Jože Kranjc, Detektiv Megla, vesela igra v treh dejanjih, Založba Drama, Ljubljana 1936
JOŽE KRANJC
DETEKTIV MEGLA
VESELA IGRA V TREH DEJANJIH
1936
Izdala in založila Založba Drama v Ljubljani.
To igro smejo igrati samo tisti odri, ki so polni naročniki Založbe Drame.
Natisnila tiskarna J. Pavliček, Kočevje.
OSEBE:
Evstahij Megla, detektiv
Eleonora, njegova žena
Andrejc, župan občine Sabočevo
Tinka, njegova hči
Cukala
Petrač občinski odborniki
Čepon
Jernej
Hlačar, učitelj
Urh, občinski birič
Orožnik
Režiser
Inspicijent
Blagajnik
Vratar
Občinstvo
1936.02.09 Detektiv megla Prosvetni dom
Prvo dejanje.
1. prizor.
(Ko se dvigne zastor, je za njim še en zastor. Izza njega stopi režiser in se pokloni.)
R e ž i s e r: V čast si štejem, da vas seznanim z županom sabočevske občine, gospodom Andrejcem, ki bo danes prav za prav središče vse igre.
A n d r e j c (nastopi in se nerodno prikloni).
R e ž i s e r: Prosim!
A n d r e j c: Sem, možje, nič se ne bojte, pravica je na naši strani!
(Cukala, Petrač, Čepon, Urh, Hlačar nastopijo in se postavijo v vrsto.)
A n d r e j c : Spoštovani ljudje, možje in žene, fantje in dekleta! Mladi ljudje ne razumejo resnega življenja in njegovih globin, zato pišejo stvari, ki nimajo ne repa, ne glave in so polne nespoštljivega norčevanja, ki z njim spravljajo ljudi v zmoto. In ker so pisali o blamaži, ki jo je doživela naša vas, smo na takratni svoji zadnji seji sklenili, da tu pred vami pokažemo, kako se je vse tisto zgodilo od prvega do zadnjega dejanja, in vas prepričamo, da nismo mi nič slabši od vas, in je razlika le v tem, da ponekod ni nikogar, ki bi v stvari, ki bi ga ne smele brigati, vtikal svoj nos. Pošten človek sem, ker tako živim, kakor se mi zdi prav. Zato nočem in ne pustim, da bi mi kdo delal krivico. Prepričan sem namreč, da bom pri odhodu odtod vsakomur od vas lahko brez skrbi stisnil desnico, kajti vem, ločijo nas samo obleke, pod kožo pa smo vsi krvavi. Da pa boste vse razločili, vam povem, da sem jaz Andrejc, župan sabočevske občine, za katere blagor sem se do danes boril že pet let, tale tukaj je Cukala, občinski odbornik, veleposestnik in industrijalec, pameten pa petičen in spoštovan mož, tale je Petrač, občinski odbornik, hišar in gruntar, ni še čisto v letih, pa je že dve leti vdovec, tale tukaj je Čepon, žago ima, dva grunta, opekarno, pa v naš odbor je bil imenovan istega leta ko jaz, ta je učitelj, Hlačar se piše, in je zelo delaven fant. Iz njega bo še nekaj, če bo tako ubogljiv, kakor je bil do sedaj. Tale je pa naš birič Urh, ki nastopi sicer šele v drugem dejanju, je pa važna figura, saj je roka zakonov, ki vladajo nad nami. Vsi ti so moji prijatelji, pravi in živi ljudje in nič jih ni sram, kakor tudi mene ni, pokazati se po resnici in pravici. Mi pa si glejmo v oči in vsi priznajmo svoje slabe strani, pa bo kaj kmalu boljše na Slovenskem, ali ne?
R e ž i s e r (Pokliče za zastor): Prosim! (Nastopijo: Jernej, Tinka, Megla, Eleonora in orožnik.) Tu je gospod Jernej, ki je, čeprav pošten, zašel v nepoštene neprilike, to je Tinka, županova hči, ta gospod je gospod Megla, detektiv in naslovni središčnik te igre, gospa je njegova žena, ki mu stoji ob strani v vseh težavah, seveda pa tudi v vseh sladkostih. Orožnik pa ima tako in tako zmeraj svojo besedo. Zdaj se poznamo in zato: padi in dvigni se spet zastor! (Vsi se poklonijo. Prvi zastor pade, igravci, ki imajo nastop, gredo na svoja mesta, na kar se zastor dvigne in se pokaže scena.)
(S c e n a: Manjša kmetska soba z dvema mizama, kmečko pečjo, oknom in pobožnimi slikami. Vrata na desno in levo. Desna vrata stoje tako, da občinstvo vidi vsakogar, ki hoče vstopiti, to se pravi, vidi se del veže in vežna vrata.)
2. prizor.
(Andrejc, Petrač, Cukala, Čepon sede za mizo ob peči.)
Č e p o n: Jaz pravim, da bi šli kar k stvari. Ali ne, Cukala?
C u k a l a: Kajpak, kajpak. Čas je zlato!
Č e p o n: Andrejc, vso to reč z zločincem sem premislil. Pa me je zdaj kar strah. Hudirja, lahko je napisati: ta in ta človek pride, zgrabite ga! Hudirja! Kako ga boš pa spoznal? Protidržavni elementi ne hodijo razcapani po svetu. Tak se ti pripelje z avtomobilom:
P e t r a č: Se pa še avtomobil zapleni.
Č e p o n: To je pa kočljiva reč. Res je že, razbojnik lahko sedi v njem, nič ne rečem, ampak prav tako lahko sedi minister. Kako jih boš pa razločil? Saj ni nikomur na obrazu zapisano, kaj je. Vsi ljudje so si med seboj podobni. Posebno, če so čedno oblečeni.
C u k a l a: Kaj pa govoriš, Petrač! Saj niti besede ne razumem.
A n d r e j c: Pri tej priči se ti bo posvetilo! (Vzame list papirja in vstane. Bere:) »Po poročilu organov javne varnosti je pričakovati, da se bo v vaši občini v kratkem pojavila sumljiva oseba, obsojena za dejanja, ki so naperjena proti varnosti in blagru države. Županstvu se strogo naroča, naj poskrbi, da se dotična oseba takoj zasledi in preda orožniški postaji na Pakem.« Tako, vidite! Ko sem to prebral, nisem imel miru. Dvoje sem si mislil. Prvič. Kaj pa mi vemo, kakšen je ta človek. Lahko je čisto navaden razbojnik, tat in požigalec, ki nam bo hiše zažgal, otroke pomoril, ali pa célo vas v zrak pognal. Kdo ga pozna? In te besede tudi nič jasnega ne povedo. (Bere.) »Proti varnosti in blagru države.« Kaj zvemo iz tega? Nič! In če je tak, kdo bo imel škodo? Morda delavci, bajtarji, kočarji in kmetiči? Kjer nič ni, tudi lump ne more ničesar vzeti. Škodo bomo imeli samo mi, ki nekaj imamo. Vidite! Drugič pa ima ta stvar še en konec. Naša občina je zapuščena, daleč stran od mesta je, nihče se nanjo ne spomni. Če pa mi zdaj ujamemo tega človeka, dragi moji, bomo takorekoč rešili državo in naša pozabljena občina bo z nami vred z zlatimi črkami zapisana v državne bukve. In zato je ta razbojnik prav za prav velika sreča za nas, to se pravi, če res pride in ga mi primemo.
Č e p o n: Jaz ne bi imel rad opravka s takim človekom. Saj me lahko ubije.
A n d r e j c: Počakaj, Čepon, da povem do konca. Vse to sem premišljeval ves dan, pa tudi ponoči sem se brez spanca metal po postelji, ko kapelj na suhem. In tako sem prišel do tega, da je glavno, vedeti: kako naj ujamemo tega zločinca.
(Vsi hkrati.)
P e t r a č: Saj to je pa vse!
C u k a l a: Jaz ga ne bom lovil.
Č e p o n: Saj imamo žandarje.
A n d r e j c: Počakajte, počakajte, da povem do konca. Učitelj Hlačar – --
C u k a l a: Eh, šomašter!
A n d r e j c: Učitelj Hlačar je zadel žebelj na glavo kot bi kruh v živo zarezal.
P e t r a č: Kaj, Hlačar?
Č e p o n: Saj se mu še mleko okrog ust drži.
A n d r e j c: Da, ta! Ne smete takoj soditi. Dandanes učitelje drugače vzgajajo, ko včasih. Svoje dni so hodili v farovž, zdaj pa hodijo na občino. Ni čuda, da jih je pamet srečala.
C u k a l a: No, kaj pa je pogruntal ta tvoj učitelj?
A n d r e j c: Rekel mi je: Gospod župan, mi je rekel, če stvar preudarimo, ne gre drugače –
3. prizor.
H l a č a r: Klanjam se, gospoda!
A n d r e j c: No, zdaj je pa sam tukaj. Kar vi govorite, gospod učitelj. O tisti stvari se menimo, saj veste!
H l a č a r (se odkašljuje).
C u k a l a: Ne vrti se, šomašter okrog kaše ko postrv ob trnku!
Č e p o n: Kaj je na stvari?
H l a č a r (se dela, da ne razume).
P e t r a č: Jaz pa mislim, da mlatimo prazno slamo. Po kaj bo pa hodil tak nevaren človek prav v našo vas?
C u k a l a: Pa res. Toliko neumen ni, da ne bi vedel: mi poznamo vsako kokoš v občini, pa ne bi njega razpoznali.
Č e p o n: Meni pa se zdi, da bo prišel. Če je glavarstvo pisalo, da pride, bo prišel. Tam vse vedo. Za vsako besedo, ki jo rečeš, vedo, za vsakega človeka imajo zemljevid. In če reko, da pride, potem mora priti.
P e t r a č: Če je pa tako, da vedo zanj, zakaj ga pa sami ne primejo?
H l a č a r: Prosim, gospoda, lepo prosim za besedo. Lepo in pametno ste govorili in vse bi bilo v redu, če ne bi bilo naročeno, naj ga ujamemo. Naročeno je bilo, zato ga moramo ujeti. Moramo, ker smo občinski odbor. Razumite vendar, da je ta stvar prav taka, kakršna je bila z volitvami. Takrat, možje, saj še veste, smo tudi dobili podoben ukaz, ali ne?
P e t r a č: Takrat, takrat ... Takrat pa so bile volitve!
H l a č a r: Kaj zato. Ukaz je bil. In še težji kakor je danes.
C u k a l a: Kaj bo težji!
H l a č a r: Tisto ni bila majhna stvar v primeri z današnjo. Ali se še spominjate, kako dolgo smo se posvetovali. Ukaz je bil strog pa jasen. Toliko in toliko volilcev so predpisali za našo občino, ki naj volijo vladno listo. No? Ali smo izpolnili ukaz? Skoro nihče ni volil in vendar smo dobili večino, kajti ukaz je ukaz.
P e t r a č: Ne deri se, človek, ali mora vsa vas vedeti?
Č e p o n: Česa pa se bojiš, Petrač? Saj smo mi na vladi!
A n d r e j c: Ne izgubljajmo besed! Čas je zlato. Država je ukazala, bodimo ji pokorni, če hočemo, da se nam bo dobro godilo. Izpolnimo njeno željo in poslušajmo besede našega učitelja, pametne in dobro mišljene so, država nam bo pa drugod šla na roko.
C u k a l a: Pa naj bo!
Č e p o n, P e t r a č (kimata).
H l a č a r: Nalogo moramo izvršiti zato, ker jo moramo. In ker jo moramo izvršiti, moramo seči v svoj razum in poiskati v skritem predalu pametno misel, privleči jo moramo na dan, jo ogledati od vseh strani, jo pretipati, potem pa jo zasukati tako, da pride v sklad z našo logiko, od koder izhajajo tudi naše koristi, ki ima od njih hasek tudi naša občina, naša lepa domovina in naša država, za katero moramo dihati do zadnje sape.
P e t r a č: Ali je znorel?
Č e p o n: Zdaj pa še jaz ničesar ne razumem.
A n d r e j c: Potrpljenje, možje, potrpljenje!
H l a č a r: Segel sem v svoj razum, to se pravi z očetom županom sva segla vanj, iskala sva, gospoda (svečano), iskala in – našla!
C u k a l a: Kai sta našla?
A n d r e j c: Pravo misel.
Č e p o n (Petraču): Oba sta zmešana.
H l a č a r: Ta misel je: detektiv.
A n d r e j c: No, vidite, detektiv!
C u k a l a: Kakšen detektiv, kje detektiv, zakaj detektiv ... ?
P e t r a č: Čim dalje manj mi gre v glavo.
A n d r e j c: Pomirite se, možje! Takoj vam raztolmačim vse od prve do zadnje besede. Takale je stvar. Učitelj misli, naj bi detektiv prišel med nas.
H l a č a r (navdušeno): Da, tako je, resnica božja. Nam in vam ne bo treba prav nič skrbeti. Mirno bomo spali in na varnem pa brez skrbi, on pa bo delal, iskal, vohal, tipal, segal, stikal, raziskoval, izpraševal, skrbel, odgovarjal, trpel, nespal, zaslutil, prijel in ujel, občini, to se pravi vam, pa bo ostala čast in zasluženje, on bo sejal, vi boste želi, on bo delal, vi pa si boste brisali pot.
C u k a l a: Kako bo vse to napravil?
A n d r e j c: To je njegova stvar in njegova dolžnost.
P e t r a č: Kdo bo pa stroške plačal?
Č e p o n: Kaj bodo stroški! Prava reč, če bo res kaj storil. Toda mene skrbi druga stvar.
C u k a l a: Tebe zmeraj kaj srbi.
Č e p o n: Tudi tebe bo zasrbelo, če bo ta detektiv začel stikati po občinski pisarni, zapisnikih ali celo po naših hišah. Ali misliš, da takle v zrak gleda in megle šteje, če pride po opravkih? Na nas vse se bo spravil, nazadnje bo pa nas zašil. Mesto tistega potepuha, hudič naj ga vzame, bo nas zašil.
A n d r e j c: Beži, beži, Čepon, kje pa si bo upal. Mi smo vendar vladni. Poleg tega pa, dragi moji, ni nikjer zapisano, da ga bomo mi pustili vtikati nos v naše stvari.
C u k a l a: Bo že tako, da, Čepon. Naj le poizkusi samo povohati na mojo žago. Brez nog bo šel domov.
Č e p o n: Pa če bo le hotel videti našo blagajno?
A n d r e j c: Te pravice nima!
Č e p o n: Pa če bo vprašal, zakaj je propadla hranilnica?
P e t r a č: Nehaj že vendar nergati, Čepon!
Č e p o n: Pa če bo videl naše ceste?
