Joža Likovič, Svetinje nad Barjem: legende in pripovedke, Konzorcij »Slovenca«, Ljubljana 1.7.1942, str. 49-53
Samosevec
Zelenkasto nočno nebo vnovič tiho, brez bolečin ugaša nekje za barjem. Jutranje obzorje nad Gredo in Malim Krimom se drobi v žarkem soju. Drobni oblački se gnetejo kakor plašne ovčke nad Rakiško planoto, njihova telesca so pokrita z volneno kopreno; spočito sonce bega za ostalo čredo nočnih mrakov, ki skrivajo svoje zlokobne obraze po zakotkih in prepadih borovniškega Pekla. Pod Pokojiščem se dramijo smreke z rdečimi in zlatimi vršički, v Vinjem vrhu pojo sekire neizprosno smrtno pesem vitkim jelkam in lepim bukvam. Beli voli zadovoljno mukajo na zagrajenih pašnikih, kjer je trava mehka in sladka.
Tod se bočijo nepristopne pečine z rdečimi žilami; pravijo, da so to žile in okamenela ramena nesrečnikov, ki so jih pogubile vile iz Golobje jame, skrite med skalami Vihrovce. Pod njimi vodijo komaj vidne drče v dolino k samotnim livadam in studenčkom. Tam se za večera shajajo srne s svetlimi očmi, samo kos in tihe zvezde vedo zanje; včasih zajoka zaljubljena sloka, včasih išče pastir v zgodnjem jutru sladke koreninice, ki so jih čez noč natrgale vile po nepristopnih zatišjih, jih oprale v Golobji jami, da so zadobile zdravilen okus, ter pustile pod zdrsno drčo. Sicer pa je tukaj razlita neskaljena tišina, ki jo pomlad ljubeče neguje s petjem in cvetjem.
Na ohoniških gmajnah pred Peklom se zbirajo marni pastirji s svojimi pisanimi čredami: Pekenčarjev Jur, Drašlerjev Tonč, Mihevčkov Janez, ki sme letos s fanti prvikrat vasovati ... Krave se lagodno smučejo med mehkim leščevjem, junčki se radovedno ozirajo preko skalnih ograd. Česmin in brinje dišita že od polnoči dalje, skale se svetijo v jutranji rosi kakor biserne pene. Borovniščica šumlja preko spolzkih, mahovitih pragov in boža razdrapane korenine vrb. Žaga po malem reže mehke jelke, valčki razposajeno plešejo okoli jarmov, saj se z vsakim žagovnikom pripelje v Kočenijo debel denar.
Preko pristavskih senožeti pa hiti jutro z zlatimi očmi, objema tanke breze ter se smehlja pastirjem v nižavi, ki kurijo okleščke in trhlene štore ter se pripravljajo, da bodo lovili svinjko. Nenadoma pa dvignejo glasen vrišč:
»Samosevec gre, samosevec gre ...«
Kozavi Tine z debelimi lici se spusti preko gmajne in kriči proti prihajajočemu:
»Boštjan, kje si pa nocoj hamljal in coprnice lovil?«
Zapozneli pastir zažene tolsto čredo med ograde, spači malce obraz ter zamahne z oguljenim klobukom. Za hip obstoji, zagoreli obraz in zdrave oči se zasvetijo v jutranjem soncu. Nato steče proti gruči vrstnikov ter krepko zavriska. Toda ta vrisk ni srebrn in sladak, nekaj težkega, upornega in bolestnega leži v njem.
Pastir Boštjan je zaničevan revež! Očeta nima, menda je odšel za morje po srečo in krvave zlate; mati se je poročila z drugim, na njegovo srce je popolnoma pozabila. Pa kaj ve on, samosevec, nezakonski otrok! Koliko bridkosti je občutil sprva pri tej čudni besedi, ki ji ni vedel pravega pomena. Ničesar ni zagrešil, pridno je pasel zaupano živino, nikdar ni lasal mlajših pastirčkov, vedno je prebiral molitveno knjigo, ki mu jo je nekoč podaril dobrodušni sobočevski cerkovnik.
In vendar so ga vedno obkladali s to žaljivko, pri kateri so se vaška dekleta posmehljivo muzala, žene pa sramežljivo spogledovale. Samosevec, samosevec!
