J.K., "Pod borovniškim viaduktom" v: Jutro, 24. januar 1937 (let. 18, št. 20), str. 5
Pod borovniškim viaduktom
Spomini na Turke, na menihe iz Bistre in na graditelje mestu
Komu ni poznan biser lepe Notranjske, vas Borovnica, z znamenitim viaduktom, ki slovi kot največji zidani most v naši državi. Kdo se še ni divil mogočnim slapovom romantičnega Pekla, ki ga imenujejo tudi »nebesa turistov«? Le dve uri je oddaljen od vasi Borovnice, katero so včasih nagajivi sosedje imenovali Cokelburg. No Borovničani jim tega niso šteli v zlo. Kaj še, saj so sami ponosno prepevali v svoji himni:
»Lepa je bruniška fara
pod cesarjem nima para.
Tu je slavni Cokelburg,
not ne pride nikdar Turk!«
Najbrž ste že sami uganili, zakaj so šaljivci nazivali lepo Borovnico – Cokelburg. Čevlje z lesenimi vodplati so nasili včasih Borovničani v petek in svetek. Nič se jih niso sramovali, še v cerkev so znjimi coklali. Gospodu župniku pa so v opravičilo takole zapeli:
»Fajmoštr pa dober vejo
in zamirit nam ne smejo,
če mi v cerkev hočemo,
s coklami ropočemo.«
Danes se Borovnica le malokdaj imenuje Cokelburg. Zato poglejmo, odkod izvira ime Borovnica. Mislili boste, da raste tam mnogo črnih borovnic, pa je dobila vas po njih svoje ime. Ker pa je v Borovnici sami, prav tako tudi v okolici razmeroma malo teh jagod, bi bila ta sodba neutemeljena. Nekateri raziskovalci menijo, da ime Borovnica izvira iz besede »ravnica«. Tako so jo baje nazivali hribovci, ki so iz sosednih brd zrli doli na ravnico. Drugi razlagajo, da ima vas ime po boru, s katerim je bilo včasih poraščeno barje okoli Borovnice. Saj še danes izkopavajo borove korenine in jih uporabljajo za kurivo. Tretji pa spet trdijo, da ima Borovnica ime po brunu, po hrastovih brunih odnosno brveh, ki so vodile od vasi preko močvare do bistriškega samostana, do župne cerkve v Preserju in dalje. Zadnja trditev bi bila v toliko upravičena, ker domačini, niti okoličani ne imenujejo vas Borovnica, temveč »Brunica«.
Kaj nam je znano iz zgodovine vasi Borovnice? O starih naselbinah, že iz kamene dobe, nam pričajo izkopanine, ki so jih dobili na Dolu pri Borovnici (orodje, orožje). Hranijo jih še v ljubljanskem muzeju. Vendar bi bilo napačno mišljenje, da so bila na teh mestih glavna selišča mostiščarjev. Velika najdišča okoli Iga nam pričajo, da so imeli mostiščarji tam svoja davna stanovališča sem pa so hodili le ribarit in na lov.
O vpadih Turkov na ozemlje vasi Borovnice, ni znano. Pač pa so večkrat pridrli in pustošili po Cerknici, saj že Valvazor omenja kar 4 turške pohode. Stari Borovničani pa radi pripovedujejo, kako so Cerkničani pred stoletji junaško prepodili Turke, da so bežali do Begunj, od tam pa so bezljali mimo Bezeljaka, na Padežu so že omahovali in padali, na Pokojišču, kjer so še danes sledovi obrambnih okopov, so jih ustavili Borovničani in jih spravili k večnemu pokoju.
Vse ozemlje občine Borovnice, Preserja, Sinje Gorice, Blatne Brezovice, Rakitne, Begunj do Cerkniškega jezera se je zvalo menešija in je bilo od l. 1255. last kartuzijanov, ki so imeli v Bistri (tri četrt ure od Borovnice) svoj samostan. Valvazor ga imenuje Freuden-Thal in ga šteje med najstarejše samostane tedanjih nemških dežel.
Podložni kmetje so morali menihom delati tlako, roboto, in jim dajati desetino svojih pridelkov. Bistriški prior je bil tlačanom najvišji gospod in sodnik. Še poročati se ni smel kmet brez priorjevega privoljenja. Vendar so bistriški menihi ravnali, v primeri z drugo gospodo, s tlačani še dosti milo. Kljub temu pa so živeli kmetje v veliki bedi, če pomislimo, da je bilo razen močvare le malo rodovitne zemlje in je še ta pripadala samostanu. Kmet pa je moral od svojih pičlih pridelkov, dajati še desetino. Gozdov niso smeli sekati. Le s težavo je dobil kmet dovoljenje, da je peljal voz drv v Sežano.