A n d r e j c: Čepon, daj si vendar dopovedati, da bomo mi njegovi gospodarji; tako bo plesal, kakor mu bomo ukazali mi, in nič drugače, si razumel? Tja bo vtaknil nos, kamor bomo želeli mi, in tja ga ne bo vtaknil, kamor mu bomo prepovedali. Saj bo plačan.
C u k a l a: jaz ne dam nič.
Č e p o n: Jaz tudi ne.
H l a č a r: Ne bo treba, gospodje, ne bo treba!
P e t r a č: Torej bo le zastonj.
A n d r e j c: Niti prazne peške ne boste
Tri sobe imam pod stražjo, eno mu dam, za trebuh se pa tudi nič ne pozna, če se vrže pest fižola več ali manj v pisker.
H l a č a r: Denar, kar ga bo treba, bo pa že občina dala, saj gre za narodne koristi. Zapisali bomo za občinske reveže, kakor zadnjič, ko smo se korporativno udeležili gasilske veselice. Za narod in državo vendar ne boste dajali iz svojega žepa.
C u k a l a : Če je stvar taka ...
Č e p o n: In če smo res gvišni ...
P e t r a č: Pa naj bo, oče Andrejc, in vaša naj velja.
Č e p o n: Kaj sem že hotel reči? Kdaj pa bo prišel ta človek?
A n d r e j c: Vedel sem, da boste navdušeni za blagor naše občine, zato sem že vse potrebno ukrenil. Včeraj popoldne sva pisala in oddala, danes na večer bo pa že tu.
V s i (hkrati): Sicer si korajžen ... Pa naj bo. Samo, da ga bo res zagrabil. Glavno pa je, da ne bo stikal za nami.
A n d r e j c: Bodite brez skrbi, jaz vam jamčim. Zdaj se za nas vse začenja nova doba, kajti ne bo se govorilo po vsej deželi samo o naši občini, temveč tudi o nas.
C u k a l a: Meni je vse eno, jaz sem že odlikovan.
A n d r e j c (gre h kredenci, vzame steklenico vina, natoči v liter, pograbi kozarce in jih nese na mizo, tam jih razdeli).
Č e p o n (med tem odgovarja Cukali): Pa moraš biti samo ti?
C u k a l a: Kam pa pridemo, če bi bil že vsak odlikovan.
Č e p o n: Ne vsak, ampak le oni, ki to zaslužijo.
C u k a l a: Kam meriš?
Č e p o n: Ali misliš, da ne vem, kako sta z Andrejcem nosove skupaj tiščala, ko je prišlo pisanje zaradi odlikovancev? Kdo za vraga je v Beogradu vedel zate in kakšna so bila tvoja dejanja, da si zaslužil medaljo? Prav nič nisi storil za ljudstvo in državo, še zanesljiv vladni človek nisi.
C u k a l a: Čepon, še eno tako besedo ... (vstane).
A n d r e j c: Za božjo voljo, zakaj pa se prepirata? Čepon, nehaj že stegovati svoj dolgi jezik, kaj boš nevoščljiv, saj prideš tudi ti na vrsto.
C u k a l a: Jaz da ne bi nič storil za državo? Kdo pa je peljal šolske otroke na Cankarjevo proslavo v Borovnico?
Č e p o n: Saj si računal.
C u k a l a: Ti pa še za denar nisi hotel.
A n d r e j c: Lepo vaju prosim, mirujta, detektiv je lahko vsak trenutek tukaj, mi se pa žremo med sabo.
P e t r a č: Tako je. Kregali se bomo pozneje, ko bomo imeli zmago v rokah in bomo delili dobiček.
H l a č a r: Gospoda, čas je dragocen in zlate so vse minute, kajti zdaj prihaja nova doba, čas, v katerem se bodo na naših narodnih prsih zablestela odlikovanja, čas, ko bomo hodili čisto drugače po vasi in se bo moral vsak globoko prikloniti pred nami, čas, ko je takorekoč usoda naše domovine v naših zvestih, močnih in poštenih rokah.
A n d r e j c: Poleg tega pa moramo biti previdni. Ne pride samo detektiv. Morda pride tudi oni z njim, ki ga iščemo. Preoblečen bo, nihče ga ne bo kar tako spoznal, zato moramo biti nezaupljivi, niti zaslutiti ne sme, da kaj vohamo.
P e t r a č: Jaz se bojim.
A n d r e j c: Ne boj se! Roka postave bo nad nami, ki bo čuvala nas in našo blaginjo.
4. prizor.
T i n k a (vstopi): Oče, rekli ste, naj vas spomnim. Vsak čas bo vlak na Pakem.
A n d r e j c: No, vidite, možje, naša ura se bliža, mi se pa prepiramo. Hitimo, da ne bo prepozno.
C u k a l a: Jaz moram iti še na žago.
P e t r a č: Kaj pa z najino junico, Čepon?
Č e p o n: Če jo res hočeš po vsej sili imeti, jo lahko takoj pogledaš. Preteto je lepo raščena.
P e t r a č: Grem pa kar pogledat. (Vsi vstajajo.)
T i n k a (pospravlja)
H l a č a r (se ji približa): Tinka, si premislila ?
T i n k a: Menda.
H l a č a r: No, in kaj mi boš odgovorila?
T i n k a: Prismoda!
P e t r a č: Kaj pa hlačaš okrog Tinke, Hlačar? Ta je ustvarjena za drugačne ljudi! (se repenči pred njo).
T i n k a: Menda prav za vas, gospod Petrač.
P e t r a č: To ti bodo pa že oče povedali, Tinkuljca.
Č e p o n: Na staro misli, Petrač, ki se v mrzli zemlji greje, pa junico si pojdi pogledat, ki gorka v hlevu stoji.
P e t r a č: Tinka, nič naj ti ne bo hudo, saj pridem prec nazaj.
T i n k a: Le kmalu pridite, da ne umrem od žalosti in koprnenja po vas.
P e t r a č: Ali res, Tinka?
A n d r e j c: No, le pojdimo, možje. Grem še za hišo pogledat, če se že kadi po cesti. Pa biriča Urha moram organizirati.
P e t r a č: Adijo, (išče lepih besed) duša moja.
H l a č a r: Klanjam se, gospodična.
C u k a l a (seže Tinki v roko): Zdravo!
Č e p o n: Jaz že kar vidim medalje.
A n d r e j c: Tinka, počakaj me tukaj. Pridem, kot bi trenil, nazaj. (Vsi odhajajo. Prejšnji poslovilni stavki so bili govorjeni istočasno in med odhodom).
5. prizor.
T i n k a (občinstvu): Težak je moj položaj in tako me skrbi, da si ne vem pomagati. Poslušajte! Tale Petrač, ki ste ga prav ta hip imeli čast videti, je očeta zaprosil za mojo roko. Jaz ga ne maram, to je sveta resnica. Bojim se pa le, da me bodo silili, ker sama ne vem, kaj imata med sabo. Zdi se mi, da se oče Petrača boje. No, pa se ga bom že otresla, saj sem se tudi tega klepetca Hlačarja. Zato ni vse to še tako hudo! Najtežje šele pride. Jaz že imam svojega fanta. Vidite, to je najhujše. Oče namreč o tem prav ničesar ne vedo. Morda res ni prav, da jim nisem vsega takoj povedala, toda, kaj se če, takšna stvar gre najbolj nerodno od srca. Kolikokrat se pokesam, da se nisem očetu že zdavnaj zaupala, saj bi drugače danes ne prišla v take težave. Pomislite, Jernej, tako je mojemu ime, mi je pisal, da danes pride sem in me zasnubi. Kaj naj storim? Prvič imajo oče zdaj grozne skrbi zaradi nekega zločinca, drugič je Jernej popolnoma nasprotnega mišljenja kakor moj oče in ni dolgo tega, kar je bil prav zato zaprt, ker se je boril proti vladi, tretjič pride danes nekakšen detektiv, ki bo sukal svoj nos na vse strani, četrtič so oče nataknjeni, da je strah, moj Bog, vse mi gre narobe. Da, tako je, če človek kaj skrije. (Vzame pismo iz žepa.) Torej, kaj naj storim? Ali naj povem očetu po pravici in resnici, da sem si fanta izbrala, ko sem bila v gospodinjski šoli? Ali naj celo rečem, da me pride danes snubit? Ali naj vse lepo zamolčim in čakam, kako se bo samo po sebi izteklo? Oj, kdo mi da pravi odgovor? Gotovo je že marsikdo izmed vas bil v takih neprilikah. Svetujte mi! Kaj bi vi storili na mojem mestu? Tako je na svetu, kakor zmeraj. Kadar ti gre za nohte, takrat te še pes ne povoha. (Zunaj se čujejo klici: Tinka, Tinka!) Ojej, oče se glase. Kaj bom storila? Kaj jaz vem. Bo že kako, saj sem edina hči. (Začne vneto pospravljati kredenco in po sili nekaj poje vmes.)
A n d r e j c: Zakaj pa se ne oglasiš, ko te kličem?
T i n k a (ji je nerodno): Nekaj sem premišljala.
A n d r e j c: Sedi!
T i n k a: Kaj pa je, oče?
A n d r e j c: Sedi!
T i n k a (sede).
A n d r e j c (hodi sem in tja. Čez čas): Dekle, povej mi, če te imam rad.
T i n k a: Zakaj to vprašate, oče?
A n d r e j c: Ali te imam rad – ali ne?
T i n k a: Imate me, oče. Pa, saj vas imam tudi jaz rada.
A n d r e j c: Vem. Dober otrok si, zmeraj si bila ubogljiva. Zato bom danes s teboj govoril. Koliko si stara?
T i n k a: Saj veste, oče ...
A n d r e j c: No, koliko?
T i n k a: Dvajset let.
A n d r e j c: Res je. Zdaj pa poslušaj. Važne stvari se gode po svetu in tudi pri nas se bo marsikaj izpremenilo. Nič ne povem drugega, kakor da bo tudi v mojem življenju z današnjim dnem nastopila važna sprememba. Zato bi rad uredil nekaj stvari. (Gre po sobi in se naglo obrne.) Možiti se bo treba.
T i n k a: Možiti?
A n d r e j c: Ko se bo Tomaž vrnil od vojakov, bom prepisal nanj, oženil se bo – saj veš, kako je potem, če je mlada pri hiši.
T i n k a: Saj bom pri vas, oče.
A n d r e j c: Petrač te snubi. Ne govori! Res je vdovec, a je bogat. In ker bom jaz žago obdržal zase, bi najini – moji in Petračevi – posli, najina lesna kupčija in najini žagi napredovali vse drugače, ko zdaj, ti boš pa tudi lepo preskrbljena. Saj vidiš, župan sem, morda bom moral postati še poslanec, saj veš, strankin zaupnik sem, Petrač pa je dober gospodar in bo lepo vodil vse kupčije. Zato ti rečem: Kar lepo se odloči za moj nasvet.
T i n k a: Ko ga pa ne maram!
A n d r e j c: Kaj se to pravi: ne maram. V zakonu ne gre za ljubezen, ta pride sama po sebi, ko dva človeka dalj časa živita skupaj. Gre zato, da boš imela mirno življenje, preskrbljeno z vsem – in pa, da ustrežeš meni.
T i n k a: Saj vam zmeraj v vsem ustrežem. Tu pa gre le zame. Kaj bo moje življenje mirno, če bom živela z možem, ki ga ne maram?
A n d r e j c: Pa ne, da bi bila že sama kaj izbrala?
T i n k a (molči).
A n d r e j c: Kaj molčiš? Punca!
T i n k a: Kajne, oče, da me ne boste silili?
A n d r e j c: Ne bom te silil, če me boš ubogala.
T i n k a: Jaz pa kar zdaj povem, da Petrača ne bom vzela, pa je. Iz dobre hiše sem, sami ste rekli, ne potrebujem bogastva, pa šole imam, ki z njimi lahko samo sebe živim. Oče, vi me vendar ne boste tirali do konca.
A n d r e j c: Vidiš, dekle, kako bi ti povedal. Danes se bodo pri nas začele goditi čudne stvari,
v katerih bom jaz najbrže – ne bom se bahal – postal priljubljen pri gospodi iz Ljubljane, razumeš, kaj se to pravi? No – človeku pa včasih v življenju izpodrsne, nekaj stori, kratkomalo, da ... (Se razjezi.) Kaj misliš, da se ti bom izpovedoval? Ali si mar fajmošter? Še drži na svetu, da otrok ubogaj svojega očeta!
T i n k a (joče).
A n d r e j c: Ne cmeri se tukaj. V svojo sobo pojdi in se tam izjokaj, potem pa premisli, kar sem ti dejal. Silim te ne, ampak le zahtevam, da ne podiraš stopnic, po katerih bom hodil.
T i n k a: Saj vam želim samo dobro.
A n d r e j c: No, potem je pa prav, otrok moj. Premisli in preštudiraj. Prosta si, nikjer vezana. Petrača pa tudi ne bodo nikoli zaprli zaradi prehude pameti. Okrog prstov si ga boš navila –
T i n k a: Oče, oče! Ne maram molčati! (vstane.)
A n d r e j c: Kaj pa je? Pa ne, da bi že komu odprla!
T i n k a: Oče, danes – –, danes, danes pride snubit.
A n d r e j c: Kaj? Kdo? Kje?
T i n k a: Snubit me pride, pisal mi je ...
A n d r e j c: Za vraga, kdo pride snubit?
T i n k a: Zmenjena sva.
A n d r e j c: Tako, za mojim hrbtom, kajpada! To ti povem, punca, naj pride Peter ali Pavel, takole ga sprejmem (sune s čevljem) in na zrak ga postavim. Kajpak, vsakega smrdljivca bom sprejemal.
T i n k a: Ampak, oče –
A n d r e j c: Mir! Jaz ti bom že dal! Tu pogrni prtove, nato pa v svojo sobo in glej, da ne prideš več doli! Ha, ta je pa lepa! (Gleda na uro.) Hudirja, vlak je že prišel. Pripravi tudi sobo, tvoji nasproti, neki gospod bo spal tam. Pa cvetje postavi na mizo. In nobene besede o tem, kar sva se menila. Ti bom že zbil iz glave. – Strela božja, ljudje bodo vsak hip tukaj, jaz pa takole opletam ... Punca! (gre).
6. prizor.
T i n k a: Zdaj pa imam krop iz ledu. Nak! Bom pa šla! Petrača, Petrača in prav tega Petrača! Z Jernejem bom šla, pa je!
7. prizor.
J e r n e j (vstopi): Tako se govori!
T i n k a (prestrašeno): Moj Bog, Jernej! (občinstvu) No, zdaj se je pa začela pesem. Kaj si že tu?
J e r n e j: No, kje so oče? Mudi se mi in bi rad čimprej opravil.
T i n k a: Jezus, Marija, saj si res ti! Lepo te prosim, Jernej, pojdi, pojdi takoj nazaj! Oče lahko vsak trenotek pridejo.