Komaj je prišel na svet, je bil že sirota, pehan od praga do praga, gost skednjev, mrakov in beračev, ki so smeli prenočevati na stelji. Pravili so mu svoje popotne zgodbe, v katerih je vsaka beseda polna grenkobe! Obujali so bridke spomine na nadloge, prežvekovali prestane žganke in na tihem ponavljali bajke o nekem krasnem svetu tam za gorami, kjer sonce nikdar ne zatone. Čul je tudi zgodbo o vilah iz Golobje jame pod Vihrovco in verjel, da prihajajo k nesrečnemu človeku ter ga neskončno osrečijo. Saj je tudi Zamudov Lovre videl vilo, ko je rano tekla čez ohoniške senožeti, še drobljanček v belem krilcu. V bogati rosi se je sicer izgubila kakor srebrna sled mesečine, ki jo zajame vetrič in odnese v neznane daljave, toda Lovre je postal srečen, odpravil se je v tuje kraje ... Kolikokrat se je prebudil Boštjan v tihih nočeh, ko so voli mirno sopli ter murni cvrkutali na travnikih, zastrtih z belo meglico. Sklonil se je k lini in dolgo strmel v nočno pokrajino, prisluškoval in iskal sledove vil iz Golobje jame. Tedaj se je vedno spomnil na tisto žalo besedo, s katero so ga dražili tovariši na paši; gnev ga je popadel, da bi zmlel zaničljive tovariše. Toda ni si mogel pomagati!
Tudi danes so ga sprejeli vrstniki s to besedo. Nič hudega jim ni storil; kolikokrat je čuval njihovo živino, ki je pred neznosno pripeko bezljala med grmovje. Oni pa so stikali po dišečih sencah za šmarnicami, malinami in gobami. Koliko vetrnic jim je zrezljal, koliko čudovitih mlinčkov je nastavil, da je odmevalo prijetno klopotanje s pašnika na pašnik. Spomladi je zvijal piščali, v juliju je napravljal torbice iz mehkega lubja. Kolikokrat je prestregel in pobil starega modrasa, ki je zalezoval brezskrbno živino! In vendar je ostal pri vsem tem zapuščen samosevec, zasmehovan in preziran od vseh. Drugi so odhajali v svet, odraščali kot veliki hlapci, pomočniki na žagah in boljših žernadah. Samo on je ostal na gmajni, še celo pastirica Barica se mu je izneverila. Zavrgla je njegov šopek zlatičnic in sprejela cvetje iz Mihevčkovih rok. Nocoj pojde kresovat v goro, a njega ne bo vzela s seboj, pozabila je nanj. Zato vriska danes pastir Boštjan, toda njegov vrisk je moten in ubit.
Kresni večer! Nanj se je pripravljalo stvarstvo vso pomlad. Zvezde se skrivajo med brinjem in borovci ter poletavajo med praprotjo kakor zlate lučke. Brezna so odprta, blesteči vsemir je razgrnjen kakor zlat prah na božji dlani. Pritajeno cingljanje gre skozi svetli večer; srebro polzi po skritih žlebovih. Škrat maje vrhove leščevja; zrak opojno diši, zato pritlikavi sivobradež ne more zaspati pa kolovrati po mahovju.