O kakih večjih uporih podložnih kmetov proti bistriškim gospodom ni znano. Le korajžni hribovci so se kruto maščevali, če so zajeli katerega meniha na samem. Tako pripovedujejo, da so kartuzijana, ki je po hribovitih vaseh pobiral desetino, obesili na drevo, tako da mu je glava segala v mravljišče in so ga mravlje izglodale do kosti.
Bistriški menihi so baje sezidali tudi Žalostno goro. Star Borovničan mi je pripovedoval, da je bogat Italijan daroval kartuziji v ta namen veliko vsoto denarja. Zidali pa so cerkev seveda tlačani. Kamenje so lomili nad Sabočevim. Baje so zbrali toliko tlačanov, da so si podajali kamenje od kamnoloma v dolgi vrsti do Žalostne gore (8 km). Pripovedujejo, da si je hotel Italijan, dobrotnik, ogledati novo cerkev. Baje je dejal, da bi morala biti cerkev, za katero je daroval denar, »zunaj vsa srebrna, a znotraj zlata.« Menihi so se menda ustrašili in mu baje sporočili, da na Kranjskem razsaja kuga, naj se ne poda na pot, sicer bo umrl.
Bistriški samostan je bil bogat. Stari kmetje vedo kar o treh sodih cekinov, ki so bili shranjeni v samostanskih kleteh. Drogi pa pripovedujejo, da je kartuzijo obiskal sam cesar Jožef II. Menihi so mu razkazali ves samostan. Prišli so tudi v klet. Tam je bilo polno velikih in malih sodov vina. Cesar je želel, da bi pokusil vino iz malega soda. Prelat se je prestrašil in ponudil vladarju žlahtnejše vino iz velikega soda. Toda cesar je vztrajal pri svoji zahtevi. Ko pa se je prelat le branil ugoditi svojemu visokemu gostu, je zapovedal Jožef II. naj se odbije sodu veha. Izkazalo se je, da je bilo noter vse polno srebrnjakov. Cesar je ukazal, naj se zapečati sod z njegovim prstanom. Prelat pa je moral poslati dragoceni sod že drugi dan na vojaško poveljstvo v Ljubljano. Dne 12. jan. 1785 je Jožef II. razpustil kartuzijanski samostan v Bistri.
Pripovedka pravi, da je prišel tedaj k zidarju Skvarču na Vrhniko menih, ki mu je obljubil bogato nagrado, če bo v samostanu nekaj zazidal. Pred kartuzijo so menihi zavezali zidarju oči ter ga vodili sem in tja po poslopju. Slednjič so ga pripeljali v prostor, ki je bil ves obit z deskami, le v zadnji steni je bila izdolbena velika odprtina. Menihi so Skvarču razvezali oči, mu dali orodje in gradivo, da je zazidal luknjo v steni. Ko je zidar dokončal delo, so mu menihi zavezali oči in ga vodili po raznih hodnikih in prostorih, dokler mu slednjič niso razvezali rute na mestu, kjer so mu bili prej zavezali oči. Menihi so Skvarča bogato nagradili in mu zabičali, naj o vsem molči. Besede pa ni držal. Za skrivnostni zaklad so zvedeli ljudje. Našel pa ga do danes še ni nihče…
Po razpustitvi kartuzije je prišel bistriški samostan v državno last. V graščino so namestili sodnijo in davkarijo, deloma pa so se uporabljali prostori za uradniška stanovanja. Tlaka in desetina je prenehala. Kmetom so razdelili zemljišče, od katerega pa so morali odslej plačevati davek, kar je dozdaj bila le dolžnost samostana. Kmetje pa so se bali davkov. Ko jim je gosposka ponujala gozdove, se jih samo zato niso hoteli polastiti, ker so se strašili obdavčenja. Saj so bili takrat res hudi časi. Naše kraje so obiskovale razne nadloge, zlasti lakota. Najhujše je bilo l. 1817. Ljudje so jedli travo, skuhano v rumfordski juhi. Griški Ribič je prodal lepo njivo za pol hleba kruha. Tudi kolera je razsajala in je v sosednji Brezovici pomorila skoraj vse prebivalce. Gosposka pa je zahtevala vedno večje dajatve. Radi pa so se kmetje spominjali časa, ko so vladali tudi na Kranjskem Francozi, če ravno so tudi takrat godrnjali čez »fronke«.
Okoli l. 1836 je kupil graščino Franc Galle. Njegovi potomci so še danes lastniki nekdanjega bistriškega samostana.