J e r n e j: To je popolnoma prav, saj sem zato prišel, da pridejo. (Začudeno gleda) Kaj pa ti je? Poglej jo, saj joka. (Gre k njej) Deklič, kaj pa je vendar? Ali te je morda moj prihod tako prevzel?
T i n k a: Ven te bodo vrgli.
J e r n e j: Mene? Beži, beži. Dragi očka, bom rekel, poglejte svojega zeta, dajte mu brž svoj žegen, kajti, Tinka, veš, sapramensko se mi mudi naprej.
T i n k a (jokaje): Zakaj?
J e r n e j (se smeje): Ušel sem.
T i n k a: Ušel si, od kod?
J e r n e j: Letake so našli pri meni, eh, saj veš, tiste, ki sem jih nekaj tudi tebi poslal. Pa so me zaprli. Jaz pa ena, dve, tri, to ti je bila dirka!
T i n k a: Ali se mi sanja?
J e r n e j: Kaj se ti bo sanjalo! (jo objame) Pobral sem jo. Nekaj dni se bom moral potajiti, sicer bo pa ta vlada, ki se tolčemo proti njej, zdaj kmalu na tleh.
T i n k a: Potemtakem pa prav tebe oče love.
J e r n e j: Kaj so že občine obveščene? No, to gre pa hitro. Ali vidiš, kakšno znamenito osebo dobiš za moža! Potem moram pa kar hitro opraviti. Pokliči očeta, da se spoznava.
T i n k a: Za božjo voljo, ali si ob pamet? (Zunaj se začujejo glasovi ljudi.) Moj Bog, Jernej, beži, skrij se ... Brž, brž (ga peha proti desni, toda radi govorjenja zunaj) ... Prepozno! Tjale se skrij! (Ga vleče na levo.) No, prosim te, ubogaj me!
J e r n e j: Ali sem se prišel spet zapret?
T i n k a: Ubogaj, ti rečem. Ne pogubi še mene!
J e r n e j: Prav, pa se pojdimo skrivalnice! (Zleze v sobo. Nato odpre vrata): Ampak zvečer, to ti rečem, pridem k tebi. Tako sem te že željan! (Zapre vrata.)
T i n k a (se oddahne): Hvala Bogu za enkrat! Uh, saj sem še jokati pozabila. (Zbeži na desno, naravnost.)
8. prizor.
(Jernej iz sobe po prstih proti desni. Megla in Eleonora v vežo, otovorjena s kovčegi. Jernej prime za kljuko.)
E l e o n o r a: Kar tu notri pojdiva!
M e g l a: Prav, draga Eleonora.
(Jernej odskoči in beži nazaj. Spotakne se ob stol in ga prevrne.)
9. prizor.
M e g l a (vstopi).
E l e o n o r a (vstopi).
M e g l a: Zdaj bom pa kar župana poklical in mu rekel: »Detektiv sem, ki ste ga poklicali iz Ljubljane. Zločinca vam bom ujel.«
E l e o n o r a: Kaj ti pride na pamet! Ali si znorel! Ali si že pozabil, kaj je naročil policijski komisar? Vse delajte skrivaj, je rekel, previdno, je rekel, vsi ljudje so sumljivi, je rekel. Opozicija je močnejša od vladnih ljudi in še vdani ljudje so vdani le na videz, še ti vam bodo metali polena pod noge. Kaj pa, če je župan v srcu tudi za opozicijo? Ej, ej, zdaj razumem, zakaj nikamor ne prideš. Kajpada, takoj na veliki zvon: jaz sem detektiv, pa bo uspeh. Kdaj pa je že detektiv zločincu v naprej povedal, da je detektiv. Ali misliš, da ti bo zločinec kar nasproti stopil, objel in ti rekel: Hvala Bogu, da ste tu. Aretirajte me! Ali bi sploh prijeli kakega protidržavnega elementa, če bi mu prej, predno ga nagovorimo, da zabavlja čez vlado, povedali, da ga nagovarjamo zato, ker ga bomo potem zaprli.
M e g l a: Ne zameri, draga Eleonora. Moje poslanstvo je tako pomembno, da sem čisto zmešan.
E l e o n o r a: Nikomur ne povej, kdo si. Še žandarjem ne, dokler ga ne aretiraš!
M e g l a: Kaj pa naj rečem, da sem? Saj se mi na obrazu pozna, da sem detektiv.
E l e o n o r a: Reci, da si prišel na letovišče. Nihče te ne bo imel za mar, ti pa vohaj, tipaj, prijemaj, obračaj, vzdiguj, raziskuj in išči! O, da sem ženska! Ko bi ne nosila krila, ne bi bilo nikogar, ki bi ga ne ujela, Jugoslavija ne bi imela nobenega zločinca več.
M e g l a (prikupljivo): Si pa detektiva ujela in zdaj delava skupaj!
E l e o n o r a: Zato me ubogaj! (molk) Zakaj pa sediš?
M e g l a (naglo vstane): Kaj pa naj delam?
E l e o n o r a: Kaj naj dela? Ali misliš, da te bo zločinec kar v tistile sobi čakal, da prideš ponj? (Molk.) Išči!
M e g l a: Koga naj iščem, ko pa sva sama.
E l e o n o r a (energično): Zakaj leži ta stol na tleh?
M e g l a: Prevrnil se je.
E l e o n o r a: Jasno, da se je prevrnil. Toda: kdo ga je prevrnil, zakaj ga je prevrnil, in ko ga je prevrnil, zakaj ga ni pobral? Vidiš, to so važne stvari. Majhne reči peljejo v velike, kakor smo mi majhni čuvarji države pomembnejši od ministrov.
M e g l a (pobere stol): Stol sem pobral. In zdaj?
E l e o n o r a (oziraje se hodi sem in tja): Kaj pa je tisto tam? Zakaj je kredenca napol odprta? Čemu leže listi razmetani po njej?
M e g l a: Jaz ne vem, zakaj!
E l e o n o r a: Kaj gledaš, ko božji volek? Delaj!
M e g l a (bojazljivo): Kaj pa naj spet delam?
E l e o n o r a: Najprej preglej tiste liste. Vse je sumljivo, od najmanjše smeti do župana.
M e g l a (gre boječe in po prstih čez sobo do kredence, vzame liste in jih ogleduje).
E l e o n o r a (se stegne čez in mu vzame ta ali oni list iz roke).
J e r n e j (odpre vrata in pogleda, nato se umakne).
E l e o n o r a: Ali vidiš? Tudi orožniki so obveščeni. Zdaj menda že razumeš, zakaj se ne smeš izdati.
M e g l a (spozna iz nekega lista): Župan prodaja les občini in ga kupuje sam nazaj.
E l e o n o r a: Kaj naju zdaj brigata les in župan!
10. prizor.
P e t r a č (vstopi skozi vežna vrata, gre do gostilniških, jih hoče odpreti, ko zasliši)
E l e o n o r a: Orožniki ne smejo zvedeti, kdo si!
M e g l a: Da, če zvedo, kdo sem, sem izgubljen.
E l e o n o r a: Ko bo najino delo končano in bo počilo, takrat naj le zvedo.
M e g l a: Takrat bo zanje prepozno!
P e t r a č (ves v strahu zbeži ven).
11. prizor.
M e g l a: Le kako bom vse izpeljal!
E l e o n o r a: Nič se ne boj! Jaz ti stojim ob strani kot angel varuh. (Gleda v list.) Kaj pa je to? Seznam odlikovancev, če občinski odbor ujame zločinca. Ali vidiš? Ti nisem rekla? Sami hočejo slavo požreti!
12. prizor.
A n d r e j c in P e t r a č (prideta po prstih do vrat in poslušata).
J e r n e j (polahko odpre vrata in posluša).
E l e o n o r a: Bogvari, da bi župan ali občinski odbor zvedel za tvoje ime!
M e g l a: Zdaj sem lev! Kdor se mi bo ustavljal, ga ustrelim.
A n d r e j c (si briše pot s čela).
M e g l a: Ubijem ga! Strgam ga na drobne koščke. Jaz jim bom že pokazal, kaj se to pravi! Jaz sem, bom rekel, tisti, pred katerim se boste tresli, jaz sem –
E l e o n o r a: Ne kriči!
M e g l a: Saj sva čisto sama. (Bereta.)
P e t r a č: Ta je tisti!
A n d r e j c: Detektiva še sedaj ni.
P e t r a č: Pojdiva še po druge! (Previdno po prstih gresta iz veže.)
J e r n e j (zapre vrata).
13. prizor.
M e g l a (se obrne): Oj sreča! Do zdaj sem žeparje lovil in tihotapce, po gostilnah ljudi nagovarjal, da so zabavljali čez vlado, zdaj pa so se mi odprla vrata uspeha, pohvaljen bom, odlikovan in napredoval bom. Koliko let sem že hrepenel po tem, da bom takole zravnan hodil po policiji in se mi bo vse klanjalo, češ, poglejte ga, Evstahija Meglo, sam je rešil tako zamotan slučaj! Cele noči sem sanjal o svoji slavi, zdaj pa so sanje postale resnica. Eleonora, pridi na moje srce! (Razprostre roki.)
E l e o n o r a: Pusti zdaj to! Čudno. Nobenega človeka ni pri hiši.
M e g l a: Boga zahvaliva, da sva bila sama. Saj nama je prav to olajšalo delo.
E l e o n o r a: Zdaj pa poiščiva koga. Sobo morava dobiti.
M e g l a (si mane roke. Prime za kovčege, a jih spet položi na tla, nato potegne iz žepa ravno pipico in si jo nažge. Vse kretnje so pretirano samozavestne in dostojanstvene. Nato vzame v vsako roko kovčeg. Vzravnan odhaja.)
E l e o n o r a (za njim, trepljaje ga po rami): Tako, tako, Evstahij! (Odideta naravnost. Eleonora k1iče): Gostilna!
14. prizor.
(Jernej se oprezno zmuzne iz sobe, gre po prstih do okna in se hoče pognati ven.)
15. prizor.
(Andrejc pride oprezno po prstih, gleda za dvojico, nato vstopi v sobo.)
J e r n e j (se spusti z okna nazaj): Dober dan!
A n d r e j c: Kaj pa iščete vi tukaj?
J e r n e j: Ali mislite mene?
A n d r e j c: Od kod ste prišli?
J e r n e j (pokaže vrata na desni): Od tod.
A n d r e j c: Kdo ste?
J e r n e j: Iz Ljubljane sem.
A n d r e j c: Iz Ljubljane? Pa ne, da bi bili vi …
J e r n e j: In zdaj se mi zelo mudi. Saj veste, kadar ima človek kakšen hiter opravek ...
A n d r e j c: In vaše ime? In vaš poklic?
J e r n e j: Tega pa ne morem povedati. Imam vzroke, radi katerih ne smem obešati svojega imena in svojega poklica na veliki zvon.
A n d r e j c (veselo): Vi ste!
J e r n e j: Seveda sem jaz.
A n d r e j c (prijazno): Zdaj vas razumem.
J e r n e j: No vidite.
A n d r e j c: Ste ju že zagledali, kaj.
J e r n e j: Koga?
A n d r e j c: No, ta dva. Bežite, bežite, kaj bi se šli skrivalnice! Tudi jaz sem ju takoj pogruntal. Toda biti morava previdna. Streljati hočeta.
J e r n e j (k oknu): Grem pa kar za njima.
A n d r e j c: Ostanite, ostanite ! Ne pustim ju iz hiše, pa magari, da jima dam sobo zastonj.
J e r n e j: A tako.
A n d r e j c: Jaz sem Andrejc, župan.
J e r n e j: A vi ste župan? To je pa res prav. Saj sem bil k vam namenjen.
A n d r e j c: Saj sem takoj vedel.
J e r n e j: Važne stvari se bodo zgodile, gospod župan. Da vam po pravici povem, kar tako zlepa se me ne boste iznebili. Dokler namreč ne izpeljem tistega, zaradi česar sem prišel, do konca, in tako, kakor hočem jaz, ne bom odšel. Vendar bi tudi ne videl rad, da bi kdo zvedel, po kaj sem prišel in kdo sem. Imam svoje važne vzroke…
A n d r e j c: Tako, tako! Sam sem že hotel govoriti z vami o tej stvari. Čemu bi moral občinski odbor vse vedeti. Kaj pa je ta občinski odbor? Na občinske seje pridejo samo takrat, kadar jih imam tukajle, da zastonj žro, v pisarno pa jih spraviš samo, če se jim obeta kakšna kupčija. Če so že pa na seji, hočejo imeti vse dobave zase, in še plačo povrhu; brezobrestna posojila izglasujejo le sebi v prid in še podpore za občinske reveže pobero sami. Samo za lastne riti, oprostite, da sem tako domač, jim je. Andrejc pa delaj in garaj v pisarni. In če si delo pošteno plačam, pa, hop, Andrejc, še meni. Zalega je to, vam rečem. V srcu so proti vladi, vsi so stare stranke, zapustili so jo le zaradi korita. Ne rečem tudi jaz sem bil prej v drugi stranki, toda jaz sem se v novo vpisal zaradi prepričanja. In tudi delam zanjo. Oni pa: kakšna vlada je to, pravijo, samo gospoda žre iz vladnih jasli, mi veleposestniki s kmetov pa na gnoj. Še denar za volitve so mi požrli. Svoje dolžnike pritiskajo, če pa država davke tirja od njih, takrat pa k meni: Andrejc, potrdi, da so moji dohodki taki in taki. In jaz moram potrditi, veste, zaradi stranke; skrivaj pa vseeno pišem davčni oblasti čisto resnico, da ne boste mislili, da nisem poštenjak. Zato pa morava najino stvar izpeljati sama. Midva bova sejala, midva bova žela.
J e r n e j: Kako, kaj? ...
A n d r e j c: In vi boste spali pri nas in jedli pri nas. Kar se pa denarja tiče, občinska blagajna še ni prazna, dokler jo imam jaz tamle notri.
J e r n e j: A zato so okna zamrežena?
A n d r e j c: A ste že pregledali? Veste, nič jim ne zaupam. In molčal bom kot riba, ko pride vse na dan. Toda zraven boste morali napisati moje ime!
J e r n e j: Kaj bo prišlo na dan? Kakšno ime?
A n d r e j c: Ej, vi ste tič (Se okrene.) Tinka, Tinka!
16. prizor.
T i n k a (vstopi): Oče ... (Zagleda Jerneja in se ustraši.) Oče, jaz ne morem pomagati, oče, res, prosim vas …
A n d r e j c: Kaj pa zijaš, ko tele v nova vrata? Tale gospod bo spal in jedel pri nas. Precej mu pripravi ono lepo sobo. (Jerneju.) Midva pa pojdiva in si oglejva onadva malo bolj od blizu.
J e r n e j (se smeje): Pa pojdiva, (s poudarkom in gledajoč Tinko), dragi oče!