Kdo bi spal! Pastir Boštjan ni zdržal doma, zvezde so trkale na okenca borne staje. Šel je preko polja proti Peklu, kjer so se roji kresnic zgrinjali preko goličav. Voda je sanjavo šumljala na skriti ohoniški žagi, kresni ognji so plameneli na Pokojišču in Srobotniku. Legel je na domačo zemljo, ki mu je ostala zvesta, ter prisluhnil. Prijetna toplota ga je prevzela. Rodovi zlatokrilih žužkov so ga vabili, rože so se skrivnostno pregibale, iz njihovih čaš so se prelivale medene vonjave. Korenine so trepetale, prah je oživljal ter se svetlikal kakor suho zlato. Boštjanu se je zdelo, da se vse dviga, da kipi zemeljsko površje, da valovijo vode, da se zemlja druži z nebom, da se je spustila rimska cesta prav do podnožja gora. S Pristave se je začulo radostno petje; dekleta so kresovala, fantje so ukali, da je odmevalo čez košenine in kamnitne kraške škrbine. Boštjana je zabolelo. Ni smel mednje. Kako rad bi bil nocoj njihov brat, kako rad bi delil z njimi veličastno krasoto svetle noči! Peljal bi jih med utripajoče, srebrnčaste rose, da bi čutili sladko drhtenje nočne sapice. Toda zdelo se mu je, da so ga izobčili iz svoje srede, ker je bil samosevec brez očeta, sirota brez skrbne matere. Dvignil se je k brezovškim ledincam. Pod njim je ležal Pekel; tesna dolina je bila vklenjena med strahotne pečine, podobne zakletim prikaznim. Nad Borovniščico je ležala modrikasta, nežna in komaj vidna koprena. Ogromne skale so bile razmetane po strugi; v mlečni mesečini so se belile kakor bajne palače začaranega mesta, ki spi sredi nepristopnih vodnih tolmunov. Boštjan je spotoma premišljeval, kam bi krenil. Ali bi šel k pečinam pod Vihrovco in poiskal Golobjo jamo? Morda naleti na vilo, ki ga osreči ter mu pokaže pot v lepše, prijaznejše življenje. Bil je neodločen. Tedaj so se začele spuščati bele sence preko stez, z razprostrtimi rokami, komaj se dotikajoče rosnih tal. Dekliška telesa so bila čista in skoraj prosojna. Sence so se približevale, se prijateljsko in tolažilno nasmihale, pa zopet oddaljevale ter se zgrinjale okoli tolmuna pod Vihrovco.
»Vile iz Golobje jame!« se je zdrznil Boštjan. Toliko je čul o njih, pa bi se jih bal in izogibal! Saj so modre, pravične in miroljubne. Ščitijo nedolžne, varujejo pastirje pred strelo ter delijo srečo in zdravje. Morda bi tudi njega potešile, četudi je samosevec ... Za grebenom je bobnel šumnik in pripovedoval strmečim smrekam pravljice, ki jih je nabral v osrčju rakiških gora. Pastir je postajal in prisluškoval utripom svojega revnega srca in narave, ki je šepetala iz tisočerih cvetov in rosic. Šel je dalje, gnan od skrivnostne sile, čez loke in strmce prav do tolmuna pod Golobjo jamo. Že je čul pojoče dekliške glasove, ki so ga vabili in prosili, milovali in rotili. Šel je po stezi kraj vodne gladine, ki se je lesketala v čarobnem, rožnatem svitu. Obrazi vil, ki so se vgnezdile v pečevju nad tolmuni, so se zrcalili v njej. Boštjan je ves zamaknjen nad tolikšno lepoto, obsijano od zvezd in nedolžne mesečine, stopil na rob spolzke skale in se sklonil.
Pojoči glasovi so ga omamili, da je klecnil. Voda se je spremenila v srebrno jaso čudovitih rož; svetla senca je pala nanj, vila ga je objela, tovarišice so zaplesale okoli njiju. Boštjan je začutil nedopovedljivo sladkost in srečo, kakor bi ga bila objela mati, ki je ni poznal. Vile so prepevale in rajale. Čudovito so krilile z belimi rokami, se spuščale do gladine tolmuna, da so se prosojne tančice dotikale mirne vode.
»Boštjan! Ubožec, pridi k nam!«
Glasovi so naraščali in presihali v skrivnosten, vabljiv šepet. Kdo ga kliče? Še enkrat se je pred pastirjem razgrnilo njegovo ubogo življenje ...
»Mati!« je kriknil, razprostrl roke in se nagnil nad tolmun. Omahnil je preko skale; hlad in mir sta oblila njegovo revno srce, ki je za vekomaj prenehalo biti. Smrt mu je skopo odštela borno doto, nekaj cvetja, belih lokvanjev in vrtinček vode.
Drugega dne so našli pastirji Boštjana utopljenega. Srebrni valčki so se poigravali okoli njegove glave, šopi lokvanjev so zakrivali njegova bedna lica.
