Slovenski narod, 3. julij 1934 (let. 67, št. 147), str. 2
Bogastvo onstran Pekla
Naravne lepote so nanizane v neposredni bližini Ljubljane druga na drugo, pa jih le slabo poznamo
Ljubljana, 3. julija.
Ljubljana je poleti pravi pekel in gorje onemu, ki trpi v njem peklenske muke, ne da bi vedel, da so tako blizu nebesa. Takšna nebesa, malo znana, zapuščena ter prazna je soteska nad Borovnico, ki se je Ljubljančani izogibljejo kot pravega pekla, čeprav je Pekel le po imenu.
Moreče vzdušje lega na mesto, ulice so prazne in celo kopališča so slabo obiskana – meščani se skrivajo v mračnih stanovanjih, a ne le ob delavnikih, temveč tudi ob nedeljah. Le nekaj postaj od Ljubljane, pa si na mah v blažilnem zraku, sredi narave, ki budi v človeku veselje do življenja in mu odpira oči. Z drugačnimi očmi začneš gledati okrog sebe in ko vstopiš v Pekel, začutiš nenadno, da si vstopil že pod okrilje gorskega sveta, čeprav si le šele nekaj kilometrov od Barja. Hladilen ter krepčilen zrak veje po soteski, hribi zapirajo čedalje boli strmo ta, v sebe zamaknjen in od sveta odmaknjen kotiček, ob stezi skaklja bister potoček, ki je tem bolj glasan, čim globlje vstopamo v sotesko.
In že smo povsem v območju samote in lepote. Potok skače v začetku čez skale v minijaturnih slapovih, a že smo pri prvem velikem slapu, ki se spušča za mogočno pečjo po tesnem žlebu v tolmun. Tik ob njem splezamo po lesenih stopnicah, ki leže strmo usidrane ob vznožju koničastega hriba, Hudičevega soba – na ploščad pred drugi slap. Tu pošilja solnce že na debelo ultravijoličaste žarke, čeprav smo še vedno le v višini Ljubljanskega gradu. Če nisi pazljiv, se lahko opečeš kot v pravem peklu. Na vrh Hudičevega zoba drže nekaj časa lesene stopnice, položene v tesen skalnat žleb. Sovražniki vitke linije ne zmorejo te ture, ker je žleb pretesen. Steza je zavarovana z žično vrvjo. V gorskem svetu smo, saj rase tu že rododendron! Pod vrhom ima Hudičev zob luknjo, dovolj veliko, da lahko padeš skozi njo; to je lepo naravno okno, odprto proti navpičnemu žlebu. Vrh zoba je tudi škrbast, vendar se lahko na njem utabori manjša skupina turistov. Nudi se lep razgled po soteski, ki se po nji vije kot srebrna nit bistra Borovničica.
Pot nas vodi nekaj časa precej strmo k petemu slapu po pobočju gozdnatega hriba. Nad petim slapom stoji – odnosno leži, ker je že napol v razvalinah – zapuščena žaga. Zaježena, kristalno čista voda vabi kopalca. Toda mi pojdemo naprej, navkreber po dokaj lepi cesti skozi jelkove gozdove. Pesem slapov pod nami je utihnila, zdaj se glasi le pesem gozda. Na vrhu gozdnatega hriba pridemo na plano. Svet se odpira proti zahodu do Julijskih alp. Začenja se čedalje izrazitejši Kras. Pot se prevesi navzdol in že smo za Peklom.