17. prizor.
(Tinka začudeno strmi.)
A n d r e j c (v veži pokaže Jerneju pot naravnost, nato naglo skoči nazaj v sobo): Ampak to ti rečem, punca, če ne boš s tem gospodom prijazna, se le pripravi!
T i n k a (veselo): Oče!
A n d r e j c: In misli na poroko s Petračem! (Gre.)
18. prizor.
T i n k a (sklene roki): Kaj pa naj zdaj vse to pomeni?
Z a s t o r.
Drugo dejanje.
S c e n a ista. Godi se prihodnji dan zjutraj. Čuje se zvonenje jutranjice, petje ptic, drdranje voz in zdaj pa zdaj različni klici. V sobo lije močno jutranje sonce.
1. prizor.
(Andrejc previdno vstopi v sobo. Ozira se okrog sebe, nato gre nazaj k vratom, se skloni in potegne iz ključavnice ključ, ga spravi in gleda skozi špranjo.)
2. prizor.
(Megla pride z desne, hodi po prstih in previdno pelje Eleonoro za roko. Ko pride do vrat, se skloni in gleda skozi špranjo.)
E l e o n o r a: Kaj vidiš?
M e g l a: Pst! Ključ je v ključavnici, čisto nič se ne vidi. (Se dvigne.)
A n d r e j c (ki je takoj, ko je videl, da gleda Megla skozi špranjo, pokril ključavnico z dlanjo): Hudirja!
M e g l a: Pojdiva notri in počakajva! (Odpre vrata.)
A n d r e j c (se je pognal do kredence in se zdaj dela čisto nedolžnega).
M e g l a (zelo prijazno, skoro priliznjeno): O, dobro jutro, gospod župan ...
E l e o n o r a: Vaša hiša je čisto izumrla.
A n d r e j c: Da, seveda, kakopak ... Tako je pač pri nas na kmetih, veste ... (Se pomika proti vratom.) Ali boste danes kam šli? Morda pa ostanete kar doma? Najboljše bo. Res. Izprehodov pri nas ni bogvekaj in kratkomalo … Kajne ... (Zase.) Hudirja, kako me gleda.
E l e o n o r a: Da, ostala bova tukaj, gospod župan, če ne bova kar odšla.
A n d r e j c: Da, da, kar lepo ostanita. Zadaj za hišo je vrt in gnojišče, pa kozolec in skladba in vse se lepo vidi na okrog, nebo, zvezde ... da, hm ... kajpak ... Za zajutrek pogledam. (Hitro odide.)
3. prizor.
E l e o n o r a (pokaže z glavo): A?
M e g l a: Kaj praviš?
E l e o n o r a: Sumljiv je.
M e g l a (skoro potiho): Da, vse je tako strahovito sumljivo. (Še tišje.) Najbolj pa je sumljiv župan sam. Ali si ga videla, kako je naju prestrašeno pogledal, ko sva vstopila? In kako je brž pobegnil! (Gre k oknu.) Pst! Pojdi sem, Eleonora! Poglej ga, zdaj stoji za hišo in govori z nekom.
E l e o n o r a: In sem kaže!
M e g l a: Nekaj mu pripoveduje na uho.
E l e o n o r a: Menda vendar ne sumi, da si detektiv!
M e g l a: To ne, ampak…
E l e o n o r a: Kaj?
M e g l a (glasneje): Ampak!
E l e o n o r a: Kaj je, kaj je, za božjo voljo?
M e g l a: Morda je pa ta človek tisti...
E l e o n o r a: Jezus, Marija!
M e g l a: In ga župan skriva.
E l e o n o r a: To je nemogoče. Saj župan ni izvoljen, ampak od vlade postavljen. Ta vendar ne bo proti državi.
M e g l a: Kaj pa ti veš! Vsa dežela je proti vladi. Davki, rubežni, pritiski ... Ljudstvo se punta. Upira se. Zabavlja. Rovari. Skrivaj krožijo protivladni letaki in nihče ne more zvedeti, od kod prihajajo. Prav gotovo je tudi ta župan eden tistih puntarjev, ki skrivaj podpirajo protivladno in protidržavno delovanje. Ti so še najbolj nevarni. Pomisli vendar!
E l e o n o r a: Ježeš, Ježeš!
M e g l a: In tale človek!
E l e o n o r a: Misliš?
M e g l a: Da.
E l e o n o r a: Ti moj Bog!
M e g l a: Da. Ta je tisti, ki ga iščeva! Le poglej, kako stikata glavi, kako skrivnostno mrdata, kako si stiskata roki ! (Sklene roki.) Joj, kako naj zdaj vse to izpeljem? Kako naj jima dokažem?
E l e o n o r a: Mirno kri in pogum, Evstahij. Če je ta tisti, nama je nebo naklonilo največjo milost. Hvaležna mu morava biti in iti hitro na delo.
M e g l a: Zdaj gresta sem. Pojdiva, brž pojdiva. Zasačiti ju morava pri razgovoru. Ko bosta tukaj, se bom priplazil in prisluškoval, in ko bom zvedel, takrat...!
E l e o n o r a: Evstahij, bojim se zate! Dva sta.
M e g l a. (tudi ves v strahu): Kaj se boš bala! (Skoro patetično.) In če se mi res kaj zgodi, kaj zato! Saj bom svoje dragoceno življenje položil na oltar domovini.
E l e o n o r a: Kaj bom pa jaz brez tebe?
M e g l a: Ne jokaj ! (Skoro jokaje.) Nič se ne bojva, pogumno pojdiva na delo in rešiva državo! (Jo potegne za seboj.)
4. prizor.
A n d r e j c (gre skozi vežo in vleče za roko Jerneja, ki se malce upira): Ali ste ju videli, kako sta gledala skozi okno in brž izginila, ko sta naju zagledala. Rečem vam, treba je delati hitro, predno se zgodi nesreča.
J e r n e j (se smeje): Nista videti, da bi bila politična zločinca.
A n d r e j c (gre k vratom in pogleda v vežo): Ko sta prejle stopila tu sem in zagledala mene, sta se tako prestrašila, da vam ne morem povedati. Posebno on. Tresel se je ko trepetlika.
J e r n e j (smeje): Ne smete se prenagliti, gospod župan! Taki, veste, ki pobegnejo, so presneto nevarni. In kako so prebrisani! Le meni verjemite, jaz imam skušnje v takih stvareh.
A n d r e j c: Kaj bo nevaren, če ga zapremo.
J e r n e j: Rečem vam, tak človek je sposoben, da se izda za detektiva in iz vas izvleče vse, s čemer vam pa potem pri preiskavi tako škoduje, da ste izgubljeni za vse življenje.
A n d r e j c (gre spet k vratom in pogleda v vežo): Kako to mislite?
J e r n e j: Veste, so nekateri, ki delajo proti zakonu. Občini prodajajo svoj les po pretiranih cenah, iz občinske blagajne si plačujejo nagrade, izposojujejo si pri občinski hranilnici denar brez obresti, zase uporabljajo ubožni sklad, goljufajo pri volitvah, izdajajo goljufiva davčna potrdila in druge take pa podobne stvari, vidite, in če to zve zločinec, hm, ne vem, kdo je potem bolj kaznovan, ko pride do razprave. Vsekakor pa sam s seboj pokoplje tudi župana.
A n d r e j c (ki mu je ves čas zelo nerodno, skoro trepeče): Ali, ali je res kaj takega mogoče?
J e r n e j: To se ni zgodilo samo enkrat. Zadnjič sem komaj, komaj rešil nekega župana...
A n d r e j c (skoro veselo): Ali res?
J e r n e j: To je bil zamotan slučaj. Ob priliki vam ga pojasnim. Da, da. Zato morate biti previdni.
A n d r e j c: Saj mu še nisem ničesar povedal.
J e r n e j (se smeje): Bog ve. Čudna so pota Gospodova.
A n d r e j c: Res mu nisem in mu tudi ne bom. Jaz zaupam samo vam.
J e r n e j: Kaj pa, če je ponoči zlezel iz postelje, pregledal vaše papirje, ki jih kar tako valjate po kredenci, in našel kakšno stvarco?
A n d r e j c (se prestraši): Sicer nimam nič grešnega na sebi, Bog ne zadeni, ampak človek včasih le stori kaj takega; saj nihče ne ve, kdaj trči ob paragraf. Za primero (skoro priliznjeno): jaz imam trgovino z mešanim blagom.
J e r n e j: To ni nič hudega.
A n d r e j c: Veste, moji delavci morajo kupovati pri meni. To se pravi, na mesto da bi jim dajal mezdo, jim dajem blago. Ali je to kaj hudega? Bom pa vendar smel zahtevati od svojih ljudi, da nosijo svoj denar meni. In če vračunam kakšno kronco več, je to samo zato, ker jim plačujem v naprej, to se pravi, jim dajem blago, še predno so prišli do zaslužka. Nekakšne obresti so to. Da. Nekateri so plačani kar za celo leto naprej, seveda, ko jemljo špirit in šnops. To vendar ni nič proti pisani postavi?
J e r n e j: O je, pa kako je, gospod župan.
A n d r e j c (hinavsko): Ni mogoče!
J e r n e j: Saj potemtakem vaši delavci nikoli ne pridejo do denarja.
A n d r e j c: Saj imajo robo.
J e r n e j: Pa če manj kupijo, kot je njihov zaslužek?
A n d r e j c: Jim dam pa vina, ali blaga, ali… ali...
J e r n e j: ... žganja!
A n d r e j c: Ko pa tako radi pijo!
J e r n e j: Vidite, vse to je proti postavi!
A n d r e j c: Hvaležni so mi!
J e r n e j: Veste, to je goljufija. Gorje, če to zve vaš zločinec. Ko bo spet svoboden, ali pa pride do spremembe vlade, bo gotovo to javno objavil, ali celo igro napisal o tem. Za vse večne čase vas bo pokopal.
A n d r e j c: Čast bodi Bogu, da samo vi to veste. (Priliznjeno). Saj na vas se smem zanesti,
kajne? ...
J e r n e j: Nič se ne bojte. Moja ušesa so kakor grob. Kar slišijo, ne pride skozi nje nič več nazaj.
5. prizor.
(Megla se po prstih priplazi do vrat in posluša.)
6. prizor.
A n d r e j c: Veste, sicer se ne čutim krivega. Razumeli boste. Kmečki človek sem in ne vem za vse paragrafe. Vam popolnoma zaupam in se zanesem na vas. Zato vam bom povedal nekaj... (se obrne in gre spet k vratom, da bi videl, če je kdo v veži. Odpre jih).
M e g l a (zleti v sobo. Pobira se in mu je zelo nerodno. Sam ne ve, kaj bi počel. Nekaj mrmra in zdihuje, nato se nekoliko zbere): Opro– ... opro– ... oprostite!
A n d r e j c (se je sprva prestrašil).
J e r n e j (se smeje).
A n d r e j c: A vi, vi, peklenska strela naj vas ubije.
M e g l a: Hotel sem, to se pravi, prišel sem, da, hm, naslonil sem se...
A n d r e j c: Ušesa si nastavljal, hudir.
M e g l a: Oprostite, hotel sem, da, kako bi rekel...
A n d r e j c: Vohač ti! Jaz ti že pokažem, rogovilež! Kaj si stikal?
M e g l a: Nič. Eleonora. Da, ženo sem iskal...
A n d r e j c: Kaj si slišal?
M e g l a: Nič nisem slišal, nič nisem videl.
A n d r e j c (se zjezi): Zdaj pa še laže. Veš, kaj si hotel. Ustreliti si me hotel, ubiti si me hotel.
M e g l a (se brani).
A n d r e j c: Mir! Kaj misliš, da ne vem, kdo si? Kaj? Nič se ne boš izmikal! Konec je! Nič več ne bom premišljal.
M e g l a (se brez moči ozira okrog).
A n d r e j c (se obrne k Jerneju): Gospod detektiv, aretirajte to bitje?
M e g l a (od začudenja odpre usta, poskoči, kot bi ga ustrelil, in zbeži).
7. prizor.
A n d r e j c (hoče za njim): Čakaj, lump!
J e r n e j (ga pograbi za roko in ga potegne nazaj): Toda, gospod župan, ne prenaglite se vendar, saj boste vse pokvarili.
A n d r e j c (se otepa): Aretirajte ga, na licu nesreče ga aretirajte!
J e r n e j: Dajte si vendar dopovedati, gospod župan! Kje pa imate dokaze?
A n d r e j c: Kakšne dokaze?
J e r n e j: Ali ne veste, da se brez dokazov ne sme nihče aretirati!
A n d r e j c: Mu bom že dal dokaze. Zaprl ga bom v občinsko keho in bom toliko časa mlatil po njem, da bo priznal.
J e r n e j: Tega vi ne smete storiti. Saj še orožniki prav za prav ne smejo pretepati.
A n d r e j c: Jaz sem župan.
J e r n e j: Poslušajte me vendar! Spametujte se! (Skrivnostno): Kaj pa, če je v posesti kakšnih stvari, ki vam bodo v škodo!
A n d r e j c: A?...
J e r n e j: Te mu je treba najprej odvzeti, če ne, pridete vi v kašo.
A n d r e j c: Moj Bog, le zakaj je moralo prav mene to doleteti. Župan sem. Bogat in mogočen, vse se me boji, vse mi je dolžno, zdaj pa se moram tresti pred takimle smrkavcem! Gorje mi, če je kaj izvohal! Vsi mi bodo privoščili. In jaz, ki sem imel oči že na parlamentu, jaz steber naše stranke v našem kraju, spoštovana oseba, jaz ... ! Gospod detektiv, pomagajte mi, rešite me!
J e r n e j: Bodite brez skrbi. On ne bo zvedel nič. Če pa ima kaj, mu poberem. Vi pa, gospod župan, po svoje skrbite. Pojdite v občinsko pisarno in zaklenite vse svoje grehe v najbolj skrit predal.
A n d r e j c: Požgal bom vse.
J e r n e j: To pa ne. To boste storiti, ko boste mirni in bo čas prišel.
A n d r e j c: Res, prav imate ... Grem! (Odhaja in se spet vrne.) Tak sem, da bi se razpočil! (Odide.)
8. prizor.