Danes je Golobja jama pod Vihrovco zapuščena, neprijazna kraška špilja, v kateri imajo vešče varno zatočišče. Vile so se umaknile, ostal pa je spomin na njihovo bivanje v teh krajih. V pomladanskih nočeh, ko se stvarstvo vnovič razživi od zvezd do skritih podleskovih korenin, je videti siromašnega pastirja, ki stika okoli prazne jame, žaluje in ogleduje nepristopne pečine s kamnitnimi žilami in rameni, kakor da išče nekoga, ki bi ga potolažil v tej nočni samoti.
Kakor da išče mater, ki je ni poznal ...
Joža Likovič, Svetinje nad Barjem: legende in pripovedke, Konzorcij »Slovenca«, Ljubljana 1.7.1942, str. 120-127
Plesalka in škrat
I.
Za Pokojiščem se je razgrnila rožna koprena; mehka zelenina svečanovega neba je zagorela v žarki večerni luči, ki se je spočela med Javornikom in Nanosom. Meglenasta sopara nad jezeriščem se je za hip razpustila, težki kosmi nezdrave megle so se zavlekli med rakiške laze in udore. Smrt je stekla preko košenine, zlobno zamahnila s koso, hlastno použila troje rdečih srčkov, ki jih ni zmela kraška burja na drnjuli, ter oprezno odšklopotala proti vasi. Nekje v rebri je bevsknil premražen lisjak, na praznem kozolcu mu je ponagajala bistrooka sinička in zapela pesmico o raztrgani kiklici. V zapuščeni lozi je kriknil skovir in se zlovešče zagrohotal; njegov pisk je strahotno odmeval nad Pristavo in Peklom, trkal na okenca in strašil zakasnelega Meniševca.
Pri Bernaču je umrl mladi gospodar. Lučarica Mreta je prinesla starinsko pogrebno svetilko s skrivnostnimi, rumenimi in rdečimi stekli. Ljudje so rekli, da se reži skozi rumeno steklo smrt, skozi rdečo hudoba, pravični Bog pa trpi na pokvečenem križcu vrh zmaličenega pokrova svetilke. Prišla je tudi nadložna Tonka, vaška uboga, da bi čula pri mrliču. Bernačeva Cilka je postala torej mlada, prikupna vdova. Ljudje so jo zvali plesalko, ker ni zamudila nobenega plesa na semnju ali žegnanju … Lansko jesen se je primožila iz Menišije gor k Bernačevim pod Zavrhom; mladi se je seznanil z lepo šiviljo v loškem semnju. V gostilni ju je razgrelo močno kraško vino, da sta si dala besedo in plesala pozno v noč. Cilka se je zagledala v prijaznega, stasitega moža, še bolj pa ji je ugajala njegova zlata ura in svetli denarci, ki so bahavo žvenkljali v nedeljskem suknjiču. Njega je zopet docela zaslepila njena mehka polt, bele ročice, drobne ustnice in priliznjene besede. Iz neznatnega poznanstva se je vnela goreča ljubezen. Tisto pomlad je pri Bernačevih umrla mati, dom je bil prazen in pust; zato je mladi že v jeseni pripeljal šiviljo Cilko pod Zavrh. Nekaj časa sta živela v razkošni sreči; nič nista vedela za zlate jesenske zarje, ne za mile zvezde, tudi nista čula, kako je gozdna jerebica pela otožno jesensko pesem.
