Dr. Fr. Ogrin in Frole Strmiški, »Peklenski ogenj tu ne peče…« v: Jutro, 8. februar 1943 (let. 21), str. 3
»Peklenski ogenj tu ne peče…«
Na zadnji članek g. Staneta Strgulca smo prejeli dva odgovora, ki ju v naslednjem objavljamo, da se ugotovi resnica o »odkritju« Pekla, zraven pa, da se poglobi zanimanje za ta romantični predel, ki bo v bodočnosti gotovo še bolj obiskovan kakor je bil že doslej.
Dne 18. januarja sem priobčil v tem listu članek »Iška ali Iški Vintgar«.
Na mojo opazko: »to krajinsko dražest je prvi odkril dr. Oblak« (namreč »Pekel«), se je oglasil g. Stane Strgulec, ki pravi v notici z dne 1. t. m., da to po njegovi sodbi in vednosti ni točno, a pristavi, da neče delati nikomur »krivice«, pozivajoč, da se ugotovi pravo stanje. Zato podam naslednje pojasnilo:
Dr. Oblak je že pred 46 leti kratko opozoril širšo javnost na Pekel, ko se ta ni še prav nič zavedala, kake čare nudi Borovniščica gori v hribih (glej njegov članek »Iz Borovnice v Cerknico«, (Pl. Vestnik 1897). Pred 40 leti (1903) pa je dr. O. v Pl. V. Pekel obširneje opisal in opozarjal slovenske turiste na ta pokrajinski biser. Uvodoma (str. 169.) piše: »Ta »pekel« je, dasi tako blizu našega stolnega mesta in še bliže slavnega borovniškega viadukta je malo znan turistom, prav za prav neznan«. Ponovno je opozoril na Pekel, ko je v članku »Skozi Pekel v Borovnico« (Pl. V. 1905.) opisal njegov gornji del.
Kakor razvidim iz SBL, je isti tudi v drugih listih opozarjal na ta in ostali notranjski del slovenske pokrajine in Pl. V. (1904.) poroča, da je on prvi opozoril javnost na ta »neznani prirodni biser«. To ugotavlja tudi SBL, ki navaja še en njegov posebno obširen spis o tem Peklu v »Mladiki« (1925.). Tudi Vrha sv. Treh kraljev dr. Oblak ni odkril v tem smislu, da nihče zanj doslej ni vedel, toda je on prvi pisal o njem v svojem spisu »V okrilju vrhniške železnice« (1904.), kjer tudi ponovno opozarja na borovniški Pekel. Kugy, Kadilnik in drugi tudi niso »odkrili« Triglava, toda bili so pionirji triglavske turistike. Tako je razumeti tudi mojo opazko o »odkritju« Pekla. Toda, kdo se bo lovil za besede!!
Slučajno sem videl častno diplomo, ki mu jo je poklonila Notranjska podružnica SPD prav tudi zaradi zaslug za ta predel.
Mislim, da mora zato priznati vsakdo dr. Oblaku veliko, skoraj edino pobudo za obiskovanje Pekla. Da bi bil kdo drugi takrat v javnem tisku isto delal, mi ni znano.
In zdaj k napravi prehodov preko skalne in strme pečine. Po navedbi g. Strgulca je dal prvi pobudo za to bivši borovniški nadučitelj Papler, in sicer pred kakimi 50 leti. Verujemo. Na drugi strani je pa enako res, da ima tudi SPD svoje zasluge pri tem. V zadnje imenovanem članku navaja dr. Oblak, da je prva dva slapa napravilo pristopna SPD s tem, da je nadelalo stezo do prvega šuma, most čez potok, do drugega slapa pa položilo lesene stopnice. V kakem odnosu je bila prvotna in ta naprava poti, ne vem. Morda so prvo poškodovali nalivi oz. je bila potrebna izpopolnitev.
Gotovo imajo tudi domačini – najbrže tudi g. Strgulec – zasluge glede »Pekla«. (Glede onih verzov v svoji notici se moti: ti so tedanjega študenta A. Šviglja, ne Paplerjevi.) Ne moremo pa prezreti očitnih zaslug tudi izvenborovniških krogov za odkrivanje in zanimanje za Pekel.
Dr. Fr. Ogrin.
*
Na poziv g. Staneta Strgulca v ponedeljski izdaji »Jutra« z dne 1. februarja se rad odzovem kot precejšnji poznavalec borovniških razmer iz tistih starih časov in sporočam naši planinski javnosti, da sem bil leta 1904., torej skoraj pred 40 leti, postajni načelnik v Borovnici, kjer sem bil prijatelj blagopokojnega Paplerja ter znanec mnogih domačinov.