J e r n e j (občinstvu): Kaša se kuha in jaz plavam v njej. To so čudne zmešnjave, saj se niti sam več ne spoznam. Torej: jaz sem preganjani zločinec in moram po vsej pravici samega sebe aretirati. Tu okrog se pa potika neki človek, ki naj bo aretiran namesto mene. Oče župan so velik grešnik, imajo pa eno dobro lastnost: hčerko imajo, ki jo imam rad, to pa naj poroči nekdo, ki ga ona ne mara. Župan imajo mene radi in strahovito sovražijo zločinca, to se pravi, sovražijo onega, ki ga imajo radi. Jaz! Kaj pa jaz? Jernej, poklicni zločinec, razširjevalec protivladnih letakov, jaz, Jernej, po županu iz Sabočevega imenovan za detektiva, te pozivam, odgovori mi na tole vprašanje: Ali naj te aretiram? (Svečanoboječe): Ne! In ti, detektiv Jernej, jaz Jernej, danes politični zločinec in jutri politični mučenik, te vprašam: Ali boš aretiral mene, skrinjo sabočevskih skrivnosti? (Svečano): Ne! Ali hočeš biti moj prijatelj? (Komičnoresno): Da! No, če sta se pa oba tako lepo zedinila, bomo pa mi trije: detektiv Jernej, zločinec Jernej in ženin Jernej lepo tukaj ostali in počakali, kaj se bo še lepega zgodilo v tem začaranem sabočevskem kraju. Bežali ne bomo in tudi aretirali ne bomo. Gledali bomo in čakali. Ali ni to najbolj pametno? Torej: pojdimo in se na konec veselimo! Amen!
9. prizor.
T i n k a (prihiti): Jernej! Jernej!
J e r n e j: O, srce moje! ...
T i n k a: Jernej, beži!
J e r n e j: Pravkar sem sklenil in zapečatil, da ostanem tukaj.
T i n k a: Ne igraj se z ognjem, Jernej, detektiv je v hiši.
J e r n e j: Ali tudi ti že veš?
T i n k a: Da, prav zdajle sem ju slišala, ko sta se pogovarjala. On je že dvajset let v policijski službi.
J e r n e j: Niti en dan nisem bil.
T i n k a: Kdo pa govori o tebi?
J e r n e j: O kom pa govoriš?
T i n k a: O detektivu.
J e r n e j: O kom?
T i n k a: O detektivu, no, o tistem, ki je tu s svojo ženo, tisti majhni, boječi človek...
J e r n e j: Ta je...
T i n k a: Da, in revolver ima!
J e r n e j: Ha, ha, ha ... (Se smeje.)
T i n k a: Kaj je smešnega na tem?
J e r n e j (v smehu): Jaz naj detektiva aretiram!
T i n k a: Zmešalo se ti je!
J e r n e j: To bo še kolobocija.
T i n k a: Bodi vendar pameten, Jernej, in zbeži, zbeži, dokler je še čas.
J e r n e j: Kako je skrben, deklič! ... Si potlej dobro spal, srček?
T i n k a (ga udari po roki, sramežljivo): Ti grdoba!
J e r n e j: No, kaj pravi tvoj srček? (Jo objame.)
T i n k a (se ga otrese): Beži, Jernej!
J e r n e j: Potem se moram še enkrat posvetovati. (Gre tja, kjer je bil v monologu, potiho sam s seboj govori, kima, odkimuje in maha z rokami, nato vstane.)
(Tinka se preplašeno odmika od njega.)
J e r n e j: Mi trije smo sklenili, da zbežimo, če greš ti z nami.
T i n k a: Kaj, kaj, tri ... trije, jaz ...
J e r n e j: Zdaj pa burk na stran! Takole sem sklenil. Najbolj pametno je, da odideš ti z menoj v mesto k svoji teti, kjer počakaš, da se vreme spremeni in bodo tvoj oče zadovoljni.
T i n k a: Jernej, kaj ti pride na misel!
J e r n e j: Ali boš onega vzela?
T i n k a: Ne draži me!
J e r n e j: Zato se pa odloči.
T i n k a: Pa menda ne misliš za resnico.
J e r n e j: Zakaj ne?
T i n k a: Očeta naj pustim?
J e r n e j: In kaj si mi obljubila ponoči?
T i n k a: Ponoči!
J e r n e j: Ali je pri tebi resnica ponoči drugačna, kot po dnevi?
T i n k a (razmišljuje).
J e r n e j: No!
T i n k a (energično): Prav, Jernej. Odpeljem se k teti. Toda sama.
J e r n e j: Kako sama?
T i n k a: Tako, da ne maram takega ženina, ki stoji z eno nogo v zaporu. Koliko mescev boš sedel?
J e r n e j: I, kakšne tri.
T i n k a: Prav, jaz ti obljubim, da se že jutri odpeljem k teti, zato pa moraš ti odsedeti svojo kazen, da boš potem prost.
J e r n e j: Jaz naj se torej ...
T i n k a: Sam si mi dejal, da bo v najkrajšem času druga vlada, amnestija in ne vem, kaj še. Jaz se ne morem možiti, dokler te love. In na padec vlade tudi ne bom čakala. Ali naj bo moja sreča in moj zakon odvisen od tega, kdaj se bo nekaterim zljubilo zlesti z ministrskih stolčkov? Posebno, ker to vsi tako neradi delajo? Ne! Detektiv je v hiši. K njemu stopi, povej, kdo si ..., odsedi na novo svoj vojaški rok, najej se ričeta, potem pa pridi k meni...
J e r n e j: In ti boš...
T i n k a: Jaz bom pa šla ta čas v mesto in te tam čakala.
J e r n e j: In oče?
T i n k a: Sam si rekel, da dote ne maraš. Polnoletna sem pa tudi.
J e r n e j (jo objame): Ti!
T i n k a: No?
J e r n e j: Najprej ričet, potem pa ti?
T i n k a: Da!
J e r n e j: Škoda! Tako srečen sem, da je okrog mene vse narobe. Da je moj prihod tako zmedel sabočevsko življenje in se je vse tako čudovito zamotalo … Poglej, vsi hodijo okrog mene, kakor slepe miši, srca se odpirajo, grehi rasto na dan, vse se lovi za nečem namišljenim. V sredi te zmešnjave pa sem jaz. In ko bom odšel, se bo valovje spet umirilo, življenje bo spet steklo v svojo staro strugo, ostal bo le spomin...
T i n k a: No?
J e r n e j: Prav, storil bom. Ampak, to ti povem. Ko pridem ven, bom začel znova, pa če me stokrat zaprejo.
T i n k a: Pomagala ti bom.
J e r n e j: Pa pojdimo k spovedi! (Hoče iti.)
T i n k a: Čakaj, pojdi še z mano na vrt, da boš ovenčan stopil pred sodni stol. (Gresta skozi vežo.)
J e r n e j: Nihče bi tega ne napravil.
T i n k a: Ti pa boš, ker me imaš rad.
10. prizor.
E l e o n o r a (z desne): Da je tudi on detektiv, praviš?
M e g l a: Da, župan sam mu je tako rekel.
E l e o n o r a: Kaj pa to pomeni?
M e g l a (žalostno): Morda niso meni zaupali, pa so skrivaj poslali še enega.
E l e o n o r a: Kaj se ne poznate med seboj?
M e g l a: Morda je kak novi, ali celo poslan z banovine.
E l e o n o r a: Mogoče so mu dali še natančnejša navodila.
M e g l a: In bo on opravil posel.
E l e o n o r a: Midva bova pa zastonj prišla.
M e g l a: In napredovanje bo šlo spet po vodi.
E l e o n o r a: In odlikovanje!
M e g l a: Pa še smejali se mi bodo. Da bi mi šel vsaj župan na roko!
(Oba sedeta in zgrevano premišljata.)
11. prizor.
P e t r a č (pride skozi vežo, belo rožo ima v gumbnici): Dober dan. Kaj ni žive duše doma? (Vstopi in hoče nazaj.)
E l e o n o r a: Kar noter, gospod, kar noter. (Megli:) Tegale vprašamo.
P e t r a č: Sem hotel samo pogledati, samo izpregovoriti, reči...
M e g l a (stopi bližje): Kar ostanite. Lepo vas prosim, ostanite!
P e t r a č (se ogleduje okrog sebe in ne ve, kaj bi): Kaj hoče ta hudič od mene. Pa ne da bi...
E l e o n o r a (sladko): Lep dan je danes.
M e g l a: Lep dan.
P e t r a č (sam ne ve, kaj hoče): Lep dan, da, ampak, kokoši se preveč praskajo.
E l e o n o r a (kakor prej): Lejte si no, praskajo se.
P e t r a č: Da, ampak jaz ... (bi najrajši odšel).
E l e o n o r a: Vi ste gotovo občinski odbornik.
P e t r a č : Ali naj mar bajtarji in kočarji vladajo nad nami, ki od nas žive?
M e g l a: Skrbi imate, skrbi.
P e t r a č (hoče iti).
M e g l a: Ostanite vendar tukaj!
P e t r a č (zase): Moj Bog, kar svinec imam v nogah.
E l e o n o r a (namigne Megli): Župan je dober človek, kajne?
P e t r a č (zase): Kaj hoče baba od mene?
M e g l a: Vidva sta gotovo prijatelja!
E l e o n o r a: On vam vse pove, kajne?
P e t r a č (zase): Kaj naj rečem? ... Da, Andrejc, seveda, kajpak.
E l e o n o r a (je prišla do vrat): Veste takile mladi detektivi niso kar nič prida.
P e t r a č (se je odmaknil. Zase): Zdaj se pa začenja kirijeelejson.
M e g l a: Nič izkušenj nimajo.
P e t r a č: E!
M e g l a: Recite vendar županu, naj si izbere odločnega moža...
E l e o n o r a: …polnega borb, izkušenj, odlikovanj...
P e t r a č: Kaj jaz vem!
M e g l a: Mladina hodi mimo pameti.
E l e o n o r a: Samo srce je je!
M e g l a (pri oknu): Le poglejte, ali je to detektiv?
P e t r a č: E!
M e g l a: Z domačo hčerko moli litanije.
P e t r a č: Kaj? S Tinko?
M e g l a: Le poglejte!
P e t r a č (gre k oknu): Detektiv je!
M e g l a: A. (Namigne ženi.)
E l e o n o r a: No vidite!
P e t r a č: Z mojo nevesto!
E l e o n o r a: A tako! In vi pustite?
P e t r a č: Ta je pa dobra! (Hoče iti.)
E l e o n o r a: Vidite, tako delajo.
P e t r a č: Grem, zdaj pa grem. Krota nemarna, kje je Andrejc?
M e g l a: Pomagajte nama!
P e t r a č: Kaj! Vi! Vi, ki ste ... (se prime za usta). Nočem biti še jaz zaprt. Takoj mora urediti zadevo. Tukaj počakajta. Ponj grem. Nikamor ne gresta! Tu ostaneta. Bom pa jaz vzel stvar v roke. Ves odbor pripeljem in še biriča. Vidva pa kar priznajta in nam ne delajta težav! Sta razumela? (Steče ven. V veži obstoji.) Andrejc! Andrejc! Andrejc! Hudika vendar, kje pa si? Andrejc! (Odhiti na desno.)
12. prizor.
M e g l a: Vidiš, res je detektiv!
E l e o n o r a: Čakaj, Evstahij. Misel imam.
M e g l a: Kaj nama je storiti?
E l e o n o r a: Kaj pa, Evstahij, če bi kar njega samega prosila.
M e g l a: Koga?
E l e o n o r a: Mlad je. Govori z njim.
M e g l a: S kom?
E l e o n o r a: Z detektivom! Reci mu, da je tvoje življenje v njegovih rokah. Povej mu, da se že dvajset let trudiš, pa nič ne dosežeš. Razloži mu, kako je v Ljubljani. Mirno mu povej, da se v mestu ne da ničesar doseči, kar povej, da se ne da. Prosi ga, naj se umakne in naj tebi prepusti ta slučaj, obljubi mu pomagati, ko boš napredoval, vse mu obljubi. Reci mu pa, naj se takoj odpelje...
M e g l a: Povej mu ti, Eleonora...
E l e o n o r a: No, bom pa jaz.
13. prizor.
(Jernej in Tinka vstopita v vežo.)
T i n k a (gre do vrat in pogleda v sobo, nato se obrne): Jernej, tu notri je. Zdaj pa stopi predenj in se pusti aretirati.
M e g l a: In pazi, kako boš govorila. Morda je tudi on proti vladi, kakor večina državnih uradnikov.
E l e o n o r a: Bom.
J e r n e j (stisne roko Tinki): Bom!
M e g l a (pri oknu): Na vrtu ga ni več.
(Jernej skesano vstopi.)
M e g l a: O!
E l e o n o r a (se odkašlja).
J e r n e j: Gospod! Ne mislite, da prihajam s tem, kar vam bom povedal, zaradi strahu, ali pa zato, ker sem izpremenil svoje prepričanje. So čisto drugi vzroki, ki so me napotili, da vam povem, kdo sem. Nisem namreč iz te občine, temveč sem prišel takorekoč...
E l e o n o r a: Midva veva vse. Zato nama ni treba pojasnjevati, kajti prošnjo imava do vas. Vi boste odločili, kaj bo z nama.
M e g l a: Res, spoštovani gospod.
E l e o n o r a: Zato ne vzemite za zlo, če govorim odkrito. Dvajset let je moj mož čakal na ta trenutek, dvajset let. Saj veste, da le tisti nekaj doseže, ki ima protekcijo. Če aretiraš majhnega tatu, se ti smejo, če ujameš težkega goljufa, si skoro kaznovan, ker ti imajo zveze. Zato nisva nikamor prišla in vsi so naju prehiteli. Zdaj pa je posijalo sonce...
J e r n e j: Ne razumem vas. Zdi se mi, da je zmota vmes. Na kratko vam povem: nisem to, za kar me morda smatrate, temveč čisto nekaj drugega.
E l e o n o r a (mu vzame besedo): Veva, veva. Zato pa imejte usmiljenje z nama. Morda se vam je posrečilo najti kakšno nit, ali pa ga celo poznate in čakate primernega trenotka. Toda vi ste še mladi. Vsa pot je še pred vami.
M e g l a: Saj je vsa slovenska dežela polna takih ljudi. Tja pojdite, tega, samo tega pa pustite meni.
E l e o n o r a: Nama.
J e r n e j: Verjemite mi, da ne razumem. Nisem prišel sam od sebe. Saj razumete, zasebna stvar. Prišel sem, da povem po pravici, kdo sem, kaj me je pripeljalo sem in kaj hočem.
M e g l a: Nikar tega ne storite. Mlajši ste in vašemu obrazu bodo bolj verjeli, ko mojemu. Pustite, da jaz uredim to stvar.
E l e o n o r a: In če hočete nama pomagati, vas lepo prosiva: odpotujte!
J e r n e j: Ne, nočem bežati. Kar sem sklenil, to bom storil. In da mi boste zares verjeli, vam povem, da sem eden tistih, ki se bore proti današnji vladi, prepričan sem, da ljudstvo trpi in mu je treba pomagati. Tisti sem, ki bi dal vse, da se preobrne in zavlada pravica nad krivico. Da celo, trdno se zavedam, da spadajo prej ko vsi drugi pred sodišče takile župani in odborniki, ki žive na račun bajtarjev, delavcev in kmetov. Ali me zdaj razumete, kdo sem?