Proti božičnim praznikom je začel mladi Bernač nenadoma bolehati. Ko je namreč služil v liških šumah kot delavski paznik, ga je nekoč zadelo podžagano drevo in mu natrlo rebrno kost. Vrnil se je domov s pisanimi tisočaki, a zlomljena kost ga je bolela in bodla. Med prazniki je začel hirati in vidno pešati. Postajal je otožen in zdražljiv. Strahoma si je vsako jutro ogledoval koščene roke z nabreklimi žilami, se otipaval po pepelnatosivem obrazu in prisluškoval hropečemu dihanju. Če je le malo globlje zajel sapo, pa ga je zarezalo in speklo, da je moral krčevito zakašljati. A v Cilki se je vzbujala stara dekliška narava, polna neukročenosti in mladostnega ognja. Vedela je, kako se suši ubogi mož, da se ključi in bledi. Vedela je, da je bolnik nemiren in blazno ljubosumen, ker je začela v mraku izostajati z družbo na vasi. Trmoglavo molčanje, prikrito sovraštvo, prepirljive besede, vse to je večalo razprtijo v družini. Le stara, zvesta ura ob peči je v zimskih večerih motila s svojim enoglasnim tik-takom zoprni molk; kadar se je sprožilo v njej zarjavelo kolesje, tedaj se je dobrovoljno oglasila: ku-ku, ku-ku, kot da kliče v hišo izgubljeno srečo in sonce. Čim bolj je mladi hiral, tem bolj so se rahljale vezi ljubezni in zvestobe, tem češče je uhajala Cilka na vas, kjer je plesala pozno v noč. Docela je zanemarila dom in se končno popolnoma izneverila bolnemu možu in dani besedi pred oltarjem. Ko je najela Bernaču nadušljivo ženico, mu je pokopala upanje na zdravje in lepše čase. Mrliške rožice na velih licih so ga delale sicer še precej mladostnega, v resnici pa je požrešni črv jetike načenjal zadnje koreninice zdravja. Bruhal je vodenordečo kri, včasih so se trgali iz njega strnjeni koščki bolnih pljuč. Prišel je zdravnik, pa je zmajal z učeno glavo. Klicali so še padarja s Pristave, čudaka Urha, starca s stoletno brado, ki je lovil gade z žvižganjem in ugnal strupeno golazen z migljajem oči. Ko je zapuščal vročičnega bolnika, se je dvoumno smehljal:
»Pljučka, seveda pljučka! Spomladanček je, post ga bo pobral ...«
In res, ura se je bližala, Cilka pa je plesala bolj kot kdaj. V svetlih nočeh, ko so sredozimci trkali na okna, je bolni Bernač blodil v mučni dremavici in tarnal:
»Sekire pojo, žage hrstijo. Rožice cveto, mene pa k pogrebu neso... Škratek spi na zeleni gmajnici, joj, sekire pojo!«
Obrnil se je v zid in jokaje prosil:
»Cilka, Cilka! Mene srce boli zaradi tvojega lepega lica. Nehaj plesati, škratek te bo!«
Ko je poslinil sneg poslednjikrat vrhove rakiških gora, je izdihnil vdano in tiho. Smrt je neslišno odgrnila zastor in se polakomnila trepetajočega srca. Cilka si je oddahnila. Bila je vdova; žalost jo je delala vabljivo in prijetno, nepotešeno hrepenenje je spalo v njej.
II.
Kvatrna noč po pepelnični sredi! Tajne moči prebujajočega se stvarstva slave nocoj poroko. Semena se pretresavajo, sladke koreninice klijejo, v žilah mrzlih kamenin se budi pritajena sila. Čar in strahota drugujeta v slavju. Pod sivimi skladi oživljajo tajni virčki; zdravilne vode se pretakajo preko jas, vijolične luči plamte ob skalnatih pragovih. Vratolomna brezna se odpirajo; nad njimi pa blodijo duše prekletih in zavrženih; ker ne morejo najti v posvečenem onostranstvu luči, hladu in miru, se v kvatrnih nočeh povračajo v uboge zemske podobe in mrlijo nad žreli prepadov kakor ugašajoče lučce.