Danes ima graščina morda komaj tretjino prejšnjega obsega. Velik del poslopja so po razpustitvi samostana porušili. Veliko samostansko cerkev so podrli, ohranjena je le kapelica. Stranska oltarja borovniške in glavni oltar rakitniške cerkve so bili nekdaj last bistriške samostanske cerkve. Tam, kjer je zdaj graščinski cvetlični vrt je bilo samostansko pokopališče. Okoli pa so stale majhne hišice, celice. V vsaki je bival po eden menih, prav kakor še danes pri kartuzijanih v Pleterjah. Vsak menih je imel rakev, v kateri je spal, umrl in bil v njej pokopan. Med seboj so menihi govorili le v določenem času. Če so se srečavali, so se pozdravili: »Memento mori!« V splošnem so imeli ista pravila, kakor kartuzijani v Pleterjah. Da pa so bistriški prelatje hodili na lov, nam priča še danes »prelatov štant« v borovniškem revirju.
Poleg samostana so imeli menihi pristave, kjer so gojili konje, govedo, prašiče in veliko perutnine. Tam so stanovali hlapci in dekle, le slednje niso imele dostopa v samostan. (Vsaj ne podnevi). Samostanu je pripadalo tudi nekaj polja, vendar so bile njive le ob cestah. Nižje doli pa so bili le močvirnati in neobdelani predeli, porasli z bori, jelšami in vresjem. V spodnjih plasteh pa je bila šota. Vse polno ribnikov je bilo včasih na Barju, a najbogatejša na ribah je bila Borovniščica, kjer so mrgolele ščuke, krapi, postrvi, žlahtni raki. Svet ob Borovniščici pa je bil tako močvirnat, da si se mestoma lahko vdrl 2 m v globino. Šele po l. 1866., z regulacijo reke Borovniščice, se je svet osušil in zemlja na »mahu« se je spremenila v rodovitna polja in travnike. Le rib je zdaj v Borovniščici mnogo manj, rakov pa skoro nič.
O borovniškem mostu vas bo zanimalo tole: Pričeli so ga graditi l. 1850. Zidali so ga 7 let, saj se jim z delom ni mudilo, dokler ni bila dograjena železniška proga do Trsta. Za zgradbo mostu se je porabilo 32.000.000 kosov lomljenega kamna in prav toliko klesanega kamna in 5 milijonov kosov opeke. Baje je stala gradba mostu 5 milijonov goldinarjev. Kamenje so lomili v bližnji okolici; v kamnolomu nad Sabočevim, na Kopitnem griču, na Gredi, na Prahu, v Podpeči in na Lesnem brdu. Vas Borovnica je štela takrat 50 hiš. Pri zidanju so sicer pomagali domačini, mnogo pa je prišlo italijanskih zidarjev. Stanovali so v lesenih barakah blizu mostu. Pravijo, da je bilo toliko teh kolonistov, da so imeli ob nedeljah ob 8. mašo z italijansko pridigo.
Borovniški viadukt je 510 m dolg in veže pobočje Planine in Trebelnika. Visok je 35 m, zgrajen pa je s polmerom 579,8 m v 2 nadstropjih. Gornje šteje 30, spodnje pa 28 odprtin.
Ko so leta 1857. dokončali zidavo mostu, so imeli preizkusno vožnjo kar s štirimi lokomotivami. Popoldne pa so pili »likof«. Pripovedujejo, da so zidarji postavili blizu mostu, tam, kjer je zdaj Jurčkova hiša, velik mlaj, vrhu katerega so privezali lepo kovinsko uro, slanino, klobaso in sir. Deblo mlaja so namazali z milom, da je bilo prav spolzko. Delavci so plezali po deblu, kajti kdor bi prvi dosegel vrh, temu bi pripadlo vse, kar je bilo gori. Mnogi so poskušali in se trudili, da bi splezali do vrha, pa vsi so zdrčali po gladkem deblu. Le Italijan, ki si je pomagal z zvijačo in si pod hlače na jermen pritrdil žebljičke, je dosegel vrh in tako postal junak dneva.
Pa za konec še nekatere vraže, ki so bile razširjene v borovniški dolini. Najbolj je bila pri coklarjih ukoreninjena vera v čarovnice. Plin, ki se je tedaj dvigal iz močvirja, (fosfor v plamenčkih) si je nevedno ljudstvo razlagalo, da je to dih čarovnic. Vsaka druga ženska jim je bila »coprnica«. Gorje oni, na kateri so si omislili posebna znamenja.
Poleg čarovnic pa je bila v borovniški dolini razširjena tudi vera v rojenice, ki so baje bivale na bližnji Vihrovci in v Jelenski jami. Vile rojenice so bile revnim in poštenim ljudem dobre. Ubogim kmetom so rade pomagale in svetovale. Kadar se je iz votline začul glas: »Kmetič orji!« ali pa: »Kmetič sej!« so vsi tisti, ki so ubogali nasvet dobrih vil, bili poplačani z bogato letino. Blagostanje se je naselilo v njihove domove.
jk.
Prepis: Damjan Debevec (21.11.2010)