"Usoda borovniškega viadukta" v: Jutro, 18. november 1938 (let. 19, št. 268), str. 3
Usoda borovniškega viadukta
Zaradi trohnenja hrastovih pilotov pod oporniki bo treba ogromni železniški most rešiti z nasipom ali pa poiskati drugo rešitev – Odločilo bo prometno ministrstvo
Prebivalci Borovnice in okolice že nekaj časa ugibajo, kakšna bo usoda našega največjega viadukta, glede katerega se bo moralo v kratkem odločiti v prometnem ministrstvu v Beogradu. Zadeva je namreč ta, da je borovniški viadukt zapisan propadu, ako ne bodo pravočasno storjeni ukrepi, da se to vprašanje zadovoljivo reši. Počasno sesedanje viadukta je posledica osuševanja Barja. Preden so začeli viadukt graditi, so v močvirnata tla zabili nešteto hrastovih pilotov, nakar so na njih začeli staviti velike opornike in loke. Po osuševanju Barja pa se voda odteka in tako prihaja do pilotov zrak, ki jih razjeda.
Uradna komisija od strani železniške direkcije v Ljubljani je že ponovno preizkušala in pregledovala borovniški viadukt. Zdaj je vsem vlakom dovoljena maksimalna vožnja čez viadukt 5 km na uro in pri sedanjem stanju hitrejša vožnja ne bo nikoli dopuščena. Komisija je razmotrivala tri vprašanja: ali naj se podzidajo temelji, ali naj se zgradi velikanski nasip ob sedanjih lokih, ali pa naj bi iztekla proga, kakor je bilo že prvotno zamišljeno: preko Vrhnike pod Sv. Tremi kralji na Logatec. V načrtu je ob tem možnost, da se napravi večji ovinek po pobočjih na levi in desni strani Borovnice. Odločitev v prometnem ministrstvu v Beogradu je nujna. V primeru, da se ministrstvo odloči za zgraditev nasipa, ki bo pri veličini viadukta naravnost ogromen, bo gotovo treba pod viaduktom podreti nekaj hiš. Vsekakor bo ureditev borovniškega viadukta v bližnjem času močno zanimala vso našo javnost, saj bo to eno naših največjih javnih del.
Borovniški most so pričeli graditi l. 1850. Zidali so ga domala 7 let, saj se jim z delom ni mudilo, dokler ni bila dograjena železniška proga do Trsta. Za zgradbo mostu so porabili 32 milijonov kosov lomljenega in prav toliko kosov klesanega kamna in 5 milijonov kosov opeke. Baje je stala zgradba mostu 5 milijonov goldinarjev. Kamenje so lomili v bližnji okolici: v kamnolomu nad Sabočevim, na Kopitnem griču, na Gredi, na Prahu, v Podpeči in na Lesnem brdu. Vas Borovnica je štela takrat 50 hiš, danes je znatno večja. Pri zidanju so sicer pomagali domačini, mnogo pa je prišlo italijanskih zidarjev. Stanovali so v lesenih barakah blizu mostu. Stari očanci pravijo, da je bilo toliko teh kolonistov, da so imeli ob nedeljah ob 8. mašo z italijansko pridigo.
Borovniški viadukt je 510 m dolg in veže pobočje Planine in Trebelnika. Visok je 35 m, zgrajen pa je s polmerom 579.8 m v dveh nadstropjih. Gornje šteje 30, spodnje pa 28 odprtin. Ko so leta 1857. dokončali zidavo mostu, so imeli preizkusno vožnjo kar s štirimi lokomotivami. Popoldne so pa pili »likof« in imeli razna tekmovanja. V svetovni vojni je bil borovniški viadukt zaradi bližine italijanskega bojišča izpostavljen možnosti letalskih napadov ali miniranja, zato so ga vestno stražili. Nikdo pa se ni nadejal, da mu bo kdaj zrasla nevarnost na lastnih tleh. Svet ob Borovniščici je bil svoje čase tako močvirnat, da si se mestoma lahko vdrl 2 m v globino. Šele po l. 1866 se je svet z regulacijo Borovniščice osušil in zemlja na »mahu« se je spremenila v rodovitna polja in travnike. O hrastovih pilotih, na katerih so zgradili borovniški most, so menili, da se bodo nekoč spremenili v pravcati leseni cement. Osuševanje Barja, ki je sicer v veliko korist številnim prebivalcem, pa je ogrozilo nadaljnji obstanek našega največjega železniškega mostu.
Prepis: Damjan Debevec (14.12.2010)