Cilka je kmalu zavrgla črno vdovsko ruto. Komaj se je sesedla zemlja na grobu pokojnega moža, že se je vrgla zopet v ples in razbrzdano veselje. Celo nocoj, na kvatrno noč, se je odpravila v Coklarijo, kjer so pri Mokarici plesali v spotiko dobrim in zglednim vaščanom. Ko se je spustila na znano pot, je tonila zgodnja mesečina za Trebevnikom; skalovite stene pod rakiškimi vrhovi so blestele v srebrnem soju kakor bajni gradovi, kjer spijo svetlolase jezerske vile. Mlada vdova je tekla skozi sosedov laz. Zrak je bil mlačen in malce grenljiv, spočita zemlja je dišala po telohu in piskavčkih. V skalni rupi je zatulil skovir. Zadirčni krik mrtvaškega ptiča je prepodil nerodno uharico, kakor nema pošast se je dvignila v beli mesečini, obletela starikav hrast in pala v gozdni mrak; votlo, mrtvaško šelestenje se je utrgalo za njo. Cilka se je zdrznila. Na vasi je slovesno udaril kvatrni zvon; težak glas je naznanjal, da prihaja čas pokore in spoznanja. Mesečina je oblivala pokopališče; beli in tihi nagrobni spomeniki so blesteli kakor nepremakljivi mejniki med božjo njivo in vaškimi vrtovi. Prva meglica, ki je vstala iz zajezenih voda, se je razgrnila okoli pokopališča kakor mehka koprena. Pozabljen smehljaj pokojnih! Osamela popotnica se je nehote zdrznila! Hotela je pospešiti hojo, pa jo je nekaj potegnilo nazaj, da je znova prisluhnila in obstala. Kakor da ji je nekdo opominjevalno položil roko na ramena! Pa čuj! V goščavi je nekaj siknilo, pritajen smeh je zašušljal, prasketajoč šum se je oddaljil. Plesalka Cilka se je okrenila in zapičila pogled v gosto temo skrivnostne goščave. Strašljiva slutnja se ji je zvalila v dno srca, kjer je obležala kakor težak kamen. Tam se je odzval mehak glas in prosil:
»Cilka, vsaj nocoj ne hodi plesat. Kvatrna noč je, škratek te bo!«
Spomnila se je na možev grob, ki je sameval tam spodaj prazen in brez luči. Pozabila je na pokojnika, kdo ve, kje se tolaži nocoj njegova revna duša. Slednjič se je nejevoljno otresla morečega razmišljanja, se ozrla v skalni breg in stekla nizdol.
Pri Mokarici se je že oglašala hreščava harmonika; družba je hrupno pozdravila zasoplo vdovo. Fantje so poredno mežikali deklicam, ki so v zadregi popravljale gube na predpasnikih in ogledovale pisane robčke. Medtem so godci ubrali poskočno polko. Stari Kimlavčič je široko raztezal mehove in samozavestno prebiral šklopotave tipke na razsušeni harmoniki. Suhljati Balanč je piskal na zvezano flavto in vodil napev; ko so prenehali, se je pobahal, da zna piskati vabljivo kakor vrag na razkrižju. Enooki Štekal pa je drgnil po grmečem basu, da so strune nevšečno brnele, se zatikale v debelih vozlovkah in se lovile za melodijo drugih dveh. Poskočnica je vnemala omahljivce, novo vino je opajalo plesalce, žganje je razkurilo fante, da so se vrteli ko nori.
Cilko je za hip omamilo prijetno razpoloženje. Ozračje so prepojile težke cigare, meden vonj kuhanega vina, prah, cenene dišave in duh kapurja v svetilkah. Ko si je nekoliko oddahnila, je najprej zaplesala z domačim fantom. Komaj sta nekajkrat poskočila, že je menjala. Pa vnovič in vnovič! Vedno sladka Cilkica, ljubezniva in prijetna. Fantje so jo sukali kakor dekle, ki je komaj prvič, za materinim hrbtom odtrgalo rožmarinov vrh in ga povilo v dišečo kito, da ponagaja na večer fantu za sečjo.