Kakor je razvidno iz originalne okrožnice, ki jo uredništvu odstopam v morebitno nadaljnjo uporabo, je »Odbor za obnovitev poti v Pekel« dne 12. junija 1904 naslovil prošnjo za gmotno in moralno podporo na domačine s pripombo, da nas je Osrednje vodstvo SPD naprosilo za popravo (obnovitev) poti v Pekel ter za napravo dohoda k prvima dvema slapoma. SPD je sicer obljubilo financiranje teh del, zdelo se nam je pa potrebno in hvalevredno, če tudi sami kaj prispevamo in tako pripomoremo do slovesa, ki ga je vredna ta prelepa točka naše zemlje. – Na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija 1904, je bila otvoritev, h kateri je SPD v Ljubljani odposlalo kot zastopnika g. dr. I. C. Oblaka, ki je številne domače in tuje udeležence navduševal s svojo znano zgovornostjo ter pravim planinskim zanosom, in slavil lepoto tega rajskega kotička.
Naj omenim, da smo baš tiste dni »odkrili« tudi »Hudičev zob«, zdaj že dobro znano in obiskano visoko čer, ki se dviga visoko in ozko na desni strani slapov proti nebu. S pokojnim strojevodjo Šauerjem sva prinesla s precejšnjo težavo štiri metre visok drog in našo zastavo, katero sva z velikim trudom zasadila prav v sredino orlovega gnezda, v katerem so bile raztresene še razne kosti manjše divjačine.
Prav to škrbino sem začel nazivati okolju primerno in da ima sploh kako pravdansko ime: Hudičev zob. To pregrešno ime je pa prišlo na uho (zdaj že pokojnemu) veletržcu Antonu Kobiju, ki me je prav resno posvaril, češ kako le morem dati poštenemu kraju tako pohujšljivo ime. »Gospod Kobi,« sem se opravičeval, »saj leži vendar v Peklu. Za pekel peklenska, za nebesa nebeška imena!« Tako je to ime ostalo do današnjih dni, na kar sem tudi jaz zelo ponosen, zlasti ker sem baš v nekem dnevniku, ka-li, ali celo v Planinskem Vestniku bral neki spis g. dr. I. C. Oblaka, kjer ponovno opisuje Pekel in tudi Hudičev zob. Saj je on baš tisti planinski pisatelj, ki je prej ko slej, že v zgodnji mladosti pa do sedanjih let, rad opisoval, da, opeval lepoto tega planinskega kotička, ki leži prav v sredini naše ljube zemljice in skoraj na pragu bele Ljubljane. Da je dalje pot od Borovnice do Pekla in čez, tja v Menešijo in narobe ponovno prepotoval in povsod propagiral izlete, ki naj bi križali to krasno divjo postojanko.
Res je sicer, da je bila že dolgo znana stara steza na desnem obrobju Pekla, ki je v vijugah vodila tja do vrha k žagi in od tam dalje proti Cerknici, Begunjam in drugam, toda Pekel in njegove slape so poznali le redki potniki, odnosno domačini, ki so morda v bližini drvarili. Ti so res pripovedovali o peklenskem šumenju slapov, o divjih prepadih in morda celo o strahovih, ki so v temnih nočeh rogovilili po Peklu. Morda so baš taki ljudje pozanimali razne učitelje, uradnike in druge, da so se začeli zanimati zanj.
Ne vem, kdaj je bil pokojni Papler prvikrat v Peklu in do kod je sploh prišel, vem le to, da je bil njegov slavospev Peklu takrat že znan. V »Okrožnici« navedeno besedilo mi je Papler sam narekoval in se glasi:
»Peklenski ogenj tu ne peče,
prijetno se le ohladiš;
čez slape bistra voda teče,
v naravi divni tu živiš.«
Po Stanetu Strgulcu pa se besedilo, ki je navedeno v ponedeljski številki »Jutra« od 1. februarja, glasi:
»Peklenski ogenj tu ne peče,
nebeški le se širi hlad,
po skalah bistra voda teče,
po grlu našem trte sad.«
Morda je oboje pristno Paplerjevo. Vem samo to, da ga ob večkrat imenovani otvoritvi potov k prvima slapoma ni bilo in je šel tisti dan najbrž po gobe. Še na smrtni postelji mi ni hotel povedati, kje so najboljša gnezda za jurčke. Vendar: Slava mu!
Da sklenem: Idejno je vsekakor odkril Pekel in vse njegove lepote g. dr. I. C. Oblak in je prav in hvale vredno, da se vsaj del soteske v Peklu po njem imenuje. Če bi prebrskali Planinske Vestnike pa tudi dnevno časopisje, bi našli marsikateri članek, ki z velikim planinskim zanosom, kakor zna baš on, opeva tudi Pekel in vso njegovo divjo lepoto.
Penzijonist Frole Strmiški.
Prepis: Damjan Debevec (26.5.2009)