Za Peklom, bogu za hrbtom, vsemu svetu za hrbtom. Tu je že daleč do Borovnice in ne baš vzorna cesta (čez Pokojišče) drži tja, a še dalje je do Rakeka. Kraška, valovita dolina in manjše kotline se raztezajo samotne tja do Cerkniške kotline. Nikjer ne opaziš hiše, nikjer polja, le ogromne senožeti in jelkovi gozdovi se razprostirajo, kamor pogledaš. Vse kaže, da so pokrivli gozdovi njega dni ves ta svet. Čeprav so tu gozdovi, daleč od komunikacij, zlasti zdaj napol mrtev kapital, vendar je bogastvo onstran Pekla še vedno ogromno in neizčrpno. To sprevidiš zlasti, ko prideš v Begunje, Cerknico, Rakek itd., kjer so skoraj na vsakem koraku velika skladišča, polna lesa, kjer se vrste ob vodah v nepreglednih vrstah žage. Kraji so bogati na zunaj, seveda na znotraj se je zdaj marsikaj spremenilo. V lesni industriji je še vedno zastoj. Na Rakeku in v Logatcu na kolodvorih ne stoje več vagoni v dolgih vrstah, naloženi z lesom, na postajah ni več kupov lesa, ki bi čakal na prazne vagone. Lesna skladišča so polna v vseh krajinah na Notranjskem. Glavni vir zaslužka ter dohodkov je usahnil. V gozdovih ne poje več sekira tako kot je pred leti in na cestah ni več živahnega prometa. Gostiln je manj, včasih jih je bilo v vseh večjih krajih skoraj toliko, kot hiš. Vozniki ne pokajo več tako veselo z biči, konji počivajo na pašnikih. Vodna kolesa so se pri nekaterih žagah ustavila za vedno, alge so jih prerasle. Polovico življenja se je ustavilo onstran Pekla.
Cerkniško jezero zdaj usiha. Skoraj tik do njega moraš priti, da ga zagledaš. Celo v vasi Dolenje jezero zdaj ni več blata, kar mnogo pomeni. Namreč, ko je jezero največje spomladi in jeseni, sega do hiš Dolenjega jezera, polja ob vasi so poplavljena kot ob Nilu. In res jezero gnoji skoraj kot Nil, na poljih valovi krasna pšenica. V tem mesecu bo jezero najbrž že povsem usahnilo. Zdaj je od dne do dne plitvejše, voda odstopa od bregov, za njo pa rase trava. Na prvi pogled se zdi, da je samo poplavljena planjava in da to ni jezero. A če odploveš s čolnom sredi vode, začneš celo misliti na morje. In čim delj občuduješ to krasno jezero, tem lepše je. Morda se nam zdi lepo baš zato, ker mu ni dal še tujski promet svojega pečata. Cerkniško jezero je še neizrabljen tujskoprometni kapital; no, kapitala te vrste je pri nas še povsod neizrabljenega. Toda Cerkniško jezero je bogastvo, ki ga ne moremo zatajiti, vendar se zanj ne zmenimo niti toliko, kot za Pekel.
Ko jezero ponikne, se začne za domačine poseben praznik; na dnu ostane mnogo rib, ki jih je treba samo pobrati in spraviti v denar ali vase. Vendar to ni tako enostavno, vsak se ne more mastiti z ribami. Plačati je treba takso; kdor ne more plačati, sme samo požirati sline. Na dnu kmalu zrase trava, ki si je tudi ne sme pokositi kdorkoli, tudi na jezerskem dnu so strogo določene meje.
Da, na jezerskem dnu in ob njem so senožeti. Hotelov ni ob jezeru in jih najbrž nikdar ne bo. Samo predočite si, da se bo vas Dolenje jezero kdaj spremenila v letovišče, kakršno je Bled! Vas, ki leži po njenih cestah »nilsko« blato. Po cestah, ki drže k jezeru, ne drve avtomobili, še pešcev ne srečaš mnogo. Kažipota za tujski promet v ta svet onstran Pekla in pekla ni. Tu je konec sveta, pod mračnim Javornikom, ki za njim grmi, neprestano grmi.
Požiralniki na jezeru goltajo vodo, ki bobni v skrivnostno podzemlje. Toda podzemlje ni nič bolj skrivnostno od tega sveta, čeprav je na očeh vsem, ki niso slepi. In Cerkniško jezero je prav tako blizu Ljubljane, kot Bled.
Prepis: Damjan Debevec (27.12.2010)