Godci so udarili novo vižo. Plesalka Cilka si je izbrala mladega, boječega zemljaka. Ko sta priplesala do priprtih vrat, tedaj je začutila razgreta vdova, da se je nekdo z mrtvaško ledenimi prsti dotaknil njenih razgaljenih ramen. Mraz jo je stresel, strahoma se je ozrla preko presrečnega fanta v prazni kot, kamor ni segel trepetajoči soj slabotne luči. Ustavila je plesalca in še enkrat dodobra pogledala v temačni kot. Strepetala je po vsem telesu. Fant je začutil njeno drhtenje; sklonil se je k njenemu rožnemu obrazu in mamljivo dahnil vanjo:
»Cilka, ljubim te.«
Toda ona je s porogljivim glasom prestregla fantovo namero, ga odrinila in zavpila:
»Otročaj!«
Komaj jo je presenečeni plesalec izpustil, že se ji je približal iz usodnega kota neznani gost in jo prešerno povabil na ples. Med godce je vrgel svetel tolar, zapovedujoče vzkliknil in gromovito zapel:
»Polka je ukazana, tla so namazana ... hoj, hej...«
Pari so se začudeno razmaknili, srepi pogled gizdavega tujca jih je pribil k jesenovim stolicam; dekleta so sramežljivo povešala oči, ker je tujec neotesano cepetal z osuplo Cilko po pivnici. Med plesom ji je vsiljivec neprestano čeljustal, strupen dih je udarjal iz njega. Polka se je vlekla nenavadno dolgo, tolarji so se kopičili v Balančevem klobuku. Cilka je postajala omotična; vsa bleda in onemogla je slonela v rokah neugnanega plesalca, ki je vihral z njo iz kota v kot. Vedenje neznanca je bilo že izzivalno, saj je počenjal z vdovo vražje norčije. Včasih jo je vrgel v zrak kakor prazen snop, nato se je studljivo privil k njej, pomenljivo mežiknil in se vnovič zavrtel. Dekleta so se zgledovala, fantje so si nezadovoljno meli roke in postavljali divjaku noge. Toda kogar so ošinili črni škrici, ki so opletali okoli tujčevega ledja, tega je streslo, molče se je preril v ozadje in premišljeval, kdo bi bil ta brkolin. Končno se je Balanč naveličal piskati, prsti so mu otrpnili; hripavo se je pridušil in vrgel klobuk na peč:
»Šment! Če je le božji, ima dosti.«
Toda tujec je godcem objestno požugal in zahteval novo igro. Ker ga niso poslušali, se je razkošatil in pograbil flavto ter začel divje ficati, da je letelo skozi ušesa. Ko je zamahnil Balanč z drenovko proti vsiljivemu gostu, da mu vzame piščal, se je ta kozlovsko zahohotal in udaril s krivo peto ob tla. Tedaj se je zabliskalo kot med hudo uro, žveplenordeč plamen je siknil izza podbojev vrat, kjer se je potulil vražji razuzdanec. Balanč je še enkrat zamahnil za njim, toda udarec je priletel na prazno steno; krč je zgrabil godca v komolcu, da je obupno zacvilil. Vsi so se prestrašeno spogledavali in gnetli k peči. Godci so pospravljali svoje pisane reči in preklinjali neznanca, ki jih je ociganil za lep zaslužek; kajti kakor bi bil pihnil v snetljiv kup, so zginili srebrni tolarji, ki jih je razmetaval cepetin med plesom.
Družba se je razšla, plesalci so se tihoma odpravili po bližnjicah domov, opustili so celo vasovanje, da jih vnovič ne preseneti netečnež, ki morda ždi kje v gosti seči. Tudi na Cilko so pozabili, sama se je spustila v skalni breg in se tolažila:
»Dobre pol ure, pa sem na vrhu.«
Nad dolino je ležala kvatrna noč, polna neprijaznih in zlohotnih slutenj. V gorah je tulil jug in lomil trohnobno vejevje. Plesalka Cilka je zavila skozi goščavo v gozd. Zamolklo šumenje jo je sprejelo; lesovi so se budili iz globokega sna, skrivnostni nočni glasovi so oživljali, mrakovi so se razgibali. Črna slutnja je prešinila vdovo do kosti. Nekje je nenadoma kriknilo, votlo in proseče, podobno bolniku, ki se je zbal nočne tihote. Spomnila se, je vsega strašnega in groznega, kar je doživela na nocojšnjem plesu. Spomnila se je tudi pokojnega moža, ki je v blodnjah smrtne ure pel o zelenem škratu in njenem belem licu!
Osteklenele oči, zeleni obrazi, spačena obličja, zagonetne sence, tisoč strahot se je mahoma zvrstilo pred njenimi očmi! Razgreta domišljija se je ujela v skrivnosti kvatrne noči in se razživela v zbegani Cilki.
V mrzlečo noč je udaril sikajoč žvižg, kakor da je tajna perut plahutnila skozi gozdni somrak in razdelila megle. Grozeče godrnjanje se je začulo iznad pečevja, vijoličasta luč se je selila iz brega v breg. Cilka se je zgubljala v neznano, pusto pokrajino, polno osata in skal; slednjič je zgrešila steno in se znašla v neprijaznem žlebu. Momljajoče govorjenje jo je pozdravilo; v nepristopnem lazu se je nekdo zasmejal in hitel preštevati suho zlato. Prešerno hihitanje, prijeten žvenk in zopet glušeča tišina!