M e g l a (čisto iskreno): O razumem, saj ste mi iz srca vzeli te besede. Ali menite, da mislim jaz kaj drugega? Vse je res, kar ste rekli. Dajte mi roko, dragi prijatelj.
J e r n e j: Pa menda niste tudi vi…
E l e o n o r a: Seveda je. Kdo pa ni? Tako delajo z nami, da je strah.
M e g l a: Pošten človek ste.
E l e o n o r a: Kajne, da nama boste pomagali.
J e r n e j: Kako naj vama pomagam? Bodimo pošteni! Če bi vama res hotel kako pomagati, bi vama samo škodil.
E l e o n o r a: Ne bodite trdosrčni. Ne odvrzite najine prošnje.
M e g l a: Usmilite se me.
J e r n e j: Saj sem že čisto zmešan! Kaj pa naj storim?
14. prizor.
(Andrejc vstopi s Petračem z desne v vežo. Za njima Cukala, Čepon. Gre do vrat in posluša.)
E l e o n o r a: Poberite svoje stvari in odpotujte! Pustite, da izvršiva, kar sva se namenila.
M e g l a: Lepo vas prosim, odidite!
J e r n e j: Ampak, jaz sem hotel, jaz hočem ...
E l e o n o r a in M e g l a: Pojdite, takoj pojdite, večno vam bova hvaležna.
J e r n e j: Prav! Če je vama res toliko na tem, pa grem (hoče iti).
(Eleonora in Megla se veselo spogledata.)
A n d r e j c (naglo odpre vrata): Nak! Zdaj bom pa jaz govoril. (Jerneju): Nikamor ne greste! Kar ste obljubili, to boste storili.
P e t r a č: Jaz že vem, zakaj se otepava in vleče.
J e r n e j: Gospod župan, v veliki zmoti ste!
A n d r e j c: Nobene zmote ni in nobene pomote! Skleda je polna, storite, kar je vaša dolžnost!
C u k a l a: Kaj pa cincate?
Č e p o n: Zakaj vas pa plačamo?
P e t r a č: Ta bi rad tiča kar od daleč gledal, mesto da bi ga pograbil.
A n d r e j c: Kaj čakate?
J e r n e j (ki je skušal govoriti): Pustite mi vendar do besede.
A n d r e j c: Ali boste, ali ne boste?
J e r n e j: Jaz, gospod župan, sem…
A n d r e j c: Zdaj mi je pa zadosti. Podkupiti so vas hoteli. Še tega se manjka.
P e t r a č: Zdaj vem, zakaj sta se norca delala iz mene.
Č e p o n: Ali smo občinski odbor, ali ne?
C u k a l a: Jaz hočem red.
P e t r a č: No, Andrejc!
A n d r e j c: Prav. Je že prav! Bom pa sam storil, kar bi morali storiti vi. Urh! Urh!
Č e p o n, C u k a l a in P e t r a č: Tako je, saj je on zraven. Potrdil bo, pa je. Kaj bi čakali. Vso noč nisem spal. Mir hočem. Imamo drugih skrbi zadosti! Urh! Urh!
15. prizor.
U r h (občinski birič nastopi z vrvjo): Tu sem! Andrejc: Aretiraj ta dva elementa!
M e g l a (odskoči): Kaj?
E l e o n o r a (se še ne spozna, začudeno): Naju?
U r h: Roki sem!
J e r n e j (stopi vmes): Poslušajte me!
V s i (ga odrinejo): Stran! Tu stojte, pa glejte. Prav vam je!
U r h (pograbi Meglo): Boš dal roki sem!
M e g l a (se otepa): Kaj pa vendar mislite!
A n d r e j c: Boš dal mir!
C u k a l a: Če mi še eno zineš!
P e t r a č: Vsekaj ga, Čepon!
(Vsi v Meglo. Megla se otepa in odmika, plane na stol.)
E l e o n o r a (skoči predenj): Kaj si upate? Stran roke! Vi, vi …! Gospod detektiv, pomagajte nama!
J e r n e j: Gospod župan, to je pomota!
(Vsi ga odrivajo.)
A n d r e j c: Kakšna pomota? Urh, drži ga, da ne uide!
(Urh se ruje z Meglo in ga prevrne po tleh.)
E l e o n o r a (zbesni): Razbojniki! Evstahij! (Pograbi sončnik in se požene na mizo.) Le naj mi še eden pride blizu!
V s i: Taka me ima! Čakaj, hudič! Drži ga, Urh! Prevrnimo jo! Satan babji.
E l e o n o r a: Razbojniki! Tatovi! Morilci! Svinje! Na jo! Pa še ti! (Maha s sončnikom okrog sebe.) In vi, kaj gledate?
J e r n e j (se požene mednje in jih peha): Pustite ju! Vi sami ne veste, kaj delate.
V s i (vprek): Čakaj, hudič! Ti bom dal razbojnika! Ti bom dal svinjo! Mizo prevrnimo!
U r h: V nogo me grize!
A n d r e j c (Jerneju): Vi pa stran! Stojte in glejte, kako pravica vrši svojo dolžnost!
M e g l a (kriči): V imenu zakona!
V s i: Udari ga! Kaj se bomo ene babe zbali? Na tla z njo!
J e r n e j: Mir! Mir, mir. Poslušajte...
E l e o n o r a: Vsi boste zaprti. Do bana grem. Na! Na! (maha s sončnikom).
P e t r a č: Čepon, primiva babo!
Č e p o n: Hudik! (Skočita in jo potegneta za noge.)
E l e o n o r a (se prevrne mednje. Hrušč. Vpitje: Tako! No, zdaj pa vpij! Vrv sem!)
16. prizor.
(Tinka prihiti in začudeno gleda. Jernej pokaže na kopico in zmigne z rameni.)
M e g l a (pod kopico): V imenu zakona ste vsi aretirani! (Smeh.)
Z a s t o r.
Tretje dejanje.
S c e n a ista, kakor prejšnje dejanje. Godi se isti dan opoldne.
1. prizor.
(Tinka lika svojo obleko. Petrač pride skozi vežo in vstopi v sobo. Gre potiho do Tinke in ji pokrije oči z dlanmi.)
T i n k a: Jernej!
P e t r a č (odmakne roki, se smeje): Primož sem, Primož.
T i n k a: A, vi ste?
P e t r a č: Jaz sem. Zgovoriti se morava, Tinka.
T i n k a: Kaj?
P e t r a č: Saj veš, da sva se z Andrejcem zmenila, da boš ti moja žena.
T i n k a: A res? (Ironično.) Potem sta takorekoč že vse uredila.
P e t r a č: Seveda sva, kajpak. (Ponosno.) Veš, močan sem in trden. In od ranjce imam še zibko.
T i n k a: Kaj boste pa zibali v njej?
P e t r a č: Otroke. Ti jih boš zibala.
T i n k a: Mislite?
P e t r a č: Ali mi ne verjameš?
T i n k a: O verjamem. (Se smeje. Čez čas se mahoma zresni.) Poslušajte Petrač, deniva burk na stran in govoriva resno.
P e t r a č: Saj zato sem pa prišel prej, ko drugi.
T i n k a: Meni še na misel ne pride, da bi vas jemala za moža.
P e t r a č: Kaj? Kako?
T i n k a: Dovolj ste stari, da bi lahko sami uganili.
P e t r a č: Kaj ... kako …?
T i n k a: Da bom vendar imela mir, vam čisto odkrito povem, da se z vami ne bom nikdar možila.
P e t r a č: Punca, pazi na svoje besede.
T i n k a: Niti v sanjah bi vam ne smelo priti na misel, ženiti se z menoj. Jaz sem mlada in tudi svojega fanta imam, da veste, fanta, ki me bo vzel.
P e t r a č: Kaj pa oče? Kaj pa Andrejc? Ali ne veš, kaj pravi četrta božja zapoved?
T i n k a: Nikjer ni rečeno, naj vzamem starega dedca.
P e t r a č: Ti se upaš, dekle?
T i n k a: Resnico sem vam povedala.
P e t r a č: Pa nisi očeta vprašala, zakaj te bodo meni dali?
T i n k a: Nihče ne bo mene nikomur dajal.
P e t r a č: Ali ti ni Andrejc povedal, da vem o njem nekaj takega, kar ga bo pokopalo, če ne bom molčal?
T i n k a: A tako! Vi hočete očeta pritisniti v ta greh.
P e t r a č: Nič pritisniti. Nekaj vem in konec. In ti boš moja, če se prav na glavo postaviš.
T i n k a (pobere svoje stvari): Sram vas bodi! Niti videti vas nočem več! Še namalanega bi vas ne hotela imeti v svoji sobi. Vi stari burklež.
P e t r a č: Bodi vendar pametno, dekletce! In nikar ne vihaj nosu previsoko. Vsa ta tvoja bogatija je v mojih rokah, le usta odprem – pa si brez pare.
Svinjska dekla boš, še pes te ne bo povohal. Zato se nikar ne upiraj, ampak ubogaj. Kaj pa imaš proti meni? Nisem še za staro šaro in bogat sem. Na rokah te bom nosil. Rajši me bolj natanko poglej, še županja boš nekoč, ti rečem. Jaz te imam rad in v tem je vzrok, da držim tvojega očeta za jezik. No, Tinka...
T i n k a: Ne pridite mi blizu, vi, vi, vi ..., skleda nesreče.
P e t r a č: Tinka!
T i n k a: Stran! (Odhaja.) Pojdite rajši v cerkev in molite za srečno zadnjo uro. (Odide.)
2. prizor.
P e t r a č (sam): To ti je kri! In kako lepo govori! Skleda nesreče. O, saj tudi sem, če hočem, nesreča, zate, betica trmasta! (Občinstvu.) Zdajle lahko po pravici povem, ko me nihče ne sliši, da boste vedeli, kaj je na stvari. Nihče razen mene namreč ne ve, da je župan Andrejc osemnajstega leta pofulil vojaško blagajno in pokradel ves denar. Res je že, da je moral meni nekaj dati, ampak, držim ga pa le. Ali, ali. Ali punco meni in doto zraven, ali boš pa šel, Andrejc, saj veš, kam. In nazadnje! Prava reč, če me zdaj še ne mara. Prava ljubezen pride, ko pritisneva najini postelji skupaj. Ali ne?
3. prizor.
(Andrejc, Čepon in Cukala pridejo v vežo.)
A n d r e j c: Radoveden sem, kakšne novice nam prinese Hlačar iz mesta.
Č e p o n: Kdaj pa je odšel?
A n d r e j c: Že na vse zgodaj.
C u k a l a: Svoj motor sem mu posodil.
P e t r a č: Zdaj bomo imeli pa sejo.
(Andrejc, Cukala in Čepon vstopijo v sobo.)
A n d r e j c: Saj si že tu.
P e t r a č: Hudirja je bila huda bitka. Kdo bi si mislil, da bo baba posegla vmes.
C u k a l a: Kaj sem hotel reči: detektiv je pa kar gledal.
Č e p o n: Meni se zdi, da imajo takile še posebej naročeno, naj se pazijo. In nazadnje, ali sploh vemo, kakšno šaržo ima? Morda je celo kak višji uradnik, ali pa še kaj več. Ali se bo tak šel z babami pretepat?
P e t r a č: Toda zakaj je neprestano vpil: pomota, pomota!
C u k a l a: To je kakor na vojski. Na fronti smo tudi mi vpili: eviva! Ko je pa Lah blizu prišel, pa po njem. Za nalašč je vpil, da bi se prikril.
A n d r e j c: Petrač, meni se zdi, da si lumpa le malo preveč usekal po glavi. Ves čas se mu blede. Komaj smo ga vrgli v keho, je že začel vpiti, da je detektiv.
C u k a l a: In da bo z nami obračunal.
Č e p o n: Beži, beži, Andrejc. Vsi rokomavhi so taki. Prestrašiti nas hoče, da bi lažje pobegnil.
P e t r a č: Baba, baba je hudič. Tako se dere, da je vsa penasta. Še bolj je zmešana, kakor dedec.
C u k a l a: Kaj mi je že na misli? Da! Kaj pa je prav za prav storil ta človek?
A n d r e j c: Proti vladi je menda. Nekakšne letake je napisal, kjer pravi, da ljudstvo ne more več vzdržati. Delavce je nagovarjal na štrajke in kmete na upor –, sicer pa jaz nisem ničesar bral in ne vem natanko. Vem le, da je hud državen element, ki bi najrajši, da bi prišle svobodne volitve in bi nas bajtarji komandirali. (Zunaj se čuje oddaljeno razbijanje.) Že spet sta začela razgrajati.
P e t r a č: Glej ga, hudiča, saj bo še keho podrl.
Č e p o n: Pobesnel je.
C u k a l a: Kaj pa, če bi kar orožnike poklicali. Ujeli smo ga. S tem smo izvršili svojo državniško dolžnost, občina ima mirno vest – zdaj naj pa še žandar v roke pljune.
A n d r e j c: Res je tako. Kar smo sklenili, smo naredili. Ekspedit pa naj opravijo oni, ki so za to na svetu. Mi si ne bomo več mazali rok.
P e t r a č: Glavno je, da je čast naša.
Č e p o n: Toda zapisano mora biti po pravici in resnici. Še zdaj me glava boli, tako me je udarila s parazolom.
A n d r e j c: Napregel bom in se bom sam peljal na Pako. (Hoče iti.)
P e t r a č: Čakaj, Andrejc. Sam veš, kako sem ti šel zmeraj na roko, v meni si vedno imel zvestega prijatelja. In da znam molčati, to tudi veš.
A n d r e j c (nestrpno): Da, da, da, Petrač!
P e t r a č: In ker smo mi vsi zdaj tako lepo zbrani, bi ne bilo napak, če vpričo vseh mož potrdiš, ali mi daš Tinko v zakon, ali ne.
Č e p o n: Kaj misliš res zares?
C u k a l a: Zaradi mene. Saj ni moja.
A n d r e j c: Saj sem ti že dal besedo.
P e t r a č: Jaz pa hočem, da to danes še posebej pribijemo-
A n d r e j c: Prav. Zaradi mene. Ko se vrnem, pa napravimo veselico.
P e t r a č: Jutri gremo pa pisma delat.
A n d r e j c: Prav, Petrač. Dekle je ubogljivo, in če ne boš predaleč silil, bo vse v redu.
P e t r a č: Ste slišali, možje?
Č e p o n: Zdaj boš pa za likof dal, ti svetopisemski starček.
C u k a l a: Nič kaj ne verjamem v ubogljivost.
A n d r e j c: Zdaj pa hitim, da bom prej nazaj. Kar se pa tebe tiče, Petrač, bom dekletu kar zdaj povedal, da bo pripravljeno. Na svidenje, možje!
P e t r a č, Č e p o n in C u k a l a: Prav Andrejc. Podvizaj se. In vse povej. Nikar ničesar ne pozabi.
