo pa zopet prijetno oddaljevalo. Za hip je vse potihnilo, čul sem le lahen drget, morda so odprle rože zlate venčne liste, morda so pripravljali angeli pot Jezusu in njegovim. Že se je približevala procesija. Drobno cingljanje je naznanjalo radost in molitev. Veliko bandero je zmagoslavno plavalo v ozračju, zlate rese so negibno visele ob škrlatu. Prihajali so otroci z velikimi očmi, mladeniči z vedrimi obrazi, dekleta z rožmarinom v rokah, starke z malce nagubanimi lici, ki so podobna kožici uležanega jabolka. Zdravje in veselje, upanje in zahvala! Vsa čela so odkrita, v nobenem srcu ne tli jeza. Jezus v beli hostiji rad odpušča, duhovnik povzdiguje monštranco za vse, za nedolžne in velike, za hlapce in bogatine, za zdrave in nevredne. Gledam znane obraze, ki so polni radosti, iz njihovih oči sije prijateljstvo in bratstvo. Kdo je ostal doma? Morda privandran krčmar ali orožnik na obhodu ali bolna reva. Toda tudi teh se je usmilil Jezus, saj je skromen in majhen, njegova ljubezen se ne prodaja za zlate, posvetne reči. Morda je izostal še kdo, katerega je zaman vabil jutranji zvon. Kdo bi mogel ostati še zakrknjen, ko slavimo najlepši praznik cvetja, luči in ljubezni… Priključil sem se vrstam vernih, sc priklonil in šel za Jezusom med cvetjem in petjem.
Kdaj se bo zvrstila preko slovenske zemlje tista procesija, ko pojdemo vsi na kraj, kjer bo z nebeškim kruhom odkupljeno sovraštvo, jeza in krivica, ko ne bo več nevrednih izdajalcev in Judežev med brati, ko bomo vsi eno, ponižni in dobri kakor mili Jezus, ki se je skril v belo hostijo, v kateri slavi danes svoj veliki praznik ljubezni in odpuščanja.
Prepis: Damjan Debevec (20.2.2011)