Zbegana vdova je zavila skozi sotesko proti goličavi, kjer je prisluhnila kvatrni vihri, ki se je trgala z višav. Bobnenje in vihar sta naraščala, hudourni Trebevnik se je podiral. Podzemeljska kraška jezera so se dvigala in bruhala vodo na barje. Pod silnimi udari in vrtinci je pokalo skalovje, se lomilo stoletno hrastovje in se trgala zemlja. Cilka se je stisnila k steni in bolščala v greben, nad katerim so rojile iskre, drvele črede škratov in se vile strahotne gmote pošastnih teles. In vedno bliže, vedno bliže ... Cilka se je onesvestila in padla v spolzkem žlebu. Ko si je čez čas zopet opomogla, je bila vsa premrta in stepena; razpraskane in okrvavljene dlani so jo ščemele. Kvatrna plav se je srečno unesla! Samo globoko pod bregom, nekje v črnih breznih Pekla so šumele razjarjene vode, valeče se preko nezmogljivih zaprek; Borovniščica je padala čez nepremakljive skalne prage, ki jih je zdivjana narava nametala v gorski usad. Cilka se je strahoma zavedela, da je zašla; skušala se je rešiti iz ostrih zagatnih sten in zasek, toda nikakor ni mogla priti iz plazovitega groblja. Nehote je zavpila ... Še preden je zamrl slabotni odmev njenega krika, že se je znašel poleg nje neznani plesalec. Lahek in neslišen kakor sova je priskakljal izza skale in se priliznjeno priklonil:
»Tako, tako! Torej pojdeva skupaj domov. Prijetna družba! Zavrtiva se še enkrat.«
Vražji škrat je udaril z grdim kopitom ob tla in se začel vrteti, da je ječal pod njim skalni breg in so se podirale skale. Prijel je Cilko okoli pasu in poredno zažvižgal. Jata rogatih škratov se je pripodila iz kotanj, z bobni in piščalkami so spremljali njun ples. Prava sršenska soseska! Hudobni plesalec je dvignil prestrašeno vdovo visoko v zrak, nato sta se zavihtela čez strmine in prepade, letala nad Peklom do rakiških senožeti in nazaj. Zrak in zemlja sta poslušno sledila peklenskim nakanam. Ko je škrat privršal s Cilko nazaj na trdni breg, se mu je ta izvila iz neljubega objema; zdelo se ji je, da vidi nekje daleč, daleč drobno, belo stezico, s katere prihaja znan glas:
»Cilka, Cilka! Mene srce boli za tvoje belo lice …«
Opogumila se je in pobrala žiljast brkelj. Ko se ji je krivopeti zelenec vnovič približal in začel stegovati po njej svoje krempljaste roke, je zavihtela z vso silo brkelj proti njegovi rogati glavi. Toda peklenšček je viharno odskočil in spakovaje zaplesal zaradi posrečene zvijače. Cilka je zgrešila hudobo in strmoglavila na vrat na nos čez steno; dolgo je padala v neznano dolino, mimo grešne zemlje in neznanih svetov, dokler se ni znašla med trumo duš, hitečih pred božje obličje.
Čez nekaj dni so našli ljudje iz Kočenije plesalko Cilko mrtvo in nakazno razbito. Reva je pol čepela pot ležala, nabodena na ostri brkelj. Nikdo ni mogel razumeti, kako je zašla v nepristopno steno in omahnila v nevarno globel.
Pravijo, da se v kvatrnih nočeh vrača plesalka Cilka in moti nočni pokoj; peklenski škrat jo zalezuje, da ne najde odrešilnega miru. Črvivi pod razpadajoče Bernačeve domačije votlo hrsti, ob medlih zvokih tožljive godbe in nemirnega vetra oživljajo preperele stene; sence begajo iz kota v kot, skovir strašljivo vika in podi zakasnelega Kočana domov.
Prepis: Damjan Debevec (21.8.2009)