Ivan Cankar, »Od Vrhnike do Borovnice« v: Zbrani spisi XI., Satirični spisi: (1909-1910) , Nova založba, Ljubljana 1933, str. 267-270

OD VRHNIKE DO BOROVNICE.

Deževen dan, pust in dolgočasen, kakor liberalna politika. Od pošte doli se priziblje vegast in neroden voz, kakor so stali časih na dvorišču Maličeve gostilne v Ljubljani. V zaprtem vozu sedita gospod župnik in gospod kaplan, obadva zelo rdeča in zelo vesela.
Ž u p n i k (odmaši steklenico). Pa ga še malo! – Kje pa je kandidat? Ali sva ga v krčmi pozabila?
K a p l a n (pogleda skozi rosno okence). Boga mi, res sva ga pozabila! – Voznik, postoj no malo! Kje pa je naš kandidat?
V o z n i k (na kozlu; čemeren in premočen). Kaj bom stal zaradi tistega ... tamle zadaj za nami teče ... Tihot!
K a n d i d a t (teče za vozom, od klobuka mu curlja dež za vrat). Tak čakajte no, kakšna orenga pa je to?
V o z n i k (švrkne po kobili). Tihot ... Le teci, kandidat, kam pa boš sedel? Notri sedita gospoda, tam ne boš mazal s svojimi škornji; jaz se pa tudi ne bom stiskal zaradi takega kandidata! ... Tihot!
Ž u p n i k. Nikar ne bodi tako trdosrčen in zakrknjen, Peter! Saj vidiš, da je dež in mraz, kaj bi dražil ljudi ob takem vremenu! Vzemi ga no k sebi gori, pa se malo stisni, Bog ti bo povrnil na onem svetu!
V o z n i k. Tak stopi! Ne bom dolgo čakal.
K a n d i d a t zleze na kozla; mraz mu je, premočen je do kosti, od klobuka in od obleke mu lije voda v tenkih curkih.
V o z n i k. Nikar se tako ne pritiskaj k meni, saj sem že sam zadosti moker! Na!
K a n d i d a t (se okrene in zakliče skozi okence s solzavim glasom). Gospod, tale mi pa ne da miru; zmirom me suje!
Ž u p n i k. Peter, Peter! Kako boš odgovarjal nekoč pred svojim sodnikom, če ne pustiš kandidatov pri miru!
V o z n i k. Saj ga nisem jaz naredil za kandidata!
Iz Verda zavije voz ob hribu po ozki blatni cesti proti Pritiski in Bistri. Pred bistriškim gradom potrka župnik na okence.
Ž u p n i k. Odkrij se, kandidat! Pred sto leti je bil tukaj klošter!
K a n d i d a t (se odkrije).
Voz se zamaje na strmici, ki se vije proti Dolu in kandidat skoči nenadoma na cesto.
K a p l a n (odpira okence). Ali si se hudo ranil, kandidat?
K a n d i d a t. Samo malo sem se opraskal.
Ž u p n i k. Potolaži se; bo že boljše, kadar boš poslanec. Na, pij kapljico!
Pomoli kandidatu steklenico, ko pa iztegne kandidat roko, se župnik prijazno zasmeje ter pije sam v korenitih požirkih.
K a p l a n. Šlek, šlek, šlek!
K a n d i d a t. O, gospoda, kako nagajata!
Ž u p n i k. Zdaj pa le brž gori in Petru nikar preveč nadlege ne delaj!
Kandidat se vrne na kozla, počasi in ropotaje se ziblje voz proti Borovnici.
K a n d i d a t (hud in žalosten). Že spet me suje!
V o z n i k. Cmera!
Ž u p n i k. Ti pa tudi ne bodi tako občutljiv, kandidat! Če si tak, pa bi bil rajši doma ostal in lečo – izbiral!
K a n d i d a t. Če pa suje!
Ž u p n i k. Nikar zmirom ne tožari in ne javkaj, drugače boš moral precej na cesto, tam te nihče ne bo suval!
K a n d i d a t. Saj sem tiho!
Vsi molče; kandidat časih pritajeno zaihti. Prikaže se veliki most, za mostom Borovnica.
V o z n i k. Zdaj pa le doli, kandidat; prestrm je klanec in vseh nas kobila ne bo vlekla. Stopi!
K a n d i d a t. Saj grem.
Voz se maje na kolodvor, kandidat se maje moker in truden za njim.
Ž u p n i k (na kolodvoru). Drugi razred ... za dva gospoda … za kandidata je pa tretji razred tudi dober ... Saj je kandidat zatiranega in zaničevanega ljudstva ...
K a n d i d a t (natihoma). Ampak tako si tega nisem mislil.
Ž u p n i k. Zdaj pa le brž v voz, kandidat, stisni se v kot in se malo ogrej, pa daj, da te nihče suval ne bo!
Kandidat se odkrije, poljubi župniku in kaplanu roko in odide s klobukom v roki proti vozu.
K a p l a n (zakliče za njim). Pa varuj se, da te Kopač ne vidi.
K a n d i d a t (se okrene žalosten). Me je že!
Lokomotiva zapuha, vlak odropoče ...

Prepis: Damjan Debevec (26.5.2009)