A n d r e j c: Brez skrbi bodite! (Gre skozi vežo na desno): Tinka! Tinka!
4. prizor.
(Nekaj časa molk, nato gre Čepon k oknu in čaka.)
P e t r a č: Hm.
C u k a l a: Kako se mu je mudilo.
Č e p o n: Sami smo zdaj. Prav je, da se tudi mi pomenimo od srca.
P e t r a č: Zakaj?
Č e p o n: Meni se vsa ta stvar zdi sumna.
P e t r a č: Kaj?
C u k a l a: Prav to sem hotel tudi jaz reči.
P e t r a č: Zakaj?
Č e p o n: Že od včeraj sumim. Za primero postavim: zakaj nam je Andrejc do danes skrival detektiva? Zmeraj sta sama nosove vkup tiščala.
C u k a l a: In zakaj se je sam peljal na Pako k orožnikom?
P e t r a č: I, jaz ne vem, zakaj.
C u k a l a: Daj no, pomisli malo, Petrač!
Č e p o n: Bogve, kakšne mu je nadrobil. Eh, mislite, da sta se očenaš učila? Po nas je udrihal, vam rečem.
C u k a l a: In zdaj bo detektiv nesel to v Ljubljano bogve komu na nos.
Č e p o n: Andrejc bo slavo žel, nas bo pa ob zid pritisnil.
P e t r a č: A?
Č e p o n: To je, kot bi pribil. (Tiho.) Vidva še ne vesta, jaz pa vem. Ali se spomniš, Cukala, kako je bilo, ko smo osemnajstega leta rekvirirali vojaško blagajno in jo postavili v občino čez noč! Sklenili smo, da bomo prihodnji dan pošteno poslali denar tja, kamor spada. Ali ne? Ponoči pa sem šel skrivaj pogledat, če blagajna še stoji (sramežljivo), i, skrbelo me je – in tam sem tebe dobil...
C u k a l a (nerodno mu je): ...tudi mene je skrbelo...
Č e p o n: Blagajne pa ni bilo več.
P e t r a č (narejeno): Kdo jo je pa vzel?
Č e p o n: Kdo, kdo, hudič ga vedi, kdo, ko ga nihče ni videl. Ampak, jaz vaju vprašam: kdo pa je bil prejšnji dan še ubog krojač, čez teden pa je že začel kupovati zemljo povsod na okrog in denar posojati? A?
P e t r a č: (narejeno nedolžno): Da bi to bil Andrejc?
Č e p o n: Kdo pa drugi? Pa da bi takrat vsaj pošteno delil, ampak je vse sam požrl.
P e t r a č: Pa mu to v zobe vrži!
C u k a l a: Ko pa ne moreš nič dokazati. Nihče ga ni videl.
P e t r a č: Pa če bi ga kdo videl?
C u k a l a: Ob vse je, čisto ob vse.
P e t r a č: Akramint, dobro, da si mi to potrdil. Vse mora name prepisati.
Č e p o n: Prav tako nas bo to pot nabrisal.
P e t r a č: Kaj boš, Čepon! Saj si ti osemnajstega leta vso moko zase rekviriral!
Č ep o n: Ali je moka denar? Tisto je bilo, plačilo, ker sem bil narodna straža.
C u k a l a: Kaj je tistih nekaj vreč moke? Saj je nadučitelj pol vagona klobas vzel.
P e t r a č: Ti si pa blago.
C u k a l a: Jaz sem bil pa že preje bogat.
Č e p o n: Tako je! Mi smo jemali javno, to ni greh! Kdor javno jemlje, ne krade. Za to se zdaj ne bomo prepirali, ko imamo težji slučaj. Kajti, če je res detektivu kaj natrobezljal, mi ne smemo molčati. (Zunaj se čuje ropotanje voza.) Zdaj se pelje stran, mi pa pokličimo detektiva.
C u k a l a: Tako je.
P e t r a č: Toda jaz ne bom nič govoril.
Č e p o n: Ti govori, Cukala.
C u k a l a: Pa bom.
5. prizor.
(Zunaj se čuje motor, kmalu ropot preneha. Skozi vežo prihiti na vso sapo Hlačar.)
C u k a l a: Hlačar se je pripeljal.
H l a č a r (stopi v sobo): Možje, gospodje, možje...
V s i (planejo kvišku): Kaj je? Govori, človek! Hudirja, saj je ves prepaden.
H l a č a r: Čudna novica, težka novica. Oj, da bi ne bilo res!
C u k a l a: Ne stokaj, šomašter, ampak usta odpri.
P e t r a č: A je potres?
Č e p on: Hudirja vendar, ne tresi se, ko šiba na vodi.
H l a č a r (se sesede): Ko sem se vozil proti mestu, sem srečal svojega starega znanca Mehkobo – uradnik je na banovini. In ta mi je povedal – oj, gorje, – jaz sem pa prav te dni ustanavljal trojke, ki bi s silo skrbele za ljubezen do vlade med ljudstvom.
Č e p o n: Hudirja, zini, no!
H l a č a r: ...mi je povedal, da je slišal ... Moj Bog, kaj bo z mano, kaj bo z mano?
Č e p o n: Če brž ne poveš, pri moji veri...
H l a č a r: ...je slišal, da bo opozicija prevzela vlado.
V s i (ostrme. Na en glas dihnejo): Hudiča!
H l a č a r: Je rekel, da je cenzura že ukinjena.
C u k a l a (ostro): Pa si poprašal v mestu, če je vse to res?
H 1 a č a r: Ne, ne, ne! Tako sem se prestrašil, da sem se kar obrnil in pridirjal nazaj.
C u k a l a: Morda pa je vse skupaj iz trte izvito. Saj smo prav danes dobili od stranke pisanje, da stojimo trdno in naj pošljemo imena vseh sumljivih ljudi.
Č e p o n: Če je res, ali če ni …, vseeno je to prst božji. Hlačar, meni se zdi, da je najbolje, če greš in uničiš vse take stvari, ki bi ti utegnile škoditi, če se res prevrne. Saj veš, če pride druga vlada, da, no, saj razumeš – mi se bomo morali pobrigati zase.
H l a č a r: Saj res! Kar tečem! Vse požgem. (Odhiti skozi vežo.)
6. prizor.
Č e p o n: Da sem ga le stran spravil. Sicer čisto ne verjamem, ampak, gvišno je gvišno. Andrejca ni tukaj, zato se za vsak slučaj pomenimo z detektivom. Kar je župan skuhal, naj sam poje.
(Vsi se zamislijo.)
7. prizor.
(V vežo stopita Jernej in Tinka, oblečena za pot.)
J e r n e j: Zdaj vidiš, da ne gre drugače.
T i n k a: Že zvečer hočejo zaroko.
J e r n e j: Zato pojdi na vrt in počakaj, jaz dokončam še pismo za očeta.
(Tinka gre ven skozi vežo.)
J e r n e j (na desno).
P e t r a č: Jaz grem kar ponj.
C u k a l a: Tako je. Toda ne privedi dekleta, ona ne sme slišati ničesar.
P e t r a č: To se razume. (Gre skozi veže na desno. Za njim se dvigne Čepon in pogleda, če je že iz veže ven.)
8. prizor.
Č e p o n: Cukala, prijatelja sva in mislim, da mi boš pomagal.
C u k a l a: Kajpak.
Č e p o n: Tisto le povej, da je Andrejc po sili prevzel občinsko hranilnico v svoje roke. Zamolči pa, da je tudi meni dal deset jurjev. Če boš ti možak, bom tudi jaz molčal, da sta si vidva z Andrejcem razdelila denar, ki je bil poslan za volitve in sta potem delavce in dolžnike kar nagnala volit, ne da bi jih podkupila.
C u k a l a: Ali ni bil ta denar pri nama dobro spravljen? Delavec bi ga zapil, midva pa sva si napravila vodovod in še ti si pipo dobil. Hranilnica pa je zaradi vaju falirala.
Č e p o n: Je že res. Toda oboje po istem diši.
C u k a l a: Naj bo. Bom pa molčal. Da. Kaj pa zaradi Petrača, ki mu je Andrejc celo občinsko gmajno prisodil brez plačila?
Č e p o n: To pa kar povej! To pa kar povej!
C u k a l a: Kako, ko bo Petrač zraven?
Č e p o n: Pa zamolči. Drugo pa vse povej. Pa še reci, da smo mi za državo, ki ji radi služimo ob vsaki vladi, veš zato, če bo ta vlada res padla. Pa vojaške blagajne ne pozabi.
C u k a l a: Na jo! (Mu da roko.)
9. prizor.
(Jernej oblečen za pot s Petračem.)
Č e p o n: Že gre.
C u k a l a (vstane).
J e r n e j (vstopi v sobo s Petračem): Mudi se mi in rad bi brž opravil. Kaj mi hočete povedati?
C u k a l a: Hm, kako bi dejal. Nismo imeli prilike, govoriti z vami na štiri oči, to se pravi, nam, ki smo odbor, ni bila dana čast, pogovoriti se z vami. Sklenili pa smo, da vam bomo natočili čistega vina. Kajne, možje?
O n a d v a (pritrjujeta).
C u k a l a: Ko boste prišli v Ljubljano, vas bodo pobarali, kaj ste videli in slišali pri nas, kakšna je naša občina in kako živimo tu, ki smo tako daleč. In da vam bo šla beseda lažje z jezika, smo se pogovorili, da vam povemo: župan ni za nas. Ne samo, da sploh ne pozna discipline...
Č e p o n: ...in bo pri prvi priliki izdal državo...
C u k a l a: ...ne samo, da se ne ve, odkod izvira njegovo bogastvo...
Č e p o n: ...iz vojaške blagajne...
C u k a l a: ...in je pred prevratom bil reven, kot cerkvena miš!
Č e p o n: ...temveč tudi...
C u k a l a: …temveč je tudi uničil občinsko hranilnico...
Č e p o n: ...pobral denar za volitve…
P e t r a č (hudobno): ...in ga nekaterim odbornikom celo vsilil…
C u k a l a: Zapisal si je vse občinske dobave.
Č e p o n: In državno koruzo prodajal za svojo.
P e t r a č (hudobno): In jo nekaterim odbornikom kar zastonj vsilil...
C u k a l a: Sam je na občinske stroške popravljal ceste, ki so take –
Č e p o n: – da še gnoja ne moreš voziti po njih.
C u k a l a: Prilastil se je občinsko gmajno.
Č e p o n (hudobno, gledajoč Petrača): In jo nekaterim občinskim odbornikom vsilil kar zastonj.
C u k a l a: Preganja vdove in sirote, uničuje državo, krade stranki, napoveduje lažnjive dohodke in se smeje pravici pod nos.
Č e p o n: Otroci njegovih dekel pa so vsi njemu podobni.
J e r n e j (Petraču): Ali vi nimate ničesar povedati?
P e t r a č: I!
Č e p o n: To povejte, saj ne bo zastonj. Mi smo občinski odbor in za korist ljudstva lahko damo denar. Saj ga tudi on jemlje iz fonda za občinske reveže.
J e r n e j: Res je velik grešnik, kdo bi si mislil. Da, da, vse to mora biti zapisano, kazen mu ne uide.
V s i: Da, tako je prav. To je poštena beseda.
J e r n e j: Kaj pa vi, gospodje?
V s i: Mi? Kako mislite? Mi smo občinski odbor.
J e r n e j: Ali ni nikogar med vami, ki ne hodi na občinske seje, razen, če je posebej plačan za to? Ali ni nikogar med vami, ki je prevzemal občinske dobave, si izposojal brez obresti denar, osvojil občinsko gmajno in ob prevratu kradel?
V s i: Kaj se to pravi? To je Andrejčevo maslo. Ali vidite, kako nas je potlačil?
J e r n e j: In ali vidite podrte bajte in koče ob klancu, zadolžene kmete, ki jih pošiljate na boben, in delavce, ki ste jim zaprli vrata svojih žag? Kje pa je tisti, ki je v občinski pisarni siloma jemal goljufiva davčna potrdila?
V s i: Samo Andrejc jih jemlje. Nam pa jih usmiljuje.
J e r n e j: In ali ni nekdo med vami, star že in oče otrok, ki si hoče po sili prisvojiti za ženo mlado dekle, ki ga ne mara, on pa le sili v to?
P e t r a č: Mene misli.
J e r n e j: Čudno, kje so ti?
V s i: Čudno. Le, kdo vas je tako nalagal? Mi smo čisto nedolžni.
J e r n e j: Ne vzemite za zlo vseh teh besed. Saj si ne morete pomagati. Taki ste in taki boste ostali. Tudi če pride nova vlada, si boste brž nataknili druge kravate in obrnili plašč po novem vetru...
V s i: Ne. Mi smo značajni in pošteni. Andrejc bo to storil.
J e r n e j: Sklonili boste hrbte in smehljaje ostali, kakršni ste!
V s i (se branijo): Ni res. Res ni res!
J e r n e j: Ostali boste – jaz pa grem!
C u k a l a: Saj nismo mislili nič hudega.
Č e p o n: Oči smo vam odprli.
P e t r a č: Jaz, jaz…
J e r n e j: Od tod grem. In da se bo vse lepo izteklo, pa izročite tole pismo županu Andrejcu, ko se bo povrnil. (Ga da Cukali.)
C u k a l a: Res smo govorili resnico.
P e t r a č: Jaz sem ves čas molčal.
Č e p o n: Kaj bi tisto. Saj gospod ne misli tako za hudo, kot se dela ... Denarja vam damo, če bi hoteli...
J e r n e j (zamahne z roko): Bodite brez skrbi. Še predno boste zaspali, se bo vse lepo izteklo. Meni pa se mudi, nikakor ne morem čakati orožnikov. Vse jim pojasni pismo na župana...
C u k a l a: Toda vendar...
Č e p o n: Brez vsega vas ne pustimo.
J e r n e j: No, če mi napravite le eno uslugo.
V s i: O, prosim! Govorite, vse storimo za vas.
J e r n e j: Posodite mi motor do postaje, tam ga pustim v skladišču.
C u k a l a: Moj je. Vzemite ga.
V s i: In mislite na nas. Tudi za župana bomo skrbeli, da se poboljša.
J e r n e j: Pozdravljeni zdaj. Morda se še vidimo nekoč. In pozdravite župana.
C u k a l a: Z vami grem do ceste.
Č e p o n: Nikamor ne greš, tukaj boš ostal.
P e t r a č: Tako je. Da boš še čez naju jezik stezal.
(Jernej medtem odide skozi vežo. Motor zabrni.)
10. prizor.
P e t r a č: Že gre. (Stopi do okna.) Je že za vogalom.
Č e p o n: Hudirja se je razjezil.
C u k a l a: Na župana se je drl. To bo Andrejc požrl vročo kašo. Med nami povedano: hudič naj ga vzame.
C u k a l a: Toda župan nas je vendarle tožil.
Č e p o n: Kaj je neki v tem pismu?
P e t r a č: Kakšen pa je naslov?
C u k a l a (bere): Županu občine Sabočevo.
P e t r a č: Tako sem radoveden.
C u k a l a: Bog ve, kaj mu sporoča.
Č e p o n: Kaj pa bi bilo, če bi temule pismu nekoliko rebra prešteli?
P e t r a č: Hudirja.
C u k a l a (ogleduje): Hm, to bi se dalo, če bi za primero imeli kakšno kuverto...
Č e p o n (skoči do kredence): Jo že imam!
C u k a l a: Morda je kaj važnega. Mi, občinski odbor, moramo vedeti, kaj in kako. Saj je to naša dolžnost.
Č e p o n: Na nož.
P e t r a č: Jaz ne odgovarjam.
Č e p o n: Saj ne bo nihče zvedel.
C u k a l a (odpre).
P e t r a č: Beri!
C u k a l a (bere): »Ljubi oče župan!« Na, ali nisem dejal, da sta nekaj kuhala?
Č e p o n: Dobro, da smo govorili z njim.
P e t r a č: Beri že!
C u k a l a: Na, beri ti, Čepon! Nimam očal s seboj.
Č e p o n (bere): »Predvsem vam moram povedati, da jaz nisem detektiv.« – Moj Bog, kaj pa je to?
C u k a l a: Kaj!
P e t r a č (zavpije): Beri!
Č e p o n (si briše pot): Temveč sem tisti zločinec, ki ste ga iskali. Pravi detektiv je s svojo ženo zaprt v občinski ječi. Če ga preiščete, kar ste preje pozabili, boste prav gotovo našli vse potrebne legitimacije pri njem. To sem vam hotel že preje povedati, pa niste pustili. Sicer je pa to še boljše. Skrbite le, da oba čimprej izpustite.«
C u k a l a: Moj motor!
P e t r a č: Za njim!
Č e p o n (ki je zase bral): Hudirja!
C u k a l a in P e t r a č: Kaj pa je spet?
Č e p o n: In temu lumpu smo šli pripovedat take stvari!
P e t r a č: Jaz nisem ničesar govoril, vidva sta to skuhala.
C u k a l a: Zdaj se boš pa umanjkal.
P e t r a č: Beri naprej!
C u k a l a: Jaz grem za njim!
Č e p o n: Počakaj vendar, saj pridejo zdaj orožniki.
P e t r a č: Beri, pravim!
Č e p o n: To pa beri ti! (Mu da pismo.)
P e t r a č (počasi bere): »K vam nisem prišel delat novih zločinov, ki pa ne bodo več zločini, ko pade vaša vlada, temveč sem prišel snubit, ker sem kljub vašim grehom sklenil stopiti z vami v sorodniško zvezo in vzeti za ženo vašo hčer Tinko –« Kaj, ali je znorel?
Č e p o n: Naprej! Beri naprej!
P e t r a č (bere): »– ki se z njo že dolgo poznam in se imava rada. Ker pa ste jo danes hoteli ponuditi Petraču in ker ne potrebujeva nobene dote in sva oba polnoletna, zato – in pa radi zaprtega detektiva – nisva počakala na vas, temveč sva skupaj odšla.« – Kaj! Moja Tinka! Le počakaj, dekle! (Teče skozi vežo s pismom v roki.)
Č e p o n: To je kolobocija, Cukala.
C u k a l a: Le kaj bo iz tega?
P e t r a č (priteče nazaj): Odpeljala se je z njim. Ti ... ti ... ti ...
Č e p o n: Mirno kri, Petrač, in beri naprej!
P e t r a č: »Petrača se pa kar nič ne bojte, gospod župan, se ga isto maslo drži, ko vas, molčal bo, ko riba.« Hudir!
Č e p o n: Še konec!
P e t r a č (se zgrabi za glavo): Sami smo mu vse povedali!
Č e p o n: Daj sem! (Vzame pismo in bere): »Hvaležen sem vam tudi za vse ostale podatke o vašem občinskem odboru. Zdajle pa je pome prišel gospod Petrač in mislim, da mi bo on s svojimi tovariši tudi kaj lepega povedal. Oprostite mi, da se nisem osebno poslovil od vas... Vaš Jernej.«
P e t r a č (se spomni): Jernej. O jaz osel, pred nosom mi jo je odpeljal.
C u k a l a: Na mojem motorju.
Č e p o n: Z našimi grehi.
C u k a l a: Nekaj je treba ukreniti.
P e t r a č: Za njima pojdimo!
Č e p o n: Ujel ju boš!
C u k a l a: Mirno premislimo in glejmo, da s sebe spravimo, kar bi drugače ležalo na nas. Predvsem izpustimo onadva.
Č e p o n: Da, da, da!...
P e t r a č: Andrejc je vsega kriv.
Č e p o n: On ju je aretiral. Saj ste videli, kako sem mu branil.
C u k a l a: Tudi midva sva bila proti.
P e t r a č: In ta, ta lump je res prav imel, ko je vpil: pomota!
C u k a l a: Pojdita in ju izpustita.
11. prizor.
(Čepon in Petrač tečeta skozi vežo.)
C u k a l a: Nekaj ne bo prav. Vse bo prišlo na dan, potem pa razne komisije, preiskave in zmešnjave. In če je še na Hlačarjevi novici kaj resnice, potem nastane taka zmeda, da nas bo vse skupaj hudir pojahal. Opozicija nas že tako ne mara, ta hudič bo našo sramoto oznanil širnemu svetu, začne se prežalostna aleluja … Cukala, Cukala! Premisli natanko! (Hodi sem in tja.) Kaj naj storim? (Čez čas.) Strela nebeška, saj res. Odstopil bom kot občinski odbornik, češ da se ne strinjam z županovim delovanjem. Opoziciji se priključim. – (Sede za mizo in začne pisati.) Črno na belem dam Andrejcu svoj odstop. Tako, pa tako, da, Andrejc, ti pa svojo kuho sam požri! (Piše in kima. Zunaj se med tem čuje ropot voza.)
12. prizor.
A n d r e j c (stopi ves vesel skozi vežo. Mane si roke. Vstopi v sobo): No, pa sem opravil.
C u k a l a: Ali res? Pa so si dobro zapomnili, kar si jim naročil?
A n d r e j c: Napisal sem jim in zdaj je vse urejeno. Ko pride orožnik, napravimo gostijo, detektiva povabimo zraven, Tinko zaročimo, potem bomo pa spet mirno živeli naprej, dokler ne pride od nekod priznanje, pohvala, morda celo odlikovanje.
C u k a l a (izpod oči): Odlikovanje je že tukaj.
A n d r e j c: Kaj praviš?
C u k a l a: Odlikovanje in pohvala. Andrejc, na, preberi tole priznanje.
A n d r e j c: Kaj pa je? (Razgrne in bere Jernejevo pismo. Gleda vanj s čimdaljebolj odprtimi očmi, mane si jih, kot bi ne verjel, nazadnje obstoji kot ulit in se počasi obrne k Cukali): Smeješ se mi. V pest se mi smeješ, češ, osel stari. Smeješ se mi, čeprav nisi nič boljši od mene! (Čez čas): Kje je Tinka?
C u k a l a (pokaže): Všc! Z mojim motorjem.
A n d r e j c (po sili mirno): Ne smej se mi, Cukala! (Se razbesni.) Še je pravi detektiv tu. Še sem župan. In ti si odbornik, soodgovoren si, pomagal si mu.
C u k a l a: Jaz nisem več odbornik!
A n d r e j c: Kaj!
C u k a l a (pokaže na pisanje): Odstopam!
A n d r e j c (za trenutek ostrmi): Tako. Skupaj smo začeli z delom, pogovorili smo se, dognali – in zdaj, ko je šlo vse v prah, me boste zapustili. Sam bom ostal v sramoti in posmehu, čeprav nisem nič slabši od vas. Da, nič! Tožil sem vas, res. Ali pa niste tudi vi mene? Kdo vam je v vsem ustregel, kdo vam je vedno pomagal? Kdo je vaše grehe skril pod županov klobuk? Držali ste se me ko klopi, dokler ste računali name ... Zdaj, ko sem strt v prah, bežite od mene, ko podgane z ladje. Sam bom ostal in vi se mi boste rogali z onimi, proti katerim smo skupaj delali.
C u k a l a: Ukazal sem, naj ju izpuste.
A n d r e j c: In on. Kako je vse lepo izvlekel iz mene ..., kako obračal oči in se delal vdanega ... Vsi ste svinje, koristolovci. Če bi bil še tako slab, bi ne bil slabši od vas. (Se spomni.) Tinka! Tinka! Tinka moja, saj te ne dam Petraču. Odpusti mi in pridi nazaj. Jernej! Takole ga zdrobim, ko ga dobim, lumpa brezbožnega! Le kaj naj storim, kako naj si pomagam?
13. prizor.
(Megla, Eleonora, Čepon in Petrač vstopijo skozi vežo.)
P e t r a č (Odpira vrata): Mi nismo krivi. Vsega je kriv župan. (Ko ga zagleda, skoči za Čepona.)
A n d r e j c: Tudi ti, Petrač.
M e g l a: Zahtevam zadoščenje. Takojšen popis dejanskega stanja. Pomagali ste ubežati državnemu sovražniku.
E l e o n o r a: To si boste zapomnili za vse večne čase. Tepli ste naju, zaprli v svinjak. K samemu banu pojdem.
A n d r e j c: Sami ste krivi vsega. Kaj niste mogli stegniti jezika, kdo ste? Sami nosite odgovornost za vse. Še danes vas naznanim. Zdaj pa me pustite pri miru. Grem.
M e g l a: Mislite? O, ne! Tu ostanete! Napravili bomo zapisnik. Dotaknili ste se uradne osebe! To je umor. (Ves zavzet stopi pred župana v strogi pozi.)
E l e o n o r a: Le daj ga, Evstahij!
(Zunaj se čuje harmonika in petje: »Slovenec sem«! Klici: Živela pravica! Živela poštenost! Vse čimdalje bliže, vendar kriki niso razločni, ker vse prevpije petje.)
V s i (obstanejo).
Č e p o n (steče skozi vežo ven).
M e g l a (svečano): Dolžim vas, da ste pripomogli k begu državnemu zločincu in zahtevam, da takoj ukrenete vse potrebno, da ga dobimo spet v državne roke. O vsem drugem bomo govorili pozneje. Za zdaj takoj oskrbite zasledovanje. S samim seboj mi jamčite, da ga dobimo in ujamemo. (Zunaj kričanje in petje.) Kaj strmite? (Glasno.) Zločinec mora biti še danes v naših rokah!
14. prizor.
O r o ž n i k (ki je med tem prišel skozi vežo in vstopil v sobo): To ni več potrebno!
V s i (se obrnejo).
Č e p o n (priteče za njim ves prepaden): Ljudje božji!
O r o ž n i k: Izrečena je splošna amnestija za vse politične zločince.
M e g l a: Kaj, kaj, kaj se to pravi!
A n d r e j c: Prosim!
V s i (proti orožniku).
O r o ž n i k: Vlada je padla. Vladno delo je prevzela skupna opozicija.
A n d r e j c (se prime za srce): Moj Bog! (Zunaj oddaljeno petje: »Slovenec sem!« Klici: Živela pravica! Delu čast. – Najbolje je, da kličejo »živijo« tedanjemu predsedniku vlade, »doli« pa prejšnemu, tako bo veseloigra zmeraj aktualna. – Andrejc je sprva ves zmeden, sam ne ve, kaj bi, nenadoma pa se mu raztegne obraz, ves zažari in v omotici stopi nekaj korakov naprej.)
A n d r e j c: Bog mi je odpustil. Kakor smo vsi krvavi pod kožo in se včasih spodtaknemo ob greh, se vendar ob pravem času, na pravem kraju in pri pravih ljudeh prikaže rešilni angel in vse je spet dobro. Ali jih slišite, kako kličejo »živijo«? Kaj? Ali veste, kaj se to pravi? To se pravi: Jernej, naš Jernej ima zdaj besedo. Moj zet bo govoril zame in jaz ostanem Andrejc. Vse bo pozabljeno in odpuščeno. Še danes sedem in mu pišem svoj blagoslov. Da! In? V novo stranko se vpišem.
(Poje na ves glas z onimi, ki so zunaj: »Slovenec sem«. Vsi ga strme skoro prestrašeno gledajo. Poje kar naprej ves navdušen: »Slovenec sem«!)
Z a s t o r.
(Ko občinstvo ploska, se zastor dvigne, igralci pa tvorijo živo sliko, kakor je navedena nazadnje. Režiser dvigne roko, da občinstvo umolkne.)
R e ž i s e r: Naša igra je končana in možje iz Sabočevega so dokazali, da se ni nič posebnega zgodilo med njimi in se to godi prav povsod v naši slovenski domovini, samo pri vas ne. Sicer pa to sami veste in bi vam jaz ne prišel pravit, da me ni avtor naprosil, naj vam zdaj preberem še tole njegovo pismo. Poslušajte: »Dragi moji ljudje! Smejali ste se vsi skupaj od srca dve uri. Zdaj se boste razšli. Prosim vas, da si poleg besed, ki so vam jih govorili možje iz Sabočevega, zapomnite tudi tele moje: Res je smešno vse skupaj, a vse je tudi tako žalostno, da bi si najrajši zakril oči. Vendar sem bolj vesel, ko vas vidim smejoče. Zato oprostite, da sem se odločil za veseloigro, ko sem govoril resnico. Kajti glavno mi je le to, da se razumemo. Jože Kranjc.« (Spravi pismo.) Tako. Naročilo sem izpolnil in zdaj vam vsem skupaj (igravci, ki tvorijo živo sliko, se z režiserjem vred poklonijo) želimo: lahko, lahko noč!
Z a s t o r.
Ž i v a s l i k a:
Jernej in Tinka objeta v sredi. Poleg Tinke samozavestni, smehljajoč se Andrejc, okrog njih do tal priklonjeni Petrač, Čepon, Cukala, Urh, Megla, Eleonora, na desni strani orožnik z roko ob kapi, obrnjen proti Jerneju, na levi režiser.
O p o m b a: Režiserji, ki bodo eventualno črtali branje mojega pisma na koncu predstave, naj režirajo konec takole: ko pade v tretjem dejanju zastor, naj se takoj dvigne – na odru pa naj bo predpisana živa slika, na kar zastor, brez kakršnihkolih govorjenih besed, počasi pade. Jasno je, da v tem slučaju režiserja ni na odru. Vendar želim, da se – če le mogoče – igra vse. J. K.
Maske za to igro je pripravil Emil Navinšek, Ljubljana, Šelenburgova ulica!
Prepis: Damjan Debevec (20.2.2011)